Dr. Mladen Dolar

»Očitno smo neoliberalizem pripravljeni kupiti – z nasmeškom Bratuškove ali Mira Cerarja.«

Njegov prijatelj, so-filozof iz ljubljanske lacanovske šole Slavoj Žižek, je na platnice Dolarjeve zadnje knjige, zbirke njegovih ključnih tekstov, zapisal, da Mladen Dolar deluje, kot da ni idiot, da tudi izgleda, kot da ni idiot, »a ne pustite se prevarati – on NI idiot!«. Gre seveda za najodkritejši kompliment filozofu, ki se že desetletja ukvarja z najtežjimi vprašanji – vprašanji, ki danes, v času krize, spet prihajajo v modo. Še celo predsednik vlade, ki rad filozofira o krizi morale in etike, si jih javno zastavlja. Toda za začetek leta je vendarle prav, da damo besedo profesionalcu.

Kakšno je bilo za vas minulo leto, je prineslo kakšno novo filozofsko spoznanje ali je šlo za še eno ponovitev večne resnice?

Filozofske resnice merijo sicer na večnost, onkraj konkretnih socialnih in historičnih okoliščin, vendar je tako, da lahko do te razsežnosti večnosti pridemo samo skozi popolno potopljenost v konkretne historične okoliščine in ta čas. Saj veste, sam sem hegeljanec in Heglova ideja absolutne vednosti je ravno ta: da lahko pridemo do absoluta samo skozi premislek vsakokratnega časa. Ali torej obstaja absolutna vednost, upgrade 2014? Vsekakor, kar naprej se ponavlja in insistira. Vendar pa ne smemo postaviti nasproti ponavljanja in nastanka novega – nasprotno, prav ponavljanje je naša najboljša možnost za rojevanje nečesa novega.

Sprašujem zato, ker smo še pred kratkim mislili, da so vse velike zgodbe končane in da je konec celo zgodovine.

Z današnjega vidika je bil to lahkoten čas velikih zablod o koncu. Vse velike zgodbe, če že uporabimo ta izraz, se danes seveda vračajo. Horizont liberalne demokracije, ki jo je Fukuyama imel za končno postajo, je gotovo dosegel svoj rob najprej z 11. septembrom in potem z veliko ekonomsko krizo. Balonček se je hitro razpočil.

Za vas filozofe je to dobro, mar ne? Vračate se na sceno, zdaj se javnost spet obrača na vas z velikimi vprašanji.

Okvir kapitalizma in liberalne demokracije, ki je določal zgodovino v zadnjih dvesto letih, je prišel do nekega roba. Vse bolj je očitno, da ideja napredka v teh okvirih, v katero je svet verjel po francoski revoluciji, proizvaja poleg napredka tudi nove in nove katastrofe. Dobro je, da se spet postavljajo velika vprašanja, čeprav se od filozofov ne more pričakovati, da bi dajali kakšne enoznačne napotke za uporabo. Nimamo nobenih vitrihov. Gre za skupni premislek, za misel, ki izrašča iz gneva.

Države so zadolžene, podjetja so zadolžena, posamezniki smo zadolženi. Dolg je postal osnovna socialnoekonomska kategorija nadzora.

No, pa poglejmo. Ukvarjali ste se z izjemno širokim področjem. Freud, Lacan, Hegel, kritična teorija, glas, neizrečeno. Pred kakšnim letom ste dobili tudi svojo čitanko, kar pomeni, da ste postali tako rekoč filozofska institucija. Če vas za začetek vprašam nekaj osebnega: Ali obstaja ideja, ki vas obseda, žene naprej, nekakšna holistična slika sveta …

Lahko bi rekel takole. Filozofija se je dejansko začela z nekakšnim programom holistične teorije sveta. Najstarejši filozofski program izhaja iz Parmenida in ga je mogoče skrčiti v treh besedah, hen kai pan, eno in vse, vse zajeto skozi eno, vsa raznolikost bivajočega skozi eno samo načelo. To je Nietzsche imenoval »metafizična vera in mistična intuicija filozofije«. Moja rdeča nit je temu naravnost nasprotna: tisto, kar pogojuje »vse«, je razcep, razkol, razdor, negativnost, vpisana v sámo bit. Temu na sledi je v antiki atomizem, Heraklit, Descartes z zarezo cogita, potem Hegel, Marx z razrednim antagonizmom, psihoanaliza z realnim, ki je v razcepu z bivajočim. Če pogledam nazaj, je prav ta ideja razkola opredeljevala moje delo na različnih ravneh.

