Fašizem živi

Leta 1934 je Tone Brodar izdal knjižico o fašizmu. V njej govori o Mussoliniju, Hitlerju, o nevarnostih fašizma. Brodar je zapisal, da svetovni fašizem morda prireja boj proti ljudski bedi, hkrati pa ne more zakriti roparskega pohoda finančnega kapitala na proletarske življenjske interese. Zapisal je tudi, da fašizem ni zmanjšal brezposelnosti, ampak le število brezposelnih, saj je tisočim odvzel podporo. Brodar je še jezno dodal, kar sicer zveni zelo znano, da se je fašistična reorganizacija bančništva izvršila tako, da je država z ljudskim denarjem podprla finančne kapitaliste. Brodar knjižico, na naslovnici katere je narisana kobra s svastiko, končuje z mislijo, da je fašizem izraz slabosti finančnega kapitala, izraz strahu pred množicami, ne pa izraz njegove moči. Zver fašizma namreč ne bo zmagala in ne more ustaviti hudournika novih idej.

Tone Brodar je eden izmed množice psevdonimov, ki jih je nekoč uporabljal visoki slovenski komunistični funkcionar, izumitelj samoupravljanja Edvard Kardelj oz. Krištof, Jože Bevc, Sperans.

Kardelj se je zmotil. Tudi drugi analitiki Kominterne so se. Zgodovinski fašizem ni bil zadnja stopnja pred dokončnim zlomom kapitalizma. Kapitalizem je udobno preživel konec nacistične Nemčije in Mussolinijeve Italije, pa tudi fašizem je 70 let po koncu druge svetovne vojne čil in zdrav. Morda fašisti danes ne govorijo o novem rimskem cesarstvu ali o židovski zaroti, vsaj na glas ne, a postfašizem, neofašizem, protofašizem, kriptofašizem, prafašizem, kakorkoli je že poimenovan, nosi jasen odmev tistih zloveščih let sredi minulega stoletja.

»Prepričani smo, da je fašizem na oblasti najbolj brutalna diktatura najbolj reakcionarnih in najbolj imperialističnih elementov finančnega kapitala.« - Tone Brodar (Edvard Kardelj), leta 1934

Fašistična Evropa

Pretiravamo? Ne. Prapori, ki so pred nekaj dnevi vihrali v stari Gorici, so pripadali gibanju CasaPound, neofašistom, ki širijo sovražnost, rasizem, ksenofobijo, homofobijo in protiimigrantsko propagando. Athena Institut, neodvisna nevladna organizacija, ki spremlja ekstremistične skupine po vsej Evropi (tako leve kot desne), je CasaPound uvrstila med tiste z največjo stopnjo tveganja. Zelo nevarna je tudi grška Zlata zora, ima svoje paravojaške oddelke, politike v grškem in evropskem parlamentu, razširjeno organizacijo, njeni pripadniki pa fizično napadajo priseljence. Enako je z madžarskim Jobbikom, ki preganja Rome in Žide. Ali pa s Švedskimi demokrati, ki niso le radikalni nacionalisti, pač pa odkrito govorijo o tem, da so islam in priseljenci, potem ko se je stranka pred leti odpovedala antisemitizmu, največja grožnja sodobni Evropi. Podobnih primerov, z različnimi odtenki črne, je še mnogo. Britanski UKIP straši pred Evropo, Nacionalna fronta Le Penove bi iz Francije nagnala vse priseljence, Pegida v Nemčiji širi sovraštvo proti tujcem. Enako je na vzhodu – leta 2012 je recimo evropski parlament obsodil uspeh ukrajinske stranke Svoboda, saj naj bi bila ksenofobična, antisemitska, nedemokratična, fašistična, ko pa je po prevratu na Majdanu ta stranka postala del ukrajinske vlade in se je začel spopad z Rusijo, je evropski parlament previdno molčal.

