Nasmeh za 1.000.000 €

Na svetu verjetno ni človeka, ki bi z veseljem odšel k zobozdravniku. Najsi gre za sedenje v čakalnici ob poslušanju predirljivega zvoka zobozdravniških vrtalnih naprav in opazovanju obrazov tistih, ki zapuščajo ordinacijo, ali pa za ležanje na zobozdravniškem stolu z množico vrtalnih in sesalnih pripomočkov, ki se v ustih gnetejo skupaj s prsti zobozdravnika, to preprosto ni najprijetnejša izkušnja.

A ravno to, da smo kljub opisanemu še vedno pripravljeni čakati v vrsti, kaže na pomembnost zdravja zob in ustne votline. Ne samo čakati v vrsti, za to smo vse pogosteje pripravljeni tudi plačati iz svojega žepa. Pa čeprav je zobozdravstvo v Sloveniji uradno še vedno del javnega zdravstvenega sistema in naj bi bila večina storitev, če imajo bolniki sklenjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, brezplačna.

Dejansko pa je zobozdravstvo danes v Sloveniji večinoma stvar zasebnikov. Zasebnikov s koncesijo za opravljanje javnih storitev. To pa v povezavi z zmanjševanjem javnih sredstev, ki so na voljo za zobozdravstvo, ustvarja nepregleden sistem, v katerem je enaka dostopnost do zobozdravstvenih storitev ne glede na socialni položaj le še nostalgičen spomin. In kjer so doplačila skoraj rutinska sestavina obiska pri zobozdravniku.

»Zagotovo se dogaja, da si kdo ne more privoščiti drugega, kot da si da zob izpuliti, premožnejši posameznik pa lahko pri enakem zapletu plača zdravljenje,« skrušeno ugotavlja dr. Martina Drevenšek, strokovna direktorica Stomatološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani. Ekstrakcijo obolelega zoba krije obvezno zdravstveno zavarovanje.

Danes veljavni standardi v zobozdravstvu so nastali leta 1982. Zastarelost je zelo prizanesljiva oznaka zanje.

Polzenje

Zasebna pobuda v zobozdravstvu sega še v obdobje pred osamosvojitvijo. »Čeprav smo imeli zelo dober javni sistem, se je vzpostavil vzporedni zasebni sistem, ki ni bil ravno legalen, ampak je obstajal in vsi smo vedeli, da obstaja,« razlaga dr. Tit Albreht z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. »V zobozdravstvu smo se že v starem sistemu sprijaznili s tem, da gre za plačljive storitve. To je po mojem zelo pomemben dejavnik tega, da je zobozdravstvo počasi polzelo iz javnega sistema.«

Formalno je bilo zasebništvo v zdravstvu uzakonjeno z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki sta bila sprejeta leta 1992.

»Lahko rečete, da sem jaz prva stopnja privatizacije,« se nasmehne takratni minister za zdravje dr. Božidar Voljč. Čeprav, kot poudarja, je oba zakona podedoval od prejšnje ekipe.

In zobozdravniki so možnost odhoda med zasebnike množično izkoristili. Uradno zato, ker so s tem dobili več svobode pri strokovnih in finančnih odločitvah, dejansko pa preprosto zato, ker so si obetali boljši zaslužek. Koncesija jim je hkrati omogočila finančno varnost, saj so plačila Zavoda za zdravstveno zavarovanje redna, in bazo bolnikov, ki so jim lahko prodajali nadstandardne storitve. Zdravniki, ki so se odločili ostati zaposleni v javnih zavodih, pa s soglasjem delodajalca popoldne velikokrat delajo še pri zasebnikih. Na Stomatološki kliniki je takih polovica.

Božidar Voljč z razvojem dogodkov vsekakor ni zadovoljen. »Revnejši sloji imajo danes do zobozdravstva bistveno slabši dostop, kot so ga imeli nekoč. In rekel bi, da zdravstveno stroko to premalo moti.«

Opraviti imamo s položajem, v katerem se vsi nekoliko sprenevedajo, da je zobozdravstvo še vedno domena javnega zdravstvenega sistema, hkrati pa priznavajo, da je obseg javnih sredstev, namenjenih temu področju, nezadosten že za kritje priznanih pravic, kaj šele dejanskih potreb.