Po svetu ste zasloveli s knjigo o glasu. Je tudi v glasu razcep?

Glas je tradicionalno veljal za nosilca smisla, kot zalog žive prisotnosti, agens transcendence, glasnik duše v nasprotju s telesom. Mene pa zanima glas onkraj smisla, onkraj estetskega ugodja, onkraj prisotnosti, torej glas kot objekt, ki biva v neki vmesnosti, med zunaj in znotraj, med telesom in dušo, med naturo in kulturo, kot simptom tega, da bivajoče ni sklenjeno v sebi, da je torej v razcepu s seboj. S tem se seveda ukvarja psihoanaliza, po kateri slovimo v Sloveniji.

Da, z vašo reinterpretacijo Lacana. Nas bo kdaj psihoanaliza končno odrešila frustracij? V zadnjih letih je vse več različnih terapevtskih šol, narašča jemanje antidepresivov …

Psihoanaliza je v dvajsetem stoletju pustila veliko sled v socialnem življenju. Ko je Freud začel svoje preiskovanje, je bilo videti, da so tradicionalne družbene prepovedi agens represije, tisto, kar nas oklepa, zaradi česar ne moremo živeti polnega življenja, uživati. Psihoanaliza je storila zelo veliko, da je tradicionalna morala zgubila svojo veljavo, pa tudi, da je prišlo do seksualne revolucije in splošne liberalizacije. Toda kakor je bil Freud kritik tradicionalnih prepovedi, tako po drugi strani nikoli ni mislil, da bo liberalizacija prinesla dokončno rešitev. Odkril je, da seksualnost deluje popolnoma drugače, kot so si ljudje dotlej predstavljali, in da je seksualnost tudi zalog tega razcepa ali razdora v človekovi naravi. Po zatonu klasične represivne seksualne morale smo se znašli v zagati, ki je nemara še večja, danes ti zakon uživanje nalaga, ne pa prepoveduje.

Z drugimi besedami, kljub temu da ne verjamemo več v greh, imamo še naprej občutke krivde. Ali ni tako, da danes človek še bolj kot kdaj prej za svoj položaj krivi samega sebe?

Če pustimo ob strani psihoanalizo – v tem pogledu je zanimiva analiza Maurizia Lazzarata o proizvajanju zadolženega človeka. Izraz, ki ga uporablja, je entrepreneur de soi, podjetnik samega sebe ali sam svoj podjetnik. Danes si kar naprej postavljen v vlogo podjetnika samega sebe, tvoja lastna individualnost je tvoje podjetje. Moraš jo znati dobro upravljati, vanjo investiraš, izobrazba je poslovna priložnost, denimo. Zadolžiš se, da se izobraziš in se plasiraš na tržišče. Dejansko si upravljavec svojih dolgov. Države so zadolžene, podjetja so zadolžena, posamezniki smo zadolženi. Dolg je postal osnovna socialnoekonomska kategorija nadzora, in v tej optiki je videti, da je vsak sam kriv za svoj položaj.

Teoretiki, ki v tem vidijo prednost, pa še zmeraj nastopajo pod geslom libertarizma.

