Danes Grčija, jutri Evropa

Ko je v Grčiji na nedeljskih parlamentarnih volitvah – pred nabito polnim globalnim stadionom – premočno, gladko in karizmatično zmagala Siriza, koalicija levice, si je levica oddahnila, vsem drugim pa je vzelo sapo. Najbolj moraste sanje Bruslja, trojke in neoliberalne kabale so se s tem dokončno udejanjile: Grki so izvolili pošast! Zmagalo je strašilo, ki so se ga vsi najbolj bali. Ali bolje rečeno: v svetu, v katerem naj ne bi bilo alternativ, je zmagala alternativa.

Neoliberalci so nas že vnaprej, še pred volitvami, svarili, da je Siriza nekaj ekstremnega, radikalnega, celo komunističnega, kar pa naj vas nikar ne skrbi – neoliberalcem se zdi radikalna in ekstremna in komunistična že sama demokracija. Neoliberalci se demokracije tako bojijo, da so vedno raje dajali prednost diktatorjem in despotom, začenši s Pinochetom v Čilu, pa potem v Afriki in na Bližnjem vzhodu, da o tem, da so na čelo nekaterih evropskih vlad, recimo grške in italijanske, instalirali kar svoje »tehnokrate«, niti ne govorimo.

V očeh neoliberalcev je z demokracijo nekaj narobe – tako kot s Sirizo. Demokracija je pošast – tako kot Siriza. Le kako bi se sicer Siriza na oblast prebila po demokratični poti? Ni čudno, bodo rekli neoliberalci: to je dokaz, da demokracija ne deluje! Da je v deficitu! A tudi to naj vas preveč ne skrbi. Spomnite se le vseh tistih, ki so že kmalu po izbruhu krize poudarjali, da so neoliberalci Evropo pripeljali tako daleč, da komunisti za prevzem oblasti sploh ne bodo več potrebovali revolucije, ampak bodo zadoščale že povsem navadne demokratične volitve.

V resnici je še huje. Zmaga Sirize je dokaz, kako šibki, kako nemočni, kako kilavi, kako nesposobni in kako smrtno zadeti so neoliberalci: niti zmage Sirize niso mogli preprečiti! Ob vsem tistem denarju! Ob vseh tistih lobijih! Ob vsem tistem kolaboriranju Bruslja in trojke! Ob vsem tistem kastnem občutku večvrednosti! Ne pozabite: njihovim napol fašistoidnim predhodnikom je zmago grške levice vedno uspelo preprečiti, po II. svetovni vojni in ob koncu šestdesetih let.

Toda to naj vas nikar ne zavede. Siriza je pošast za neoliberalce, Bruselj in trojko. O tem ni dvoma. Lahko pa postane pošast tudi za samo levico. Zakaj? Oh, iz preprostega razloga: če ne bo naredila vsega tistega, kar je obljubila, da bo naredila, še več, če ne bo naredila vsega tistega, kar od nje pričakujejo, da bo naredila, potem bo to izredno slaba novica – če ne že kar katastrofa – za koalicije evropskih levic, od španskega Podemosa do slovenske Združene levice. Če ne bo naredila vsega tistega, kar od nje pričakujejo, da bo naredila, potem se ne bo zgodilo tisto, česar se neoliberalni stebri Evrope najbolj bojijo: da bi grškim volivcem sledili tudi volivci v drugih evropskih deželah, v Španiji in Italiji, na Irskem in Portugalskem, pa tudi v Sloveniji, da bi torej zmagi Sirize sledila sirizacija EU. Če ne bo naredila vsega tistega, kar od nje pričakujejo, da bo naredila, potem bodo volivci širom po Grčiji in Evropi rekli le: Vsi so enaki! Neoliberalci pa bodo dodali: No, vidite, kaj smo vam rekli – alternative ni!

Neoliberalci so nas svarili, da je Siriza nekaj ekstremnega, celo komunističnega. A neoliberalcem se zdi radikalna in ekstremna in komunistična že sama demokracija.

Če se spomnite filma Kandidat, ki ga je na začetku sedemdesetih let posnel Michael Ritchie, potem veste, da je popisoval predvolilno kampanjo mladega kalifornijskega liberalca (Robert Redford), »novega obraza«, ki politiko, demokracijo, svet, okolje in življenje vidi povsem drugače kot njegov konservativni, zaležani, elitistični protikandidat. In ko na koncu na veliko presenečenje vendarle zmaga in ko se prva evforija malce poleže, šefa predvolilne kampanje zaskrbljeno vpraša: »Kaj bomo pa zdaj?« Rekli boste: O, kaj – le predvolilne obljube naj izpolni! Siriza je pred hujšo nalogo: izpolniti mora pričakovanja volivcev, ne pa le obljub.

