Privid desnice

Miro Petek je bil nekoč novinar Večera, nato so ga pretepli, izvajalci in naročniki napada niso bili nikoli obsojeni. Petek je postal poslanec SDS, zadnja Janševa vlada pa ga je februarja 2013, le nekaj dni pred izgubo oblasti, imenovala na delovno mesto direktorja direktorata za medije. Ko je prišel novi minister Uroš Grilc, je bil Petek odstavljen, za dvomesečno delo je dobil nekaj manj kot 18.000 evrov bruto odpravnine. Danes Petek piše komentarje, izdaja knjige, ima samostojno podjetje za strateško komuniciranje. Še vedno je član stranke SDS. Na dan, ko je Janši poslanska večina odvzela mandat, je tvitnil: »Danes so se jim uresničile sanje. Pot je prosta. Od jutri dalje lahko spet začnejo polniti fojbe in hude jame.«

Miro Petek je eden od redkih SDS-ovcev, ki je želel odgovoriti na vprašanja, kaj se dogaja s stranko. Je prišlo znotraj nje zdaj, ko je Janez Janša v ječi, do katarze? Zakaj na desnici (pri čemer je treba vedeti, da pojma desnica in levica v Slovenijo opredeljujeta politična bloka in ne toliko vsebine) ni novih strank? Bi Janšev odhod kaj spremenil? Ko smo namreč članom SDS pošiljali vprašanja, smo naleteli na zid. »Pisanje Mladine je skrajno pristransko in nepošteno,« je dejal Vinko Gorenak. »Ne morem vam zagotoviti ustreznega sogovornika,« je sporočil njihov PR-ovec Matej Hlebš. »Tega ne komentiram,« je zapisal Andrej Vizjak. Evropski poslanec in podpredsednik SDS Milan Zver se na elektronska sporočila in telefonske klice ni odzival, Romana Jordan »te dni ni bila dosegljiva za pogovor«. Ljudje, ki sooblikujejo politiko SDS, ki so inner circle stranke, z Mladino niso želeli komunicirati.

Petek s komuniciranjem ni imel težav. »Res je, na zadnjih volitvah smo dosegli slabši rezultat, tudi zato, ker je naš predsednik v zaporu. A volilne preference variirajo, gre za običajna nihanja,« je bil optimističen. Je v stranki, ki se obnaša kot jež, navzven je napadalna, navznoter se krči, kaj premisleka o tem, da je njihova politika napačna? »Vsi delamo napake, Nova Slovenija, SLS in SDS, vsi smo zmotljivi. Lahko bi se branili na drug način, a stranka se pred napadi mora braniti. Kako uspešna je naša strategija, je vprašanje. Bistveno je, da stranka trdno podpira predsednika, ni razhajanj, ne razpadamo, vse so medijske špekulacije. Škoda je, da v Sloveniji ni močne konservativne stranke, ki bi imela dovolj finančnega kapitala. Tako je v Nemčiji, kjer vlada CDU/CSU.«

Sprenevedanja

V času novinarske kariere Petek ni bil dopisnik iz Nemčije, pač pa je za Večer pisal iz Koroške. Če bi bil v Berlinu, ne v domači Mežici, bi se lažje spomnil, kaj se je zgodilo z nemškimi krščanskimi demokrati, ko so izgubili oblast, njihov predsednik pa se je zapletel v finančno afero. Ko je leta 1998 na volitvah zmagal socialdemokrat Gerhard Schröder, je veliki Evropejec, kancler Helmut Kohl, nemudoma odstopil kot predsednik stranke. Malo po njegovem odstopu se je razkrilo, da se je CDU v času njegovega vodenja financirala s skritimi donacijami prek tajnih bančnih računov iz tujine. Kohl se je popolnoma umaknil iz politike, stranko je prevzela Angela Merkel. Janša ni izgubil na enih volitvah, pač pa na treh zapored, finančni škandal ga ni le oplazil, zaradi koruptivnih dejanj je bil obsojen na dveletno zaporno kazen. Razlika med nemškimi krščanskimi demokrati in SDS je velika.

