Strah in uravnoteževanje

Mediji

Novinar TV Slovenija Erik Valenčič je bil pred nekaj tedni v Kurdistanu. S seboj je vzel kamero, pogovarjal se je z ljudmi, se prebil v oblegani sirski Kobane, opazoval bojne položaje ISIS. Valenčič ni bil na izletu, delal je kot novinar. V naslednjih tednih bo o potovanju naredil reportažo za TV Slovenija. Valenčič o konfliktih na Bližnjem vzhodu veliko ve, o tej temi je poročal tudi za Radio Študent in Mladino, o obleganju Gaze je izdal knjigo.

Ko je prišel domov, ga je čakal uraden poziv tožilstva. Država sumi, da je Erik Valenčič kršil kazenski zakonik. Osumljen je izdaje tajnih podatkov. Pred letom dni je bila predvajana njegova dokumentarna oddaja Koalicija sovraštva, v kateri je razkril delovanje militantnih, neonacističnih skupin v Sloveniji. V oddaji je navajal poročilo Sove o aktivnostih skrajnih skupin v Sloveniji, ki ga je leta 2012 objavila obveščevalno-varnostna agencija. V tistem času je Sovo vodil Damir Črnčec, danes predsednik Odbora 2014, združenja za zaščito Janeza Janše. Temeljni problem poročila naj bi bil v tem, da naj bi tedanja Janševa vlada od obveščevalcev zahtevala, da svojo pozornost namenijo levemu in ne le desnemu ekstremizmu. In poročilo, ki ga je za izhodišče oddaje vzel Valenčič, o desnem ekstremizmu skorajda ni poročalo. Oddaja je učinkovito razkrila politični konstrukt Sove in dokazala, da neonacistična gibanja v Sloveniji obstajajo in da naj bi bili nekateri člani posredno povezani z vrhovi SDS.

Zakaj vabilo na zaslišanje? Ker naj bi novinar z objavo in problematiziranjem Sovinih besed razkril, kar bi moralo ostati skrito. Zakon kaznuje tiste, ki »protipravno pridejo do tajnih podatkov, jih neupravičeno uporabijo in jih kot take brez dovoljenja javno objavijo«. Do leta 2008 objava tajnih podatkov ni bila avtomatsko kazniva, sodišče je presojalo vsak primer posebej, tehtalo pomen informacij, do spremembe je prišlo v času prve Janševe vlade.

Valenčiča so poklicali iz Društva novinarjev Slovenije in mu ponudili pravno pomoč. In potem so na televiziji, kako predvidljiva hipokrizija, naenkrat spremenili stališča. Ustrašili so se.

Zgodba je absurdna. Država preganja novinarja, ki je v javnem interesu razkril politizacijo obveščevalne službe, opozoril na nevarno razraščanje neonacističnih skupin in njihovo navezavo na politiko. Valenčič ni edini, ki ga zaradi te zgodbe tožilstvo vabi na zaslišanja. Zaradi novinarskega dela so v postopkih tudi Meta Roglič in Peter Lovšin z Dnevnika ter Anuška Delič z Dela. Z dejstvom, da je kazenski zakon nesmiseln, da nesorazmerno ščiti strukture moči, se strinja sedanja vlada. Ministrstvo za pravosodje je napovedalo, da naj bi bil kazenski zakonik spremenjen. Čez 14 dni naj bi novela zakona odšla v medresorsko obravnavo, parlament pa naj bi jo v rednem postopku začel obravnavati marca. To je za osumljene novinarje dobra novica. V kazenskem pravu velja načelo »milejšega zakona«. Če se po storitvi domnevnega kaznivega dejanja zakon spremeni, se v postopkih pred sodišči uporablja zakon, ki je milejši do domnevnih storilcev. Če bodo na ministrstvu držali obljubo, potem novinarjem zaradi poročanju o prirejenem Sovinem poročilu ne grozijo zaporne kazni.

Zgodba o Eriku Valenčiču skriva še eno, še bolj absurdno poglavje. Gre za odnos nacionalne medijske hiše do novinarja. Ko je Valenčič dobil poziv na zaslišanje, so mu televizijski pravniki sporočili, da mu ne morejo pomagati. »Dejali so mi, da vodstvo televizije pravi, da me ne morejo zastopati,« pojasnjuje Valenčič. Ko se je identična zgodba pred meseci pripetila novinarki Dela, ji je medij ponudil pravno pomoč, sklicali so posebno tiskovno konferenco, časopisni stolpci so bili polni dilem o državnih tajnostih in svobodi tiska. Erik Valenčič je sprva ostal sam.

To je bilo konec prejšnjega tedna. V nedeljo je novico o vabilu na zaslišanje objavil multimedijski portal nacionalne medijske hiše, že zmontirani prispevek za TV Dnevnik pa je bil umaknjen. Razlog naj bi bil v tem, da naj ne bi bil dovolj »uravnotežen«, ker avtorica vanj ni vključila izjav nekdanjega šefa Sove. Kar je bila zelo nenavadna zahteva – novinarja preganja tožilstvo, država, ne pa nekdanji direktor Sove.