Da, dober primer je uvedba solidarnostnega zdravstvenega sistema v ZDA, t. i. Obamacare, ki mu desnica nasprotuje prav zato, ker naj bi z njim ožili svobodo izbire. Toda ali nimaš veliko večje svobode izbire, če veš, da je za tvoje zdravje poskrbljeno? Ta nova, domnevno individualna svoboda nastopa vedno v nekem okviru. Izbiraš lahko med različnimi produkti v trgovini, nimaš pa možnosti izbirati okvira, v katerem ti ponujajo pravico do izbire. Pravica do izbire je trik, kjer ti izbiro ponudijo, čeprav je nimaš, izbiraš lahko med trivialnimi in relativno nepomembnimi zadevami. Tako se lahko strukturne zagate prezentirajo kot zasebne zagate nekega posameznika, zasebnega podjetnika. Stvar se sicer dogaja na vseh ravneh. Poglejte ločevanje odpadkov. Ločujemo odpadke, sicer smo kaznovani, s tem pa dejansko individualiziramo ekološki problem. A medtem ko moramo mi ločevati odpadke, velika podjetja ali celo velike države, največje onesnaževalke, ki nasprotujejo omejevanju izpustov, niso problem, zanje ni nobenih sankcij. Kulpabilizacija prebivalstva namesto velikih strukturnih ukrepov.

Če torej zdaj pride nova revolucija, ta gotovo ne bo seksualna kot v šestdesetih letih?

Freuda se je napačno razumelo kot človeka, ki govori v prid sprostitve seksualnosti. Freudov učenec Wilhelm Reich je imel v tridesetih letih zelo jasen program, tako imenovano gibanje Sex-Pol, ki je za emancipacijo ponujal nekaj preprostih ukrepov. Olajšati bi bilo treba ločitve zakona, uvesti kontracepcijo, dovoliti splav, uvesti seksualno vzgojo v šole, detabuizirati homoseksualnost itd., pa bo vse v redu. In če bomo vse to sprejeli, se bo kapitalizem sesul, saj naj bi nazadnje temeljil na libidinalni strukturi potlačitve. Kot vidite, so se dejansko vse te točke njegovega programa realizirale, vsaj v zahodnih državah, kapitalizem pa je še vedno naokoli. Izogniti se moramo alternativi ali tradicionalne prepovedi ali liberalizacija, potem šele pridemo do pravega problema človeške seksualnosti.

Lepo je poslušati vas, filozofe. Ampak tisti, ki včasih zamahnejo z roko in rečejo, ah, gre samo za filozofiranje, mislijo, da lahko dejansko vsak v svoji zaprti sobi pride do še tako lepe, koherentne teorije.

Obstaja velika razlika med fantazmo in mislijo. Fantazma vedno meri na celoto; vsak si lahko seveda zamisli kakšen koherenten sistem, misel pa je dejansko nasprotje tega, nekaj, kar pomeni prekinitev, vnaša negativnost. Če dam samo en slovit primer: Descartesove meditacije iz leta 1641. To je bil človek, ki je ždel v svoji sobici, sam, daleč stran od viharjev sveta, gruntal, tuhtal, mislil, dvomil, poskušal priti do trdne točke, a kar je proizvedel, je ta proces misli, cogito kot zareza. A to, da je v svoji sobici prek meditacije sam prišel do nekega koncepta, je imelo velike, zgodovinske posledice. Ko gre za misel, ki želi izostriti stvari, ima misel kot taka velike materialne posledice. Misel torej lahko nastane v samoti, je pa tudi materialna sila. Je nekaj, kar ima posledice za vse nas, za življenje, če je res misel. Po Descartesu, ki je sicer res skrajen primer, smo na določen način začeli živeti v dobi, ki je doba cogita.

V osamosvajanju Slovenije je bila JLA prepričana, da za vsem v Sloveniji, za Novo revijo, za Mladino, za družbenimi gibanji, dejansko stoji Milan Kučan. Četrt stoletja kasneje se Janša tako kot JLA sprašuje isto, kdo stoji za tem, in ponuja isti odgovor, namreč Milan Kučan.

Bodiva sedaj konkretna: Je Slovenija leta 2014 naredila korak naprej, Smo, kot je trdil Hegel o poteku zgodovine, postali kaj svobodnejši?