Če bo hotela izpolniti pričakovanja volivcev, potem bo morala izpolniti vse tisto, česar vlade – kljub predvolilnim obljubam – nikoli ne izpolnijo, rekoč, da žal ne vladajo samostojno, ampak koalicijsko, in da je dežela, ki ji vladajo, itak del večje slike, globalnega sveta, EU ipd., tako da morajo spoštovati dogovore in zaveze.

Pričakovanja

Kaj bo morala storiti Siriza, če bo hotela izpolniti pričakovanja volivcev, ni nobena skrivnost: povsem jasno in nedvoumno bo morala pokazati, da obstaja tudi alternativa – alternativa depresiji, alternativa depresivni, regresivni in represivni politiki trojke, da imajo torej države tudi možnost izbire.

Kar pomeni:

• zavrniti bo morala odplačevanje nelegitimnih dolgov,

• prekiniti bo morala brutalno varčevalno kuro,

• družbeno bogastvo bo morala razpršiti ter zregulirati vse mehanizme in instrumente, ki so družbeno bogastvo selili le navzgor,

• davčno zakonodajo bo morala spremeniti, in sicer tako, da bo obremenila bogatejše in kapital (ladjarje in ortodoksno cerkev, pravi Tariq Ali),

• razveljaviti bo morala vsa vsiljena »strukturna prilagajanja«,

• jasno bo morala dati vedeti in videti, da Grčije ne vodijo več finančni trgi,

• ustaviti bo morala vse privatizacije,

• Grčiji bo morala vrniti suverenost,

• preprečiti bo morala reševanje tistih, ki so krizo zakuhali, in bogatenje tistih, ki so Grčijo ožemali,

• dvigniti bo morala minimalno plačo in pokojnine,

• v življenje bo morala vrniti demontirano socialno državo,

• znižanja proračunskega primanjkljaja ne bo smela postaviti za svojo prednostno nalogo,

• za finančno industrijo bo morala vzpostaviti strogo regulacijo,

• realno ekonomijo bo morala odrešiti suženjske podrejenosti finančnemu sektorju,

• nacionalizirati bo morala vse javne storitve in strateške sektorje gospodarstva,

• počistiti bo morala z vsem, kar je Grčijo spreminjalo v »periferijo«,

• izsiljevanju trojke bo morala odločno reči ne,

• povsem jasno se bo morala distancirati od tistega Bruslja, ki je imel Grčijo le za otroka in lenobnega mediteranskega pujsa (PIGS),

• upreti se bo morala vsem, ki so skušali Grke preleviti v rezervoar cenene delovne sile in služabnike bogatih turistov,

• spodrezati bo morala oporišča neoliberalnega fundamentalizma, ki si je podredil grško politiko, družbo in demokracijo,

• splošno deklaracijo o človekovih pravicah bo morala preleviti v svoj priročnik, kot je na velikem Sirizinem predvolilnem shodu namignil Pablo Iglesias, vodja španskega Podemosa, ki je obenem dodal, da naloga revolucionarja ni, da okrog skače v mikici, na kateri sta srp & kladivo, ampak da zmaga.

Ergo: Siriza bo morala na oblasti početi to, kar bi govorila, če bi bila v opoziciji. Obnašati se bo morala tako, kot da ne vlada koalicijsko, kot da Grčija ni del večje slike in kot da je grška katastrofa produkt katastrofalne politike Bruslja in trojke ter njunega spodletelega umetnega podaljševanja krize, katerega namen je bil ožemanje Grčije (in drugih zadolženih dežel).

Obenem pa bo morala kakopak tudi paziti, da ji politična stabilnost ne pade iz rok, saj bo sicer hitro postala tarča rušenja, miniranja, sabotaž in kontrapropagande. Da jo bodo skušali že v zgodnji fazi notranje razbiti in razdreti, ni nobenega dvoma (po učbeniku pač), kakor tudi ni nobenega dvoma, da bi kakršnakoli politična nestabilnost volivce hitro prestrašila in odgnala od Sirize, ki je za neoliberalne elite tako slaba novica (in tako huda nezaupnica), da je marsikateri njen steber verjetno skrivaj pomislil, da bi bilo nemara bolje, če bi na grških volitvah zmagala neonacistična Zlata zora.

