Milojka Kolar Celarc

»Računam, da bom ministrica še vsaj dva mandata.«

Milojka Kolar Celarc ima za seboj bogato funkcionarsko zgodovino. Skoraj deset let je bila v vladah Janeza Drnovška državna sekretarka na ministrstvu za finance, odgovorna predvsem za davčni sistem. Pomagala je recimo uvesti DDV in vzpostaviti enotno davčno upravo. Nato je šla v zavarovalništvo, delala je v Zavarovalnici Triglav, Pozavarovalnici Sava, vodila je Vzajemno. A ni samo izkušena finančnica, spozna se tudi na medicino. Doma skrbi za velik vrt, na katerem prideluje zdravilna zelišča. Pa tudi izkušena političarka je. Ne moremo recimo mimo njene zelo dobre, ne preveč sladke marmelade, s katero prepriča marsikoga.

Zdravstveno ministrstvo je bilo skoraj leto dni brez pravega vodstva. Kako je videti, ko prideš v takšno institucijo?

Priznati moram, da kaj takšnega še nisem doživela v 39 letih. Ko sem prišla, ni bilo niti enega direktorja direktorata. Kabinet ministra je bil dejansko prazen.

Kljub temu da bi naj bila zdravstvena reforma ena izmed glavnih prednostnih nalog države.

Da, žal. Vem, da se tudi vam dozdeva, da se niti zdaj na ministrstvu nič ne dogaja. A vas videz vara. Poleg zaostalih in sprotnih stvari, ki jih rešujemo, npr. vodovod na onkološkem inštitutu, smo nekaj projektov že dokončali. Napisali smo resolucijo o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025, dokončali smo zakonske podlage za projekt e-Zdravja; jeseni bomo začeli z e-receptom in konec leta tudi z e-naročanjem, urejujemo področje transplantacije, nujne medicinske pomoči. Hkrati s tem skupina sodelavcev na ministrstvu intenzivno pripravlja resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva za obdobje 2016–2025 in analizo zdravstvenega sistema v Sloveniji.

Glede na izjave ministrov, ki so s tega položaja odstopali, naj bi šlo za zelo odgovorno funkcijo. Se imate za političarko ali strokovnjakinjo in tehnokratko?

Vse življenje, kjerkoli sem bila, sem bila vedno prepričana, da je na prvem mestu stroka. Šele na podlagi strokovnih predlogov pride na vrsto politika, ki je nekakšna umetnost možnega. Zaradi tega sem tudi sama pristopila k zdravstveni reformi, prek celovitega pregleda in analize našega sistema. Tega doslej še nikoli nihče ni naredil, ne glede na to, da se veliko govori o dokumentih, ki ležijo v predalih na ministrstvu.

Kaj takšnega še nisem doživela v 39 letih. Ko sem prišla na ministrstvo, ni bilo niti enega direktorja direktorata. Kabinet ministra je bil dejansko prazen.

Ste članica SMC?

Ja, v stranko sem se vključila šele potem, ko sem postala ministrica.

Pred tem ste vodili finančni odbor stranke, mar ne?

Res je, pridružila sem se že gibanju civilne družbe in vodila odbor za javne finance. Tako sem soustvarjala tudi koalicijsko pogodbo za področje fiskalnega okvirja in javnih financ. Pričakovala sem, da bo s podpisom koalicijske pogodbe moje delo končano. A se je premier odločil drugače.

Vas zadnje težave v koaliciji kaj skrbijo?

Strinjam se, da to ni najbolj konstruktivno ozračje za dobro delo ter za zahtevne in celovite spremembe zdravstvenega sistema, h katerim nas zavezuje tudi koalicijska pogodba. Sami veste, da večjih sprememb zdravstvenega sistema ni bilo, ker jih politika ni podprla. Vztrajala bom pri ciljih, za katere sem prepričana, da so pravi. Skušam izkoristiti priložnost, da uredimo razmere na zdravstvenem področju.

Ampak vseeno, zakaj gre tako počasi? Eden vaših predhodnikov, Tomaž Gantar (Desus), zdaj vodja parlamentarnega odbora za zdravstvo, vam je prejšnji teden namignil, naj iz predala vzamete njegove zakone, ki da so že pripravljeni.