26 odstotkov ljudi v Sloveniji nima izbranega zobozdravnika v okviru javne zdravstvene mreže
589 je v Sloveniji zasebnih zobozdravnikov s koncesijo. To je skoraj polovica vseh zobozdravnikov v Sloveniji.

Krčenje

Še v obdobju po osamosvojitvi so izdatki za zobozdravstvo znašali osem odstotkov celotnih javnih izdatkov za zdravstvo. Danes se delež bliža štirim odstotkom. Ob kroničnem pomanjkanju denarja za vedno dražje zdravstvene storitve, ki jih prinaša napredek, je bilo zobozdravstvo zaradi posebnih značilnosti zmeraj priročen vir za zagotavljanje prihrankov in krčenje financiranja.

Zobozdravstvo je v očeh politike in zdravstvenih delavcev pogosto podcenjeno, obravnavano kot obrtniška, ne pa zdravstvena dejavnost. Čeprav so obolenja zob in ustne votline med najbolj razširjenimi boleznimi v razvitem svetu, zelo redko vodijo do nevarnih sistemskih zapletov.

V javnosti se je večinoma uveljavilo prepričanje, da gre pri skrbi za zobe predvsem za lep nasmeh, za estetsko funkcijo. Za estetske posege pa je pač treba plačati.

Poleg tega doplačila v zobozdravstvu praviloma niso pretirano visoka, to pa tudi ljudem s povprečnimi prihodki omogoča izbiro nadstandardnih storitev. Redko kdo na primer pomisli, da bi doplačal za umetni kolk, tehnološko bolj dovršen od tistega, ki ga krije zavarovanje, saj se lahko pri tem pogovarjamo o več tisoč evrih. Za belo (kompozitno) zalivko, ki je v ustih veliko neopaznejša od srebrne amalgamske, pa večina brez pomisleka odšteje nekaj deset evrov.

Na privatizacijo zobozdravstva je prav tako vplivalo nekaj, kar je sicer zelo kočljiva tema pri financiranju zdravstva, tako imenovano predvidljivo tveganje. Ker je mogoče s primerno ustno higieno potrebo po zobozdravstveni oskrbi spraviti na minimum in ker je mogoče pričakovati, da se bodo težave z zobmi s staranjem povečevale, bi morali ljudje že od mladosti skrbeti za ustno zdravje in za zalogo denarja za starostne težave z zobmi. A če se strinjamo s to logiko, so naslednji v vrsti tisti, ki se premalo ukvarjajo z rekreacijo, ali pa tisti, ki spijejo preveč alkohola.

Priročen izgovor za krčenje javnega financiranja zobozdravstva je tudi, da zobozdravstveno varstvo odraslih iz javnih sredstev poleg Slovenije financira le še šest drugih držav članic Evropske unije. Dejansko Slovenci, če se primerjamo z drugimi državami EU, za zobozdravstvo razmeroma malo plačujemo iz svojega žepa.

A namesto da bi to vzeli kot prednost, se vse bolj zdi, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo zobozdravstveno varstvo odraslih popolnoma izvzeto iz javnega financiranja. »Vsi ministri, levi in desni, nekako koketirajo z zamislijo o povsem zasebnem zobozdravstvu za odrasle,« pravi Martina Drevenšek. »Potem nastane upor in se ne zgodi nič, namesto da bi se odločili za urejanje in reformo sistema.« Ker ministrstvo za zdravje v vseh letih ni zmoglo začeti resne razprave o razmerah v zobozdravstvu, smo po mnenju Tita Albrehta dobili sistem, ki »kar nekako plava, valovi pa se od njega širijo kot krogi v vodi, ne da bi jih kdo motil, ker nihče ne ukrepa«.

Zagato ministrstva je še najbolje povzel takratni zdravstveni minister Borut Miklavčič, ki je leta 2009 v državnem zboru dejal, da je na vprašanje, kaj je z našo zobozdravstveno politiko, težko odgovoriti. »Podobno težko je odgovoriti, kaj je z našim zdravstvenim sistemom v celoti, kajti za nas je glavni problem, da nimamo dolgoročne usmeritve in dolgoročne ali vsaj kratkoročne strategije ne v zobozdravstvu in ne v zdravstveni politiki v Sloveniji.«

Na ministrstvu nam med pripravo tega prispevka niso mogli najti sogovornika, zadovoljiti smo se morali s pisnimi odgovori, v katerih med drugim zatrjujejo, da se ministrstvo »zaveda problematike na področju zobozdravstva, zato je ustanovilo delovno skupino za pripravo mreže javne zobozdravstvene dejavnosti na primarni ravni«. Več naj bi bilo znanega do konca leta.

