Okupirajte Fifo!

Sepp Blatter, predsednik Mednarodne nogometne zveze (Fifa), si je pred leti zaželel novo 255-milijonsko palačo. In res, leta 2006 je v Zürichu zrasel nov sedež Fife. Osem nadstropij ima, so rekli, toda vsi, ki so prišli na odprtje, so bili presenečeni, ker so videli le tri – pet nadstropij je pod zemljo. Začudenje ni sprhnelo, ko je Blatter pojasnil, da morajo imeti prostori, v katerih ljudje sprejemajo pomembne odločitve, le »posredno svetlobo, kajti svetloba mora prihajati od samih ljudi, ki so tam zbrani«. Da bi bolje sijali, imajo na voljo tudi sobane za meditacijo.

Stavba, ki jo je postavil Blatter, je simptom Fife. Ta stavba namreč pove več kot Blatter. Ali bolje rečeno: ta stavba pove vse tisto, česar Blatter ne pove. Ja, stavba Fife je žvižgač. Do leta 2006 sta bila Blatter in Fifa namočena že v toliko škandalov in afer (začenši z Blatterjevo prvo izvolitvijo leta 1998, ki jo je David Yallop sijajno popisal v knjigi Kako so ukradli nogomet), da so si mnogi verjetno rekli: to, da je pet nadstropij Fifinega štaba pod zemljo, govori o tem, da Fifa deluje in posluje kot podzemlje. Svoji k svojim! In če se jim je stožilo po igri asociacij, so lahko dodali: Fifa je le malce transparentnejša od ledene gore. Iz morja štrli le sedmina ledene gore – a dobra tretjina Fife. Ostalo je pod morjem – temno, mračno, skrito, nepregledno.

To, da skoraj dve tretjini »domovanja« zgradiš pod zemljo, pa govori še o nečem: o tvojem strahu. Specifično: o tvojem strahu pred frontalnim napadom. Najprej kakopak pomislite na atomski napad. Nehajte. Vse skupaj resda spominja na protiatomsko zaklonišče, toda atomska bomba je zelo oddaljena, fantazijska nevarnost. Precej realnejša in neposrednejša nevarnost so nogometni navijači – nogometno ljudstvo. Blatter in Fifa sta se prekleto dobro zavedala, da delata z množicami (ne pozabite, da je nogometnih fenov več kot dve milijardi), strastnimi, nemirnimi, vnetljivimi, fanatičnimi, eksplozivnimi, hurikanskimi množicami, ki se jim lahko na lepem zmeša.

In te množice so bolj diskriminirane in bolj neenake kot kadarkoli po II. svetovni vojni ali pa celo vse tja od začetka 20. stoletja. To vemo. V filmu Igre lakote – in nadaljevanjih – smo videli te diskriminirane množice in elito, ki s temi brezpravnimi, izkoriščanimi, ustrahovanimi množicami dela. Elita prireja »igre lakote«, športni resničnostni spektakel, množice pa v tem ne le sodelujejo, ampak to tudi ritualno, navdušeno, navijaško gledajo – dokler se jim ne zmeša. Predsednika Snowa, ki ga sicer igra Donald Sutherland, bi lahko igral tudi Sepp Blatter. Replika »Dobrodošli in srečne igre lakote«, ki bi prišla iz njegovih ust, saj veste, kot žarek svetlobe – neprecenljivo! In ja, Blatter bi bil prvi, ki bi hotel za Snowom ponoviti, da je »le upanje močnejše od strahu«.

Za razliko od Snowa, ki se povsem očitno boji množic, pa Sepp Blatter vsaj na videz ni imel nobenega razloga, da bi se bal množic, navsezadnje, Fifa se je pod njegovo taktirko prelevila v veliko, če ne že kar največjo borko proti diskriminaciji. Recite NE diskriminaciji! To je filozofija Fife, ki trdi, da je svetovno prvenstvo boj proti vsem oblikam diskriminacije. Diskriminacija je anti-Fifa, anti-Blatter. Ne pride v poštev. To je skala, na kateri je Blatter zgradil svojo cerkev. Mar res?

Sedež Fife ima osem nadstropij, toda vsi, ki so prišli na odprtje, so bili presenečeni, ker so videli le tri – pet nadstropij je pod zemljo.