Vsak, ki je sedel na tem stolu, tudi gospod Gantar, je imel priložnost dokazati, kaj zmore narediti za javni zdravstveni sistem. Zakaj so stvari ostale v predalih? Tako gospod Gantar kot gospa Trop Skaza sta se ob odstopu sklicevala na prehude pritiske posameznih interesnih skupin. Zato je moj pristop drugačen. Doslej so se ministri zdravstvenih reform lotevali s predlogi posameznih zakonskih rešitev, brez opravljenih analiz in celovite strategije. Ker pa je zdravstvo velik sistem, se lahko v takšnih primerih, pri pogajanjih, zgodi, da te posamezni deležniki nadvladajo. Na primer: Kdo naj bi podeljeval lekarniške koncesije? Župani imajo svoje argumente, direktorji lekarn svoje, zdravstvena politika pa mora imeti argumente za to, kar predlaga in kar je v korist državljanom. Dokumenti, ki sem jih našla na ministrstvu, so obravnavali zgolj parcialna področja. Mi pa se reforme sedaj lotevamo celovito. Od leta 1992 se ni nič bistvenega spremenilo. Torej mora biti sedanja sprememba vsaj tako konsistentna, kot je bila tista pred več kot dvajsetimi leti. Saj vidite, kako težko pridemo do nove reforme! (Smeh) Strinjam se s tistimi, ki mislijo tako kot filozof Peter Klepec, ki opozarja, da nas kriza vse skupaj postavlja v stanje urgentnosti. Zato imamo ves čas občutek, da se nam mudi in da ni časa za razmislek. V zdravstvu si tega ne smemo privoščiti. Ena prehitra odločitev naredi ogromno škodo vsem prebivalcem.

Začeli ste pri analizah. Toda ali ni tega zahtevala Evropska unija, ki si je v preteklosti prizadevala za privatizacijo zdravstvenih sistemov oziroma, ali kot pravijo, za več konkurenčnosti?

Evropska komisija je lani spomladi v priporočilih res zahtevala pregled stroškov zdravstvenega sistema. Naša odločitev pa je bila, da ocenimo še uspešnost sistema. Poleg tega je analizo želela v Sloveniji opraviti tudi Svetovna banka, za kar so se nekateri tukaj močno zavzemali. Zaradi izkušenj s Svetovno banko v drugih državah sem ponudbo zavrnila. Odločila sem se za sodelovanje s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO) in strokovnjaki iz EU. Za sodelovanje s SZO sem se odločila, ker podpirajo skupne vrednote EU. Te pa so zmanjšanje neenakosti na področju zdravja in zagotavljanja storitev, ki jih posameznik potrebuje. Pri tem upoštevajo načelo solidarnosti, univerzalnosti in enakosti. Decembra lani sem se srečala z novim evropskim komisarjem za zdravje, ki mi je obljubil podporo pri uvajanju sprememb v zdravstvu. S podobnimi težavami, kot jih imamo mi, se spoprijemajo tudi druge države. In lahko vam zaupam, da utegne naš pristop k reševanju teh težav postati tudi primer dobre prakse – če nam seveda uspe. Tudi o tem se pogovarjam s predstavniki SZO.

Od leta 1992 se v zdravstvu ni nič bistvenega spremenilo. Torej mora biti sedanja sprememba vsaj tako konsistentna, kot je bila tista pred več kot dvajsetimi leti.

Sliši se odlično, ampak kdaj nameravate delo končati? Bodo te analize prinesle kakšno presenečenje?

Mislite na kakšnega zajčka iz klobuka? Seveda moramo počakati do konca, prve rezultate bomo imeli septembra. Dosedanje delo pa kaže, da kakšnih večjih presenečenj verjetno ne bo. Analiza bo pokazala tudi, kateri deli v zdravstvu so podhranjeni in kdo troši denar neučinkovito. Vemo, da je v obdobju finančne krize, po letu 2009, največje breme padlo na izvajalce zdravstvenih storitev. Bolnišnice imajo po zadnjih podatkih s konca leta 2014 za kar 131 milijonov evrov akumuliranih izgub. Zdravstvene pravice se v tem obdobju niso skrčile, samo dostop do zdravstvenih storitev se je zaradi čakalnih vrst poslabšal. Po podatkih Health at a Glance: Europe 2014 za sredstva, ki jih namenjamo za zdravstveno varstvo, dosegamo razmeroma dobre zdravstvene izide. Izmed vseh držav EU imamo najnižji delež oseb, ki si niso mogle privoščiti zdravstvene oskrbe zaradi finančnih ali drugih razlogov.

