Krasni novi svet

Kakšne so nacionalne države, ki so nastale kot spin off razpadle Jugoslavije. Je nastalo šest manjših nacionalnih držav z vrhunskimi univerzami in gimnazijami, z brbotajočo kulturno sceno, delujočim zdravstvenim in pokojninskim sistemom, torej držav, v katerih se živi vsaj tako dobro, kot se je v sedemdesetih in osemdesetih letih v večnacionalni Jugoslaviji? Hm.

Nekako ravno v pravem trenutku, nekaj dni po 29. novembru, nekdanjem dnevu republike, in slab mesec pred 26. decembrom, sedanjim dnevom samostojnosti in enotnosti, je The New York Review of Books objavil tekst Charlesa Simica o mojstrskem pravljičarju, ujetem med dva svetova, Aleksandru Hemonu, ki je spomladi 1992 iz rodnega Sarajeva odšel na kulturno izmenjavo v Chicago, od tam pa se zaradi izbruha državljanske vojne doma ni nikoli več zares vrnil.

V članku pozornost pritegne Simicev opis države, ki jo je Hemon zapustil, države, v kateri sem se rodil in ki je krvavo razpadla ravno v letu, ko sem dopolnil polnoletnost: »Sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila zlata leta za številne mlade v Jugoslaviji. Univerze in nekatere srednje šole so bile vrhunske. V mestih je brbotalo kulturno življenje. Lahko so gledali iste predstave in filme, kot so jih gledali njihovi vrstniki v zahodnih velemestih. Mladi so brali sodobno evropsko in ameriško književnost, poslušali rock in blues ter občasno tudi potovali v tujino. S podporo države so izhajali številni literarni časopisi, ki so objavljali veliko prevodne proze in poezije, tako da je bila denimo ena številka v celoti posvečena sodobni argentinski prozi, naslednja skandinavski poeziji in tako naprej. Nato pa se je vse spremenilo. Z razpadom Jugoslavije so se kulturna obzorja zožila. Zmagali so nacionalisti. Tisti, ki so se doživljali kot državljane sveta, so lahko le brezglavo pobegnili.«

Je to res realen opis stanja stvari v 20-letnem obdobju pred razpadom socialistične 23-milijonske države? Nedvomno gre za nostalgičen in s tem nujno idealiziran pogled, saj se Simic, če nič drugega, izogne vsaj navajanju kakršnihkoli pomanjkljivosti, denimo očitnega manka demokracije in svobode, a tistemu, o čemer v zapisu govori, je v resnici težko oporekati. Simic sam sicer nima prav veliko subjektivnih razlogov, da bi idealiziral državo, iz katere je leta 1954 kot pripadnik meščanske beograjske družine, potem ko je v Beogradu najprej preživel nemško okupacijo (Pravijo, česar ne verjamem, / da sem bil tisto poletje priča / ljudem obešenim na telefonske drogove / Spomnim se, da mi je mama / precejkrat zakrila oči / V hipu ji je uspelo / da mi je stlačila glavo pod svoj plašč) in nato še zavezniško bombardiranje, emigriral v Združene države Amerike. Morda gre prav zato njegovo uvodno trditev vzeti toliko resneje. Za potrditev Simiceve teze o zlatih letih kulturnega življenja je dovolj poslušati katerokoli pesem Milana Mladenovića, katerega dvajsete obletnice smrti smo se ravno spominjali, prebrati kak odstavek iz proze Danila Kiša, pesem ali esej Aleša Debeljaka ali pa navsezadnje pogledati sliko likovne skupine Irwin, saj vsaka od teh stvari po svoje dokazuje, da je multikulturni prostor, razpet med Alpami in Vardarjem ter Panonsko nižino in Jadranom, resnično ponujal plodna tla za umetniško ustvarjanje.

Počasi drsimo v območje evropskega obrobja, kjer nas že čakajo vse preostale nekdanje republike nekdanje federacije.