Doplačevanje

Kdor se danes v Sloveniji odpravi k zobozdravniku, mora skoraj obvezno vzeti s seboj denarnico. Z zalogo gotovine, ker plačilnih kartic zobozdravniki večinoma ne sprejemajo. Ne moremo reči, da predvsem zato, ker je plačilo s kartico težje prikriti, a dejstvo je, da so imeli davčni inšpektorji zaradi odpora do izdajanja računov za storitve z zobozdravniki prejšnja leta precej dela.

Doplačila so postala del sistema. Pa čeprav na Zavodu za zdravstveno zavarovanje zatrjujejo, da za to pogosto ni podlage. »Na ZZZS že dalj časa opažamo, da imajo zavarovane osebe težave pri uresničevanju svojih pravic v zobozdravstvu, kot so na primer neupravičena doplačila in plačila za opravljene storitve.« Kot opozarjajo, doplačila in plačila pri zobozdravnikih niso potrebna, če bolniki storitve uveljavljajo pri izbranem osebnem zobozdravniku in spoštujejo predpisani postopek ter so dopolnilno zdravstveno zavarovani za doplačila. »Zavarovanci so dolžni na podlagi predhodnega soglasja v celoti plačati le za storitve, ki niso pravica iz zavarovanja, doplačila pa le za nadstandardne materiale.«

V praksi je to predhodno soglasje pogosto dano sproti, ko je bolnik s široko odprtimi usti že »prepuščen na milost in nemilost« zobozdravniku. Takrat je seveda zelo dovzeten za prepričevanje o boljših in »edinih dovolj dobrih« materialih.

Zavod za zdravstveno zavarovanje sicer nad neupravičenimi doplačili lahko negoduje, dejstvo pa je, da jih v imenu varčevanja pomaga spodbujati. »Zavarovalniški sistem ni sledil razvoju stomatologije,« opozarja Martina Drevenšek. »Od leta 1982, ko so nastali še danes veljavni standardi, so jih sicer občasno dopolnjevali, a to je res premalo. Zaradi te velike razlike med priznanimi in dejanskimi stroški so se v zobozdravstvu uveljavila doplačila in se v neurejenem sistemu neurejeno razvijala.«

Naj poudarimo še enkrat – danes veljavni standardi v zobozdravstvu so nastali leta 1982. Torej je zastarelost zelo prizanesljiva oznaka zanje. A samo tako je sedanji obseg storitev sploh mogoče financirati. »Posodobitev standardov ni v interesu ZZZS, ker bi to takoj podražilo storitve, kar pomeni, da bi za enak obseg sredstev lahko opravili manj storitev,« pojasnjuje Sabina Markoli, predsednica odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, sicer pa zasebna zobozdravnica s koncesijo iz Lenarta. »Če bi v zobozdravstvu vladala povsem ekonomska logika, bi morali pacienti danes doplačati za tako rekoč vsako storitev. Zavod za pregled plača 8,5 evra, za manjšo plombo pa od 13 do 14 evrov. Koreninsko zdravljenje enega zoba, zaradi katerega mora pacient zobozdravnika obiskati vsaj dvakrat ali trikrat, je ovrednoteno s 25 evri. To je smešno.«

In priznane cene se samo še znižujejo. »Vsi izvajalci, ki opravljamo storitve po pogodbi z ZZZS, dobivamo danes za devet odstotkov manj sredstev kot pred šestimi leti,« pravi Markolijeva. Povprečen koncesionar ali program v javnem zavodu danes na leto dobi približno deset tisoč evrov manj denarja. »Koncesionarji s storitvami, ki jih opravimo za ZZZS, tako rekoč nič ne zaslužimo. Preživljamo se z doplačili in s samoplačniškimi storitvami.« Zato je koncesionarjem veliko do tega, da bolnik storitev doplača. Torej mu morajo prodati nadstandard.

»Rekla bi, da je zelo veliko zobozdravnikov koncesionarjev žal že preskočilo z vidika zdravljenja na vidik trženja,« pravi zobozdravnica Simona Velkavrh Kirn, predstojnica Zdravstvenega doma Šentvid.

