Ameriški socialist

Med I. svetovno vojno je Ameriko popadla silovita protinemška histerija. Ko je bilo I. svetovne vojne konec, so si ameriški Nemci oddahnili, ne pa tudi Amerika: zdaj jo je popadla silovita protikomunistična histerija. Amerika je prešla v obdobje, znano kot Red Scare. Ali po naše: rdeča groza. Oblasti so bile namreč sveto prepričane, da se tudi v Ameriki pripravlja oktobrska revolucija.

Sedmega novembra 1919, ob drugi obletnici oktobrske revolucije, po epidemiji štrajkov, ki so se iz seattlske ladjedelnice razširili po vsej Ameriki in ki so jih razglašali za »zarote proti vladi« ter »poskuse vpeljave komunizma«, in po seriji bombnih atentatov, ki so se zgodili pred domovi sodnikov in policijskih inšpektorjev, so dale oblasti zapreti okrog deset tisoč komunistov in anarhistov, češ da so skušali »s silo, nasiljem in nezakonitimi sredstvi zrušiti vlado« in »z nasilno socialno revolucijo zapleniti vse bogastvo«.

Množične aretacije so zajele velika mesta in popolne vukojebine. »To je Amerika, ne pa Rusija,« so vpili časopisi. »Vsak štrajk je mala revolucija in obenem tudi generalka za veliko revolucijo!« Zato so na začetku januarja 1920 zaprli še 6000 komunistov in anarhistov, ki naj bi bili načrtovali revolucijo. Amerika se je pognala v zaklon. Policija je bila v popolni bojni pripravljenosti, politiki so pozivali k linču ali deportaciji komunistov, anarhistov in drugih »protiameriških« elementov, pravosodni minister Palmer je svaril, da bodo komunisti ljudem zaplenili vso lastnino in ves denar, študentje so zahtevali odstranitev »radikalnih« profesorjev, učitelji so morali prisegati zvestobo domovini (številne so itak odpustili), patriotske organizacije so sestavljale ovaduške sezname komunistov, anarhistov in subverzivcev, spletale lunatične teorije zarote, pozivale k bojkotom in deportacijam, nekatere univerze, tudi Yale in Vassar, so razglasili za »radikalne institucije«, ljudje so začeli paziti, kaj govorijo o vladi in kapitalizmu, ekonomisti so morali govoriti previdno, duhovnike, ki so se zavzemali za revne, so razglašali za »prikrite boljševike«, knjižnice so izpostavili čistki, svoboda izražanja je presahnila, v večini ameriških držav pa so prepovedali razobešanje rdeče zastave.

Sanders ni le ameriški senator, ki je socialist, ampak je tudi ameriški socialist, ki je vložil predsedniško kandidaturo.

Ko je C. E. Ruthenberg, ustanovitelj in prvi izvršni sekretar ameriške komunistične partije, oznanil, da je v Ameriki napočil »konec vladavine kapitalističnega razreda«, so se vsi stresli, saj so se spomnili, da je med vojno objavil knjigo Ali rastemo v socializem?. In ko so mediji »razkrili«, da imajo ameriški komunisti vsak teden deset tisoč sestankov (!) in da so v zadnjega pol leta ustanovili 350 časopisov (!), so v New Yorku predlagali zakon, ki bi prepovedal vodenje sestankov v tujih jezikih. Povsod so videli »male Lenine«. In »male Zinovjeve«.

Slogan »Hočemo sovjetsko Ameriko« je naganjal strah v kosti. »Če je Rusija postala prva komunistična dežela, potem je Amerika postala prva antikomunistična dežela,« pravi Richard Seymour, avtor knjige Ameriški vstajniki (American Insurgents). Toda ironično: Amerika je sprožila notranji represivni aparat sovjetskih, boljševiških razsežnosti.

Ob koncu leta 1919 so ameriške oblasti okrog 246 anarhistov, komunistov in disidentov deportirale – v slogu caristične Rusije. Na otoku Ellis so jih zbasali na ladjo Buford, alias Soviet Ark, jih zaklenili in jih po dolgi 28-dnevni odisejadi pustili na finsko-ruski meji. Rusi so jih sprejeli kot politične begunce, kot brate, kot tovariše. Z ovacijami. In solzami.

Med deportiranci je bila tudi slovita anarhistka Emma Goldman, alias Rdeča Emma. V Moskvi se je srečala z Grigorijem Zinovjevom, predsednikom izvršnega komiteja Kominterne, in ta jo je vprašal: »Kdaj lahko pričakujemo revolucijo v Ameriki?« In srečala se je z Leninom in ta jo je vprašal: »Kdaj lahko pričakujemo revolucijo v Ameriki?« Odgovor se je verjetno izgubil s prevodom – Lenin ni znal angleško, Emma pa ne rusko.