V mojem osebnem arhivu osemdeseta leta zaznamuje jesenski večer leta 1988, ko sem, novopečeni gimnazijec, v nabito polni Festivalni dvorani stal pod odrom, s katerega so nam Milan, Magi, Bojan in Žika, člani zasedbe Ekaterina Velika, naravnost v žile šopali eksplozivno mešanico poezije, rokenrola in kozmopolitstva. Rad si domišljam, da nas je, ne glede na nedemokratični socialistični okvir, v katerem smo živeli, in ne glede na ponterosso jeans na naših ritih ter ponarejene allstarke na nogah, tisti večer pod odrom v Festivalni dvorani stalo kakšnih tisoč samozavestnih državljanov sveta, med katerimi ne bi bilo mogoče najti takšnega, ki bi bil čez dobrega četrt stoletja v vlogi novopečenega predsednika slovenske vlade po vrnitvi z obiska v Nemčiji zmožen tako nesamozavestnih besed, kot so bile tiste nedavne, da je premier zadovoljen, ker so ga Nemci sprejeli spoštljivo!? Jasno, da ni tako, da poslušanje EKV ali kateregakoli drugega takratnega novovalovskega benda ni bilo zanesljivo cepivo proti nacionalistični noriji, ki je sledila, ali nesamozavestnemu odnosu do Zahoda, ki ga uprizarjajo sedanje oblasti novonastalih držav z našo vred, in da več kot očitno zgolj furam neki nostalgični safer, iz katerega me lahko zdrami le spodobna klofuta, šamar, in kdo drug bi bil primernejši, da mi ga prilepi, kot Bosanski psiho, Damir Avdić, ki ga na tole moje nostalgično jamranje kar slišim reči: Jebo ti EKV majku, pičko jedna nostalgična!

In še: Bratstvo i jedinstvo je završilo na dva flora: u masovnim grobnicama i koncentracionim logorima.

Po pošteni klofuti se optika pogleda v preteklost bistveno spremeni. Koncertne in gledališke odre, knjižne police ter galerije zamenjajo podobe blatne ulice v Vukovarju, po kateri po padcu mesta odhajajo civilisti, ki jih s pijanim prepevanjem na pot odpravljajo razcapani rezervisti; sončnega julijskega dne v Srebrenici in generala Mladića, ki po obrazu treplja malega muslimanskega fanta in mu obljublja, da bo vse v redu; zrušene džamije v Ahmićih; človeške mesnice na tržnici Markale; traktorsko-avtomobilske kolone na begu pred Nevihto iz Knina in Krajine; krvavih sten in obrabljenih elektrod v medvojnem zaporu v Lori in mrtvih otrok družine Bogujevci na dvorišču za hišo v Podujevu. Krvavi rezultat nacionalistične snežene kepe, ki pa je niso začeli valiti ruralni in nekulturni pripadniki na tem območju živečih plemen, da ne rečem narodov, pač pa njihovi najbolj poduhovljeni pripadniki, akademiki in pisatelji. V tistem času je Rade Šerbedžija, čakajoč na vloge ruskih gangsterjev v ameriških blockbusterjih, v londonskem stanovanju vadil igranje kitare, Mira Furlan je, potem ko je morala zaradi narodnostno pisanega zakona zapustiti območje, kjer je bila še včeraj ena največjih filmskih div, igrala stransko vlogo vesoljke v Zvezdnih stezah, Sonja Savić se je borila z revščino, Koja iz Discipline kičme je v Londonu s cover bandom preigraval yu rock uspešnice, Johnny Štulić pa je na Nizozemskem igral mali nogomet in pohal džojnt za džojntom. Toda zdaj, ko je že hrvaški general Gotovina, obtožen vojnih zločinov in zanje tudi obsojen, nato pa oproščeni in v domovini pričakan kot svetovni prvak, rekel, da je vojna preteklost in da se je treba obrniti v prihodnost, je morda res čas vsaj za pogled na sedanjost. Pa poskusimo.