S privatizacijo zobozdravstva ali katerekoli druge zdravstvene dejavnosti se pojavi skrb zbujajoč paradoks. Zdravnikom naj bi bilo načeloma do tega, da so njihovi pacienti čim bolj zdravi in potrebujejo čim manj zdravniških storitev. Zdravniku zasebniku pa je z vidika zaslužka do tega, da se pri njem znajde čim več čim bolj zapletenih primerov, ki potrebujejo zahtevnejše in temu primerno tudi dražje posege.

8 odstotkov je znašal delež izdatkov za zobozdravstvo v celotnih javnih izdatkih za zdravstvo v obdobju po osamosvojitvi. Danes se bliža 4 odstotkom.
8 let znaša najdaljša čakalna doba za ortodontsko zdravljenje. Povprečna čakalna doba je 2 leti.

Seveda s tem ne trdimo, da bi zobozdravniki bolnikom namerno škodovali, da bi jim nato lahko zaračunali zdravljenje. Za kaj takega nimamo prav nikakršne podlage. »Verjetno pa se zaradi zaslužka kdaj dogaja tako imenovana pretirana oskrba, ko se izvajajo in zaračunavajo storitve, ki niso nujno potrebne,« priznava Sabina Markoli.

Seveda je vsaka storitev, sploh samoplačniška, stvar dogovora in odločitve pacienta. »Prepričana sem, da zobozdravniki vsakemu pacientu predstavijo in razložijo postopek zdravljenja. Vprašanje pa je, koliko od tega pacienti dejansko razumejo. Neka tuja raziskava je pokazala, da si pacienti ob obisku pri zobozdravniku zapomnijo manj kot petino tistega, kar jim je bilo povedano.«

Slepa pega

Natančnih podatkov o višini in deležu doplačil v slovenskem zobozdravstvu ni, saj zobozdravnikom zasebnikom o tem ni treba poročati nikomur. Na Uradu za makroekonomske analize in razvoj sicer na podlagi anketnih podatkov in podatkov iz drugih dostopnih evidenc vsako leto ocenijo delež izdatkov za zobozdravstvene storitve, ki jih bolniki plačajo iz žepa. Po njihovi oceni je ta delež okoli 25-odstoten. Izmed članic OECD naj bi samo Nizozemska imela manjši delež. Glede na neurejenost in netransparentnost slovenskega zobozdravstva si sicer upamo trditi, da je navedeni delež doplačil podcenjen. Del prihodkov zobozdravnikov pač uradno ni nikjer vpisan.

Z Zavoda za zdravstveno zavarovanje so na prošnjo, naj pošljejo podatke o doplačilih, poslali kar podatke iz ankete Zveze potrošnikov iz leta 2007, po kateri je 50 odstotkov vprašanih moralo za zobozdravstvene storitve doplačati, čeprav so imeli sklenjeno dopolnilno zavarovanje, 28 odstotkov pa jih za nadstandardne storitve ni prejelo računa.

Doplačila so seveda pogostejša tam, kjer si jih ljudje lahko privoščijo. »So območja, kjer si pacienti doplačil ne morejo privoščiti,« pravi Martina Drevenšek. »Kolegici na Štajerskem pacienti ’bežijo’ iz ordinacije zaradi strahu pred doplačili. V mestnih središčih, kjer so ljudje večinoma premožnejši, je koncesionarjem bistveno lažje.« Simona Velkavrh Kirn tako pravi, da amalgamske plombe, ki jih za zobe zunaj vidnega polja krije zavarovanje, uporabljajo vedno manj. »Pacienti si želijo belih zalivk.« In zanje doplačajo.

Pa čeprav je doplačilo pogosto neupravičeno. Ali pa vsaj neupravičeno visoko. »Menimo, da bistvenih razlik med stroški standardnega amalgama in nadstandardnega kompozita ni in da so doplačila za bele zalivke večinoma previsoka,« pravijo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje.