Velika je tudi razlika med SDS in hrvaško HDZ. Ko so preiskovalci začeli brskati po premoženju Iva Sanaderja, je ta julija 2009 teatralno odstopil kot predsednik vlade in stranke HDZ, po poskusu puča, ko se je čez nekaj mesecev želel vrniti na vrh stranke, pa se mu je HDZ dokončno odpovedala in ga izključila. Ivo Sanader sedi v zaporu, zaradi kopice kaznivih dejanj mu je hrvaški predsednik Ivo Josipović odvzel državna odlikovanja. HDZ je storila nekaj, česar SDS ne zna.

Janša dobro obvlada tehnologijo vladanja, a nima več vizije, ne pozna razumevanja, empatije. Sedi v zaporu in piše sovražne tvite.

Nobena država, nobena politična stranka ni imuna pred korupcijo. Oblast privlači. Denar prav tako. SDS ni edina stranka, v katero so se zažrli očitki o koruptivnosti. Takšna je izginjajoča Pozitivna Slovenija z Zoranom Jankovićem, očitki o »korupciji, kriminalu in klientelizmu« so pred desetletjem načeli monolitnost velike LDS. SDS in njen predsednik pa se delata neumnega. Afera Patria je po njihovem »izmišljena«, »nastala je v Murglah«, »volitve so nepoštene«, nove stranke so »kot ebola v narodovem telesu, ki ga razjedajo«. Ne razumejo jih kot legitimni odgovor politike in volivcev na iztrošenost političnih elit, ampak so virusno obolenje, ki ga je treba zatreti.

Začetek konca

Miha Brejc je bil dolga leta tesen Janšev sodelavec. Še danes ne govori rad o nekdanji stranki. Četudi so ga iz SDS pred nekaj leti po partijsko izključili, do nje čuti očetovski odnos. »Ko smo leta 2004 zmagali, je nastopila klasična dilema, ali premagaš moč ali moč premaga tebe. Bojim se, da je marsikoga premagala moč. V tem mandatu je bila narejena cela vrsta napak, recimo na kadrovskem področju. Nekateri novi direktorji državnih podjetij so bili katastrofa. Politika ne sme podcenjevati ljudi. Vsakdo je lahko videl, katera podjetja so bila cvetoča in kaj se je zgodilo z njimi.«

Tovrstna evolucija na desnici je bila pričakovana, a lahko bi se ji izognili. »Ko je desna sredina leta 2004 prišla na oblast, se je nekaterim zdelo, da je treba poplačati stvari za nazaj, veliko je bilo notranjih pričakovanj, češ, zmagali smo, sedaj je prišel čas za nas – tu se je začela erozija.«

Tudi nekdanji politik in sopotnik SDS, ki ne želi biti imenovan, razmišlja podobno, pravi volilni padec SDS se je začel pred volitvami leta 2008 in ni neposredno povezan s Patrio. »Vprašajte se, kaj so učinki slovenskega političnega sistema. Nikakršni, kaj velikega se je zgodilo s Slovenijo? Plebiscit in referendum o Natu in Evropski uniji. Potem nič, nobene zgodbe, strategije, velike zakonodajne rešitve. Dokaz za to je izgubljen desni mandat 2004– 2008, Janša ni naredil nič sistemsko velikega. Vse stranke gledajo na lasten interes, ne na ideologijo, ljudstvo sovraži reforme«. To je morda res, a SDS, pa tudi Gregorja Viranta in njegovo Državljansko listo so na oblast pripeljale prav ideje o prenovi, resetiranju Slovenije, o »novi poti«, novi zgodbi, drugačni, boljši, bolj pravični Sloveniji. Tudi Zares je nekoč propagirala slogan Nova politika. Teh idej danes v SDS ni. Stranka se ukvarja samo z zaporom svojega predsednika in zaroto, ki naj bi se zgrnila nadnjo.