Faustovski pakt

Filozof Slavoj Žižek pravi, da smo v Evropi priča tihi rehabilitaciji mehkega fašizma, nihče odkrito ne podpira Hitlerja, pri Mussoliniju, portugalskem diktatorju Salazarju, španskem generalu Francu in drugih pa se morda najdejo pozitivne strani. Tudi o NDH se recimo ne govori več kot o marionetni kvizlinški državni tvorbi, ki je bila utemeljena na genocidu nad Srbi in Židi, podobno kot naj slovenski domobranci ne bi sodelovali s fašisti in z nacisti, pač pa so se šli »taktično kolaboracijo« in so »žrtve zgodovine«.

Fašizem, trdi Žižek, je vedno deloval po zelo enostavnem obrazcu, oblikuje ideološko zgodbo, ki zna preprosto razložiti, zakaj so v družbi stvari zavile na napačno pot. To pa ni posledica notranjih napetosti in razvoja neke družbe, pač pa je kriv neki tuji vsiljivec. Žid, ali musliman, ali Rom, ali homoseksualec, ali priseljenec, ali poljski vodni inštalater, ali sindikalist, ali javni uslužbenec ali kdorkoli drug, vedno se najde grešni kozel.

Filozof Mladen Dolar opozarja na dva problema, povezana z modernim pogledom na fašizem. »Prvi je posplošitev, da je fašizem neka stvar, ki se je zgodila med obema vojnama in je bila poražena leta 1945. Drugi je dejstvo, da se pojem fašizma preveč razširi. Kar bila je konstantna napaka levice, vsakič, ko je kakšna država pokazala nasilnejšo plat, je postala fašistična.« Ko govorimo o fašizmu, se je treba spomniti besed Nemca Maxa Horkheimerja, ki je pred drugo svetovno vojno dejal, da kdor noče govoriti o kapitalizmu, naj raje molči tudi o fašizmu. Fašizem je pač sestavni del kapitalizma. »Fašistična nevarnost je kot potencial vedno vgrajena v kapitalistično družbo, ta potencial pa postane fatalen, ko se poveže z resnimi kapitalskimi potrebami. Lahko trdimo, da je bil Hitler sanjač, morda nevaren, a dokler se ni povezal z zelo resnimi deli finančnega kapitala, je kraval zganjal le po ulicah,« dodaja Dolar.

Hitlerja in Mussolinija so med pohodom na oblast neposredno podprli gospodarska združenja in industrialci, lastniki kapitala bi rekli danes, ki so financirali njuni gibanji. Jasno je tudi, zakaj, oba sta ukinila (nedelujočo parlamentarno) demokracijo, razgnala rdeče sindikate, komuniste, obračunala z delavskimi pravicami, ustvarila poceni delovno silo. Industrialci so bili fascinirani nad fašizmom, nacizmom, od njiju so pričakovali protirevolucijo, status quo. Pri čemer je seveda treba omeniti, da sta Hitler in Mussolini po svoje tudi zaničevala tedanji kapitalizem, mednarodne (židovske) banke, buržoazijo, ki je ne zanimajo interesi naroda, pač pa le profit. Kljub temu je fašizem sklenil pakt z nekaterimi gospodarstveniki, šlo je bolj za kvaziantikapitalistično retoriko kot pa za resno politično usmeritev.

Ameriški predsednik Franklin Roosevelt je leta 1938 opozoril, da lahko prevelika moč zasebnikov vodi v fašizem, demokracija je v nevarnosti, kadar dopusti, da se moč posameznikov tako zelo razširi, da postanejo vplivnejši kot država. To je tudi bistvo fašizma, prevzem vlade s strani posameznikov ali skupine. Italijanski fašizem si je v izgradnji korporativne države na začetku sicer izposodil tudi del levičarskega delavskega besed-

njaka, a je pojem razrednega boja zamenjal z rasističnimi in nacionalističnimi elementi. »Ni šlo le za uničevanje sindikatov, pač pa za njihovo vključevanje v novo obliko korporativne družbene ureditve, v neko stanovsko kvaziparlamentarno skupnost, italijanski fašizem se je opiral na idejo družbenega integralizma, dogovarjanje med različnimi sloji proti razrednemu boju. Obstajal naj bi interes pomiritve, enotni interes kapitalista in navadnega delavca,« pojav zgodovinskega fašizma in njegovega faustovskega pakta z gospodarstvom razlaga filozof Lev Centrih.