Če nostalgično idealiziranje sedemdesetih in osemdesetih let nekdanje Jugoslavije ni preveč smiselno, obujanje krvavih devetdesetih pa je sploh nezaželeno, nam preostane, v zvezi z uvodno Simicevo trditvijo, le še ugotavljanje, kakšne so nacionalne države, ki so nastale kot spin off razpadle Jugoslavije. Je nastalo šest manjših nacionalnih držav z vrhunskimi univerzami in gimnazijami, z brbotajočo kulturno sceno, delujočim zdravstvenim in pokojninskim sistemom, torej držav, v katerih se živi vsaj tako dobro, kot se je v sedemdesetih in osemdesetih letih v večnacionalni Jugoslaviji? Hm.

Razmer v Bosni verjetno ni mogoče opisati bolje, kot je to storil že Nenad Veličković v svojem Sahibu, ko pravi: »Vlada Nemcem prodaja stare državne vile, da bi lahko od njih kupovala nove službene nemške avtomobile. Čez dvajset let bo imela država dvajset vil manj in dvajset avtoodpadov več.« V Srbiji vlada omnipotentnega premiera Aleksandra Vučića (nekdanjega Šešljevega golobradega PR-ovca, ki se je svoje čase z njim potikal tudi po položajih okrog obleganega Sarajeva, danes pa mu zaradi domnevne učinkovitosti pri izvajanju strukturnih reform slavo pojejo zahodni liderji in ga z aplavzi zasipa celotna Trilaterala), medtem ko čaka zdaj na ruske, zdaj na arabske čudežne vlagatelje, ki bodo prišli v državo z nestvarnimi količinami denarja in zgradili Beograd na vodi ter podobne »piranske otoke«, razmišlja o prodaji Telekoma, Elektrogospodarstva, beograjskega letališča, da bi lahko financirala državni dolg, hkrati pa še pred zimo zagotovila vsaj nujno količino plina, nafte in premoga za ogrevanje. V Srbiji več kot dva milijona ljudi živi pod pragom revščine in številka narašča, brezposelnost je bila do nedavnega 25-odstotna, zdaj naj bi se s statističnim čudežem znižala na 20 odstotkov. Hrvaška vlada vsakega junija začne s strahom gledati v nebo in upa na dolgo vroče poletje, da bi od turizma kapnilo vsaj toliko, da se bodo vsaj za silo pokrile zimske luknje v pokojninski in zdravstveni blagajni. Telekom je že prodala, avtoceste ponuja v koncesijo, ostalo bo še nekaj otokov, če bo res huda sila. Iz Makedonije se do nas razen občasno virtuoznih solaž Vlatka Stefanovskega ne sliši tako rekoč nič več. Še lubenice so na police tukaj delujočih Albancev iz te države (tistih nekaj, ki svojih piljarnic še niso spremenili v pekarne) začele prihajati iz Španije. Kako prekleto nesrečna je ta dežela, katere spiralo nasilja nam je v Pred dežjem narisal Milčo Mančevski, najlepše ponazori tragični konec njenega edinega resnega izvoznega hita iz postjugoslovanskega obdobja Toše Proeskega, ki je trenutek, preden bi moral postati največja pop zvezda »regije«, nesrečno umrl v avtomobilski nezgodi na avtocesti Bratstva in enotnosti. Na Črno goro pa se v resnici spomnim le ob omembi ograjenih hotelskih plaž, bogatih ruskih turistov in gliserjev s cigaretami. No ja, dobro, pa tudi ob poslušanju Ramba Amadeusa in branju Andreja Nikolaidisa.

In Slovenija?