Krizo so torej plačale bolnišnice. Kdo pa je v krizi profitiral? Ali niso bile to zasebne zdravstvene zavarovalnice in nekateri zdravniki, ki so zaradi pomanjkanja kadra lahko delali še kot s. p.-ji?

Drži, žal imamo v Sloveniji še vedno tako obliko dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki po svoji vsebini ni pravo prostovoljno dopolnilno zavarovanje. In kot vidite, ga vsem številnim zdravstvenim ministrom v teh letih še ni uspelo preoblikovati. Ker smo v obdobju krize varčevali pri plačevanju zdravstvenih storitev in so pri tem premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ostale iste, so imele zasebne zdravstvene zavarovalnice velike dobičke. Na žalost politiki v preteklem obdobju teh večmilijonskih dobičkov ni uspelo vrniti v javni zdravstveni sistem.

In ravno to, reforma dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, bo eden vaših najpomembnejših ukrepov. Kaj želite narediti?

Košarica pravic bo morala biti v celoti pokrita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sedaj določen odstotek zdravstvenih storitev plačujemo iz obveznega, preostali del pa iz dopolnilnega zavarovanja.

Kako to narediti?

Naš zdravstveni sistem še vedno temelji na tako imenovanem Bismarckovem modelu. Ta pa je odvisen od števila zaposlenih in višine plač. V času krize, ko se je povečala brezposelnost, se je ta sistem izkazal za zelo ranljivega. Čedalje več držav gre, in tudi Slovenija bo morala iti, po poti iskanja drugačnega, kombiniranega načina financiranja. Ker plačila iz žepa vedno najbolj prizadenejo socialno šibke, bomo predlagali nadomestitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja s sistemom, ki bo bolj solidaren in ne bo odvisen od posrednikov. Posredniki, pri nas so to zdaj zasebne zdravstvene zavarovalnice, imajo namreč velike obratovalne stroške. Podatki v svetu kažejo, da se tako izgubi od 20 do 30 odstotkov zdravstvenega denarja.

Že 13 let govorimo o tem problemu. Rešitev, ki se zdi najbolj logična in skorajda že politično dogovorjena, je, da bi po novem finančna uprava pobirala nekakšno dajatev, ki bi bila odvisna od posameznikovih neto dohodkov. Greste v tej smeri?

Iščemo načine za najlažje in najučinkovitejše pobiranje. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju moramo po sklepu vlade pripraviti do konca leta. Ni preprosto, ker moramo pri tem upoštevati tudi ureditev dolgotrajne oskrbe. Večji del stroškov dolgotrajne oskrbe pomenijo prav stroški zdravstvene oskrbe, zato morata iti reformi z roko v roki. Tudi dolgotrajno oskrbo želimo v tem sklopu urediti na povsem drugačen način. Ljudem želimo omogočiti, da bodo lahko (dlje) bivali v domačem okolju s podporo ustreznih strokovnjakov.Verjetno se vsi strinjamo, da je človek najraje doma do konca svojih dni in da gredo starejši v institucionalno varstvo le iz nujnih, zdravstvenih razlogov. S to spremembo bomo oblikovali tudi nov poklici t. i. pomočnikov na domu. Ta rešitev se je, recimo v Skandinaviji, izkazala za najboljšo.

O tem, o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, so v resnici že mnogi ministri veliko povedali. Pa ni bilo nič iz tega. Ali so odstopili, ali so vlade padle, ali so zasebne zavarovalnice zagnale svoje kampanje.

Boste videli, do konca leta bomo pripravili krovne dokumente, analizo, strategijo in zakone. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem projekte, ki sem si jih zastavila, tudi uresničila. Ne želim, da bi šla Slovenija po poti npr. Slovaške, ki je najela nizozemske svetovalce, po njihovem priporočilu ustanovila več zavarovalnic in po tem ugotovila, da so ji stroški za zdravstvene storitve ušli izpod nadzora. Kolikor vem, slovaška vlada sedaj toži najete svetovalce.

Nizozemsko nekateri, zadnjič celo bivši guverner centralne banke Marko Kranjec na eni od sponzoriranih prireditev, tudi v Sloveniji dajejo za vzor.

Nizozemska že dolgo ni več vzor. Ugotovili so svojo zmoto, saj so eden najdražjih zdravstvenih sistemov na svetu. Zato so tik pred novo reformo.