Dve možnosti

Ali lahko zgodovinski fašizem enačimo z današnjimi neofašističnimi silami v Evropi? Najprej je treba zapisati, da je nenaden pojav neofašističnih političnih strank v Evropi v zadnjih letih fantazma. Fašizem, njegove ideje, je bil Evropi vseskozi prisoten. V Italiji recimo z neposrednimi dučejevimi nasledniki MSI (Italijansko socialno gibanje), ki so svoje fašistične osi z leti prilagodili po kopitu, »nismo rasisti, ampak …«. Tudi francoska Nacionalna fronta Le Penove ima korenine že v sedemdesetih letih. Prvi resni uspeh evropske stranke, ki se je spogledovala z idejami Wehrmachta, se je pravzaprav zgodil v neposredni soseščini, na avstrijskem Koroškem, z Jörgom Haiderjem. Ko je njegova svobodnjaška stranka pred ducat in še nekaj leti postala članica vladne koalicije, se je zganila vsa Evropa.

Danes imajo skrajne ideje večjo politično legitimiteto. »Haider je dober primer, ki kaže, kako se je spremenila Evropa,« pravi Mladen Dolar. »Klasične evropske stranke se niso znale postaviti po robu neoliberalizmu. Ko se pojavi kakšno novo noro populistično gibanje, hitro prevzamejo njihovo agendo. Tako je recimo Sarkozy v zadnjem času začel jemati volivce Marie le Pen, spoznal je, da si lahko s še enim velikim premikom v desno poveča volilni potencial.« Namesto da bi se potegnila jasna politična črta, se je uveljavila popolna kolaboracija med radikalno desnico in klasičnimi desnosredinskimi strankami. »Ko se je v Avstriji pred leti pojavil Haider, se mu je odrekla celotna EU, danes so fenomeni tipa Haider v EU nekaj običajnega. Neki Geert Wilders je recimo postal običajen politik, njegove totalno ksenofobne ideje pa prvovrstne politične opcije. Z drugimi besedami, nizozemske stranke so kot legitimne sogovornike sprejele ljudi, s katerimi pred desetimi leti ne bi niti govorile.« Podobno kot Dolar tudi Tamas Berecz z že omenjenega Athena Instituta opozarja, da so politične stranke začele tekmovati s skrajnimi desnimi skupinami. Delajo usodno napako. »Te taktike so napačne in kontraproduktivne, normalizirajo sentimente in ideje, ki so v svoji osnovi globoko antidemokratične.«

»V Evropi standardi o tem, kaj je javno dopustno, vedno bolj padajo in padajo. Stvari, na nivojih rasizma, ki so bile pred dvajsetimi, tridesetimi leti preprosto nemogoče, so danes tolerirane in sprejete. Danes smo v Evropi priča tihe rehabilitacije mehkega fašizma.« - Slavoj Žižek

