Kapital v 21. stoletju

Kapital v 21. stoletju je knjiga, ki je stresla svet in postala svetovna prodajna uspešnica. Thomas Piketty je v njej lepo in prepričljivo pokazal, da dohodkovna in premoženjska neenakost v kapitalizmu nista nekaj naključnega in nebistvenega, ampak da njuno rast poganja kapitalizem sam. Toda če hoče država ostati država, če hoče rešiti demokracijo in če noče potoniti v kaos, mora s številnimi posegi skrbeti za manjšanje neenakosti, še zlasti zdaj, ko je ta ponovno v silovitem vzponu, najsilovitejšem v zadnjih sto letih. Kapital v 21. stoletju so že razglasili za naslednika Marxovega Kapitala, katerega prvi del je v novem prevodu izšel leta 2012 pri založbi Sophia. Pikettyjev Kapital v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica pa bo jeseni 2015 izdala založba Mladinska knjiga. V sodelovanju z založbo objavljamo nekaj odlomkov iz prvega dela Dohodek in kapital, v katerem izveste tudi tako presenetljive reči, kot je to, da je bila rast v kapitalističnih družbah vedno zelo nizka. In zdaj se očitno vračamo v kapitalizem nizke rasti.

Obdobja gospodarske rasti

Rast proizvoda na prebivalca je v celotnem obdobju od leta 1700 do 2012 znašala natanko toliko kot rast prebivalstva: 0,8 % na leto, kar pomeni pomnožitev za več kot desetkrat v 300 letih. Svetovni povprečni dohodek znaša ta hip okoli 760 € na mesec na prebivalca; leta 1700 je bil manj kot 70 € na mesec na prebivalca, torej približno tolikšen, kot je bil leta 2012 v najrevnejših državah podsaharske Afrike.

Ta primerjava veliko pove, vendar ji ne smemo pripisati pretiranega pomena. Ob primerjavi tako različnih družb in obdobij nikakor ni mogoče strniti celotnega položaja v eni sami številki, češ »življenjska raven te in te družbe je desetkrat višja kot v tej in tej družbi«. Ko rast proizvoda na prebivalca doseže tolikšne razsežnosti, postane veliko abstraktnejši pojem od demografske rasti, ki je vsaj otipljiva stvarnost (prebivalce je laže šteti od blaga in storitev). Zgodovina gospodarskega razvoja je predvsem zgodovina širjenja raznovrstnosti načinov življenja ter vrst blaga in storitev, ki jih družba proizvaja in porablja. Gospodarski razvoj je torej proces, ki ga že po njegovi naravi ni mogoče strniti v en sam monetarni kazalnik.

Vzemimo za primer najbogatejše države. V zahodni Evropi, Severni Ameriki in na Japonskem je povprečni dohodek zrasel z dobrih 100 € na mesec na prebivalca leta 1700 na več kot 2500 € na mesec leta 2012 – torej se je več kot podvajseteril. Rast produktivnosti, tj. proizvoda na uro dela, pa je bila v resnici še večja, saj se je povprečna dolžina delovnika na prebivalca v istem obdobju precej skrajšala. Vse razvite družbe so se sčasoma, ko so bogatele, odločile za manj dela in več prostega časa (krajši delovnik, daljše počitnice itd.).

Zgodovina gospodarskega razvoja je predvsem zgodovina širjenja raznovrstnosti načinov življenja ter vrst blaga in storitev, ki jih družba proizvaja in porablja.

To izredno rast lahko pripišemo predvsem 20. stoletju. Na globalni ravni je bila v obdobju 1700–2012 povprečna stopnja rasti proizvoda na prebivalca 0,8 % na leto, vendar je bila v 18. stoletju le 0,1 %, v 19. stoletju 0,9 %, v 20. stoletju pa 1,6 %. V zahodni Evropi je bila v obdobju 1700–2012 povprečna rast 1,0 %, od tega 0,2 % v 18. stoletju, 1,1 % v 19. stoletju in 1,9 % v 20. stoletju. Med letoma 1700 in 1820 je kupna moč starega sveta komajda kaj zrasla, nato se je v letih 1820–1913 več kot podvojila, v letih 1913–2012 pa se je povečala za več kot šestkrat. Za 18. stoletje je v bistvu značilna enaka gospodarska stagnacija kot v prejšnjih stoletjih. V 19. stoletju je proizvod na prebivalca prvič začel stalno rasti, vendar velik del prebivalstva – vsaj do zadnje tretjine stoletja – od tega ni imel nič. Šele v 20. stoletju je gospodarska rast zares postala otipljiva – in spektakularna – resničnost za vse. V »zlati dobi«, okoli let 1900–1910, je bil povprečni dohodek Evropejcev komaj 400 € na mesec; danes, sto let pozneje, pa je 2500 € na mesec.