Hja, Hegel je dejansko rekel, da napredek uma ni napredek sreče. Dobro je videl, da vsak napredek hkrati proizvaja nove kontradikcije in antagonizme, in hitro napredovanje smo v zadnjih dvesto letih zelo drago plačali. Napredek pri svobodi obenem tudi zaostruje napredovanje nesvobode, to protislovje smo živeli zadnjih dvesto let. Kar zadeva Slovenijo, pa smo po tem, ko smo postali samostojni, v zadnjih 25 letih storili marsikaj, da bi priborjeno samostojnost izgubili.

Je danes nazadnjaško govoriti o nacionalnem interesu? Je napačno razmišljati v okviru nacionalne države? Bi morali sprejeti dejstvo, da naša nekdanja velika podjetja prevzemajo tuji skladi, v lasti večjih držav?

Gre za dva vidika. En vidik je, da smo v času socializma, tako osovraženega sistema, dejansko širili svoje nacionalno bogastvo, ustanavljali velika podjetja in imeli ambiciozne projekte, ki so bili dolgo časa precej uspešni. Res je absurd, da so se s kapitalizmom, ki naj bi dal nov razmah ekonomskemu razvoju, začeli razprodaja, ropanje in propad ravno tistega, kar je bilo prej nedvomno najbolj ekspanzivno in produktivno. Skratka, zafrčkali smo velik del ekonomije, ki kljub socializmu ni bila v tako slabem stanju. To je tragedija zadnjih 25 let. Drugi vidik pa je tale: rešitve za te probleme, rešitve, za katere vemo, da so prave in s katerimi bi lahko na novo redistribuirali bogastvo, kot je recimo ukinitev davčnih oaz, kot je progresivni, globalni davek na dobičke, so možne le na globalni ravni. Potreben je torej skupen, nadnacionalni, regulatorni mehanizem in potrebno bi bilo takšno politično prestrukturiranje, ki je v sedanjih okvirih nezamisljivo. To je na kratko poanta, ki jo lahko potegnemo iz zdaj toliko komentirane Pikettyjeve knjige.

Mnogo ljudi meni, da je bila leta 2014 Slovenija napadena kot nacionalna država.

A nismo sami. To, kar se dogaja s Slovenijo, se dogaja s celotnim delom južne Evrope, s Ciprom, Grčijo, Španijo. To je seveda oblika finančne kolonizacije dela evropskih dežel, ki pa je simptom širših razmerij. Kar pa pomeni tudi, da je treba slovensko ekonomijo reševati drugače kot doslej, torej s privatizacijo in zategovanjem pasu. Drugič pa: to, da ne znamo pogledati širše, je zanesljivo tudi naša lastna, nacionalna krivda. Naši predniki so se lahko v nekaj desetletjih socializma lotevali velikih projektov, kot so Institut Jožef Stefan, Klinični center, Cankarjev dom itd., celo socializem, ki je bil domnevno postavljen na nerealne temelje, se je izkazal za veliko bolj realističnega, kar dokazuje, da je mogoča drugačna pot.

Tudi vi ste se podpisali pod peticijo proti privatizaciji. Ekonomist Igor Masten pravi, da se podpisniki igrate s tujo lastnino. Češ, pa sami odprite denarnice, ustanovite sklad in kupujte državna podjetja.

To je malo smešno. Problemov, ki jih je zagrešila državna politika, ne moremo spet reševati tako, da jih prenašamo na pleča prebivalstva.

Kljub temu – karavana gre naprej. Se privatizacija nadaljuje, čeprav zanjo ni ekonomskih argumentov ali javne podpore, ker imamo v Sloveniji elito, ki je kompradorska in je v času kriz nagnjena h kolaboraciji, kot bi rekel Močnik?