Bistvena razlika med povojno in sedanjo Evropo pa je seveda v tem, da se je pojavila vseobsežna ekonomska kriza. Gospodarski razvoj se je zaustavil, v perifernih državah se povečuje brezposelnost, pojavljajo se strukturni problemi, izginja socialna država, poraja se brezizhodnost. Demokracija še vedno deluje bolje kot v času Weimarske republike, a množice so nezadovoljne. Se lahko zgodovina ponovi? Andreja Vezovnik, profesorica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, prepoznava vsebinske podobnosti med tedanjimi in sedanjimi fašizmi. »Nacionalizem, rasizem, totalitarizem, militarizem, tradicionalizem, konservativizem, populizem, antifeminizem, mačizem, homofobija, antiintelektualizem, strah pred drugačnostjo in antimodernizem.« A nekaj so ideje, pa še te niso (bile) prisotne povsod, nekaj drugega pa je njihova neposredna politična realizacija. »Če pogledamo fašistične skupine, ki so se od devetdesetih vzpenjale v Evropi, jih večina v ospredje postavlja nacionalizem, ki se utemeljuje na ksenofobiji do Romov ali do afriških migrantov in migrantov z Bližnjega vzhoda, tudi do istospolno usmerjenih. Še večji problem je, ko te skupine postanejo del mainstreama.« Zmes sovraštva je eksplozivna, zaradi krize se je povečal potencial za družbene spremembe. »Lahko se zgodi, da v času večjih kriz hegemonsko pozicijo v roke dobijo fašistoidne opcije, nasprotno kot recimo v Latinski Ameriki, kjer je ob globokih družbenih dislokacijah zmagal levi populizem, nekaj podobnega se danes dogaja v Španiji in Grčiji. Dejstvo pa je, da se v času kriz družba polarizira in je poleg progresivnih močna tudi radikalno desna ali fašistična opcija. Dejstvo je tudi, da je danes v Evropi desni populizem veliko uspešnejši kot levi.«

Kriza seveda pospešuje konflikt, na eni stani so delavci, ki vodijo svoj boj proti kapitalu, druga stran pa si želi uničiti socialno državo in solidarnost. Fašizem in nova leva gibanja so odziv na ta konflikt. »Zdi se mi, da se levi populizem v Evropi nekako ni retorično dobro pozicioniral. Vse, kar je bil sposoben narediti, je, da na migranta, begunca, Roma itd. pogleda kot na nemočno žrtev, okrog katere je vzpostavil humanitarizem in diskurz viktimizacije. Ilegalec in Rom postaneta legitimna, dokler sta nemočni žrtvi, torej apolitični subjekt,« dodaja Vezovnikova. »Ko pa postanejo politični subjekt, ki zahteva svoje pravice tudi zunaj okvira človekovih pravic, takrat postanejo nezaželeni in nelegitimni. Tipična ponovitev zgodbe izbrisanih.«

Množična gibanja

V Evropi se danes pojavljata dve vrsti neofašističnih gibanj. Ena so identitetna, gre za mladinske subkulture, ki so nevarne, zoprne, maltretirajo spolne, rasne, etnične in druge manjšine, vendar je druga oblika še nevarnejša. »Podobna je historičnemu fašizmu,« pravi Lev Centrih. »Ne gre samo za antisemitizem in rasizem, ki sta sicer pomembni, a ne edini razsežnosti historičnega fašizma, pomembno je tudi kopiranje praks radikalnih levičarskih gibanj.« Kaj to pomeni? »CasaPound in tudi Zlata zora so družbeni aktivisti, delajo konkretne humanitarne projekte. Nevarnost je njun mobilizacijski potencial. Na pogorišču socialne države in državnih institucij ustanavljajo alternativne institucije, ki prevzamejo mehanizme socialnega skrbstva. A te so namenjene, kar je zelo pomembno, samo rasni večini, so proti manjšinam, migrantom, proti mednarodnim oblikam solidarnosti.« Tu je tudi njihova velika, nova moč. »Levica ima dobro razvito teoretsko produkcijo bradatih marksističnih profesorjev, ki pa ne more animirati množice. Na drugi strani pa zna fašizem protikapitalistično retoriko posplošiti na gostilniški žargon.« Poimenuje antagonizme, tudi neobstoječe, a konfliktov ne rešuje, pač pa jih poglablja.