Blatter je diskriminacijo razumel precej po svoje. Za začetek, organizacijo naslednjih dveh svetovnih prvenstev je dodelil Rusiji in Katarju, deželama, ki ne slovita po varovanju človekovih pravic. Ravno nasprotno: diskriminacija je zadnja stvar, pred katero bi bežali. Kot Blatter. Ko so ga pred časom vprašali, kaj bo z geji, ki bodo – kot navijači ali pa v kaki drugi funkciji – odšli v Katar, je »v šali« odvrnil, naj se geji v Katarju pač »vzdržijo spolnih aktivnosti«. Geje v Katarju usmrčujejo. Kar pomeni, da je Blatter vnaprej sprejel diskriminacijo oziroma dejstvo, da geji v Katarju ne bodo enakopravni. Njegova opazka pa je itak govorila o tem, kako si sam predstavlja geje – kot bitja, ki se žgejo na stadionih. Huliganizma na stadionih pa Blatter ni toleriral!

Dalje, spomnite se vseh tistih tujih, sezonskih, migrantskih, nevidnih delavcev, ki v Katarju gradijo stadione, na katerih se bo leta 2022 odvrtelo svetovno prvenstvo v nogometu. Grozljivke s teh gradbišč poslušamo že nekaj let: delavci – pretežno nepalski, indijski, bangladeški in šrilanški – so mizerno plačani, delajo pa v nevzdržnih, nemogočih, celo suženjskih delovnih razmerah. Nobenih pravic nimajo – in nobene varnosti. Niti pravne, niti socialne, niti delovne. Mrtvih je vse več. Do sedaj jih je pri delu umrlo že več kot tisoč. In kot napovedujejo eksperti, naj bi jih do leta 2022 umrlo še tri tisoč. S številko: 3000. Še huje: nepalska državna agencija, ki promovira delo v tujini, pravi, da v Katarju vsak drugi dan umre en nepalski delavec. To, kar opravljajo, ni delo, ampak igranje z življenjem.

Strah pred množicami

Če kaj, potem je prav to diskriminacija, toda Blatter se za žrtve te diskriminacije ni zmenil. To, da ti je vseeno, ali tisti, ki delajo zate, preživijo ali umrejo, in to, da obenem mahaš z bojem proti diskriminaciji, je znak, da nimaš pojma, kaj je to diskriminacija. In da jo celo podpiraš, legitimiraš, podžigaš – ker prinaša dobiček. Ali obstaja hujša diskriminacija?

Blatter, zaradi katerega so sodobni despoti izgledali bolje in sprejemljiveje (Marina Hyde, kolumnistka Guardiana, ga je krstila za »najuspešnejšega nemorilskega diktatorja zadnjega stoletja – vsaj po Titu«), je v tej točki spominjal na Stalina, ki je le mirno in stoično – oh, in s prešernim nasmehom – gledal, kako so njegovi »sužnji« množično umirali med izgradnjo Belomorskega kanala. Kar pa ni bilo le ironično, ampak že kar groteskno, če pomislite, da sta azijska in afriška nogometna konfederacija Blatterja slavili kot človeka, ki je naredil največ za razvoj nogometa v deželah v razvoju. Hej, nič hudega, če delavci iz tretjega sveta umirajo med gradnjo infrastrukture, Fifinega »belomorskega kanala«! Itak jih ne vidimo! Kamere tega ne snemajo! Važno, da ni rasističnih izpadov in nacističnega salutiranja na nogometnih tekmah, ki jih prenaša TV! Ergo: Blatter diskriminacije ni videl le tam, kjer dejansko je.

Ali pa se spomnite svetovnega prvenstva v Braziliji. Najprej so porušili revne soseske (v Južni Afriki celo šole!), ljudi pa izselili, da bi pripravili teren za gradnjo nogometne in obnogometne infrastrukture. Potem so gradnjo stadionov mastno preplačali. Nazadnje so račun izstavili nič hudega slutečim brazilskim davkoplačevalcem, ki komaj shajajo – država je tako namesto v socialno državo, šolske programe in blaginjo investirala v preplačane stadione, s katerimi je skušala impresionirati Fifo, ki ji je svetovno prvenstvo v Braziliji vrglo skoraj šest milijard dolarjev. Pa ni ne kopala ne orala – le televizijske pravice je prodala.

Nekateri so najavili bojkot svetovnih prvenstev v Rusiji in Katarju. Nehajte, to je tako, kot da bi rekli, da bodo bojkotirali kapitalizem.