Dan kasneje je prišlo do preobrata. O primeru Valenčič so pisali tiskani dnevniki, pojavil se je na Slovenski tiskovni agenciji. Valenčiča so poklicali iz Društva novinarjev Slovenije in mu ponudili pravno pomoč. In potem so na televizij, kako predvidljiva hipokrizija, spremenili stališče. Ustrašili so se. Prišlo naj bi do nesporazuma. »RTV Slovenija bo novinarju zagotovila vso potrebno pravno pomoč.« »Vse to razumem kot dvoličnost,« pravi Erik Valenčič. »Pravna služba si je že lani pred predvajanjem ogledala Koalicijo sovraštva in se s predvajanjem strinjala. Ko se je zaradi oddaje začel postopek na častnem novinarskem razsodišču, so mi zagotovili pravno pomoč. In sedaj mi je najprej niso hoteli ponuditi. Od kod takšna nedoslednost? Zamenjalo se je vodstvo medijske hiše.«

Poskusi političnega uravnoteževanje se še niso končali. V uredništvu so vseskozi poskušali poiskati izjavo druge strani, recimo izjavo Janeza Janše, kaj si misli o osumljenem novinarju. Uravnotežena uredniška zamisel je logična, če bi kakšen politik desne provenience govoril o preganjanem novinarju, bi zgodba dobila črno-bel predznak. Za nekoga bi bil novinar žrtev, za drugega levi ekstremist, če ne celo simpatizer radikalnih terorističnih skupin.

To Eriku Valenčiču nekateri politiki in njihovi mediji radi očitajo. Objavljajo namreč sporne fotografije, na eni izmed njih je Erik Valenčič, slikan z orožjem, na drugi v majici Lojzeta Peterleta na zboru palestinskega Hamasa. Fotografije naj bi bile dokaz, da ne gre za novinarja, pač pa za ekstremista. »To je smešno. Fotografija z orožjem je nastala leta 2006 v iraškem Erbilu, takrat je bilo povsod polno orožja, bil je čas vojne, ni vojnega dopisnika, ki ne bi imel vsaj ene tovrstne fotografije. Ironično je, da me domnevni trgovec z orožjem zmerja z ekstremistom, ko pa naj bi ravno on prodajal orožje v Bosno in na Hrvaško na začetku devetdesetih. Odkar je bila objavljena Koalicija sovraštva, me iz SDS napadajo, da sem anarhistični in islamski skrajnež. To počnejo zato, da jim ni treba pojasnjevati svojih povezav s slovenskimi neonacisti. Gre za klasično odvračanje pozornosti.«

V torek so potem na nacionalni televiziji našli dovolj programskega prostora, da so predstavili zgodbo o preganjanem novinarju. V Odmevih. Povsem korektno in profesionalno. Priznali so, da so iskali odziv SDS, a ga niso dobili. V oddaji ni želelo sodelovati niti tožilstvo. Zganil se je hišni novinarski aktiv, ki je vodstvo hiše povprašal, kaj se je dogajalo s pravno zaščito novinarja (primer Valenčič sicer ni prvi primer, ko je televizijska hiša »pozabila« na svojega novinarja), član programskega sveta Igor E. Bergant pa je v posebnem pismu odgovorne vprašal, zakaj so tako dolgo molčali. Televizijski šefi so se namreč s podporo novinarju oglasili šele v torek, nekaj dni po tem, ko je bila zgodba o preganjanju znana.

In, pričakovano, neposredno po oddaji je svoje pridal še Janez Janša. V angleščini je svojim 28.000 sledilcem tvitnil: »Be aware of potential terorist Erik Valencic«. Zraven je objavil »inkriminirajočo fotografijo« Erika Valenčiča. Dodal je še tviter naslov izraelskega ministrstva za zunanje zadeve in Cie ter ju opozoril na vprašanje varnosti na letališčih. Janez Janša je bil dvakrat premier Slovenije. Imel je dostop do vseh tajnih podatkov. Njegove besede naj bi imele težo. Takšna obtožba novinarja ni smešna, pač pa podla, Valenčič ima lahko zaradi nje resne težave.

Zakaj seciramo stanje v osrednji televizijski informativni hiši? Nedavno je nova direktorica postala Ljerka Bizilj. V intervjuju za Mladino je zavrnila očitke o politizaciji in napovedala, da jo zanima stroka. Hkrati je dodala, da popolnoma zaupa Jadranki Rebernik, novi odgovorni urednici informativnega programa, ki je neposredno odgovorna za nekajdnevni umik prispevka o preganjanju novinarja. Dogajanje okoli Erika Valenčiča nakazuje, kam bo plula televizija. »Še dobro, da se je to zgodilo,« resignirano pravi eden izmed novinarjev. »Sedaj vemo, kaj nas čaka, kakšna bo politična usmeritev pod novim vodstvom.« Valenčič pa opozarja še na eno, zelo pomembno posledico dvoličnosti. »Veliko novinarjev skrbi, da se bo jim bo zgodilo podobno, kot se je meni. Ustavljajo se, zgodb ne objavljajo, ne raziščejo jih. Danes k meni prihajajo prestrašeni novinarji.«

Morda pa je prav strah glavni namen ideologije političnega uravnoteženja. Prestrašeni novinarji z dvomljivo podporo urednikov in uprave medija so mokre sanje vseh tistih, ki naj bi jih novinarji nadzirali.