Fašistična gibanja so torej v prednosti, saj svojo retoriko gradijo na latentnih predsodkih. Pa je fašizem tudi danes, kot naj bi bil v 30. letih, agent kapitalizma? »Seveda je,« pravi Lev Centrih, »ker ponuja lažne rešitve, ne ponuja državljanske vojne, kakor so jo z razlastitvijo elit nekoč napovedovali komunisti, pač pa močno državo, skupnost, ki bo ukrotila kaos, ki bo arbiter v odnosih med delodajalci in delojemalci.« Kar je seveda svojevrsten paradoks, zgodovinski fašizem je namreč nastal tudi kot upor proti liberalizmu, modernizma, njegov cilj je bil močna, korporativistična država, svobodni trg je razumel kot nujno zlo, danes te retorike ne uporablja več. Nasprotno, za nekatera gibanja so vlogo židovskega bankirja prevzele evropska skupnost in njene finančne ustanove. Napadajo sicer legitimno tarčo, a iz napačne, nevarne predpostavke.

»Fašistična nevarnost je kot potencial vedno vgrajena v kapitalistično družbo, ta potencial pa postane fatalen, ko se poveže z resnimi kapitalskimi potrebami. Lahko trdimo, da je bil Hitler sanjač, morda nevaren, a dokler se ni povezal z zelo resnimi deli finančnega kapitala, je kraval zganjal le po ulicah.« - Mladen Dolar

Nova zgodba

Res je, da današnjim neofašizmom ni v interesu, da bi uničili demokracijo in zgradili diktaturo, skrajne desne stranke so bolj oportunistične, manj ideološke kot njihove predhodnice, a to ne pomeni, da so njihove topike neuspešne. Nekaj je k temu prispevala politična levica, ki se je po propadu Sovjetske zveze izgubila na tretji poti, levica pač ni desnica s človeškim obrazom, nekaj pa moč neoliberalizma, ki za svoj uspeh ne potrebuje totalitarnih držav, dovolj so mu kvazidemokratične strukture, ki jih upravljajo mednarodne finančne ustanove. Kaj bi že danes izbral nemški kapital, če bi hotel napasti Grčijo? Wehrmacht ali evro? Evro, seveda.

Ali kot pravi filozof Samo Tomšič: »Razlika med historičnim in sedanjim fašizmom je očitna predvsem za to, ker gre tokrat za neke marginalne politične grupacije, ki se nočejo obešati na preživete fantazme. A te stvari vseeno uspešno tlijo v družbeni podstati, v nezavednem. Legitimno lahko sklepamo, da se lahko pod določenimi pogoji znova vzpostavi uspešna simbioza med kapitalizmom in novimi fašizmi. Danes je situacija sicer bolj zapletena, saj se je razvila oblika neoliberalnega avtoritarizma, ki je veliko bolj prefinjeno zasidran v družbeni realnosti in ne potrebuje klasičnih totalitarnih shem. Ker je, strogo gledano, že sam neoliberalizem totalitaren.«

In kaj ima z vsem tem opraviti novi fašizem? »Eden izmed rezultatov neoliberalizma, vsaj na individualni ravni, je ustvarjanje permanentnega osebnega stresa. Hkrati je neoliberalizem kompatibilen z generiranjem nekega resentimenta. Pegida je bila pričakovana, v to se je ljudje vzgajalo, CDU in druge stranke so širile strahove glede tujcev, imigrantov, konec naj bi bilo z multikulturnostjo. Če kdo toliko časa išče in kaže na grešne kozle, se pojavi tudi vulgarna verzija teh strahov.« Najbolj neverjetni moment Pegide je bil seveda v tem, da so se ta »ljudska zborovanja« pojavila v delu Nemčije, kjer skoraj ni muslimanov.

Od vladajočih političnih elit je utopično pričakovati, da bodo fašizmu preprečile pot v odločevalske procese. Ne le zato, ker je, kot pravi Andreja Vezovnik, »institucionalna politika fašistoidna že sama po sebi, saj parlamentarni sistemi temeljijo na nedotakljivi neoliberalizirani različici pojmovanja demokracije«, ampak tudi zato, ker se politične elite bojijo novih ekonomskih premislekov, z napadi nanje pa se posredno spodbuja pojav fašističnih idej, ki jih potem elite zlahka uporabljajo.