Gotovo imamo v Sloveniji elito, ki po osamosvojitvi ni bila zmožna strateškega premisleka. V tem času nam je vladala politika ropanja, razprodaj, izčrpavanja, domače in tuje tajkunizacije. Nezmožnost premisleka o skupnem dobrem je to, kar je zaznamovalo zadnjih 25 let. Ne vem pa, ali je treba uporabljati besede, kot je kompradorska buržoazija ali kolaboracija, da bi razumeli, zakaj je prva vlada Janeza Janše v zgolj štirih letih javni in zasebni dolg dvignila za 15 milijard. Ali da bi razumeli kasnejša ravnanja Boruta Pahorja ali Alenke Bratušek, ki nista znala zastaviti drugačne politike. Ne pozabimo: do te krize ni prišlo zato, ker je bila socialna država prevelika. Socialna država ni povzročila krize, povzročilo jo je popolnoma neodgovorno delovanje neoliberalnega modela in zasebnega kapitala, ki mu je uspelo po tem svoje izgube socializirati. V ZDA je država v ekonomijo vbrizgala na tisoče milijard dolarjev. Nikoli nobena socialna politika ni stala toliko. In pomislimo: Ali ni najhujše, da je prav neoliberalna doktrina, ki ima polna usta minimalne države, povzročila največje posege države v zgodovini? Zdaj pa za te odločitve nihče ne odgovarja, odgovorni celo ostajajo na položajih in se ponujajo kot eksperti, ki bodo probleme reševali. To je cinizem današnjega časa.

Ali ni najhujše, da je prav neoliberalna doktrina, ki ima polna usta minimalne države, povzročila največje posege države v zgodovini?

Leta 2008 ste nam v intervjuju dejali, da smo se po sindikalnih protestih proti enotni davčni stopnji naučili vsaj nekaj. In sicer da neoliberalizem v Sloveniji ni možen. Ste še vedno prepričani o tem?

Veste, kdaj je neoliberalizem dejansko zmagal? Ne z Reaganom in s Thatcherjevo, ampak z Blairom. Neoliberalizem je zmagal, ko je v Veliki Britaniji na oblast prišla levica, ki ni bila zmožna ponuditi druge paradigme, ampak je le z milejšimi potezami delovala znotraj iste zgodbe. Kar pomeni, da je uspelo Thatcherjevi z njeno politiko spreobrniti celoten politični in socialni prostor, posledično pa je tudi levica morala privoliti v njene okvire. Podobno je pri nas. Bratuškova je na koncu naredila seznam 15 podjetij, ki jih je treba privatizirati, in pod njeno vlado je bil Mercator končno prodan. Bili smo veseli, ko je prišla Bratuškova, ker smo spet dobili nazaj nekakšno normalnost, saj Janša ne zna vladati drugače kot z nenehnimi gonjami in izrednimi razmerami. Bratuškova pa je nazadnje predstavljala le neoliberalizem s človeškim obrazom.

Torej niste več prepričani, da neoliberalizem tukaj ni možen?

Očitno smo neoliberalizem pripravljeni kupiti, z nasmeškom Bratuškove ali Mira Cerarja.

Se ta pot nadaljuje?

Cerar postpolitik, genialno je pogruntal, da je možno zmagati na volitvah brez kakršnegakoli političnega programa, zgolj s floskulami, moralo, načelnim obsojanjem korupcije, poudarjanjem stičnih vrednot in podobnega. Strašno znamenje časa je, da je kaj takega mogoče. Morda je res edina dobra stvar, da smo dobili nekaj politične stabilnosti, nekaj časa za razmislek, to tudi Cerar poudarja kot edini dosežek, ampak to je veliko premalo.

Pred dvema letoma ste v intervjuju za Mladino dejali, da utegnemo po vstajah v Sloveniji morda dobiti še celo normalno levico. Eno izmed presenečenj tega leta je bil prav vzpon Združene levice. Je to to?