Toda kaj sploh pomeni, da se je kupna moč podvajseterila, podeseterila ali pošesterila? Seveda ne tega, da so Evropejci leta 2012 proizvedli in porabili šestkrat večje količine blaga in storitev kot leta 1913. Povprečna poraba živilskih izdelkov, denimo, se prav gotovo ni pošesterila. (Sicer pa to niti ne bi imelo smisla, ker bi bile prehranske potrebe že davno zadovoljene.) V Evropi, tako kot povsod drugod, je rast kupne moči in življenjske ravni na dolgi rok predvsem posledica preobrazbe struktur porabe. Porabo pretežno živilskih izdelkov je postopoma nadomestila veliko raznolikejša poraba, ki obsega najrazličnejše industrijske izdelke in storitve.

Šele v 20. stoletju je gospodarska rast zares postala otipljiva – in spektakularna – resničnost za vse. V »zlati dobi«, okoli let 1900–1910, je bil povprečni dohodek Evropejcev komaj 400 € na mesec; danes, sto let pozneje, pa je 2500 € na mesec.

Sicer pa, tudi če bi Evropejci leta 2012 hoteli porabiti šestkrat večje količine blaga in storitev kot leta 1913, tega ne bi mogli storiti. Nekatere cene so namreč rasle hitreje od »povprečja« cen, druge počasneje, tako da se kupna moč ni pošesterila pri vseh vrstah blaga in storitev. Na kratki rok lahko probleme »relativnih cen« zanemarimo in se za merjenje kupne moči dokaj zanesljivo opremo na indekse »povprečnih« cen, ki jih izdajajo ekonomski in statistični uradi. Na dolgi rok, ko se struktura porabe in relativnih cen radikalno spremeni – zlasti zaradi prihoda novega blaga in storitev na trg – pa indeksi povprečnih cen niso več dober kazalec sprememb, ki so se nakopičile, najsi so postopki, s katerimi so statistiki obdelali na tisoče pridobljenih podatkov o cenah, še tako napredni in merjenje izboljšanja kakovosti izdelkov še tako skrbno.

Konec rasti?

Zdaj pa se ozrimo v prihodnost. Se bo osupljiva rast proizvoda na prebivalca, ki smo jo pravkar opisali, v 21. stoletju neizogibno upočasnila? Bodo tehnološki ali okoljski razlogi – ali morda oboji hkrati – povzročili konec rasti?

Preden poskusimo odgovoriti na to vprašanje, nujno najprej opozorimo, da je v preteklosti rast, pa če je bila še tako izredna, tako rekoč vedno potekala po razmeroma nizkih letnih stopnjah – navadno ne več kot 1–1,5 % na leto. V zgodovini bi občutno hitrejšo rast – denimo 3–4 % na leto, občasno še več – zasledili le v državah, ki so dohitevale druge; ta proces pa se po definiciji konča, ko država dohiti druge, torej je nujno prehoden in časovno omejen. In ta proces – dohitevanje – ne more veljati za ves svet.

Na svetovni ravni je bila v letih 1700–2012 stopnja proizvoda na prebivalca povprečno 0,8 % na leto – od tega 0,1 % v letih 1700–1820, 0,9 % v letih 1820–1913 in 1,6 % v letih 1913–2012. V letih 1700–2012 je bila enaka (0,8 %) tudi stopnja rasti svetovnega prebivalstva. V Evropi je bila v letih 1820–1913 rast proizvoda na prebivalca 1,0 %, od leta 1913 do 2012 pa 1,9 %. V Ameriki je v obdobjih 1820–1913 in 1913–2012 dosegla 1,5 %.

Natančne številke niti niso pomembne; pomembna je ugotovitev, da v zgodovini še ni bilo dežele na svetovni tehnološki meji, v kateri bi letna stopnja rasti proizvoda na prebivalca za dlje presegla 1,5 %. Če si ogledamo zadnja desetletja, bomo v najbogatejših deželah ugotovili še šibkejšo rast. Med letoma 1990 in 2012 je bila v zahodni Evropi stopnja rasti proizvoda na prebivalca 1,6 %, v Severni Ameriki 1,4 %, na Japonskem pa 0,7 %. To si velja dobro zapomniti, kajti na splošno smo še vedno precej pod vtisom, da mora biti rast najmanj 3 ali 4 % na leto. Glede na zgodovinsko izkušnjo – in logiko – pa je to iluzija.