Stvari pa se vseeno spreminjajo, pojavlja se nov odgovor. V Španiji so se recimo najprej pojavili samo jezni ljudje, indignados, potem pa se je oblikovala stranka Podemos, »zmoremo«, ki bo morda, tako kot grška Siriza, zmagala na prihajajočih španskih volitvah. Kapital, politične elite želijo na vsak način preprečiti, da bi se v Grčiji strukturirala nova uspešna politično-ekonomska strategija.

S tega stališča je boj v Grčiji boj proti fašizmu. Če se v Grčiji ne bi pojavila Siriza, bi bila Zlata zora močnejša. EU ni imela nikakršnih težav, ko je pred leti za veliko koalicijo ene izmed grških vlad nagovarjala stranko LAOS, takrat še močno radikalno desničarsko stranko, ki je zagovarjala mnenje, da »Grčija pripada samo Grkom«. Pri čemer gre pri Grčiji za nateg. Ko je Zlata zora postala prenevarna in premočna, so aretirali nekatere njene člane, med drugim tudi voditelja Nikolaosa Mihaloliakosa, in takrat se je začelo govoriti o dveh vrstah totalitarizmov (ali fašizmov, če že želite), o levem in desnem, socializem naj bi bil enako totalitaren kot kolektivistični fašizem. Kar pa je poenostavljanje. Kot prav Luka Mesec: »Namesto da bi reflektirali trenutne razmere v Grčiji skupaj s pretečim vzponom fašistične Zlate zore in podprli Sirizin poskus gašenja humanitarne katastrofe in s tem odprave pogojev za vzrok fašizma, bodo ideologi totalitarizma raje vlekli vzporednice med Sirizo in Zlato zoro.« Mimogrede, k vzponu Zlate zore so veliko prispevali tudi lastniki ladjedelnic, ki so se ustrašili premočnih sindikatov.

»Spodnaša se avtoriteta države, avtoriteta sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Žalibog, ampak natančno tako se je začelo v nacistični Nemčiji.« - France Bučar o dogodkih ob postroju Janševe Manevrske strukture v Kočevski reki

»V neki zaostritvi krize je levica danes dolžna ustaviti pasifikacijo družbe, kadar je družba pasivna, je fašizem najmočnejši. Podpora fašizma je pasivizacija mišljenja, saj se ni se treba potruditi za neko obliko upora proti kapitalu,« pravi Tomšič. Fašizem zmaguje zaradi oportunizma množic, ki niso pripravljene na možnost sprememb, raje izbirajo privid reda in discipline.

Seveda ni vse, kar je povezano z desnico, fašistično, ni vse, kar je povezano z Evropsko unijo, avtokratsko. Situacijo je treba opisati takšno, kakršna je. Stranke, ki se danes po Evropi spogledujejo s fašizmom, niso podobne tistim izpred tridesetih let, ni (še) črnih srajc, idealnega naroda, zavračanja parlamentarne demokracije, imperializma, grozljivih idej o čistih rasah … Vendar za to ali ono obliko fašistične ideologije, na takšen ali drugačen način, vedno tiči, kot je zapisal Umberto Eco, »način mišljenja in občutenja, skupek kulturnih običajev, temačnih instinktov in nedoumljivih vzgibov«. Občutki nelagodne frustracije v družbi vedno obstajajo. Vse to se ni spremenilo. In fašizem jutrišnjega dne bo vedno našel svoje občestvo, v tej ali oni politiki, v tistem ali onem razrednem sloju, konfliktu, nestabilnost je način, na katerega deluje kapitalizem, bi rekel Žižek. »Ni dovolj, da se obsodijo takšne stranke, njihove ideje, da se ponavlja, da je rasizem slab. Nacionalne politične elite in voditelji EU bi morali delovati bistveno bolje, predvsem pa ne bi smeli uporabljati idej in rešitev, ki jih ponujajo tovrstne stranke,« pravi Tamas Berecz.