Razočaran je tudi Žiga Turk, minister v dveh Janševih vladah. Danes politiko spremlja bolj od strani, pred letom dni je izstopil iz vseh organov SDS. »Tako imenovana desnica je v političnem boju neuspešna, deloma so za to krive neenakopravne razmere, deloma lastne napake. Ker so neenakopravne razmere tako priročen izgovor, do diskusije o lastnih napakah le redko pride. To je najbolj škodljiva posledica neenakopravnih razmer.« Po Turkovem mnenju je glavni problem slovenske družbe dejstvo, da se ena in druga politična opcija na oblasti ne izmenjujeta, »levica« je vladala bistveno dlje kot druga stran. »Ker ni enakopravnega tekmovanja idej, je idej manj in so slabše. Ker ni menjav oblasti, je manj kontrole, manj gledanja drug drugemu pod prste, bolj stalni so naročniki na politične usluge in bolj odvisni so od njih.« Kar sicer drži, a Turkov pogled je vseeno poenostavljen. Ljudje, ki danes vodijo stranke na oblasti, nimajo ničesar s tistimi, ki so vladali v času Drnovškovih vlad, kaj šele z onimi, ki prihajajo iz časov komunizma. Bolj natančna bi bila trditev, da je demokracija, zahteve po novih obrazih, na enem političnem polju v politiko pripeljala nove ljudi, dobre in slabe, na drugem pa »demokratične lustracije« predvsem okoli najmočnejše stranke SDS ni bilo. Edini stari komunist med predsedniki političnih strank je Janez Janša, človek, ki najbolj preganja komuniste.

»S preteklostjo se ne da zmagati na volitvah, da pa se izgubiti.«  - Žiga Turk

Privid desnice

In ravno za to gre. Za iluzijo. Za iluzijo o desnici. Janez Janša ni desni politik, ne zagovarja tradicionalnih družinskih vrednot, ne motijo ga modernost, različnost, je individualist, z izrazito voljo do moči, s sklicevanjem na svobodno gospodarsko iniciativo vpeljuje močno, njemu podrejeno državo. Dokazov za to je ogromno.

Njegov predhodnik na mestu predsednika stranke Jože Pučnik je bil drugačen, morda je bil revanšističen, ampak vseeno je bil »tipičen nemški socialdemokrat«. V Demosu, politični skupini, ki je oblikovala prvo vlado v samostojni v Sloveniji, so bile tudi stranke, ki so bile bolj desne od takratne Pučnikove SDSS. Recimo SKD.

Ko je Demos razpadel, je Janša ugotovil, da obstaja prostor na desnici, še več, pred kongresom Slovenske demokratične zveze leta 1992 (SDZ) je v programske dokumente zapisal, »da se mora celotna družbena struktura premakniti v desno«. Kar je totalitaren program prenove družbe – na takšen način je razmišljal Mao Cetung. Stranka SDZ je potem razpadla zaradi upora libertalnih članov, ti so ustanovili Demokratsko stranko Slovenije, Janša pa se je užaljeno pridružil Jožetu Pučniku in prevzel njegovo stranko. »Janševa odločitev za desnico je bila pragmatična,« se spominja Spomenka Hribar. »Ugotovil je, da je Demos v večini desen, da ima svoje volivce. Janša nam je tedaj dejal, da želi ostati v politiki, ker je potreboval stranko, je odšel k Pučniku.« Janša je kasneje Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS) preimenoval v Slovensko demokratsko stranko (SDS). Kar je logično, Janševa politika s socialdemokracijo, s tistim, v kar je izvorno verjel Jože Pučnik in še prej France Tomšič, eden od voditeljev litostrojskega štrajka, nima ničesar skupnega. Stvar je bila čisto preprosta, Janša je pač potreboval politično stranko, da je prišel na oblast, lahko bi bila to socialdemokratska, demokratska, desna, leva, lahko tudi komunistična.

Zmeda glede imena in politične usmeritve je bila dobro vidna tudi pri povezovanju z mednarodnimi institucijami. Ko je tedanja ZLSD (danes SD) leta 1996 postala polnopravna članica Socialistične internacionale, mednarodnega združenja socialdemokratskih in delavskih strank, je Janša, čigar stranka je imela v tem združenju status opazovalke, napovedal ustanovitev nove, prave »nesocialistične« zveze socialdemokratskih strank vzhodne in srednje Evrope. Janševa stranka je iz Socialistične internacionale izstopila oziroma so jo izključili.