Po teh uvodnih opažanjih se smemo vprašati, kakšne bodo stopnje rasti v prihodnosti. Nekateri ekonomisti, med njimi Robert Gordon, menijo, da se bo rast proizvoda na prebivalca v najrazvitejših deželah, začenši z ZDA, upočasnila in bi v obdobju 2050–2100 utegnila doseči manj kot 0,5 % na leto. Gordonova analiza izhaja iz primerjave valov inovacij, ki so si sledili od iznajdbe parnega stroja in elektrike. Ugotavlja, da imajo novejši valovi, zlasti v informacijski tehnologiji, občutno nižji rastni potencial, kar pomeni, da naj bi manj korenito vplivali na načine proizvodnje in manj občutno izboljšali skupno produktivnost gospodarstva.

Zelo različne kolektivne izkušnje rasti v 20. stoletju so večidel razlog za tako različen odnos držav do tržne in finančne globalizacije, celo do kapitalizma na splošno.

Kot že pri demografski rasti tudi tu ne bom napovedoval, kakšna bo rast v 21. stoletju. Moj namen je predvideti posledice različnih mogočih scenarijev za dinamiko razporeditve bogastva. Ritem inovativnosti v prihodnosti je prav tako težko predvideti kot ritem demografske rasti. Glede na zgodovinsko izkušnjo minulih stoletij se mi zdi dokaj malo verjetno, da bi dolgoročna rast proizvoda na prebivalca v najrazvitejših državah lahko presegla 1,5 % na leto. Nikakor pa ne morem vedeti, ali bo 0,5 %, 1 % ali 1,5 %. Srednji scenarij, ki ga bom predstavil, predpostavlja dolgoročno stopnjo rasti proizvoda na prebivalca 1,2 % na leto v bogatih deželah. Ta številka se mi zdi precej optimistična v primerjavi z Gordonovimi napovedmi (ki pa se mi zdijo nekoliko preveč črnoglede), predvsem pa bo mogoča le z novimi energetskimi viri, s katerimi bi nadomestili že precej izčrpane zaloge ogljikovodikov. Vendar je to le eden od mogočih scenarijev.

Stopnja rasti 1 % na leto = temeljita prenova družbe

Najpomembnejše – pomembnejše od napovedovanja rasti (kot smo videli, je povzemanje dolgoročne rasti dane družbe z eno samo številko prejkone statistična iluzija) – se mi zdi opažanje, ki ga velja na tem mestu posebej poudariti: rast proizvoda na prebivalca za okoli 1 % na leto je v resnici skrajno hitra – veliko hitrejša, kot si pogosto mislimo.

Ta problem bomo najjasneje ugledali z generacijskega vidika. Letna stopnja rasti 1 % se v 30 letih nabere v kumulativno rast za več kot 35 %, letna rast 1,5 % pa v kumulativno rast za več kot 50 %. V praksi to pomeni precejšnje spremembe v načinu življenja in zaposlitve. Konkretno, rast proizvoda na prebivalca v Evropi, Severni Ameriki in na Japonskem je bila v zadnjih 30 letih komaj 1–1,5 % na leto, v tem času pa se je življenje korenito spremenilo. V začetku osemdesetih let ni bilo interneta in prenosnih telefonov, letalski prevoz ni bil dostopen tako množično, večina najnaprednejših medicinskih tehnologij ni obstajala, za visokošolski študij se je odločila le manjšina. V komuniciranju, prevozu, zdravstvu in izobraževanju so se v tem času zgodile korenite spremembe, ki so močno vplivale tudi na zaposlitveno sestavo. Če je proizvod na prebivalca v 30 letih zrasel za okoli 35–50 %, to pomeni, da zelo velik delež današnjega proizvoda – od četrtine do tretjine – pred 30 leti ni obstajal, torej od četrtine do tretjine poklicev in nalog, ki jih opravljamo danes, pred 30 leti ni bilo.

