MLADINA Trgovina

Dino Bauk, pravnik in publicist

  • Pogovoriti se moramo o županu

    Predvidljivost je tisto, kar najbolj zmoti v zgodbi o objavljenih prisluhih županu Jankoviću. Predvidljivo prazno moraliziranje na eni in prav tako predvidljiva zadrega z molkom, gledanje v čevlje in v tla, na drugi strani medijske krajine. Na eni strani je to »zgodba o županu in farmacevtki«, na drugi legalistična »zgodba o zlonamerni tožilki«. Gre pa za zgodbo o dvojnosti. In zgodbo o vlogah, ki jih igramo v življenju, in o tem, kako nas lahko v nekem trenutku ena izmed naših vlog začne resno ovirati ali celo onemogočati naše nastopanje v neki drugi vlogi, ki nam je sicer morda v celoti pisana na kožo. Pri vsem tem je vloga uslužbenke ljubljanskih Lekarn v tej zgodbi postranske, epizodne narave, glavni sta namreč vloga župana (glavna moška) in vloga državne tožilke (glavna ženska). Več

  • Nevermore* II

    Še vedno smo v predavalnici drugega letnika Pravne fakultete. Pred nami še vedno stoji profesor v brezhibni, modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. Profesor s Harvarda. In pred njim, v klopeh, smo še vedno mi, devetnajst- ali dvajsetletni študentje. In študentke. Tokrat z nekoliko privzdignjenimi obrvmi, presenečeni. Nekaterim je morda celo zaprlo sapo. Njej zagotovo, kolegici, ki je imela nekaj povedati, ki je imela mnenje. In ga je želela deliti. S svojim priljubljenim profesorjem. In z nami, kolegi. Saj to naj bi bil končni profesorjev cilj, predvidevam, vsega tega intelektualnega vzburjanja, da privede do aktivnih, razmišljajočih študentov, ki imajo kaj povedati. In ona je o snovi razmišljala, pripravila se je, prebrala je gradivo, tudi tisto dodatno, dvignila roko, vstala in povedala svoje mnenje. In se nato, poparjena s profesorjevo seksistično opazko, hitro in tiho sesedla nazaj v klop. »Rekla je ‘mislim’ (ali pa ‘v bistvu’), v resnici pa je že prenehala misliti,« je (navajam po petindvajset let starem spominu) še dalje zabavljal na njen račun profesor. Več

  • Nevermore*

    Stal je pred nami, v brezhibni modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. In z odprto knjigo v rokah. V usnjenem ovitku, ravno prave velikosti, da se je prilegala dlanem, v katerih jo je držal nekako nežno in pozorno, kot bi šlo za nekaj zares pomembnega in dragocenega, kak kos iz osebne ali družinske zbirke. In nam bral iz nje. »Once upon a midnight dreary, while I pondered weak and weary, over many a quaint and curious volume of forgotten lore - While I nodded, nearly napping, suddenly there came a tapping...«In tako dalje in brez ustavljanja, celega vražjega Krokarja. Če ne bi bil, kot nezrel devetnajstletnik, tako željan norčevanja in bi se, skupaj še z nekaj podobno nezrelimi sošolci, malo manj muzal in trkal s kazalcem v sence, bi v tistem trenutku morda lahko začutil nekaj od tistega humanističnega elitizma, ki nam ga je obljubljal na informativnem dnevu in bi se mi morda celo lahko zazdelo, da se skozi okno predavalnice drugega letnika ne vidi nabrežja Ljubljanice s picerijo Ljubljanski dvor, ampak pokošena angleška trata kakega filmskega univerzitetnega kampusa, kot smo ga kako leto ali dve prej lahko v kinu gledali v Društvu mrtvih pesnikov ali pa kdaj prej na televiziji v črno- beli klasiki Nasvidenje, gospod Chips. Več