Nič, Joseph »Sepp« Blatter – poliglot iz vukojebine pod Matterhornom, sin delavca v kemični tovarni, diplomant poslovne šole, nekdanji športni novinar, nekdanji mož hčerke generalnega sekretarja Fife, nekdanji protežiranec prvega moža Fife Joãa Havelanga, ki ga je naučil vseh umazanih trikov, in nekdanji preprodajalec ur Longines, kot bi pristavil Andrej Stare – je imel dovolj razlogov, da se je bal množic in okupacije Fifinega sedeža. Dovolj je imel razlogov, da se je tako globoko in tako nepredušno zakopal. Zato ne preseneča, da so člani izvršnega komiteja Fife, Blatterjevi najbližji kompanjoni, vedno obdani s toliko telesnimi stražarji. In zato ne preseneča, da so hoteli imeti v Braziliji pri vsaki vožnji motorizirano policijsko spremstvo.

Oče nogometa

Ko so prejšnji teden v razkošnem züriškem podalpskem hotelu Baur au Lac tik pred Fifinim volilnim kongresom zaradi korupcije – utajevanja davkov, pranja denarja, hudodelskega združevanja, goljufanja in podkupovanja pri podelitvi organizacije svetovnih prvenstev Rusiji in Katarju ter pridobivanju televizijskih in trženjskih pravic – kot zadnje mafijce aretirali in priprli kopico visokih funkcionarjev Fife, celo njenih podpredsednikov in članov izvršnega komiteja, med katerimi sta tudi Jeffrey Webb (Kajmanski otoki), predsednik severnoameriške, srednjeameriške in karibske nogometne zveze (Concacaf), in njegov predhodnik Jack Warner (Trinidad in Tobago), so nekateri mislili, da bo avtomatično padel tudi Blatter. Mnogi so ga pozvali k odstopu, pa ni trznil: ni kaj, Blatter je od despotov pobral vse najslabše. Še huje: na kongresu je bil ponovno izvoljen za predsednika Fife. In to gladko: njegov edini protikandidat, jordanski princ Ali bin Al Husein, se je pred drugim krogom glasovanja preprosto umaknil. Dva protikandidata, nekdanji nogometni as Luis Figo in predsednik nizozemske zveze Michael van Praag, sta se umaknila že pred kongresom. Tako se protikandidati umikajo le despotom – saj veste, da lahko potem despoti čim prepričljiveje zmagajo. Verjetno so dobili »ponudbo«, ki je niso mogli zavrniti. Ali pa je volilni kongres kitajske komunistične partije novi globalni ideal demokracije.

A po drugi strani: ker je preiskavo in aretacije sprožila ameriška tožilka, potemtakem Amerika, je bilo mogoče pričakovati, da bodo številne dežele – še posebej afriške in azijske, pa tudi srednjeameriške in pacifiške – zdaj še raje glasovale zanj. Ker imajo dovolj Amerike ter njenih intervencij, izsiljevanj in ultimatov – Blatter je v njihovih očeh izgledal kot Irak in Afganistan, kot žrtev rasizma, še toliko bolj, ker sta ameriška senatorja Bob Menendez in John McCain od njega zahtevala, da Rusiji vzame organizacijo svetovnega prvenstva, zato so se z njim zlahka identificirale, saj so se ob bližnjih srečanjih z Ameriko tudi same kdaj pa kdaj počutile kot Irak in Afganistan.

Ironija je bila v tem, da je Blatter, ki je nekaj dni kasneje vendarle odstopil, vseskozi nastopal kot demokrat, le da si je demokracijo razlagal približno tako kot diskriminacijo. Ali bolje rečeno: od demokracije je vedno vzel le to, kar je potreboval – le to, kar mu je prišlo prav. Le to potemtakem, kar mu je prinašalo dobiček. Pa poglejmo, kako je demokracijo spreminjal v meso.