To je velika razlika v primerjavi z družbami preteklosti, v katerih je bila rast skoraj nična ali borih 0,1 % na leto, kot v 18. stoletju. Družba z letno stopnjo rasti 0,1 ali 0,2 % se nadaljuje iz roda v rod tako rekoč nespremenjena: poklicna sestava ostaja enaka, lastniška tudi. Družba z letno stopnjo rasti 1 %, kakršno od začetka 19. stoletja poznajo najnaprednejše države, pa se globoko in trajno prenavlja. Kot bomo videli, lahko to pomembno vpliva na sestavo družbenih neenakosti in dinamiko razporejanja bogastva. Rast lahko ustvari nove oblike neenakosti (v novih panogah si je, denimo, mogoče zelo hitro pridobiti premoženje), hkrati pa zmanjša pomen premoženjskih neenakosti iz preteklosti, dediščina postane manj odločujoča. Pri stopnji rasti 1 % na leto pa so spremembe veliko manjše kot pri stopnji 3 ali 4 % na leto, zato obstaja velika nevarnost razočaranja, odvisna od upov v pravičnejšo družbeno ureditev, ki so zlasti od razsvetljenstva zelo veliki. Gospodarska rast sama prav gotovo ne more zadostiti upanju v demokratičnejšo, na meritokraciji utemeljeno družbo; ta se mora opreti tudi na ustanove, vzpostavljene v ta namen, ne le na sile tehničnega in tržnega napredka.

Čas po »tridesetih veličastnih letih«: medcelinsko križanje poti

Celinska Evropa, zlasti pa Francija, je še vedno pod precejšnjim vplivom nostalgije po »30 veličastnih letih«, obdobju od konca štiridesetih let do konca sedemdesetih, ko je bila rast izjemno močna. Ljudem še vedno ne gre v glavo, kateri zli duh nam je naprtil šibko rast, ki nas je doletela ob koncu sedemdesetih let in na začetku osemdesetih. Še danes, na začetku drugega desetletja 21. stoletja, marsikdo sanja, da bo tega slabega meddobja, »30 klavrnih let« (ki jih bo v resnici vsak čas 35 ali 40), kmalu konec, zbudili se bomo iz môre in vse se bo lepo nadaljevalo kot prej.

Če se ozremo v zgodovino, pa vidimo, da je bilo obdobje »30 veličastnih let« dejansko izjema – posledica tega, da je Evropa v letih 1914–1945 občutno zaostala za ZDA, v »30 veličastnih letih« pa je ta zaostanek urno nadomestila. Ko je bilo dohitevanja konec, so se Evropa in ZDA skupaj znašle na skrajni meji svetovne rasti in začele rasti v istem ritmu, ki je prav zaradi mejnosti strukturno počasen.

V romanu Sneg Pamukov glavni junak, prav tako pisatelj, celo pravi, da za romanopisca ni nič nadležnejšega od govorjenja o denarju, o lanskih cenah in dohodkih. Svet se je od 19. stoletja zelo spremenil.

Če primerjamo stopnjo rasti Evrope in ZDA (glej grafikon 2.3), je to jasno razvidno. V Severni Ameriki ni nostalgije po »30 veličastnih letih« – preprosto zato, ker jih nikoli ni bilo. Proizvod na prebivalca je v dolgem obdobju 1820–2012 rasel precej enakomerno, okoli 1,5–2 % na leto. Rast se je v letih 1913–1950 rahlo zmanjšala, na borih 1,5 %, nato je v letih 1950–1970 rahlo presegla 2 %, v obdobju 1990–2012 pa zdrsnila nekoliko pod 1,5 %.

V zahodni Evropi, ki sta jo svetovni vojni veliko huje prizadeli, pa so bila nihanja neprimerljivo bolj razgibana. V letih 1913–1950 je proizvod na prebivalca stagniral (rast je bila komaj dobrih 0,5 % na leto). V obdobju 1950–1970 se je pognal navzgor in rasel za več kot 4 % na leto, nato pa strmo upadel in se znašel natanko na ravni rasti ZDA (oziroma nekoliko višji): v letih 1970–1990 je znašal malo več kot 2 %, v letih 1990–2012 pa komaj 1,5 %. Zahodna Evropa je v letih 1950–1970 doživela zlato dobo rasti, v naslednjih desetletjih pa se je ta prepolovila oziroma zmanjšala celo za dve tretjini. Opozorimo še, da je ta prelom podcenjen, ker smo seveda k zahodni Evropi prišteli tudi Združeno kraljestvo, njegova rast pa je bila v 20. stoletju veliko bliže severnoameriški relativni stabilnosti. Če bi upoštevali samo celinsko Evropo, bi bila povprečna rast proizvoda na prebivalca med letoma 1950 in 1970 več kot 5 %, česar v zadnjih stoletjih ni doživela nobena bogata država.