V politiki sicer ni nič normalnega, sem pa vseeno zelo vesel, da je prišla ta stranka v parlament in da je postala edina politična sila, ki ne trobi v isti rog in ponuja vsaj nekakšno ogledalo politiki nenehnega varčevanja, rezanja in zmanjševanja pravic. Človek je lahko skeptičen do kakšnih njihovih idej, je pa olajšanje, da so v parlamentu. Pa tudi da se podobne stranke pojavljajo drugod po Evropi. Siriza utegne v Grčiji zdaj celo zmagati.

In zdaj? Je zdaj morda čas, da v Sloveniji vendarle dobimo tudi normalno desnico?

Desnica bi se morala seveda nehati ukvarjati z osebo Janeza Janše in njegovimi fantazmami. Večkrat je že bilo rečeno, da je Janša še zadnji preostanek prejšnjega režima. Spomnite se, kako je v času osamosvajanja delovala jugoslovanska vojska, JLA. Ves čas je iskala, kdo stoji zadaj. Češ, to kar vidimo, ne more biti res, za tem stoji neka organizirana sila, komplot, neki center moči. V osamosvajanju Slovenije je bila JLA prepričana, da za vsem v Sloveniji, za Novo revijo, za Mladino, za družbenimi gibanji, za množičnimi manifestacijami, dejansko stoji Milan Kučan. In zdaj, četrt stoletja kasneje, se Janša tako kot JLA sprašuje isto, kdo stoji za tem, in ponuja isti odgovor, namreč Milan Kučan.

Kaj se bo zgodilo, če ustavno sodišče na koncu njegov proces razveljavi?

Primer Patria ima dva vidika. Glede pravnega vidika je celo možno, da ustavno sodišče, ki je politično opredeljeno, Janšo odreši. Gre za isto ustavno sodišče, ki je tudi preprečilo referendum o slabi banki in ki je mnenja bonitetnih agencij, ki so bila eden izmed vzrokov te krize, dvignilo na raven ustavne kategorije. Ustavno sodišče je nastopilo kot zastopnik trojke v Sloveniji. A poleg pravnega vidika, ali je bil proces formalno neoporečen in ali je mogoče Janši očitane lumparije nedvoumno pravno dokazati, obstaja še drugo preprosto vprašanje: Je bilo pri Patrii kaj narobe? Javno dostopnih dokumentov o tem je veliko in ni dvoma, da to ni bil ravno najbolj transparenten nakup orožja, poleg tega pa je kaj malo verjetno, da Janša o tem ne bi nič ni vedel. Samo na podlagi dokumentov, ki so javno znani, bi moral Janša takoj odstopiti, ne glede na pravno plat, ti dokumenti vsebujejo tako očitne in močne sume. Da stranka, desnica in država postanejo njegov talec, je absurdno. Zdaj pa da bi vprašanje odgovornosti za ta posel reševali z nekakšnimi pravnimi piruetami?

Ko govorite pravnih piruetah: del pravnikov utegne skočiti, civilizacija, kot jo poznamo, se utegne zrušiti, če ne vztrajamo pri njih.

Če se ne motim, je bil bivši italijanski predsednik vlade Bettino Craxi v enem od korupcijskih primerov obsojen s formulacijo, da ni mogel ne vedeti. Posredni dokazi so, kot vemo, v korupcijskih primerih politikov v zadnjih letih postali pravni standard. Kakorkoli, obstaja razlika med legalnostjo in legitimnostjo. Treba je seveda braniti legalnost vseh postopkov, a v nekem trenutku lahko to postane nesmiselno, če je v nasprotju z osnovno legitimnostjo, zaradi katere legalnost sploh obstaja. In to, da je tam neka majhna pravna luknja, po kateri pravnomočno obsojen poslanec status izgubi, ne pa pravnomočno obsojeni poslanec, ki je kot tak bil izvoljen, je očiten primer tega, da je s takšno pravno ureditvijo nekaj narobe. In da jo je treba takoj spremeniti.

Če pustimo Janšo – prej ste dejali, da se s to krizo končuje neko dolgo, dvestoletno obdobje. Dejali ste, da je dokaz za to prav ekonomska kriza.

Da.

Precej močna trditev. Kje vidite, kakšna bo nova ideologija, nov čas?