  • Pravi Slovenci

    Ko so pritekli na parket, eden za drugim, Vlade Divac, Dino Radja, Toni Kukoč in soigralci, je v nabito polni, zatemnjeni Hali Tivoli odmeval najdaljši stoječi aplavz, kar sem mu bil kadarkoli priča. Bilo je leta 2005, tekma pa revijalna, poslovilka Jureta Zdovca. Vsota emocij na tribunah je bila tako močna, da bi lahko dvignila streho stare dvorane. V mislih vsakega od nas so se vrteli posnetki tekem čudežne, nepremagljive generacije, ki je športno rasla, se igrala košarko in poigravala s tekmeci v letih, ko je njihova država že počasi izginjala z zemljevida Evrope in sveta, da bi naredila prostor nekim novim, domnevno modernejšim, bolj demokratičnim, predvsem pa nacionalno bolj ekskluzivnim in zaokroženim državam. Aplavza kar ni hotelo biti konec, doli na parketu so stali, eden zraven drugega, tudi sami očitno prevzeti od tega čustvenega ponovnega združenja, junaki naše mladosti. Manjkal je eden. Največji med njimi. Manjkal je Dražen. Manjkal je že dvanajst let. Manjkal je vse od tistega prekletega dne v juniju. Od prekletega dežja in preklete nemške avtoceste in prekletega šleperja. Ko sem kot nemočen, togoten otrok obsedel pred televizorjem in buljil v eno in isto stran teleteksta, z vsebino črne kronike. Aplavz je še kar trajal. Spomnil sem se Bojana. Prijatelja iz otroštva. Z Bratovševe ploščadi. Koliko tekem sva skupaj pogledala, kolikokrat po tekmi tekla na betonsko košarkarsko igrišče v naselju podoživljat videno na malih ekranih. Vsakič znova, tam od šestega osnovne dalje. Najprej sta gazila Dražen in Cibona. Brez milosti. Špance, Italijane, Francoze, Ruse. Na koncu še litovske čudežne dečke iz zelenega gozda z njihovim velikanom Sabonisom. Potem sta gazila Kukoč in Radja v rumenih dresih splitske Jugoplastike. Padali so eden za drugim, velikani evropske košarke, kot sta Maccabi in Barcelona. Na koncu, 1992., je, nekako že post mortem, kot hudičev rep, evropsko košarkarsko prizorišče vžgal še Partizan z Đorđevićem in Danilovićem. Vmes so gazili vsi skupaj v modrih reprezentančnih dresih. Dvakrat na evropskem in enkrat svetovnem vrhu. Šampioni. Ki jim polna hala ni in ni nehala ploskati. Stoje. Kot se ploska legendam. Svojim legendam. Tistim, ki so del našega kolektivnega spomina, našega športnega panteona, zgodovinskega temelja, iz katerega so nato rasle in še danes rastejo vedno nove slovenske košarkarske pravljice, kot je bila denimo tista Olimpijina, o pohodu na vrh Evrope v devetdesetih letih in kot sta današnji Gorana Dragića v Miamiju in Luke Dončića v Madridu. Iz vsakega Gogijevega in Lukovega driblinga, finte, podaje in šuta, s katerimi mamita občudovanje in vzbujata spoštovanje najboljših ameriških in evropskih košarkarskih tekmecev, odmeva tisto isto jugoslovansko košarkarsko izročilo, ki so ga pred njima pisali velikani, ki jim tistega julijskega dne, pred dvanajstimi leti, Hala Tivoli ni prenehala ploskati in še pred njimi Delibašić, Kičanović, Čosić, Vilfan, vse tja nazaj do Radivoja Koraća in Iva Daneua. Več

  • Nekaj let za nas

    Prestrašene in razočarane oči temnopolte Američanke Hillary, ki je sedela zraven mene na ameriškem zajtrku ob zori ameriške volilne noči, v tistem trenutku zagotovo še niso bile zmožne v celoti vizualizirati nove realnosti, ki je bila očitno za vogalom, s tisoči, ujetimi na letališčih vzdolž in vprek ZDA, posebnimi odredi za izgon ilegalnih priseljencev, blitzkrieg bombardiranji in novo hladno vojno na obzorju, pa je bila uboga Hillary kljub temu vidno prestrašena. Opravičila se mi je in rekla, da resnično nima besed za vljudnostno kramljanje, in je molče zrla onkraj vseh nas za tisto okroglo in obloženo mizo, onkraj hotelske restavracije in si morda poskušala predstavljati prihodnost, pred katero jo je tisto noč postalo tako prekleto strah. Morda pa je iskala točko v času, ko je realnost skrenila s tirnice, ki je vodila v predstavljivo prihodnost, ki so jo ona in milijoni Američanov popolnoma jasno videli prihajati mrzlega januarskega dne leta 2009, ko je prisegel Barack Obama, in se očitno ne bo zgodila, ker se vsi skupaj že peljejo po sosednjem, distopičnem tiru, po nepredstavljivi sedanjosti, ki se jim že dogaja. Američani žal niso niti prvi niti zadnji, ki jih dajeta nekakšna melanholija po prihodnosti, ki ne bo prišla, in strah pred sedanjostjo, ki je ne morejo razumeti. Več