Najprej je bilo tu demokratično glasovanje. Na Fifinih volilnih kongresih šteje vsak glas in vsi glasovi so enakovredni. Ena država – en glas. Glas Kajmanskih otokov šteje toliko kot glas Anglije, Nemčije, Španije, Francije ali Italije. Tu ni malih in velikih – tu so vsi enaki. Je kaj bolj demokratičnega? Problem je bil v tem, da je Blatter vse te mnoge male, eksotične, otoške, skrite, komaj izgovorljive, običajno nesuverene državice – in davčne oaze, kot so Kajmanski otoki – stalno nagrajeval z bujnimi finančnimi donacijami, alias »razvojnimi subvencijami«, ki naj bi pospešile razvoj lokalnega nogometa. Ni bilo nujno, da je ta denar prišel tja, kamor bi moral priti (v razvoj, nogometna igrišča, infrastrukturo, različne programe ipd.), ne, običajno je obtičal v žepih lokalnih nogometnih funkcionarjev, ki so Blatterja slavili kot »očeta nogometa« ali pa ga – tako kot predsednik dominikanske nogometne zveze – primerjali z Jezusom, Nelsonom Mandelo, Winstonom Churchillom, Mojzesom, Martinom Luthrom Kingom in Abrahamom Lincolnom. Recimo: Jack Warner je »razvojne subvencije« skipal v svoj multimilijonski športno-konferenčni kompleks na Trinidadu. Toda v resnici niti ni bilo mišljeno, da bo ta Fifin denar prišel na pravi naslov – mišljeno je bilo, da bo pristal prav na računih lokalnih nogometnih funkcionarjev. In ko je prišel Fifin volilni kongres, je potem njihov glas štel toliko kot nemški, angleški, brazilski, argentinski ali španski. Blatterjevo investiranje v nogometni razvoj teh državic, ki jih na zemljevidu Združenih narodov ne najdete (in katerih nogometne zveze itak slovijo po skorumpiranosti), je bilo investiranje v volilne glasove. Je bila to korupcija? Ne, Blatter je denar vendar namenil razvoju nogometa – in demokracije. Investiral je le v to, da bi vsak glas štel, tudi glas karibskega otočka Montserrat, ki ima le 5000 prebivalcev. Cookovi otoki jih imajo vsaj trikrat več. Da bi Blatter vladal nogometu, sploh ni potreboval glasov najrazvitejših nogometnih dežel. Niti evropskih – niti južnoameriških. Nogomet so tako upravljali Kajmanski otoki, Cookovi otoki in drugi otoki.

Ironija je bila v tem, da je Blatter nastopal kot demokrat, le da si je demokracijo razlagal približno tako kot diskriminacijo.

Potem je bilo tu demokratično financiranje. Da ne bi Blatterju kdo očital, da je pristranski in subjektiven, da torej Fifin denar deli le nekaterim zvezam, je denar od časa do časa razdelil vsem dvestodevetim nogometnim zvezam. Vsaki enak znesek. Včasih po 250 tisoč dolarjev. Včasih po pol milijona. Pred zadnjim kongresom je obljubil, da bo vsaki zvezi podelil tri četrt milijona. Vsem enako. Brez diskriminiranja. Demokratično. Problem je bil seveda v tem, da za velike, močne nogometne zveze pol ali tri četrt milijona ni pomenilo ravno dosti, za male, neznatne, eksotične nogometne zveze, kakršni sta kajmanska in montserratska, pa je bilo to bajno in razkošno, pravi zaklad, več kot demokratično dodeljena donacija – že kar podkupnina. Je bila to korupcija? Kje neki: Blatter je le vsaki nogometni zvezi nakazal enak znesek. Če je bilo denarja toliko, da ga male nogometne zveze niso mogle v celoti porabiti za svoje delovanje in razvoj lokalnega nogometa, ampak so si ga bili potem prisiljeni razdeliti nogometni funkcionarji, je bil to le davek na demokracijo, ki se ji Blatter ni mogel niti hotel upreti. Hej, zaradi korupcije se pa že ne bo odrekel demokraciji!

In končno je bila tu še demokratična politika. Bloomberg Businessweek je poročal, kako je bilo, ko je Blatter malo pred volilnim kongresom obiskal Bahame, kjer si je skušal zagotoviti glasove karibskih nogometnih zvez, saj je kazalo, da ga nekatere ne kanijo podpreti. Delegatom je najprej rekel, da se tik pred kongresom ne spodobi govoriti o številkah, potem pa je storil natanko to – najprej jim je povedal, koliko je Fifa v času njegovega predsednikovanja vložila v nogometni razvoj karibskih držav (330 milijonov), potem pa še, koliko bo vložila v prihodnjih štirih letih (od 150 do 180 milijonov). Tja, na Bahame, so prispeli tudi vsi trije Blatterjevi protikandidati, jordanski princ, Figo in van Praag, toda Jeffrey Webb, predsednik kajmanske nogometne zveze (zdaj aretiran in priprt), jih ni pustil na oder, rekoč, da na tem dogodku – tako kot v športu nasploh – ni prostora za politiko in politične, predvolilne govore. Mar ni imel Blatter prav političnega, predvolilnega govora, ko je karibskim zvezam obljubljal milijone? Ne, je rekel Webb, to je bila le dobrodošlica, ki jo je predsednik izrekel delegatom. Če Blatter ni imel političnega govora, potem ga tudi vi trije ne boste imeli! Demokracija velja za vse. Nobenega vmešavanja politike.