Strup

Amalgamske zalivke so se znašle na slabem glasu. Material, ki ga zobozdravniki za krpanje zob uporabljajo že več kot sto let, vsebuje živo srebro, zaradi česar je vzniknila skrb, češ da je škodljiv. Pa čeprav za to ni dokazov in amalgam v stroki še vedno velja za varen material. »Dosedanji izsledki znanstvenih raziskav ne potrjujejo domnev, da je amalgam škodljiv zdravju ljudi, in ni še znan alternativni material, ki bi bil učinkovitejši in varnejši. Če upoštevamo priporočila za varno delo z amalgamom, je amalgam varen, cenovno ugoden in kakovosten material,« piše v stališču strokovnega kolegija za stomatologijo ljubljanskega Kliničnega centra.

A dvom je bil zasejan. In zaradi tega imajo zobozdravniki lepo priložnost za dodaten zaslužek s prodajanjem domnevno varnejših novejših materialov, pa čeprav je o njihovi varnosti veliko manj podatkov kot pri amalgamu in so strokovnjaki do njih bolj skeptični.

Kljub temu je na številnih območjih bela zalivka postala standard. Ki pa ga še vedno plačujemo kot nadstandard. »Za izdelavo bele zalivke je potrebnega več materiala in več časa,« doplačilo upravičuje Sabina Markoli.

Dejansko pa se cena materiala za amalgamsko in belo zalivko tako rekoč ne razlikuje. V končni ceni storitve je delež cene materiala zanemarljiv, saj govorimo o nekaj evrih. Ko gre za porabljeni čas, pa je veliko več odvisno od lastnosti obravnavanega zoba kot pa od uporabljenega materiala. Pri enem od zasebnih zobozdravnikov brez koncesije, pri katerih smo preverjali cene, je amalgamska zalivka celo malenkost dražja od bele.

Zaradi neupravičeno visokih doplačil je Zavod za zdravstveno zavarovanje že leta 2009 na ministrstvo za zdravje naslovil pobudo za zakonsko omejitev najvišjih dovoljenih doplačil v zdravstvu. Ministrstvo ni trznilo. Danes tam pravijo, da je treba »morebiten vpliv na višino cene zobozdravstvenih storitev pozorno preučiti, zlasti z vidika morebitnega omejevanja konkurence, ki, kot veste, ni dopustno«.

Skrb zbujajoče je, da celo ministrstvo, pristojno za zdravje, zdravstvene storitve obravnava kot gospodarsko dejavnost, pri kateri je ključna konkurenca, ne pa kot dejavnost posebnega družbenega pomena, pri kateri je ključen interes bolnikov.

V temi

Glede na slabšanje dostopnosti zobozdravstvenih storitev je pričakovati, da se hkrati slabša tudi ustno zdravje prebivalstva. A podatkov o tem ne zbira nihče. »Že nekaj časa o oralnem zdravju prebivalstva, razen za otroke, nimamo dobrih podatkov in pravzaprav ne vemo, kaj se dogaja,« priznava Tit Albreht. »Pomanjkanje epidemioloških podatkov o oralnem zdravju Slovencev je velika pomanjkljivost,« zmajuje z glavo Martina Drevenšek in dodaja, da so celo za otroke in mladostnike na voljo že precej stari podatki.

To je vsekakor posledica privatizacije, a še bolj posledica pomanjkljive državne regulacije in nadzora. Pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje zdaj sicer deluje strokovna skupina, ki si prizadeva vzpostaviti podlage za poročevalski sistem, ki bi vključeval vse zobozdravnike v Sloveniji. Več kakor četrtina Slovencev na primer sploh nima izbranega osebnega zobozdravnika v javnem sistemu.

Načeloma velja, da je treba temelje zdravja ustne votline postaviti v otroštvu. Zato sta otroško zobozdravstvo in preventiva večinoma vključena v javno financiranje tudi v državah, v kateri je zobozdravstvo odraslih povsem v domeni zasebnikov.

Slovenija je bila na prelomu tisočletja, kar zadeva zdravje otroških zob med vodilnimi na svetu.

»Leta 1998, ko sem zapustil ministrstvo za zdravje, je bilo stanje na področju oralnega zdravja otrok in mladine tako dobro, da smo se lahko primerjali z Dansko,« se spominja Božidar Voljč. »Število plomb smo šteli po razredih, ne po posameznih učencih.«

S sistematičnostjo pri otroški preventivi je Sloveniji uspelo korenito zmanjšati število primerov kariesa. Leta 1970, ko je bila opravljena prva epidemiološka raziskava, so imeli slovenski 12-letniki v povprečju okvarjenih ali plombiranih več kot šest zob. Do leta 2000 se je povprečje znižalo in je bilo manj kot dva zoba. Takšne razmere so se ohranjale vse do leta 2008, ko je bila opravljena zadnja raziskava. Za zadnjih šest let podatkov ni, zato lahko o današnjem položaju sklepamo zgolj na podlagi opažanj in presoje posameznih zobozdravnikov.