  • Moteči glas violin

    Minister za kulturo je uslišal in izpolnil dve stavkovni zahtevi orkestra Slovenske filharmonije in spremenil ustanovitveni akt zavoda tako, da je povečal zastopanost zaposlenih v upravnem organu, svetu zavoda, s petine na tretjino vseh članov. Poleg tega je glasbenikom podelil še pravico izrekanja neobveznega predhodnega mnenja pred imenovanjem njihovega umetniškega vodje – šefa dirigenta. Oboje bi lahko bila prva znaka razjasnitve razmer in začetka reševanja konfliktne situacije v tej kulturni ustanovi nacionalnega pomena. Nepričakovano pa so se prav zaradi te iste poteze na ministra zgrnili temni nevihtni oblaki s kolegija direktorjev slovenskih gledališč, ki so ga v en glas hiteli svarit pred usodno napako, s katero da bo, pod nespodobnim stavkovnim pritiskom filharmonikov, javne zavode na področju kulture pognal nazaj v preteklost, naravnost v najslabša leta samoupravljanja. Uporaba termina samoupravljanje v aktualnem kontekstu je (zlo)namerna. Direktorji gledališč so z njo očitno želeli evocirati negativna čustva do pretekle družbene ureditve, v kateri so menda (tako je očitno ostala v spominu direktorjem slovenskih teatrov) delavci sami upravljali podjetja oziroma organizacije združenega dela, v katerih so bili zaposleni, verjetno pa so v tem sistemu tudi ljudje oziroma državljani kar sami upravljali državo, drugače sistema gotovo ne bi poimenovali – samoupravljanje. Več