Nekoč je morala ideologija pod zagrinjalom skupnih interesov prikrivati partikularni interes. Tako je recimo delovala buržoazna ideologija. Rekli smo: svoboda, enakost, bratstvo, Marx pa je k temu hitro dodal, da se za tem dejansko skriva svoboda zasebnih lastnikov, zasebnih interesov in »Bentham«, torej teoretik izračuna zasebnih koristi. V današnjem času ideologija ne deluje več tako, prej gre za cinizem, ki je povezan z obdobjem neoliberalizma. V tem času je mogoče odkrito reči na primer: ne bomo se več skrivali, povejmo naravnost, pohlep je dober, »greed is good«, skopost, še en smrtni greh, je dobra, Nemci so izumili geslo »Geiz ist geil«. Recimo torej bobu bob, to je tisto, za kar v resnici gre. Pustimo ideale, nehajmo se slepiti, v resnici gre za denar, oblast, pohlep.

Pa ni to tisto, za kar v resnici gre?

V tem tiči velika iluzija. Ali niso prav ljudje, ki so razglašali, da je v pohlepu najtrdnejša ekonomska realnost onkraj iluzij, nasedli najbolj fantastičnim iluzijam? Poglejte krizo leta 2008. Zaradi njihovih iluzij je prišlo do zgodovinskega zloma na borzah. Vsak otrok bi lahko videl, da se hazardersko računanje z nenehno rastjo ne more iziti, da bo nepremičninski balon počil, ampak prav ljudje, ki vsakodnevno berejo »hard core« novice v Wall Street Journalu, so najbolj nasedli. Ekonomije se drži delež magičnega in praznovernega mišljenja, trdovratnega verjetja kljub boljši vednosti, največje iluzije sredi vseh izračunov.

V Ameriki je bilo odziv na to gibanje Zavzemimo Wall Street, ki je protestiralo proti pohlepu. V Sloveniji pa je to, kot kaže, Miro Cerar, ki se postavlja kot asket, vegetarijanec, skromen človek, moralist.

Ko je govor o pohlepu, se moramo izogniti temu, da bi govorili v psiholoških kategorijah. Gibanje Zavzemimo Wall Street je bilo kratke sape med drugim zaradi naivnosti, veliko večje naivnosti, kot je bila v študentskih revoltih v šestdesetih in sedemdesetih. V ospredju je bilo veliko moraliziranja, pohlep je grozna stvar, en odstotek proti 99 % itd., ni bilo ne političnega razmišljanja ne organizacije. Nasproti psihologiziranju in moraliziranju je Marx ves čas vztrajal, da je kapitalist zanimiv le kot personifikacija kapitala. To me je zanimalo v knjigi o skoposti, skopost kot ’libidinalna ekonomija’ kapitalizma.

Cerar je postpolitik, genialno je pogruntal, da je možno zmagati na volitvah brez kakršnegakoli političnega programa, zgolj s floskulami, moralo, načelnim obsojanjem korupcije ...

Toda ali ni problem v tem, da je denar postal vrhovno merilo vsega, zaradi česar ljudje, ki imajo milijarde, želijo še nove milijarde, s čimer dokazujejo, da so uspešnejši od drugih milijarderjev?