Kar dolgo je veljala za svetlo izjemo v »regiji«, kot se zdaj moderno reče ozemlju nekdanje Jugoslavije, in je to delno še danes. Kar nas lahko skrbi, sta negativni trend in dejstvo, da žal ugotavljamo, da se vedno bolj ukvarjamo s podobnimi težavami, kot jih imajo druge nekdanje republike. Tudi mi moramo prodajati državna podjetja, da bi kao(bajagi) lahko plačevali dolgove, in tudi mi moramo nižati pokojnine in plače javnih uslužbencev (te se ne glede na jok in stok iz Gospodarske zbornice zadnja leta realno občutno znižujejo) in uvajati šolnine, čeprav jih, vidi čuda, Nemčija prav v tem času na veliko odpravlja (treba je biti res naiven in si močno zatiskati oči in ušesa, da vsaj za trenutek ne pomisliš, da plačniki tega računa ne živijo samo na Bavarskem, Saškem in v Vestfaliji, pač pa tudi na obalah Sredozemlja). Predsednik republike medtem na posvet predsednikov vseh vej oblasti o prihodnosti države pozabi povabiti predsednika vrhovnega sodišča, ustavni sodniki pa soglasno izdajo prav poseben sklep, v katerem trdijo, da je obstoj demokracije v državi usodno odvisen od začasnega odpustka enemu samemu politiku. Mislim okej, v redu, tudi sam sem že slišal za državne ureditve, ki stojijo in padejo z enim posameznikom, prav Jugoslavija, s katero sem začel, je bila nedvomno ena teh, ampak doslej res še nisem slišal, da bi jih kdo poimenoval demokratične.

Počasi drsimo v območje evropskega obrobja, kjer nas že čakajo vse preostale nekdanje republike nekdanje federacije. Ko bomo dokončno prispeli tja, si predstavljam, da bo ta naš reunion bolj kot kusturičevskim bakanalijam s trubači, pevaljkami, odojki, jagenjčki ter obveznim gostilniškim pretepom in zaključnimi orgijami podoben tihemu snidenju, kakršno je v Nemi pesmi opisal David Albahari: »Bilo jih je šestero, štirje moški in svetlolasi dekleti ... V tistem je zaslišala tišino. In začela peti nemo pesem.« Tiho bomo torej gledali v konice čevljev in kontemplirali vsak svojo zgodbo o neuspehu. Morda bo mučno tišino presekal Mujo (ali pa bo Haso, vedno ju mešam) in rekel kaj v stilu: Neko nas je zajebao.

Zadnjih nekaj sto znakov sem mislil posvetiti prihodnosti in optimizmu ter pisati o zasedbi kina Zvezda v Beogradu, Filozofske fakultete v Zagrebu, slovenskih vstajah, ki so se artikulirale tudi že v parlamentarno stranko, čem svežem in novem, ki prihaja iz iste smeri, iz katere se je pred tem k nam razširilo območje evropskega obrobja, iz Sredozemlja, Grčije in Španije, in začenja tudi v »regiji« združevati generacije, rojene tik pred letom 1991 ali pa že po njem, ki ne vedo, kaj je EKV, ki jih boli za naše nostalgično sklicevanje na Odpisane, Branka Kockico in profesorja Baltazarja, med seboj pa, ko se srečajo, ne govorijo pozabljene srbohrvaščine, ampak, jasno, angleščino (da ih ceo svet razume), pa mi je v drugo lice priletela nova klofuta Bosanskega psiha, tokrat naravnost iz njegovega romana Tiket za revoluciju:

»Deset dana Sanela jebe s Grčkom. Ko revolucija je počela. Grci su krenuli. Evropa će izgorit ko prskalica. Kaki bolan Grci! Đe će oni krenut. Eno ih samo što u more nisu upali. Albanci Makedonci Bugari i Turci ih zgurali noktima se drže za obalu. Đe će oni krenut ...«

Še dobro, da sprememba sveta še nikoli ni bila odvisna od ciničnih 40-letnikov.