Neonogomet

Nič posebnega pravzaprav: Blatter je šel le s časom – z neoliberalnim časom. Njegova posebnost je bila morda le v tem, da je prakticiral nemara najčistejšo obliko neoliberalizma. Demokracijo je videl natanko tako kot neoliberalci. Tudi neoliberalci od demokracije vzamejo le to, kar jim ustreza – le tisto, kar prinaša dobiček. Demokracijo zvijajo – kot jo je zvijal Blatter. Ali kot je zapisala revija Foreign Policy: »Blatter je prevzel metode modernega diktatorja – medtem ko spodjeda liberalne institucije, dela vse, da bi izgledal kot demokrat.«

Neoliberalci tudi od pravne države vzamejo le to, kar jim ustreza – le tisto, kar prinaša dobiček. Blatter ni bil v tem nič drugačen. Zgodbe o korupciji, ki prestreljuje Fifo, se kopičijo že leta, pa Blatter ni trznil (vmes je za protikorupcijska svetovalca angažiral Placida Dominga in Henryja Kissingerja!), toda leta 2011 je tik pred volilnim kongresom sprožil preiskavo proti Mohamedu bin Hamamu, Katarcu, predsedniku azijske nogometne konfederacije, svojemu nekdanjemu prijatelju in svojemu edinemu protikandidatu – zaradi korupcije! Ha. Bin Hamama, ki so ga korupcije – podkupovanja pri podelitvi svetovnega prvenstva Katarju – obtožili prav funkcionarji karibskih zvez (in ki je kandidiral s protikorupcijskim programom), so iz Fife takoj izključili, tako da je Blatter tri dni kasneje gladko zmagal. Pravna država – recimo boj proti korupciji – je dobra le, če prinaša dobiček. In ko je izbruhnil zadnji korupcijski škandal in ko so prijeli vse tiste Fifine živine, je Blatter oznanil: vse to bomo sami uredili – znotraj družine! Kot vedno. Kot leta 2011, ko je odstrelil bin Hamama. Vidite, za Fifo niso pristojna sodišča. Fifa je nad sodišči, nad pravno državo. »Jaz sem predsednik Fife, zato mi ne morete zastavljati nobenih vprašanj,« je dahnil nekoč.

Diskriminacija? Neoliberalci navijajo za drastično krčenje in sekanje pravic – manj ko jih je, bolje za biznis. Blatter je bil z njimi na ti. Neoliberalci so borci proti davkom, toda niti približno tako uspešni, kot je bil Blatter. Fifa v Švici ne plačuje nobenih davkov, toda davkov ne plačuje niti v deželah, ki jim podeli organizacijo svetovnega prvenstva: Fifa pobere vse, kar tam zasluži – povsem neobdavčeno. Ali bolje rečeno: Fifa vsako deželo, ki organizira svetovno prvenstvo, prelevi v davčno oazo. Neoliberalci – kot Blatter slepi za množice, ki v teh »izbranih« deželah živijo pod pragom revščine – bi v davčne oaze prelevili ves svet.

Neoliberalci ne prenesejo državnega, političnega vmešavanja na trg – tudi Blatter tega ni prenašal. Država, v kateri je svetovno prvenstvo, mora Fifo pustiti pri miru. Vanjo se ne sme vmešavati. Fifa je imuna. Kar je veliki neoliberalni sen. Blatterju se je izpolnil. Pred obličjem Fife vse države postanejo vitke – brez besede in brez moči, podrejene diktatu Fife. Če ne slediš diktatu, te Fifa kaznuje. Pred obličjem Fife vse države postanejo nesuverene – kot Kajmanski otoki. Vraga, pred obličjem Fife vse države postanejo Kajmanski otoki. Ne brez razloga: Fifa se počuti kot Kajmanski otoki.