Prav te zelo različne kolektivne izkušnje rasti v 20. stoletju so večidel razlog za tako različen odnos držav do tržne in finančne globalizacije, celo do kapitalizma na splošno. V celinski Evropi, zlasti v Franciji, seveda še vedno prevladuje mnenje, da so bila prva desetletja po vojni, zaznamovana z zelo močnim državnim intervencionizmom, blagoslovljeno obdobje rasti, gibanje liberalizacije, ki se je začelo okoli leta 1980, pa pogosto velja za krivca, da se je rast nato zmanjšala.

V Združenem kraljestvu in ZDA je branje povojne zgodovine popolnoma drugačno. Države, ki so izgubile 2. svetovno vojno, so v obdobju od petdesetih do sedemdesetih let zelo naglo dohitele anglosaške dežele. Ob koncu sedemdesetih let so v ZDA naslovnice revij druga za drugo obsojale zaton ZDA ter uspeh nemške in japonske industrije. V Združenem kraljestvu se je BDP na prebivalca znižal pod raven nemškega, francoskega, japonskega in celo italijanskega. Upravičeno smemo pomisliti, da je ta občutek – da jih drugi dohitevajo (v britanskem primeru pa celo prehitevajo) – igral bistveno vlogo pri t. i. »konservativni revoluciji«. Thatcherjeva v Združenem kraljestvu in nato Reagan v ZDA sta obljubila konec »socialne države«, Welfare State, zaradi katere so se menda pomehkužili anglosaški podjetniki, in vrnitev k čistemu kapitalizmu 19. stoletja, s katerim bi Združeno kraljestvo in ZDA spet prešli v vodstvo. V obeh deželah marsikdo še danes šteje konservativno revolucijo za nesporen uspeh, ker sta državi z njo nehali zaostajati za rastjo celinske Evrope in Japonske.

V resnici pa si liberalizacija, ki se je začela okoli leta 1980 – prav tako kot podržavljanje po letu 1945 –, ne zasluži ne pretirane hvale ne pretirane graje. Francija, Nemčija in Japonska bi verjetno nadomestile zaostanek v rasti iz let 1914–1945 tako rekoč ne glede na politične ukrepe. Kvečjemu lahko rečemo, da državni intervencionizem ni povzročil škode. Prav tako ni čudno, da so te dežele, potem ko so nadomestile zaostanek za svetovnim vrhom, nehale rasti tako hitro kot anglosaške in da so se stopnje rasti izenačile. Na splošno lahko rečemo, da politika liberalizacije, kot se zdi, preprosto ni vplivala – ne na zvišanje ne na znižanje.

Dvojna zvonasta krivulja svetovne rasti

Povzemimo. V zadnjih 300 letih je svetovna rast orisala zelo široko zvonasto krivuljo. Ritem rasti, demografske in proizvoda na prebivalca, se je v 18. in 19., zlasti pa v 20. stoletju postopoma pospešil, v 21. stoletju pa se bo, kot vse kaže, znova zelo upočasnil.

Vendar med tema zvonastima krivuljama opazimo jasne razlike. Rast prebivalstva se je začela pospeševati veliko prej, že v 18. stoletju, pa tudi upadanje se je začelo veliko bolj zgodaj. Govorimo o pojavu demografskega prehoda, ki je večinoma že uresničen. Ritem svetovne demografske rasti je dosegel zenit v letih 1950–1970, ko je bila letna stopnja skoraj 2 %, odtlej pa se vztrajno upočasnjuje. Pri tej stvari sicer ni nič zanesljivo, verjetno pa se bo ta proces nadaljeval in bo stopnja svetovne demografske rasti v drugi polovici 21. stoletja skoraj ničelna.

Rast proizvoda na prebivalca je bolj zapletena. Ta, v pravem pomenu »ekonomska« rast se je začela pozneje. V 18. stoletju je bila skoraj nična, v 19. stoletju že precej opaznejša, šele v 20. stoletju pa je postala splošno občutna stvarnost. Med letoma 1950 in 1990 je rast svetovnega proizvoda na prebivalca celo presegla 2 % na leto – predvsem zaradi pospeška Evrope, ki je premostila zaostanek. Enako je bilo v letih 1990–2012, tokrat zaradi pospeška Azije, predvsem Kitajske, kjer je po uradnih statistikah rast v obdobju 1990–2012 presegla 9 % na leto (to je najvišja stopnja rasti, ki so jo zaznali v zgodovini).