So se predstavniki interesnih skupin, ki jim bo vaša reforma uničila posel, že oglasili pri vas?

So se, da. Moji sodelavci so v skladu z zakonom že prijavili nekatere lobistične stike. V tej fazi nekatere interesne skupine želijo vplivati na oblikovanje rešitev v novi zakonodaji. A na našem ministrstvu zakone pišemo sami.

Kaj pa na finančnem ministrstvu? V njihovem novem osnutku predloga zakona o zavarovalništvu piše, da se lahko Vzajemna preoblikuje v delniško družbo, torej dokončno privatizira.

Prvi predlog omenjenega zakona, ki je sicer še v vladnem usklajevanju, je res vseboval nekaj rešitev, s katerimi se nismo mogli strinjati. Pri dopolnilnem zavarovanju je recimo izpadla formulacija, da gre za zdravstveno zavarovanje, ki je v javnem interesu. Torej, kot da gre za čisto pravo, komercialno zavarovanje. Kar seveda po vsebini ni. Ravno tako je osnutek zakona omogočal komercialna zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, in to še preden smo dosegli dogovor, kaj dolgotrajna oskrba sploh je in kako jo bomo uredili.

Kako je lahko do tega prišlo?

Ne vem. Finančno ministrstvo je nosilec zakona o zavarovalništvu, ki ureja pravila delovanja komercialnih zavarovanj, socialna zavarovanja pa ureja zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je v pristojnosti ministrstva za zdravje. Ampak vsebine morajo biti usklajene. Upam, da je to zdaj urejeno.

V Vzajemni je akumuliranih več deset milijonov evrov. Kako boste ta denar prinesli nazaj, v javni sistem, in seveda, kaj se bo zgodilo z zaposlenimi tam, če boste dopolnilno zavarovanje ukinili?

Vprašanje za milijon dolarjev! Ideje, kako akumulirane dobičke, ki so dobički nas vseh, prenesti nazaj, še nimam. Glede zaposlenih pa je ena od možnosti, da bi se ta del Vzajemne, ki se ukvarja z dopolnilnimi zavarovanji, priključil javni zavarovalnici.

Vaši predhodniki so bili zdravniki. Imate prednost, ker niste iz te branže?

To ni moja edina prednost. Kadarkoli grem lahko tudi k Papežu. Ne v Rim seveda, ampak na Miklošičevo, na Zavod za pokojninsko zavarovanje. To je velika prednost. Ne skrbi me, ali bom še imela službo, zato mi ni treba sprejemati gnilih kompromisov in nikomur nisem nič dolžna. Prav tako se mi ni treba v javnosti pritoževati zaradi lobističnih pritiskov. Te mirno razkrijem javnosti.

Zavarovalniški interesni krog, pravite, vas je že obiskal. Kaj pa farmacevtski?

Obiskali so me predstavniki gospodarskega interesnega združenja Mednarodnega foruma znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb .

Ob kateri priložnosti?

Pogovarjali smo se o dolgoročnem urejanju zdravstvenega sistema in znotraj tega tudi področja zdravil. Zanimal pa jih je tudi pravilnik o cenah zdravil, ki ga moramo pripraviti vsako leto do prvega aprila, kar smo, kot sem že omenila, še pred njihovim obiskom tudi naredili.

Poleg nakupa zdravil nameravate izvesti še skupno, javno naročanje medicinskih pripomočkov. Spomnite se odstopa gospodarskega ministra Petroviča, pri skupnem naročilu pisarniškega materiala so ponudniki oblikovali kartel in dvignili cene papirja celo precej nad cene v maloprodaji. To se vam ne more zgoditi?

Ne. Šlo bo za drugačen postopek. Prednost skupnega naročila medicinskih pripomočkov je v tem, da se v zdravstvu sprva opredelijo tehnični standardi. To pomeni, da se bo natančno vedelo, katere rokavice, igle, žilne opornice ali epruvete bomo naročali. Temu bo sledilo javno naročilo in potem še pogajanja. Na podlagi te prakse smo pri skupnem javnem naročilu letos že prihranili okoli devet milijonov evrov.