Blatter je bil doktor privatizacije: Fifa svetovno prvenstvo podeli neki državi, domačini potem vse naredijo, Fifa pa le proda televizijske pravice – in bajno profitira.

Za Fifo velja popolna deregulacija, za katero kakopak povsod navijajo tudi neoliberalci, ki po drugi strani povsod navijajo tudi za privatizacijo. Blatter pa je bil doktor privatizacije: Fifa svetovno prvenstvo podeli neki državi, domačini potem naredijo vse, saj kopljejo, orjejo in investirajo, Fifa pa le proda televizijske pravice – in bajno profitira. Ali obstaja lukrativnejša oblika privatizacije? To je prava »tuja investicija« – vložiš nič, dobiš pa vse.

Fifa se koplje v milijardah, kar pomeni, da navijači preplačujejo vstopnice in drese in da televizije preplačujejo predvajalne pravice – potrošnikom se posmehuje. Kot se jim posmehujejo neoliberalci, ki so – tako kot Blatter – slavilci svoje inovativnosti. No, največja inovacija obojih, Fife in neoliberalcev, pa je nepreglednost. Oboji si izmišljajo bizantinske finančne sheme, ki jim je nemogoče slediti. Oboji ne kažejo nobene družbene odgovornosti. Če delavci pri delu serijsko umirajo – nič hudega! Toda oboji od ljudi – eni od navijačev, drugi od davkoplačevalcev – zahtevajo versko pripadnost, religiozno zaverovanost. Oboji pač svoj produkt – eni nogomet, drugi kapitalizem – prodajajo kot religijo.

In če malce bolje pomislite, je tudi poslovni model enih in drugih, neoliberalcev in Fifinih funkcionarjev, identičen, saj temelji na zvezah, klientelizmu, kartelnem dogovarjanju, ekscesnih nagradah, blaznih bonusih, palačah, veriženju podjetij, lupinah, zapletenih holdingih, podkupovanju, kupovanju politikov, poneverbah, uničevanju dokumentacije, utajevanju davkov, pranju denarja, izsiljevanju – in monopolizmu. Ja, Fifa ima monopol nad nogometom.

Privadite se na korupcijo!

Ko ste gledali Blatterja, vam ni bilo jasno, kaj je narobe z Lanceom Armstrongom, toda ko ste gledali Blatterjevo Fifo, vam je bilo jasno, kaj je narobe z neoliberalizmom. Je to, kar počne Fifa, korporativno upravljanje, o katerem sanjajo slovenski neoliberalci? Neoliberalci bodo kakopak hitro rekli, da je Fifa v takem stanju zato, ker ni vodena kot biznis, kot podjetje, toda v resnici je ravno nasprotno: Fifa je v takem stanju prav zato, ker je vodena kot biznis, kot podjetje – po neoliberalnem učbeniku.

Fifa zato izgleda kot sedež čistega kapitalizma, kot njegov centralni komite.

Če bi bila Fifa potniško letalo, ne bi hotel z njo nihče več leteti. Toda Fifa je čisti kapital – le kdo ne bi hotel leteti z njim?

Nekateri so najavili bojkot svetovnih prvenstev v Rusiji in Katarju. Nehajte, to je tako, kot da bi rekli, da bodo bojkotirali kapitalizem.

Blatter ima tudi svoje fene, ki ga brezmejno slavijo in častijo, češ da je poskrbel za globalizacijo nogometa, da ga je pripeljal v vse najtemnejše kotičke sveta in da ga je prelevil v industrijo z bajnim donosom in strašno rastjo, toda ko rečejo, da nogomet brez Blatterja ne bi bil nikoli tako globalen in dobičkonosen (hja, kot finančna industrija!), je tako, kot da bi rekli, da nogomet ne bi bil nikoli tako globalen in dobičkonosen brez korupcije, kar pomeni, da je bila korupcija dobra – in da je iz nogometa ni več mogoče potegniti.

Blatter mora oditi, so rekli, ker Fifa nujno potrebuje očiščenje. Toda Fifini korupcijski škandali niso od včeraj – očitno so se nanje že vsi lepo privadili. Fifa se je že očistila, in to v trenutku, ko so se vsi privadili na korupcijo. Korupcije je konec, ko se nanjo vsi privadijo.