Druga republika

Vprašajmo se čisto neposredno, kako je s fašizmom v Sloveniji. Ne, kako je bilo nekoč, ko je imel dučejev pogled na svet v prvi Jugoslaviji veliko podpornikov, vse od Orjune pa do nekaterih posameznikov iz omnipotentne slovenske SLS, vprašajmo se, kako je s fašizmom tukaj in zdaj. Koliko ga je v mladostniških gibanjih, kako so ta povezana s političnimi strankami, kako so fašistične ideje prisotne v mainstreamovski politiki?

Fašizmi s človeškim obrazom ne zažigajo tujcev, v sodobnem svetu jim tega ni treba. Ko pišemo o današnjem fašizmu, moramo pogledati, kakšne so prave značilnosti izvornega, generičnega fašizma. O tem govori Umberto Eco. Omenja kult tradicije, zavračanje razsvetljenskih vrednot, napade na kritike, netenje strahu pred drugačnostjo, mobilizacijo frustriranega srednjega razreda, ki zaradi krize izgublja položaj, prepričanje, da so rešitve samo konflikt, izredne razmere, boj, zagovarjanje izbranega naroda, stranke, pravih intelektualcev, prave elite, kult voditelja, zavračanje volilnega izida, smešenje parlamenta, demokracije, vzpostavljanje prenovljene države, novorek, s čimer lahko opišeš grozne politične nasprotnike. Morda danes ti niso boljševistično-židovska zarota, so pa lahko s krvjo prednikov poškropljeni tranzicijski kriptokomunisti …

»Prafašizem je še zmerom okrog nas, in včasih niti ni tako skrit. Seveda bi bilo veliko laže, če bi se pojavil nekdo, ki bi naravnost rekel 'Ponovno hočem odpreti Auschwitz, hočem, da črnosrajčniki spet korakajo po italijanskih trgih.' Življenje ni tako preprosto. Prafašizem se lahko povrne v najnedolžnejših oblačilih. Naša dolžnost je, da ga razkrinkamo.« - Umberto Eco

Vsi fašizmi v izmuzljivih in mnogoterih različicah – kot vsak drug politični fenomen se tudi ti spreminjajo – imajo vsaj dve skupni značilnosti. Prva je palingeneza, prepričanje o prenovi naroda, države, o ponovnem rojstvu, mesijanstvu, drugi republiki, ki jo bo vzpostavil novi politični razred. Druga pa je nasilje, fašizem je predvsem nasilje, prekrito s totalitarno ideologijo, sakralizacija politike s totalitarnimi metodami. Nič drugega.

Kako že se je vse to začelo v Nemčiji, se je pred meseci vprašal France Bučar, ko je govoril o tem, da Janševi podporniki v Kočev-

ski Reki paradirajo z nekakšno strankarsko vojsko. »Spodnaša se avtoriteta države, avtoriteta sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Žalibog, ampak natančno tako se je začelo v nacistični Nemčiji.«

Za vsakim fašizmom se skriva neuspela revolucija, je zapisal Walter Benjamin. V Evropi pa se stvari zaostrujejo, v njenem središču kapitalu še ni treba podpreti fašističnih populizmov, saj že »sredinske stranke« zagovarjajo njegove interese, predvsem pa ni realne politične alternative, ki bi jih ogrozila. V robnih državah, tistih, ki jih je stresla kriza, je drugače. Tam fašizmi že uspevajo. Del tega območja postaja tudi Slovenija.