Dejali ste, da so krizo plačali predvsem v bolnišnicah. V Izoli so recimo nastale velike izgube. Drug primer je Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKC), ki je nabral 68,1 milijona evrov minusa. A tam, v UKC, sedaj razrešujete generalnega direktorja Simona Vrhunca zaradi nesposobnosti. Je Vrhunec res kriv ali vi zgolj uresničujete željo npr. Karla Erjavca, ki mu je že lani nasprotoval iz očitnih političnokadrovskih razlogov?

Izola ima velike izgube, ker ima premalo programa za svoje zmogljivosti. Bolnica je bila načrtovana za potrebe prebivalstva celotne Istre. To je bilo še pred osamosvojitvijo Slovenije. Dejansko bomo v Izoli potrebovali sanacijsko ekipo. So pa zadnje čase v Izoli vendarle pozitivni trendi, predvsem zato, ker nam je uspelo zagotoviti dodatni denar za presežke programov. UKC Ljubljana pa ima skoraj polovico vseh izgub slovenskih bolnišnic. Del izgub je res zaradi nekaterih podcenjenih in tudi preseženih programov, drugi del pa ne. Tukaj mora nastopiti sposoben menedžer, ki bo optimiziral javna naročila, bolje organiziral delo, zmanjšal administracijo in še kaj. Ne vem, kdo se je prijavil na razpis. Vem pa, da se za vodenje četrte največje organizacije v Sloveniji, ki ima okoli 440 milijonov evrov prihodkov, 7778 zaposlenih, nista prijavila dva odlična menedžerja, ker bi bila njuna plača 4600 bruto in po zakonu nimata nobene možnosti za nagrado ob uspešnem delu. Zato vedno znova ministroma za finance in javno upravo polagam na srce, naj vendar že spremenita sistem nagrajevanja v javnih zavodih. Eden izmed mojih ciljev je tudi prevetritev vseh svetov zavodov. Želim, da v svetih sedijo kompetentni in strokovni nadzorniki. Sveti zavodov so bili namreč doslej pogosto vrtički posameznih političnih strank, v njih so sedeli bivši poslanci, politiki brez strokovnih kompetenc. Ko sem prevzela ministrovanje, me je čisto zares klical eden izmed članov sveta UKC in me vprašal, kdaj bo dobil dobiček iz kliničnega centra – nagrado za svoje delo. Nisem bila prepričana, ali misli resno ali se šali.

Ampak ali mora po vašem Vrhunec oditi zaradi nesposobnosti?

Kot sem že odgovorila, je del slabega poslovanja UKC tudi posledica slabega vodenja. Poglejte samo zadnji primer, ki je povsem po nepotrebnem razburkal slovensko javnost. Vsako leto je gripa približno v enakem obdobju. Torej bi se nanjo lahko pripravili. Pa se očitno niso. Pa še kup drugih zadev je, s katerimi bi Vrhunec lahko znižal recimo administrativne stroške. Pa tega ni storil. Konkretno, v UKC še vedno tiskajo obračunske liste za plače, ki jih morajo predstojniki podpisovati. Eden od direktorjev klinik mora vsak mesec natisniti in podpisati 800 listov. Potem je tukaj še racionalizacija nabav, pa računalniški sistemi, ki jih je v UKC več in kjer za vsakega plačujejo ločeno vzdrževanje. Vsega tega vodstvo kliničnega centra ni uredilo.

Kadarkoli grem lahko k Papežu. Ne v Rim seveda, ampak na Miklošičevo, na zavod za pokojninsko zavarovanje. To je moja prednost. Ne skrbi me, ali bom še imela službo.

Tudi vodja javne zavarovalnice Samo Fakin, ste prepričani, mora oditi. Zakaj ste proti Fakinu?

Jaz nisem proti gospodu Fakinu, sem pa proti njegovemu načinu vodenja. Že osem let opravlja to nalogo, vlada mu je že dvakrat s sklepom naložila, da pripravi merila in standarde za zdravnike. Pa se ni nič zgodilo. Osem let je dolgo obdobje, v katerem bi bilo mogoče v zdravstveni blagajni narediti več. Včasih imam občutek, da se gospod Fakin obnaša, kot da gre za njegovo zavarovalnico, ne pa za denar zavarovancev. Zahteva, da zavod pozitivno posluje, je res v zakonu, a vendar ne smemo pozabiti, da ni cilj ustvarjanje presežka na račun zmanjšanja plačevanja dejansko opravljenih zdravstvenih storitev. Že poleti 2014 je bilo dogovorjeno, da zavarovalnica višje ovrednoti operacije na hrbtenici in srcu, angiografije. Kljub temu da je zavod leto končal s presežkom, te obveznosti ni hotel izpolniti, dokler na predlog ministrstva za zdravje v to ni posegla vlada.