Politična pot SDS pa ni povezana samo z iskanjem politične usmeritve, po sistemu malo socialdemokratski, malo desni, malo neoliberalni, malo socialni, povezana je še z eno politično prevaro, češ da je SDS edina legitimna naslednica osamosvojitve. Kar ne drži. »Demos je bil mavričen, ljudje okoli Nove revije še zdaleč niso bili le desničarji, pač pa predvsem čisti liberalci, ki so si želeli več svobode in demokracije. To, kar se danes v Sloveniji imenuje desnica, ni niti identično Demosu, izhaja iz tistega obdobja, a ni neposredne kontinuitete, današnja t. i. desnica ne more biti monopolni nadaljevalec osamosvojitvenih izročil,« se spominja eden izmed akterjev tistega časa.

288.719 - Število glasov za SDS na volitvah 2011
181.052 - Število glasov za SDS na volitvah 2014

Preteklost

Tovrstno zaklinjanje ima politično logiko, v trenutku, ko neka stranka postane edini dedič osamosvojitve, njeni politični nasprotniki postanejo nasprotniki osamosvajanja. Vsi počez: politiki, sodniki, novinarji, nadzorni organi, protestniki, civilna družba. Ideologija osamosvajanja je prav zato vgrajena v politično misel SDS.

In ravno tukaj, pri vračanju v preteklost, pridemo do bistvenega problema današnje SDS, do enega izmed vzrokov, zakaj izgublja na volitvah. Osamosvojitvena ideologija je izgubila svoj vpliv. Ni več prepričljiva. O tem, kako naprej, »na desnici ni enotnih pogledov, saj je v precejšnjem delu njen pogled obrnjen nazaj in premalo naprej. Kar naprej Murgle in Kučan, Udba ipd., mnogim, zlasti mladim ljudem to preseda. Stranke, katerih pogled je obrnjen predvsem nazaj in le malo naprej, pritegnejo tiste, ki so bili nekoč prizadeti, drugih je vse manj,« razmišlja Miha Brejc. Tudi Žiga Turk pravi, da je preteklosti v politiki SDS preveč, četudi je čustva v politiki najlažje razburkati prav s preteklostjo. »S preteklostjo se ne da zmagati na volitvah, da pa se izgubiti.«

Celo Dimitrij Rupel, ki je bil v času osamosvajanja minister za zunanje zadeve, danes pa je član strokovnega sveta SDS, poziva k pomiritvi slovenskega političnega prostora. Čas je za veliko koalicijo, vlado narodne rešitve, veliki politični sporazum, politika bi morala pozabiti na zamere iz preteklosti, preveč je sovraštva in spotikanja. »Kar zadeva SDS, ne smemo pozabiti, da je intimno povezana z državotvornimi pobudami in z usodo Slovenije: veliko bolj kot t. i. levica. Mislim pa, da bi morali z naše strani pokazati več zmernosti in spravljivosti, predvsem pa bi se morali posvetiti projektom, ki so dobri za državo, za prihodnost, za mlade generacije.« A Rupel je vseeno Janšev privrženec, krivca za padec SDS vidi zunaj stranke. »Zavedati bi se morali, da zadeva Patria in Janšev zapor blokirata konstruktivne pobude. V SDS bo več možnosti za sproščeno razpravo in za dogovore prek starih ločnic, ko se bo nehala ta nesmiselna blokada. To je postala nacionalna obsedenost in seveda nacionalna blokada.«

Rupel je naivno dobronameren ali pa se spreneveda. Patria ni nesmiselna blokada, obsedenost. Janša je bil pred kazenskimi sodišči obsojen zaradi koruptivnih dejanj. Sodba je bila potrjena na vseh treh stopnjah. Generator blokade ni Janša, obračun v politiki generira ravno stranka, ki zase pravi, da je žrtev.