Za izvor tega problema bi se bilo nemara treba vrniti k Aristotelu, k prvi knjigi njegove Politike. Tam postavlja nasproti dve vrsti ekonomije, eno, ki temelji na oikos, ki je ekonomija po meri človekovih potreb, ekonomija, v kateri ljudje proizvajajo, ker nekaj potrebujejo za preživetje. Na drugi strani pa imamo krematistiko ali bogatenje, namenjeno samemu sebi. Tu lahko najdemo kal tega, kar se bo kasneje imenovalo kapital. Na eni strani je ’naravna’ ekonomija, kjer se produkt pretvori v denar, da bi z njim nabavili novo blago in zadovoljili potrebo. Na drugi strani pa začneš z denarjem, ki ga investiraš v blago, zato da bi na koncu dobil več denarja, kopičil zaradi kopičenja. Ekonomija, ki se odlepi od človekovih potreb in služi kopičenju, je bila torej že od nekdaj velik problem, Aristotel in Platon sta videla rešitev v obrambi ’naravne’ ekonomije proti njenim ’nenaravnim’ izrastkom. V tradicionalnih družbah tržna ekonomija ni bila poglavitna podlaga za distribucijo družbene moči, šele z buržoazno družbo smo dobili sistem, v katerem je postala tržna ekonomija merilo za vse. Krematistika se je, z drugimi besedami, v moderni uveljavila kot svetovni red, tja do njene skrajnosti, »greed is good«. A politika je bila, takrat in danes, upravljanje skupnih reči, ki si za izhodišče ne more jemati le trga. Kakor je bila po eni strani iluzija, da lahko imamo tržno ekonomijo, ki je ne bi spridila krematistika, zgolj po naravni meri, tako je na drugi strani iluzija, da je trg neka avtonomna realnost, ki bo nazadnje pravično poskrbela za vse, če ji le pustimo prosti razmah. Zaostreno rečeno, trg ne obstaja, vedno je politično uokvirjen, zato tudi Marx govori o politični ekonomiji.

Bo internet, kot nekakšen novi komunizem, prinesel odrešitev?

Mnogi, recimo Jeremiah Rifkin v prejšnji številki Mladine, v internetu res vidijo globalno spremembo. Res je, da se vzpostavlja paralelna ekonomija, ki ni ekonomija denarja, ampak ekonomija deljenja, sharing. A če pogledamo delovanje interneta, obenem vidimo, da smo s tem privolili tudi v tako masivne sisteme nadzora kot nikoli prej. Mislim, da internetna skupnost ni dovolj kot nekakšen vrtiček komunizma ali še tako velik vrt. To je pogojna in omejena javnost. Lahko vzbuja iluzijo, a to ni dovolj za javno rabo uma, kvečjemu je internet hitro javno oglaševanje zasebnosti. Imam sicer precej prijateljev, ki se imajo za zelo radikalne, ker pišejo radikalne bloge. Kar pa zadeva komunizem, je treba reči, da lahko ponovna vzpostavitev tega horizonta temelji le na neprizanesljivi kritiki režimov, ki so se z njim legitimirali v 20. stoletju. Torej tako, da moramo biti sami zmožni bolje kritizirati te režime, kot je bila kadarkoli tega zmožna desnica ali liberalci.

Treba je torej še naprej vztrajati pri istih, starih vprašanjih znotraj moderne?

Moderna, razsvetljenstvo, je dediščina, ki se ji ne moremo odpovedati. Ta dediščina je razcepljena in mnogolika. Liberalna demokracija, kapitalizem, parlamentarizem, človekove pravice, vse to so dediči razsvetljenstva, toda tudi Marx in Freuda sta njegova dediča, ves čas sta se videla kot nadaljevalca razsvetljenstva, s tem da sta hkrati kazala na notranji razcep razsvetljenskega subjekta. Treba je, denimo, vztrajati pri tem, kar je Kant imenoval javna raba uma, torej raba uma, ki presega okvire institucij, nacionalnosti, držav, interneta. Saj ne, da bi imel kaj proti temu, nujno potrebujemo institucije in državo, ki bi bila na ravni svojega pojma. Ena največjih zmot levice je bila, da ni imela teorije države, ampak jo je videla kot nasprotnika, ki ga je treba odpraviti. Potrebujemo univerzo, ki bi bila na ravni svojega pojma, saj je to, kar je naredila bolonjska reforma z našimi univerzami, razgradnja vednosti v imenu t. i. družbe znanja. Po drugi strani pa javna raba uma pomeni, da delujemo še na ravni neke skupnosti, v kateri ni hierarhij in ki se povezuje extra muros, prek zidov. Šele tako lahko govorimo o javnosti in politiki.