  • Utrjevanje za umiranje

    V prvem postroju, v civilki, še vedno s frizurami, je tisti prvi »Mirno!« sprožil smeh, zajebancijo, kaj pa drugega. V vrsti nas je stalo trideset. Juncev med dvaindvajsetim in petindvajsetim, svežih z raznih fakultet, pravniki, strojniki, ekonomisti, jezikoslovci, zdravniki, v poskusu na čim manj boleč način odslužiti sedemmesečni dolg domovini. Šola za častnike vojnih enot, Šentvid - Ljubljana. Blizu doma. Preblizu, da bi se lahko naša vojaška zgodba kosala s tistimi iz Knina, Tuzle, Kikinde ali Tetova, ki smo se jih naposlušali od starejših modelov z ulice, ki so jih objokane punce spremljale na železniško postajo, v naslednjih mesecih pa jih enega za drugim dajale na čevelj. Predolgo je eno leto, ko jih imaš osemnajst. Jebi ga, to je to za ta denar, vojašnica na obrobju Ljubljane, ki si je dvorišče delila s Škofijsko gimnazijo. Pred nami uniformirana poveljnika. Nerealizirani bojni pilot in nerealizirani kapitan bojne ladje. Pot do uresničitve otroških sanj sta jima prekrižala razpad države in rojstvo nove, ki jima je za tolažilno nagrado, namesto modrine neba in sinjine morja, lahko ponudila samo prah in blato pod pehotnimi škornji. In nas, razvajene študente – absolvente, zaležane in prekajene, da nas v sedmih mesecih spremenijo v častnike rezervne sestave. V prave dedce. Njuno vpitje, z nabreklimi debelimi vratnimi žilami in vijoličastimi lici sprejemamo, vsi smo gledali filma Oficir in gentleman in Full metal jacket, vemo, kakšna je igra, razumemo porazdelitev vlog in jo sprejmemo. Važno je sprejeti pravila igre. Vprašajte udeležence Big Brotherja, Survivorja in drugih abotnosti. Šele ko sprejmeš pravila igre, se zajebancija in uživancija lahko začneta. Brnenje brivnikov in padanje kodrov študentskih pričesk na parket učilnice. Postajamo si podobni, na balin postriženi gušterji v novih, iz polivinila ravnokar iztrganih, maskirnih uniformah, ki se še niso prilegle našim telesom. Tudi kar dobra zajebancija. Smejimo se eden drugemu in iščemo ogledalo, da bi se smejali še samim sebi. Kocka – belo, kocka – belo, kocka – belo ... postiljamo neštetokrat in vemo, da ne bo konca, da danes nobena rjuha ne bo napeta dovolj, da bi bilo konec tega sizifovskega drila prvega vojaškega dne. Še kar zajebancija, okej je, nič hudega nam v resnici ni. Smrčanje in prdenje, mala nočna muzika vsake spodobne vojaške spalnice. Zato je pomembno zaspati prvi. Čeličimo se, utrjujemo. To je baje smisel vsega skupaj. Od pičkice do človeka v samo sedmih mesecih. Vstajanje sredi noči in tekanje po meglenem dvorišču, sklece, počepi, gušterjev let (tako imenovani burpee, v modernem fitnes izrazju), korakanje, plazenje, razstavljanje in sestavljanje kalašnikova, pretekanje, zaleganje, streljanje, metanje bomb, vožnja v oklepnem osemkolesniku, polet s helikopterjem. Igranje vojne s slepimi naboji. Vrhunska zajebancija, polna testosterona. (Sve je super i sve je za pet, kad si muško i voliš nogomet, bi nam lahko prepevali Pips, chips i videoclips, če se ne bi čisto vsakemu požarnemu, in to vsako jutro, zdelo primerno zavrteti jebeni Status Quo). Več

  • Človek z masko

    Lani novembra, v času Svetovnega foruma za demokracijo v organizaciji Sveta Evrope, sem se dva dneva bolj ali manj kot popolnoma pasivni opazovalec potikal po Palači Evropa evropskega sveta, iz ene v drugo konferenčno dvorano, in se resnično naposlušal govorov in razprav o stanju demokracije in pomembnosti izobraževanja pri njenem zagotavljanju. Popoldne drugega dne sem imel počasi že vsega dovolj, še najbolj pa lastnega cinizma, katerega vzhajanje, čeprav morda logično glede na širši kontekst dogodka (vse to se je namreč dogajalo na predvečer ameriških predsedniških volitev), je postajalo popolnoma nekonstruktivno. Odpravljal sem se ven, na večerni sprehod do hotela, mimo vseh tistih ambasad velikih in vplivnih držav, ki domujejo v luksuznih, starih meščanskih vilah na Avenue de la Liberte, ko me je nekaj, neki notranji občutek za obveznosti morda, preusmeril še na zadnjo delavnico, čeprav se je moj cinični jaz, zdaj že popolnoma razpuščen in zunaj nadzora, posmehljivo zmrdoval že ob samem njenem naslovu. Lightning talks. Še ena od terminoloških pogruntavščin marketinških frikov in gurujev, še ena privlačna fraza, ki se prime, še en nov dizajnersko brezhiben paket, v katerega bomo lahko pakirali najrazličnejši bulšit in ga prodajali na konferencah in seminarjih. Več

