Quod licet Iovi, non licet bovi*

Dan pred javno objavo odločitve ustavnih sodnikov o vprašanju odvzema poslanskega mandata Janezu Janši so Slovenske novice objavile informacijo, da je Janša uspel, glasovanje naj bi bilo sedem proti dva, zmagal je, za vedno se vrača se iz zapora.

Novico so povzemali drugi mediji, ustvaril se je vtis, da so ustavni sodniki prepričani, da je parlamentarna večina poslanski mandat Janezu Janši odvzela na neustavni način. »Kršene so bile človekove pravice,« je bobnelo. »Odstopi naj predsednik državnega zbora Milan Brglez, odstopi naj predsednik vlade Miro Cerar!« Izkazalo naj bi se, da so pravniki, ki so napisali strokovno mnenje o tem, kaj je z mandatom obsojenega poslanca, to pa je bilo podlaga za sporni akt državnega zbora, »rdeči plačanci«. Takšnim ljudem bi morali »omogočiti en teden poizkusnega bivanja na Dobu«.

Ko je ustavno sodišče v petek popoldne objavilo svojo odločitev, je bil medijski spin že narejen, bilo je prepozno. »Ali boste prevzeli odgovornost?« je Slavko Bobovnik na Odmevih grmel nad pravnikom Rajkom Pirnatom, enem izmed avtorjev na ustavnem sodišču preizkušenega pravnega mnenja. Prišel je čas za pogrom. Janša je bil brez poslanskega mandata samo dobre štiri tedne.

Res je, večina ustavnih sodnikov je (začasno) vrnila mandat Janezu Janši in ta lahko zdaj znova vsak dan hodi iz zapora v Ljubljano in se udeležuje številnih drugih poslanskih obveznosti. Podrobno branje odločitve ustavnih sodnikov pa razkriva problem, v katerega se je »zapletlo« ustavno sodišče, razkriva tudi, da (začasni) odvzem mandata Janezu Janši ni bila neposredna in očitna kršitev človekovih pravic, dejanje revolucionarnega parlamenta, ampak gre za zapleteno pravno vprašanje, za pravno praznino, ki je zakonodajalec ni predvidel. Ko je namreč nastajal zakon o poslancih, avtorji niso predvidevali, da bo v Sloveniji nekoč v parlament izvoljen posameznik, ki tiči v zaporu.

Kaj so se torej odločili ustavni sodniki? Sklep ustavnega sodišča obsega štiri točke, najpomembnejša je druga. V njej so sodniki odločili, da se začasno zadrži akt državnega zbora o odvzemu mandata Janezu Janši. Glasovanje v tej točki je bilo pet proti štiri. Razlog za zadržanje odvzema mandata je prepričanje tesne večine ustavnih sodnikov, da je odvzem poslanskega mandata »hud poseg v volilno pravico poslanca«, ta poseg pa zahteva »hitro in učinkovito sodno varstvo«. To sodno varstvo sicer zakon prideva v obliki rezervnega spora pred upravnim sodiščem, a po mnenju sodnikov upravno sodišče in kasneje vrhovno »ni prilagojeno reševanju teh sporov«. Večina ustavnih sodnikov torej preprosto misli, da druga sodišča ne bi bila sposobna dovolj hitro rešiti spora. »Če pravno sredstvo ni učinkovito, je tako, kot da pravno sredstvo ne obstaja. Če pravno sredstvo ne obstaja, ga tudi izčrpati ni mogoče,« so zapisali in po bližnjici sprejeli Janševo pritožbo v obravnavo.

Tisti ustavni sodniki, ki so bili doslej pri zavrženju ustavnih pritožb najbolj nepopustljivi, ki so najmanj odpirali vrata ustavnega sodišča, so Janši dobrovoljno dopustili pristop na ustavno sodišče.

Zdaj bodo ustavni sodniki odločali o ustavnosti zakona o poslancih, ki ne določa, na kakšen način lahko poslanci, ki jim državni zbor naknadno odvzame že potrjen poslanski mandat, izpodbijajo odločitev. Šele po razrešenih procesnih predpostavkah pa bi se začelo odločati o vsebini ustavne pritožbe Janeza Janše, če to sploh je. V vmesnem času so Janšo vrnili v parlament.

Zapisano drži, pravna varnost pomeni tudi odločanje v razumnem roku, a nenavadno je, da so sodniki kar sami odločili, da bi bil običajni, rezervni upravni postopek predolg. Drugi posamezniki, ki so v upravnih sporih z državnimi organi, imajo do končne odločitve daljšo pot. Ni povsem jasno, zakaj je v tem primeru domnevna kršitev pasivne volilne pravice pomembnejša od drugih, tudi z ustavo zagotovljenih človekovih pravic.

Na to je v odklonilnem ločenem mnenju opozorila sodnica Jadranka Sovdat, pridružila se ji je Dunja Jadek Pensa. Najprej sta zapisali, da četudi lahko upravni spori z vidika pravice do sojenja brez nepotrebnega odločanja trajajo predlogo, to neposredno ne pomeni, da lahko ustavno sodišče v vseh takih primerih prevzame klasično sodno funkcijo. Ustavno sodišče namreč ni »vzporedno sodišče«. Vsak posameznik ima zoper akt državnega organa zagotovljeno varstvo v sodnem upravnem sporu in vsak posameznik bi ga moral dokončno izčrpati, preden ustavno sodišče odloča o njegovi pritožbi. Dokler je zakonska ureditev takšna, kot je, četudi je morda neustrezna, bi bilo treba Janševo ustavno pritožbo (za zdaj) zavreči. Ustavno sodišče je torej v »obravnavo sprejelo ustavno pritožbo, ne da bi bila izkazana procesna predpostavka izčrpanja pravnega sredstva, ki ga v tem trenutku določata ustava in zakon, in stopila na polje sojenja na prvi stopnji, pri čemer te pristojnosti ustavno sodišče nima«, je zapisano v delno pritrdilnem in delno odklonilnem ločenem mnenju.