Načeloma je za otroke v javnem sistemu zgledno poskrbljeno. Storitve so brezplačne, čakalnih dob pa, razen strahotnih razmer pri ortodontskem zdravljenju, praviloma ni. A Simona Velkavrh Kirn, ki je specializirana za obravnavo otrok, je jasna. »Po incidenci kariesa med otroki in mladostniki nazadujemo.« Toda glavnega krivca za to ne vidi v slabšanju delovanja javne mreže. »To bolj pripisujem povečanim količinam zaužitih sladke hrane in pijače ter pomanjkanju časa za pravilno domačo ustno higieno pod nadzorom staršev. Veliko več je odvisno od socialnega ozadja otroka.« Enakega mnenja je Martina Drevenšek. »Oralno zdravje otrok je vse bolj odvisno od tega, kdo so njihovi starši.« Pa čeprav je ravno premostitev teh razlik bistvena naloga javnega sistema.

Kdor čaka ...

Kljub naštetemu nekateri naši sogovorniki menijo, da vse v sistemu vendarle ni slabo. Kar se tiče zadostnosti kadrov, smo v evropskem povprečju. »V slovenskem zobozdravstvu je dobro, da pacienti še vedno lahko za razmeroma nizka doplačila dobijo visokokakovostno storitev,« pravi Sabina Markoli.

»Vsak lahko pride do zobozdravnika,« poudarja Simona Velkavrh Kirn. »Je pa res, da so zobozdravniki zaradi glavarinskega sistema preobremenjeni. Navzven vsi imajo zobozdravnike, a vsi ne morejo v razumnem roku priti na vrsto.«

Čakalne dobe so na nekaterih področjih res grozljive. Povprečna čakalna doba na ortodontsko zdravljenje je več kot dve leti. Rekorder, ki smo ga našli v podatkih ZZZS, ima čakalno dobo, daljšo od osem let.

Razmere v ortodontskem zdravljenju dobro opiše primer 14-letne Sabine iz Maribora. Skupaj z očetom Petrom sta z napotnico za ortodonta začela iskati koncesionarja, ki bi jo sprejel v oskrbo. »Ena zobozdravnica je povedala, da se z nami ne more ukvarjati, ker je že čakalna doba za prvi obisk šest mesecev. Druga je rekla, da je čakalna doba, da bo dobila zobni aparat, šest let. S tem, da bo hčerki čez štiri leta pravica do ortodontskega zdravljenja tako ali tako potekla.« A nato je dodala. »Če pa se boste odločili za samoplačniško storitev in plačali 4500 evrov, bo aparat dobila v pol leta.« Starši so na tem mestu obupali. Nato je oče v obupu telefoniral v Avstrijo, v Lipnico. Na vrsto za prvi pregled je Sabina prišla čez tri tedne, že prvi dan so ji vzeli odtis, drugi dan sta bila na vrsti drugi odtis in puljenje nekaterih mlečnih zob, kmalu bo dobila zobni aparat. Že pri prvem pregledu sta bila prisotna dva zdravnika, zobozdravnik in ortodont. Oče nadaljuje: »Cena za to storitev je bila v Avstriji pavšalna – 800 evrov na leto, zdravljenje pa bo trajalo tri leta. Slovenska zavarovalnica, so mi povedali, bo te stroške krila. Ampak v Avstriji bodo zaračunali 2400 evrov, tukaj v Sloveniji pa je ortodontka hotela samoplačniško 4500 evrov.« Ministrstvo za zdravje bi na to verjetno odvrnilo, da gre za dokaz, da konkurenca na trgu deluje.

Kot opozarja Martina Drevenšek, v zadnjem času narašča število pritožb zaradi obravnave na Stomatološki kliniki. »Bolniki ne morejo verjeti, da je čakalna doba za prvi pregled od tri do štiri mesece.« A kot pravi, je to še znosno. »Nato jih uvrstimo na čakalni seznam za zdravljenje in na vrsto pridejo šele čez dve ali tri leta. Res je grozljivo.« Sploh če vemo, da na Stomatološko kliniko bolniki načeloma pridejo, ko je zaplet že tako hud, da jim osebni zobozdravnik ne zna več pomagati.