  • Bradati panker je oksimoron

    Ni ravno optimalno klubsko koncertno prizorišče, ob špeceriji, med nizkimi socialističnimi prulskimi bloki, brez pravega odra in plesišča, par mizic in šank. To ni oviralo benda, da ne bi odigral polnokrvnega punk koncerta, vključujoč zadetega in do pasu slečenega pevca v ospredju. Glas ga izdaja že v prve pol ure nastopa, hrešči in piska, da je veselje, tip je prava, opotekajoča se vokalna distorzija. Rokenroler. Malo spomni na Neleta iz Zabranjenega pušenja, iz zgodnjega obdobja. Suhljat, majhen, precej zmešan. Razlika je v bradi, kot to opazi analitično oko profesorja zgodovine, Martina, s katerim sva, naslonjena ob šank, iz ozadja, pestujoč vsak svoj vrček piva, z najinim srednjim letom primerne, kritične in varne razdalje spremljala koncert. Bradati panker je oksimoron. Vsaj za naju, ki sva odraščala ob Štulićevi poeziji, ki to (poezija namreč) očitno je. Očitno. Vsaj, kar se švedske akademije tiče. Brijem bradu brkove, da ličim na Pankrte, verz/referenca je torej poezija, literatura, enako kot tisti Vselej si/nekaj kot tesnobna mera izseljenega sveta, pesnika, ki je odšel. V melanholično globino potopljenega sveta, Atlantido, ki jo je s svojo naracijo ustvaril, da bi lahko po njej hrepenel. Če ne bi odšel, bi nam morda povedal svoje mnenje o letošnjem nobelovcu za literaturo, tako pa smo o tem poslušali predvsem Dylanove oboževalce in kolege kantavtorje, malo ali nič pa pesnike. Gospa iz komisije za podelitev Nobelove nagrade sicer pravi, da je s tem vse v redu, da sta tudi Homer in Sapfo pisala poetična besedila, namenjena izvajanju ob spremljavi inštrumentov. Morala je izvesti dvatisočpetstoletni kvantni skok, da bi utemeljila letošnjo nagrado Dylanu, in to v ero, ko je bilo pismenih ljudi le za vzorec, in seveda ni nič čudnega, da jim je bilo poezijo treba prepevati, da bi jih ta sploh lahko dosegla. Več

  • Kako ne (p)ostati šleva

    Ko nam strah zleze pod kožo, hitro doseže kosti. Razprši se po naši notranjosti kot šibre iz lovskega naboja. In ohromi. Predvsem duha. Bliskovito izključuje kompleksna stikala naše racionalnosti, sočutja in solidarnosti, namesto njih pa prižiga tista preprosta, primarna, namenjena golemu preživetju. Ne glede na to, kako človeku lasten je, nas razčloveči, spravlja na raven zeber in antilop na napajališču, ki se trudijo le preživeti vsako naslednje pojenje in ne postati naslednja izmed žrtev velikih plenilskih mačk. Ko so nas to poletje v divjem ritmu dosegala poročila o nedoumljivih brutalnih napadih po Evropi, je bilo, tudi v spokojnih sencah dalmatinskih borovcev, težko ohraniti mirnost in neprizadetost. Vsaj meni so podobe povoženih, zabodenih, ustreljenih ljudi in predvsem otrok, krvavih ulic, vagonov in trgovskih centrov, ki bi lahko bile ulice mojega mesta, avtobusi mojega mestnega prometa in najbližji trgovski center najboljšega soseda, ukradle kar nekaj ur počitniškega spanca, ur v katerih se ti vedno znova zastavlja isto preprosto vprašanje: Kaj pa, če? Kaj pa, če ... na naslednjem koncertu ... kaj pa, če ... na neki brezzvezni tekmi ... kaj pa, če ... v vrtcu ... kaj pa, če ... v šoli ... na trajektu ... letalu ... katastrofičnih scenarijev kolikor hočeš, tebi pa preostane upanje, da bo zakon velikih številk tudi v prihodnje na tvoji strani. Veš, v resnici z gotovostjo veš, da tovrstnih napadov ni mogoče zares in v celoti preprečiti, da proti zlu, ki tako, na videz naključno, izbira svoje cilje, ni mogoče postaviti učinkovite obrambe, a si v tistem trenutku, ko ti strah stresa želodec, pripravljen, želiš si, verjeti nasprotno. Da je obljuba varnosti mogoča in da jo je smiselno, kaj smiselno, celo nujno, zavarovati s poroštvom žičnate ograje, povečanega nadzora na mejah, zakaj pa ne tudi dolgih cevi, neprebojnih jopičev in čelad na sprehajališčih naših mest, po velikih, dolgih hodnikih naših trgovskih centrov, pred vhodi v gledališča, letališča, vrtce in šole, o ja, še posebej tam ... Več