Kako pa bo po letu 2012? Napoved »srednje« rasti je precej optimistična, ker smo za najbogatejše države – zahodno Evropo, Severno Ameriko in Japonsko – v obdobju 2012–2100 predvideli rast 1,2 % na leto (torej občutno višjo od predvidevanj marsikaterega ekonomista), za revne države in države v razvoju pa nemoteno nadaljevanje procesa konvergence z letno stopnjo rasti 5 % med letoma 2012 in 2030 ter 4 % med letoma 2030 in 2050. Če se to uresniči, bo proizvod na prebivalca do leta 2050 bolj ali manj povsod – na Kitajskem in v vzhodni Evropi, v Južni Ameriki, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu – dohitel raven najbogatejših držav. Začenši s tem obdobjem naj bi se torej razporeditev svetovnega proizvoda, približala razporeditvi svetovnega prebivalstva.

Po tem optimističnem srednjem scenariju naj bi letna rast svetovnega proizvoda na prebivalca v letih 2012–2030 rahlo presegla 2,5 %, prav tako v letih 2030–2050, po letu 2050 pa naj bi se zmanjšala in naj bi bila manj od 1,5 %; v zadnji tretjini stoletja naj bi se gibala okoli 1,2 %. Iz združitve teh podatkov pa dobimo gibanje stopnje rasti skupnega svetovnega proizvoda. Ta je bila do leta 1950 vedno nižja od 2 % na leto, nato je v letih 1950–1990 zrasla na 4 %, kar je izjemna raven, vozlišče najmočnejše demografske rasti v zgodovini in največje rasti proizvoda na prebivalca v zgodovini. Ritem rasti svetovnega proizvoda se že upočasnjuje in rast je bila v letih 1990–2012 nekoliko nižja od 3,5 %, kljub skrajno pospešeni rasti držav v razvoju, zlasti Kitajske. Po našem srednjem scenariju naj bi se v letih 2012–2030 ta ritem ohranil, v letih 2030–2050 naj bi rast zdrknila na 3 %, v drugi polovici 21. stoletja pa se zmanjšala na okoli 1,5 %.

Opozorili smo že, da so »srednje« napovedi zgolj hipotetične. Bistveno je, da je ne glede na (sicer zelo pomembne) »podrobnosti«, kot so natančni časovni razpon in stopnje rasti, dvojna zvonasta krivulja svetovne rasti večinoma že zarisana. Srednja napoved je dvakratno optimistična. Predvideva stalno rast produktivnosti za več kot 1 % v razvitih državah (za to bi bil nujen precejšen tehnični napredek, zlasti pri čistih energentih). Optimistično pa tudi – ali morda predvsem – predvideva, da bodo države v razvoju nemoteno, brez političnih in vojaških pretresov, konvergirale z bogatimi do leta 2050 (kar je zelo naglo gibanje). Brez težav si lahko predstavljamo tudi manj optimistične scenarije; tedaj bi se zvonasta krivulja svetovne rasti lahko spustila hitreje in niže.

Velika monetarna stabilnost 18. in 19. stoletja

Vrnimo se nazaj v preteklost. Najprej se moramo zavedati bistvenega dejstva, da je inflacija v glavnem iznajdba 19. stoletja. V prejšnjih stoletjih, vse do 1. svetovne vojne, inflacije ni bilo oziroma je bila skoraj nična. Cene so se sicer lahko za nekaj let – občasno celo za nekaj desetletij – občutno zvišale ali znižale, vendar se je to gibanje navzgor ali navzdol nazadnje navadno izravnalo. To velja za vse dežele, za katere imamo podatke o cenah za zelo dolgo obdobje.

Konkretno, če izračunamo povprečje zvišanja cen v obdobjih 1700–1820 in potem 1820–1913, ugotovimo, da je bila inflacija neznatna, in sicer v Franciji in Združenem kraljestvu, pa tudi v ZDA in Nemčiji: največ 0,2–0,3 % na leto. Tu in tam lahko opazimo celo rahlo negativne stopnje, denimo v Združenem kraljestvu in ZDA v 19. stoletju (v obeh povprečno –0,2 % na leto v obdobju 1820–1913).