Kaj pa zdravniki, kot krizni dobičkarji? Ena večjih afer pred letom dni je bilo njihovo popoldansko delo. Pravijo, da jih je premalo, zaradi česar morajo nekateri delati še prek s. p.-jev. Toda ali ni res, da zdravniške organizacije same omejujejo licenciranje zdravnikov?

Svetom zavodov smo naložili, da pregledajo vsa dovoljenja in soglasja za delo zaposlenih zdravnikov pri drugih delodajalcih. Nezaslišano je, da osebe, ki imajo posebne pogoje – veliko dopustov, skrajšani delovnik zaradi posebnih delovnih razmer – dobivajo soglasje, da enako delo popoldan opravljajo pri nekem drugem delodajalcu. Kot sem omenila že v prejšnjem odgovoru, bi moral zavod po sklepu vlade pripraviti standarde in merila, kaj morajo zdravniki in drugi zdravstveni delavci narediti v rednem delovnem času. Sicer pa drži: Slovenija je imela leta 2011 2,5 zdravnika na 1000 prebivalcev, kar je pod povprečjem EU, ki znaša 3,4 zdravnika na 1000 prebivalcev. Evropska komisija pa nas opozarja, da v Sloveniji ob tem enega zdravnika izobražujemo kar 12 let.

Ko sva s fotografom prišla k vam, sva opazila, da na steni ministrstva še ne visi vaša slika.

Zato je še čas. Sliko obesijo, ko minister odide. Računam, da bom ministrica še vsaj dva mandata. Sicer pa sem sliko že dobila. (Ministrica gre k svoji mizi in pokaže karikaturo, ki jo je prejela v dar od karikaturista Cirila Horjaka, op. a.)

Boste to sliko obesili, ko bo uresničena tudi reforma zobozdravstva? Torej takrat, ko bodo v Sloveniji zobozdravstvene storitve dostopne vsaj približno tako, kot so bile v času socializma?

Zobozdravstvo je poseben problem. Na žalost na ministrstvu doslej ni bilo nikogar, ki bi se s tem ukvarjal. Poskrbela bom, da bo v prihodnje drugače in da Slovenci ne bomo ostali brez lepih nasmehov.

Poleg tega smo slišali, da imate doma lep zeliščni vrt. Se ukvarjate tudi z alternativno medicino?

Oh ne, sem pa ponosna na svoja zelišča. Poskusno celo gojim neko zelišče, ki ga še ni v Sloveniji in v širšem delu Evrope.

Marihuana?

Ne, ne, ne.

Ampak saj veste, da so v nekaterih državah legalizirali indijsko konopljo, uničili mafijo, države pa imajo zato tudi precej novih davčnih prihodkov. Vam ta ideja ni simpatična?

Mogoče je pa to dober ukrep za prihodke za proračun 2016, da nam bo šlo lažje? Da bi jo legalizirali in gojili v Sloveniji po vrtovih, se mi ne zdi primerno. Preveč je že težav zaradi prekomernega uživanja alkoholnih pijač.

Ker sta se vaš predsednik vlade in obrambni minister včeraj sporekla glede privatizacije (intervju smo delali v torek, op. a.), vas moram vprašati še glede vašega stališča do prodaje Telekoma. Mislim, da ste proti. Le da tega zaradi politike SMC ne smete reči na glas, drži?

Če sami nismo sposobni učinkovito in dobro upravljati podjetij, je treba najti boljšega lastnika. Isto velja za bolnišnice, kjer je vse odvisno od vodstva. Nedavno smo bili na obisku v slovenjgraški bolnišnici, kjer nimajo čakalnih dob. Imajo tri pilotne študije, s pomočjo katerih preverjajo npr. srčna popuščanja prek mobilnih telefonov, nadzorujejo predčasne odpovedi ledvičnih funkcij in nadzorujejo sladkorno bolezen. Ker ni toliko hospitalizacij, to pomeni tudi prihranek. Bolniki se zaradi teh izboljšav boljše počutijo, ker zanje skrbijo tudi na daljavo in so manj na zdravljenju. Torej se da, če se hoče.

Torej te bolnišnice ne bi prodali?

Ne, seveda ne.