Kakšne so »težko popravljive posledice«, ker v državnem zboru odloča zapornik, ki je kaznivo dejanje storil pri izvrševanju javne funkcije?

Janša bi se lahko torej naprej obrnil na upravno sodišče, to bi lahko sprejelo začasno odredbo, ki bi zadržala izvršitev akta, in pritožniku Janši do končne odločitve vrnilo mandat. Res je, upravno sodišče nima izrecnega pooblastila za ponovno vzpostavitev poslanskega mandata, a v zakonu o upravnem postopku je natančno zapisano, da lahko sodišče določi, »kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje«.

Večina ustavnih sodnikov je z bližnjico, ki so jo naredili za Janeza Janšo, odprlo legitimno vprašanje za vse, ki iščejo pravico v upravnih sporih z državo. Ali se bodo lahko sedaj vsi, pri katerih je treba zaradi narave spora odločiti hitro, obrnili naravnost na ustavno sodišče? Še več, tisti ustavni sodniki, ki so bili doslej pri interpretiranju procesnih pravil in zavrženju ustavnih pritožb najbolj striktni, nepopustljivi, nečloveški, ki so doslej najmanj široko odpirali vrata ustavnega sodišča, so v primeru Janša ohlapno, dobrovoljno dopustili pristop pritožnika na ustavno sodišče. S čimer so na novo opredelili pravne standarde ustavnega varstva.

Ustavno sodišče se je torej v iskanju prijaznega obraza do Janše znova zaletelo v procesna vprašanja, o vsebini ni niti razmišljalo. Na to opozarjata tudi sodnici Etelka Korpič - Horvat in Jasna Pogačar. Zapisali sta namreč, da bi morali biti razlogi za zadržanje akta državnega zbora v obrazložitvi izrecno navedeni. Pa niso. Sklep ustavnega sodišča namreč »ne odgovarja na vprašanje škodljivih posledic, če bi pri sprejemanju odločitev v državnem zboru sodeloval poslanec, za katerega bi se kasneje izkazalo, da mu je bil mandat zaradi pravnomočne obsodbe na zaporno kazen utemeljeno odvzet«. Kaj to pomeni za integriteto državnega zbora? Kaj to pomeni za politične odločitve, ki bi jih potrjeval tudi poslanec z mandatom, ki ga ne bi smel imeti? Kakšne so »težko popravljive posledice«, ker v državnem zboru odloča zapornik, ki je kaznivo dejanje storil pri izvrševanju javne funkcije?

Ustavni sodniki so potrebovali mesec dni, da so ugotovili, da se pri Janši mudi, in se namesto v vsebinska zapletli v procesna vprašanja. Tovrstno neprepričljivo nevsebinsko mencanje lahko brez težav pripelje do absurda. Janez Janša se je recimo v nekem drugem postopku enkrat že obrnil na ustavno sodišče. Takrat je šlo za kazenski postopek, za pritožbo zoper pravnomočno odločitev višjega sodišča v primeru Patria. Večina ustavnih sodnikov mu je takrat rekla ne, podučili so ga, da kazenski postopek natančno določa vrstni red in da ima Janša pred ustavnim sodiščem na voljo še pravno varstvo pri vrhovnem sodišču. Tokrat so se odločili drugače. Nepopravljive posledice Janezu Janši so nastale, ker se je domnevno neupravičeno odvzel mandat politiku, niso pa nastale pred nekaj meseci, ko naj bi bil prehitro zaprt nedolžen človek. Sodnik Jan Zobec bližnjico utemeljuje s primerom iz leta 2005. Takrat je ustavno ugodilo nekemu litovskemu zaporniku, ki je trdil, da na sodišču ni imel ustreznega pravnega varstva, saj je bil o svojih pravicah poučen v ruskem jeziku. Pri obeh primeru naj bi šlo torej za neučinkovito pravno varstvo, je prepričan Zobec.Naj zapišemo zelo prijazno: gre za zelo široko interpretacijo. Janša ima na voljo odvetnika in dvostopenjsko sodno odločanje, Litovcu pa so kršili pravico do obrambe, ker je postopek na sodišču tekel v zanj nerazumljivemu jeziku, njegovo pritožbo na vrhovno sodišče, napisano v litovščini, pa so zavrgli.

Vse to pravniško mencanje o poslanskem mandatu seveda ne bi smelo prejudicirati odločitve o pravnomočni in na vrhovnem sodišču potrjeni obsodbi v primeru Patria. Če bi bilo pravo politična matematika, bi lahko odločitev napovedali. Lahko bi sklepali takole: ker je mandat Janši vrnilo pet ustavnih sodnikov, bo tudi pri odločitvi o primeru Patria pet proti štiri v korist obsojenemu Janši. A to bi bilo neustrezno. Ustavnih sodnikov pač ne vodijo politični motivi, pač pa zaveze o spoštovanju prava in ustave?