Ta velika monetarna stabilnost je tu in tam sicer zašepala, vendar vsakič le za kratek čas; položaj se je vedno prav kmalu in tako rekoč samoumevno uredil. Posebno zgovoren je primer francoske revolucije. Ob koncu leta 1789 je revolucionarna vlada začela izdajati slavne »asignate« [assignats], nakaznice, ki so v letih 1790–1791 postale prava denarna valuta (ena prvih papirnih valut v zgodovini) in menjalno sredstvo. To je sprožilo močno inflacijo (merjeno v asignatih), ki je trajala do let 1794–1795. Bistveno pa je to, da so ob vrnitvi h kovinski valuti – t. i. germinalskemu franku [franc germinal] – tej določili isto pariteto kot staremu, predrevolucionarnemu denarju. Zakon z dne 18. germinala leta II (7. aprila 1795) je namesto stare tourske libre, katere ime je preveč spominjalo na kraljevino, uvedel frank. Ta je bil poslej nova uradna valuta države, vendar je imel isto vsebnost kovine kot prejšnja. Kovanec za frank je moral vsebovati natanko 4,5 grama srebra sterling [tj. srebra čistosti 92,5 %] (kot tourska libra od leta 1726), kar so potrdili z zakonom leta 1796, nato pa znova leta 1803, ko so dokončno uveljavili bimetalizem, hkratno srebrno in zlato podlago.

Nazadnje so bile cene v frankih v letih 1800–1810 približno na enaki ravni kot cene v tourskih librah v letih 1770–1780, tako da revolucijska zamenjava valute ni vplivala na kupno moč denarja. Romanopisci z začetka 19. stoletja, začenši z Balzacom, so pri opisovanju dohodkov in premoženja svojih likov nenehno in brez težav prehajali iz valute v valuto: za vse bralce tistega časa sta bila germinalski frank (ali »zlati frank«) in tourska libra isto. Za očeta Goriota je bilo »tisoč dvesto liber« rente popolnoma enakovredno »dvanajststo frankov«; tega sploh ni bilo treba pojasnjevati.

Vrednost franka v zlatu, določeno z zakonom leta 1803, je uradno spremenil šele monetarni zakon z dne 25. junija 1928. V resnici pa je bila Banka Francije že od avgusta 1914 oproščena izplačevanja vrednosti svojih bankovcev v zlatnikih in srebrnikih. »Zlati frank« je med letom 1914 in denarno stabilizacijo v letih 1926–1928 dejansko že postal »papirni frank«. Vendarle pa je v vsem obdobju 1726–1914 veljala ista kovinska pariteta, kar ni malenkost.

Enako monetarno stabilnost je uživalo Združeno kraljestvo s svojim funtom šterlingom. Kljub rahlim popravkom je bilo menjalno razmerje britanske in francoske valute kar 200 let izredno stabilno: britanski funt šterling je vse od 18. stoletja do leta 1914 veljal okoli 20–25 tourskih liber. Za britanske romanopisce tistega časa je bil funt s svojo prečudno delitvijo na šilinge in gvineje nespremenljiva stvarnost, trdna kot skala, tako kot za francoske tourska libra in zlati frank. Zdelo se je, da vse te denarne enote merijo razmerja, ki so nespremenljiva v času – orientacijske točke, zaradi katerih so se denarne vrednosti in različni družbeni položaji zdeli večni.

Enako je bilo v drugih državah. Edina pomembna sprememba je bila uvedba novih denarnih enot oziroma novih valut, recimo ameriškega dolarja leta 1775 ali zlate marke leta 1873. Ko pa je bila kovinska pariteta določena, je bilo sprememb konec. V 19. stoletju in na začetku 20. stoletja je bilo vsakomur jasno, da funt šterling velja okoli pet dolarjev oziroma 20 mark oziroma 25 frankov. Vrednost valut se že desetletja ni spremenila. Nikomur ni prišlo na misel, da bi lahko bilo kdaj v prihodnosti drugače.

20. stoletje: konec denarne stabilnosti

S 1. svetovno vojno se je ta svet dokončno sesul. Vlade so se močno zadolžile, da bi lahko financirale nezaslišano krvave in silovite vojaške spopade, plačevale vojake in čedalje dražje, čedalje bolj razvito orožje. Avgusta 1914 so glavne vojskujoče se strani odpravile konvertibilnost svoje valute v zlato. Po vojni so se vse države bolj ali manj zatekle k tiskanju bankovcev, da bi se izkopale iz ogromnega javnega dolga. Poskusi iz dvajsetih let, da bi znova uvedli zlato podlago, niso preživeli krize tridesetih let. Združeno kraljestvo je opustilo zlati standard leta 1931, ZDA leta 1933, Francija pa leta 1936. Tudi po 2. svetovni vojni se zlati standard ni posebno dolgo obdržal. Uvedli so ga leta 1946, opustili pa leta 1971, ko je bilo konec konvertibilnosti dolarja v zlato.