Nedavno dogajanje z Novo Slovenijo, ki na začetku leta ni podprla referenduma o arhivih, je dober primer tovrstne politične intrige, kjer se storilci razglasijo za žrtev. Matej Tonin, vodja poslanske skupine NSi, pravi, da je desnica na treh zaporednih volitvah izgubila zaradi napak, egoizma SDS. »Od leta 2004 dalje je SDS delala sama zase, ne za ves pomladni blok, pomembni so ji bili rejtingi. Tako se tudi obnaša do nas, zahtevajo popolno poslušnost, podrejenost, kdor jim ne sledi, je označen za izdajalca. Pri SDS bi morali spoznati, da ni sovražnik vsak, ki razmišlja drugače kot oni.« Tonin bi rad iz NSi v desetih letih naredil največjo stranko na desnici. »Ne želimo biti več satelit. Ne smemo biti le konservativna zadrta stranka brez idej, programa, kadrov.« Tonin v prihodnosti mlade desnice vidi neoliberalni ekonomski program, zato se je NSi povezala z Radom Pezdirjem, na svoje gospodarske forume vabi ekonomista Janeza Šušteršiča in Igorja Mastena, ljudi, ki so v Janši nekoč videli priložnost.

»Na desnici je v precejšnjem delu njen pogled obrnjen nazaj in premalo naprej. Kar naprej Murgle in Kučan, Udba ipd., mnogim, zlasti mladim ljudem to preseda.« – Miha Brejc

Nova desnica

Danes se na levici mešajo najrazličnejše ideje, dogajajo se prepletanja, prerivanja, iskanje novega, skrajnega, zmernega. Nima težav samo desnica, tudi levica se je izgubila – na tretji poti. A na levici se rojevajo nove stranke.

Kaj pa druga stran? »Začelo se je s klasičnim modelom desnice, ki je rasel tudi zaradi nespornih sposobnosti Janeza Janše. To je danes premalo. Izjemen porast nestrankarskih list na lokalnih volitvah kaže nezadovoljstvo volilnega telesa s klasičnimi strankami. Politične stranke so pristale na to, da njihovi člani kandidirajo s podporo volivcev,« razmišlja Miha Brejc. »Verjetno bo tudi v desnem političnem spektru prišlo do podobnih pretresov kot na levici, tako da se zna zgoditi, da bomo ob koncu tega desetletja bolj govorili o novih političnih voditeljih in strankah z novimi imeni, vse manj pa o levici in desnici.«

Če se bo na desnici ponovila zgodba z levice, pri čemer pa še ne vemo, kam se bo usmeril Miro Cerar, se bo to moralo zgoditi po Janševem odhodu. Janša dobro obvlada tehnologijo vladanja, a nima več vizije, ne pozna razumevanja, empatije. Sedi v zaporu in piše sovražne tvite. »Težko verjamem, da bo prišlo znotraj SDS do prenove. Verjetneje je, da se bo zgodil osip, odpor proti Janši znotraj stranke je možen, ni pa verjeten. Ker drugače ne more biti. Janša potrebuje svojo stranko, potrebujejo jo vodja in njegovi podaniki. Morda se bo marginalizirala, a bo obstajala,« pravi neki anonimni poznavalec razmer v SDS.

SDS je interesna stranka, ki je idejo klasične politične desnice izkoristila za pohod na oblast, veliko njenih članov, s predsednikom vred, se je zapletlo v koruptivne posle. Če hoče stranka preživeti, če hoče, kot trdijo sami, očistiti Slovenijo, se mora najprej očistiti sama. Če tega ne bodo storili, bodo njihove volivce nagovorili drugi. Morda kakšne nove stranke desno od sredine. Miro Cerar je poleti zmagal z gesli o vrednotah, pravu in boju zoper korupcijo. Leta 2004, ko je SDS dosegla najboljši volilni izid, je Janez Janša uporabljal podoben besednjak. Takrat je bil prepričljiv. Danes mu verjame vedno manj ljudi.