Ko bo na oblasti, bo morala Siriza početi to, kar bi govorila, če bi bila v opoziciji. Le tako lahko izpolni pričakovanja.

Brez skrbi, ne bi bilo prvič, da bi skušale evropske finančne in politične elite kapitalizem reševati s fašizmom. To so že počele, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Zakaj? Ker se jim je zdel fašizem bolj obvladljiv in bolj ukrotljiv od komunizma, kot v knjigi Izvoz svobode opozarja Luciano Canfora. »Da bi se Zahod rešil, je izumil alternativno revolucijo, ki jo je bilo mogoče ukrotiti: fašizem.« Ko levica ne naredi tega, kar bi morala, odpre vrata fašizmu, ki je mojster v »osmišljanju« razočaranih, razžaljenih, prevaranih in deklasiranih.

Neoliberalne elite bi najraje videle, da Grčije ne bi bilo (naj odidejo, naj zapustijo EU, brez njih nam bo bolje ipd.), kar pa je spet le blef: nihče noče, da bi Grčija odšla iz evroobmočja, kaj šele iz EU. Kot je že leta 2012 poudaril Arvind Subramanian, nekdanji ekonomist Mednarodnega denarnega sklada, bi Grčija ob odhodu iz evroobmočja po krajši začetni krizi tako hitro in tako robustno okrevala, da bi potem hotele iz evroobmočja izstopiti tudi druge države.

Zato je Siriza v očeh neoliberalcev še toliko hujša pošast: nalezljiv »slab« zgled bi lahko bila v obeh primerih – če v evroobmočju ostane ali če iz njega izstopi. Toda če Sirizi uspe, če torej izpolni pričakovanja volivcev (in drugih Evropejcev, ki zdaj napeto in nestrpno čakajo, kaj se bo zgodilo), potem to itak ne bo več le vprašanje nacionalne države, ampak alternativa, ki bi jo lahko za credo vzele vse članice EU.

Olajšanje navzdol

Strah pred Sirizo in tem, da bi lahko njenemu zgledu sledile tudi druge evropske države, je bil očitno tako velik, da je Evropska centralna banka, sicer del trojke, tik pred grškimi volitvami sklenila, da bo storila tisto, kar je bilo še malo prej nemogoče in strogo prepovedano, nepredstavljivo in neizrekljivo, totalni tabu: Evropsko unijo bo preplavila s kvantitativnim sproščanjem (alias kvantitativnim popuščanjem, alias kvantitativnim olajšanjem), z velikanskimi količinami svežega, »novotiskanega« – de facto elektronskega – denarja, z več kot bilijonsko gmoto denarja, z bajno, tako rekoč bajeslovno stimulacijo, ki naj bi EU obudila od mrtvih. Rekli boste: Datum tega kvantitativnega sproščanja je bil določen, še preden je Siriza tako dramatično poletela!

Že res, toda vsi so pričakovali precej nižjo količino denarja – s silnim zneskom, ki je vse tako »zelo presenetil«, so vendarle skušali vnaprej amortizirati tektonski sunek Sirize. Ti, ki so lansirali kvantitativno sproščanje, znajo zelo dobro šteti, še bolje uporabljati algoritme in modele, tako da so verjetno vse zbirke podatkov o stanju EU vrgli v računalnik, ki naj bi napovedal bližnjo prihodnost – in v excelu se jim je prikazal komunizem. Kapitalizem je treba rešiti! Od tod kvantitativno sproščanje, ki naj bi ljudi odvrnilo od flirtanja s Sirizami. Ali bolje rečeno: neoliberalni stebri EU so se tako ustrašili, da so zdaj pripravljeni ljudem celo izboljšati življenje.