Med letoma 1913 in 1950 je letna inflacija v Franciji presegla 13 % (torej so se cene postoterile), v Nemčiji pa 17 % (torej so se zvišale za skoraj 300-krat). V Združenem kraljestvu in ZDA, ki sta jih vojni nekoliko manj prizadeli, torej tudi politično nekoliko manj destabilizirali, je bila stopnja inflacije opazno nižja: med letoma 1913 in 1950 je znašala komaj 3 %. Vseeno pa to pomeni, da se je inflacija kar potrojila, prejšnjih 200 let pa se cene niso spreminjale.

Pretresi v letih 1914–1945 so v vseh deželah temeljito omajali denarni referenčni okvir, v katerega je bil vpet predvojni svet, sploh ker odtlej inflacije nikoli ni bilo zares konec. Med letoma 1950 in 1970 je bila povprečna letna stopnja inflacije od 2 do 6 %, v sedemdesetih letih pa se je naglo zvišala, tako da je (kljub močnemu gibanju dezinflacije [tj. zniževanja inflacije], ki je na začetku osemdesetih let potekalo tako rekoč povsod) v letih 1970–1990 v Združenem kraljestvu dosegla 10 %, v Franciji pa 8 %. V primerjavi s prejšnjimi desetletji se skoraj zdi, da je bilo za obdobje 1990–2012, ko je bila v teh štirih državah povprečna letna stopnja inflacije okoli 2 % (v Nemčiji in Franciji malo manj, v Združenem kraljestvu in ZDA pa malo več), značilno gibanje v smeri ničelne inflacije, kakršna je bila pred 1. svetovno vojno.

Vendar ne pozabimo, da je 2 % inflacije na leto vse kaj drugega od ničelne stopnje inflacije. Če k letni inflaciji 2 % prištejemo še 1–2 % realne rasti na leto, to pomeni težnjo vseh vsot (proizvoda, dohodkov, plač) k rasti 3–4 % na leto, tako da so deset ali 20 let pozneje zneski že popolnoma drugačni. Kdo se spomni, kakšne so bile plače ob koncu osemdesetih let ali na začetku devetdesetih? Poleg tega je, glede na monetarno politiko, ki se izvaja od let 2007–2008 zlasti v ZDA in Združenem kraljestvu, prav mogoče, da se bo letna stopnja inflacije 2 % v prihodnjih letih nekoliko zvišala. To je vse kaj drugega od monetarnega režima izpred sto let. Zanimivo je tudi, da se Nemčija in Francija – državi, ki sta si v 20. stoletju, zlasti v letih 1913–1950, najbolj pomagali z inflacijo – danes zdita tej še najbolj nenaklonjeni. Monetarno območje (evroobmočje), ki sta ga zgradili, skoraj v celoti temelji prav na načelu boja proti inflaciji.

K vlogi inflacije v dinamiki razporeditve bogastva v različnih obdobjih, s posebnim upoštevanjem akumulacije in porazdelitve premoženja, se bomo v nadaljevanju še vrnili. Na tem mestu opozorimo le, da izguba monetarne stabilnosti v 20. stoletju pomeni precejšen odklon od prakse prejšnjih stoletij – ne le po ekonomski in politični plati, temveč tudi z družbenega, kulturnega in literarnega vidika. Najbrž ni naključje, da je denar – natančneje, omembe konkretnih zneskov – po pretresih v letih 1914–1945 tako rekoč izginil iz književnosti. Do leta 1914 so bili dohodki in premoženje stalnica v vseh literarnih tradicijah, med letoma 1914 in 1945 pa so postopoma izginili iz književnosti in so še danes tako rekoč odsotni iz nje. To ne velja le za ameriški in evropski roman, temveč tudi za literarno tradicijo drugih celin. V romanih Nagiba Mahfuza – vsaj v tistih, ki se dogajajo v medvojnem Kairu, v obdobju, ko cen še ni izmaličila inflacija – prav dohodki in denar pogosto ponazarjajo položaj in stiske likov. To je svet, kakršnega sta poznala Balzac in Jane Austen – seveda ne mislimo družbene strukture, ki je popolnoma drugačna, temveč zasidranje opažanj, pričakovanj in hierarhije v denarni referenčni okvir. Romani Orhana Pamuka, ki se dogajajo v Istanbulu v letih 1970–1980, ko je inflacija že zdavnaj onesmislila denar, pa konkretnih vsot sploh ne omenjajo. V romanu Sneg Pamukov glavni junak, prav tako pisatelj, celo pravi, da za romanopisca ni nič nadležnejšega od govorjenja o denarju, o lanskih cenah in dohodkih. Svet se je od 19. stoletja vsekakor zelo spremenil.