V krempljih tistih, ki upravljajo dolg

Sposodi si malo danes in čez čas ostaneš brez denarja. Da je to res, pove podatek, da bi tisti, ki bi si v času Kristusovega rojstva izposodil pet centov po petodstotni obrestni meri, danes bil dolžan 225,438,991,066,856,000,000,000,000,000,000,000,000, 000 dolarjev, kar je znesek denarja, ki je kadarkoli obstajal. Dolg torej pomeni za tiste, ki ga upravljajo, veliko ekonomsko moč, opozarja Les Leopold, direktor inštituta za delo v New Yorku.

Dolg 28 držav članic EU je v letu 2013 po podatkih evropskega statističnega urada Eurostat znašal 11,4 tisoč milijard evrov. Leta 2008, ko je izbruhnila finančna in gospodarska kriza, je znašal 7,8 tisoč milijard evrov. Dolg slovenske države se je po podatkih ministrstva za finance od leta 2008 do konca septembra 2014 povečal s 7,2 milijarde evrov na 25,3 milijarde evrov. Za plačilo obresti je minister za finance lani nakazal 1,080 milijarde evrov, od tega so domači upniki prejeli 657 milijonov evrov, tuji upniki pa 424 milijonov evrov. Leta 2008 je finančni minister za odplačilo obresti nakazal 326 milijonov davkoplačevalskih evrov, od tega 206 milijonov evrov domačim upnikom in 120 milijonov evrov tujim upnikom.

Države si izposojajo denar na finančnih trgih, pri finančnih družbah. Te družbe upravljajo njihov dolg, zato imajo ekonomsko moč nad državami. Leopold opozarja, da se moč teh korporacij, ki upravljajo z dolgom, ne konča pri državah, saj je tako rekoč vse, kar uporabljamo v sodobnem življenju, odvisno od dolga. Ker so finančne družbe, ki so upnice, v zasebni lasti, se z rastjo dolga povečuje neenakost. To pomeni, da je ključ do zmanjšanja neenakosti občutno zmanjšanje moči finančnih družb.

Ta moč je v rokah peščice bank, ki so jih politiki razglasili za prevelike, da bi smele propasti. Finančna izvedenka Ellen Brown zato opozarja, da jih bodo politiki tudi pri naslednjem finančnem zlomu spet reševali. Čeprav je bila medtem v območju evra vzpostavljena bančna unija s pravili, na podlagi katerih v Bruslju pravijo, da ne bodo več davkoplačevalci reševali banke v težavah, ampak lastniki, upniki, veliki komitenti, je za banke, ki so prevelike, da bi smele propasti, še vedno predvideno reševanje z davkoplačevalskimi sredstvi. Les Leopold vidi rešitev v ustanovitvi javnih bank, ki bi nadomestile zasebne velebanke. Zgolj reguliranje zasebnih velebank ne zadošča. Tudi zato ne, ker so te najbolj sporne in špekulativne posle že prenesle na različne finančne sklade, fundacije in druge družbe, ki so tako imenovane vzporedne oziroma senčne banke.