Če ste namreč brali in poslušali tiste, ki so naštevali, kakšni bodo učinki tega kvantitativnega sproščanja, potem ste dobili tale seznam: preprečilo bo deflacijo, ustavilo stagnacijo, zagnalo trošenje, spodbudilo inflacijo, agregatno povpraševanje in infrastrukturne naložbe, dvignilo BDP in gospodarsko rast, na trge vrnilo zaupanje, odpravilo kreditni krč, povečalo denarni tok podjetij, izboljšalo njihove bilance ter jim omogočilo, da se razdolžijo oziroma pridobijo sveža posojila, izboljšalo možnosti za izvoz na dolarske trge, države razbremenilo stroškov odplačevanja dolgov ter jim omogočilo večanje javnih izdatkov, državnim podjetjem, ki so pred privatizacijo, dvignilo ceno, zvišalo tečaje delnic, znižalo zahtevani donos na državne obveznice, državam omogočilo cenejše zadolževanje, razblinilo strahove, da države svojih obveznic ne bi mogle prodati, znižalo obresti na varčevalnih računih, zmanjšalo brezposelnost in zvišalo plače.

Vau! Kako malo je treba, da se vse povsem spremeni! Kako malo je treba, da gre vse na bolje! Kako malo je treba, da se v EU vrnejo rast, blaginja, življenje in sreča! Kako malo je treba, da se tisto, kar je prej stalo na glavi, postavi na noge! Kvantitativno sproščanje je več kot očitna alternativa temu, kar so počeli do sedaj, temu, kar so počeli zadnjih šest let, potemtakem alternativa politiki trojke, alternativa politiki strogega varčevanja.

Neoliberalni stebri EU so se Sirize tako ustrašili, da so zdaj pripravljeni ljudem celo izboljšati življenje.

In zdaj pomislite, magari zgolj hipotetično: kaj če bodo učinki kvantitativnega sproščanja res taki, kot pravijo, da bodo? Kaj če bo kvantitativno sproščanje res vrnilo rast, blaginjo in življenje? Zakaj potem kvantitativnega sproščanja – te očitne kvalitete – niso sprožili prej? Zakaj so EU mučili in ubijali z varčevanjem, države pa silili, da so se zadolževale po oderuških, pogubnih obrestnih merah? Zakaj po alternativi niso posegli prej? Na voljo je bila že ves čas. Zakaj so počeli to, kar so počeli, četudi so se zavedali strašnih posledic in slabih učinkov svojega početja?

In seveda: kaj naj zdaj naredimo z vsemi tistimi, ki so nam šest let vsiljevali politiko strogega varčevanja in ki so nas šest let prepričevali, da alternative ni? Ironično: zdaj so podpisani na peticiji za prodajo državnih podjetij. In spet pravijo, da alternative prodaji državnih podjetij ni. Kako naj jim verjamemo? Če so se prej motili, se lahko tudi zdaj. Če je bila politika varčevanja, na katero so prisegali, slaba in napačna, potem ni izključeno, da bo tudi prodaja državnih podjetij, na katero prisegajo, slaba in napačna.

Sproščanje navzgor

Ali nas po dolgi glorifikaciji Hayeka čaka glorifikacija Keynesa? Kvantitativno sproščanje izgleda kot alternativa politiki strogega varčevanja – vsaj glede na okoliščine in nekajletno fanatično vztrajanje, da je politika varčevanja brez alternative. Pa je kvantitativno sproščanje res alternativa? Bo kvantitativno sproščanje res poskrbelo za sproščanje navzdol – bo ves tisti denar, s katerim bodo zalili in zasuli EU, res prišel do ljudi? Se bo res sprostil navzdol?

Že to, da bodo ta magični bilijon dobile banke, ki naj bi ga potem posredovale naprej (če ga bodo), nam daje slutiti, koga bo kvantitativno sproščanje dejansko sproščalo. Poglejmo v Ameriko, kjer so se kvantitativno sprostili že pred leti, kmalu po izbruhu krize (2009). Kam se je sprostila večina tega denarja? Točno: navzgor! Dol je padel le neznatni drobiž. S kvantitativnim sproščanjem je najbolj profitiral skrajno zgornji sloj, finančna elita, najbogatejših 10 odstotkov Američanov. Z denarjem so torej zasuli in zalili finančno industrijo, ki je tako dobila kapital za nova in nova špekuliranja.

Kvantitativno sproščanje je bilo torej le prikrito, fantomsko »stimuliranje« oziroma reševanje finančnega sektorja, le kanal za sproščanje družbenega bogastva navzgor, k elitam, ki so nedavno v Davos – na Svetovni gospodarski forum – uletele s 1700 zasebnimi letali, s katerimi so podnebje v regiji povsem spremenile, pri tem pa tuhtale, kako zmanjšati ekonomsko, dohodkovno in socialno neenakost, ki se kljub njihovim solzam le še poglablja.