Zig Zig

Parada ljubezni (2010)

N'toko

Ni me strah nacistov s pobritimi glavami,
rozastim pigmentom in temačnimi aurami.
Slovani, ki bi radi bli nekakšni mini arijci,
in če bi Hitler zmagu, bi jih najbrž dal že sam pobit.
Polni tetovaž pa živijo doma pr mami
in najraj bi si okol vasi postavl kr Kitajski zid,
utipki svoje mesto v Google Earth in ti bo satelit razložu,
tukaj ni Slovenija, tukaj je prazen nič.

Občutek pripadnosti, razloži ga babici,
rodila se je v Avstriji, odraščala je v Jugoslaviji,
pomagaj ji razumet, v kateri državi živi,
in kaj nam sploh ostane, če odkorakajo okupatorji.
Naci skin z istimi znaki kot črni panterji,
Avsenik stoji na istem odru kakor Laibachi
in mačoti so že pred vsakim hipijem prestrašeni,
največji homofobi si včasih tud nastavjo rit.

En narod, en vodja, ena vera, tri besede.
Varnost, zig, zig, udobje, zig, zig, zasebnost, zig, zig, heil.

Desetkrat bolj nevarni kot tipi, k so nasilni,
so ljudje, k so premierni, pohlevni in pasivni.
Skine vidm na deleč, ne rabm se jim posvečat,
bolj se bojim nacistov, k jih na cesti nikol ne srečaš.
Tisti, ki živijo v urejenih soseskah, v soboto kosijo travo,
v nedelo pa perejo bemfla,
skrbi jih zarad drog, terorja in kriminala,
raj električni stol kot električna kitara.

Nacizem se lahko skrije v Ikeinem pohištvu,
v urbanem središču, ki izgleda podobno kot Kitzbühel,
raje gledam džamije kot palčke na dvorišču,
s travo pokošeno kot na fucking golf igrišču.
Velik je Hitlerjev, sam holokavst se ne uresniči
brez podpore miljonov srednjerazrednih družin,
ki so pošteno garale za svojo hišo in biznis,
in se v krizi pošteno usrale, da jim jih kdo ne spizdi.
Kdo so krivci in kako se jih znebiti,
kdor poišče rešitev, dobi dovoljenje za blitzkrieg,
zig, zig, heil, komurkol, k me zaščiti,
sam ne mi rečt, da se holokavst ne more ponoviti.

En narod, en vodja, ena vera, tri besede.
Varnost, zig, zig, udobje, zig, zig, zasebnost, zig, zig, heil.

Če jim nisi bil naklonjen že od samega začetka,
nacist lahko postaneš velik lažje, kot se zavedaš,
in zavedanje je tukaj najbolj bistvenega pomena,
če bi vse počel zavestno, niti ne bi blo problema.
Lahko zares stojimo za dejanji in besedami,
al delamo, kar delamo, da ustrezamo sosedovim,
in kaj zares država v našem imenu počenja,
ni nikomur res pomembno, dokler uživa red in mir.

Od vrtca me učijo, da se ne splača razmišljat,
ker gre vedno bolje tistim, k se znajo dobr napiflat,
in če hočeš prit do šihta, bolš da se navadš kimat,
ker plavaš v oceanu, kjer nisi niti mala riba.
V zameno za tišino misli se nihče ne vtika
v zasebno življenje tvojga privatnga kotička,
kar naenkrat živiš za kup udobnega pohištva,
pocen tehnologije in plastičnega kiča.
Ženska postane moški, moški postane pička,
nihče ne spregovori, ker nihče o ničemer več ne razmišlja.
Vsak dan je volilni molk, vsako bitje je grožnja,
nevarnost nam preti iz vseh smeri razen zahoda
in več, kot si zaslužu, bolj se boš ponoči tresu,
vsi ljudje so zate Židi, ki ogrožajo kraljestvo,
udobje postane cilj, človek postane sredstvo,
delo osvobaja, kje sem to že slišu?

En narod, en vodja, ena vera, tri besede.
Varnost, zig, zig, udobje, zig, zig, zasebnost, zig, zig, heil!