Glavni cilj zobozdravstvene politike bi seveda moral biti, da bi bilo hujših zapletov čim manj. Če se že zgodijo, pa bi jih bilo treba odkriti čim bolj zgodaj. Kot pravi Simona Velkavrh Kirn, bi bile čakalne dobe bistveno krajše, če bi ljudje redno hodili na rutinske zobozdravstvene preglede. »Z nekom, ki vse življenje redno hodi na preglede, ni težav. Težave so s tistimi, ki pridejo k zobozdravniku po petih letih ali več. Ti podrejo celoten sistem. In takih bolnikov je več kot polovica.«

Oralno zdravje otrok je vse bolj odvisno od tega, kdo so njihovi starši. Pa čeprav je ravno premostitev teh razlik bistvena naloga javnega sistema.

Lahko se sliši nesmiselno, toda več obiskov pri zobozdravniku bi zmanjšalo čakalne dobe in javne izdatke. Anketa Eurobarometra iz leta 2010 je pokazala, da zobozdravnike najpogosteje obiskujejo prav prebivalci severnoevropskih držav, ki se lahko pohvalijo z najboljšim oralnim zdravjem. Pogostejši obiski pri zobozdravniku bi rešili celo kakšno življenje, saj so zobozdravniki usposobljeni za prepoznavanje predrakavih sprememb v ustni votlini. »Vsekakor bi morali tudi za odrasle financirati nekatere preventivne programe, na primer po zgledu presejalnih testov,« meni Tit Albreht. To, pravi, je res najmanj, kar bi morali storiti.

»Zdravstvena politika na področju zdravja ustne votline bi morala temeljiti na preventivi,« je prepričan dolgoletni zdravstveni funkcionar, po izobrazbi pa zobozdravnik Martin Toth. »Zastaviti bi si morali ambiciozen cilj, na primer, da mladostniki srednjo šolo zapuščajo brez zobne gnilobe. To ni težko. Ko sem bil vodja mladinskega zobozdravstva v Pomurju smo za 7500 otrok v štirih letih dosegli 36-odstotno redukcijo kariesa.«

Nobenemu od naših sogovornikov se ne zdi verjetna možnost, da bi bile zobozdravstvene storitve kdaj v prihodnosti spet v celoti krite iz javnih sredstev. Vidijo pa veliko možnosti za zmanjšanje potrebe po teh storitvah. »Pri javnem financiranju zobozdravstva bi bil potreben kompromis,« pravi Martin Toth. »Celotna preventiva in mladinsko zobozdravstvo morata ostati javna in dobiti še večjo veljavo. Znotraj tega si je treba postaviti prej omenjene visoke cilje. In ko vam uspe, da mladi brez kariesa zapuščajo srednjo šolo, vsaj naslednjih 20 let ti mladi ne bodo potrebovali kakšnih resnih zobozdravstvenih posegov. In potem si država lahko privošči odločitev, da od 25. do 65. leta ne bo krila stroškov zobne protetike.«

Veliko pa bi lahko po mnenju Martine Drevenšek dosegli že samo z reorganizacijo košarice pravic.

»Neki delež bolezni zob in obzobnih tkiv pri odraslih bi bilo mogoče preprečiti s povečanim obsegom osveščanja in z drugimi preventivnimi dejavnostmi, na primer z občasnim profesionalnim čiščenjem zob in zobnega kamna. A ravno te storitve niso vključene v pravice.« Storitve, ki pripomorejo k ohranjanju naravnega zobovja, bi morale biti po njenem v domeni države. »Seveda pa bi morali hkrati postaviti tudi strožje pogoje. Če koga pet let ni na pregled, mu ne bi smele pripadati enake pravice.«

Država danes ni sposobna financirati zadovoljevanja vseh potreb v zobozdravstvu. Lahko pa ustvari razmere za izdatno zmanjšanje teh potreb. In če ji to uspe, financiranje pa ostane vsaj na enaki ravni, bi lahko zobozdravstvo spet postalo vsaj malo bolj javno in lažje dostopno.