Kvantitativno sproščanje ni Keynes, ampak le »Friedmanov miselni eksperiment«, kot pravijo. Keynes bi to bil, če bi denar dobila država in potem investirala v projekte (gradnjo mostov, cest, železnic in podobna javna dela), ki bi ustvarjali realna delovna mesta, realno delo, realno rast, realno blaginjo in realno življenje ter pomagali realni ekonomiji in zmanjševali neenakost, največjo uničevalko rasti. Da se to ne bi zgodilo, da torej sproščanja ne bi prevzela država, neoliberalci državo z versko gorečnostjo nabijajo, rušijo in trgajo ter jo umikajo iz vseh ekonomskih enačb.

Če hočeš rast in zaposlenost dvigniti s tem, da denar investiraš v finančno industrijo (da ga tako rekoč iz helikopterja zmečeš na finančne trge), potem tvegaš, pravi Mike Whitney, da učinki ne bodo ravno taki, kot si želiš – če si to seveda v resnici sploh želiš in če nočeš s tem dejansko le prikrito dokapitalizirati evropskih bank, ki so, kot vemo, podkapitalizirane. Kar pomeni, da kvantitativno sproščanje ne bo preprečilo niti ustavilo sproščanja navzgor.

Ko rečeš kvantitativno sproščanje, je približno tako, kot če bi rekel: znižajmo davke! In to vsem povprek, revnim in bogatim. Vsem enako. Kul, ne? Ne, to ni kul: zakaj bi davke zniževal bogatim in kapitalu in bankam? Prvič, bogati s tem še bolj obogatijo. In drugič, neenakost se s tem še poglobi. In natanko to se zgodi pri kvantitativnem sproščanju: rečeš, da boš EU preplavil z denarjem, tako da bodo s tem dobili vsi, toda denar potem spelješ tako, da dobijo le finančne elite. Kar je parazitsko.

Filantropska organizacija Oxfam je nedavno predstavila poročilo o neenakosti. Kaj pravi? Da se bogastvo vse bolj in bolj koncentrira pri vse ožji in ožji eliti. Leta 2013 je imelo 92 najbogatejših magnatov toliko kot spodnjih 50 odstotkov svetovnega prebivalstva, ali bolje rečeno: 92 ljudi je imelo toliko kot 3,5 milijarde ljudi. Lani se je prepad še poglobil: toliko kot 3,5 milijarde ljudi je imelo 80 najbogatejših. In prepad se poglablja tako sunkovito, da bo prihodnje leto najbogatejši odstotek imel toliko kot preostalih 99 odstotkov ljudi skupaj.

Barack Obama je v nedavnem »zgodovinskem« kongresnem govoru rekel približno takole: Razpršimo bogastvo – obdavčimo bogate in kapital! »Bomo sprejeli ekonomijo, v kateri gre le nekaterim spektakularno dobro?« To zveni intrigantno, ker je ravno nasprotno od Slovenije, kjer bodo bogastvo razpršili tako, da bodo prodali državna podjetja.

Toda tudi v tem, kar je rekel Obama, ni bilo nič junaškega. Ne, ni obrnil novega lista, kot je rekel. Močan je bil le v retoriki, ne pa tudi v logiki. Pazite: oznanil je, da bi rad znižal davke delavskemu in srednjemu razredu ter jih zvišal bogatim, kapitalu in bankam, zvišal pa bi tudi minimalno plačo, uvedel bolniško in porodniško, davek na finančne transakcije, davčne olajšave za otroško nego in višje šolanje in tako dalje. Kul, ne? Ne, to ni kul.

Ironija je v tem, da je Obama te radikalne spremembe napovedal šele zdaj, ko imajo v kongresu večino republikanci in ko nobenega izmed teh zakonov ne bo več mogel spraviti skozi kongres. Ja, spremembe, ki bi spremenile Ameriko in zmanjšale neenakost, je napovedal šele zdaj, ko je že v opoziciji in ko nič več ne more. Ko je bil na oblasti, ko je imel torej moč, je ravnal nasprotno: kvantitativno je sproščal elite, tako da so bogati postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši. Neenakost se je v njegovih mandatih dramatično povečala.

Obama je počel natanko to, kar počnejo levice, ko pridejo na oblast – služijo interesom finančne elite. Kar pomeni, da je počel natanko to, česar Siriza ne sme početi. Ko bo na oblasti, bo morala početi to, kar bi govorila, če bi bila v opoziciji. Le tako lahko izpolni pričakovanja.