Rock zvezdnik

Odgovor na Leninovo vprašanje je morda Bernie Sanders, 75-letni senator iz Vermonta, ki se ima za socialista. In to dobesedno: Sanders je S-O-C-I-A-L-I-S-T. Jasno in razločno. Brez navednic. Brez opravičevanja. In brez taktiziranja. Tako si pravi sam. Toda Sanders ni le ameriški senator, ki je socialist, je tudi ameriški socialist, ki je vložil predsedniško kandidaturo. Ali bolje rečeno: krenil je v boj za predsedniško nominacijo demokratske stranke. Tako kot Hillary Clinton, ki pa je to, da je kandidaturo vložil tudi Sanders, ni kaj prida vznemirjalo. Računala je, da bo Sanders le eksotični kandidat, outsider, čisti politični avanturist in turist, ki ga ne bo nihče jemal resno in nihče registriral, niti mediji niti javnost, tako da njegove predvolilne kampanje radarji sploh ne bodo zaznali, tako da bo potekala daleč od oči javnosti.

A to so po drugi strani računali vsi: da Bernie Sanders ne bo naredil valov. Pa jih je. Ne da bi tekla kri.

Sondaže namreč kažejo, da razlika med Sandersom in Clintonovo vse bolj kopni. Zadnja sondaža, ki jo je opravil konzorcij CNN/WMUR, kaže, da ju v zvezni državi New Hampshire, kjer bodo čez pol leta prve primarne volitve demokratske stranke, ločuje le še 8 odstotnih točk. Še malo prej ju je ločevalo 10 odstotnih točk. In seveda, ob koncu maja, ko so ju sondaže prvič primerjale, je imel Sanders izredno nizko podporo, le 13 odstotkov. Izgledal je res eksotično, nekonkurenčno in pogrešljivo.

Toda zdaj raste in raste. Kar je presenetljivo. Še toliko bolj, ker je New Hampshire država, v kateri naj bi bila Hillary Clinton brez konkurence. To je država, v kateri naj bi Clintonova pokazala svojo superiornost in imperialnost. To je država, ki jo je pred osmimi leti – po debaklu na predvolilnem zborovanju v Iowi – spet priklicala v življenje. To je država, v kateri je Barack Obama v istem času pred osmimi leti za njo zaostajal 14 odstotnih točk.

Kar je nerodno: socialist za njo zaostaja le 8 točk, precej manj kot pred osmimi leti Obama, ki je potem postal predsednik. Obama je bil strah in trepet desnice, ki ga je, kot veste, razglašala za socialista – za diktatorja in totalitarista, novega Stalina, ki bo Ameriko odpeljal v socializem in jo predelal v sovjetsko republiko, če ne že kar gulag, Američane pa prelevil v neproduktivne in nekonkurenčne lenobe, odvisne od socialne države in birokracije. Sanders pa se sam odkrito razglaša za socialista. V petdesetih letih, v času makartistične paranoje in protikomunistične histerije, ni bilo ameriškega senatorja ali kongresnika, ki bi hotel veljati za socialista, kaj šele da bi se za socialista razglašal sam. To bi bilo tako, kot da bi rekel: ustrelite me! Še huje: to bi bil politični samomor.

Ker pa je ameriška desnica obtičala v petdesetih letih, bi pričakovali, da bo Sandersa, patentiranega socialista, neusmiljeno raztrgala, a ga ni. Au contraire: zanj bo, kot kaže, celo navijala – samo da premaga in ustavi Hillary Clinton, ki se zdi desnici itak hujše zlo od komunizma. Desnica kakopak tudi računa, da bo republikanski predsedniški kandidat – kdorkoli to že bo, bodisi Jeb Bush, Scott Walker, Marco Rubio ali Donald Trump – nazadnje lažje premagal Sandersa kot Clintonovo.

Bolj ko Sanders nastopa in bolj ko mu mediji sledijo, bolj mu raste podpora. Kar pomeni, da je imela Hillary uvodno prednost le zato, ker jo vsi poznajo, Sandersa pa ne. Bolj ko ga spoznavajo, bolje mu gre. Vsi – s Hillary vred – so mislili, da to, kar govori Sanders, nikogar ne zanima, a so se zmotili. Zelo. Na predvolilnih shodih, na katerih govori Sanders, se zbere presenetljivo veliko – na tisoče – navdušenih in naelektrenih ljudi. Nabito polne dvorane so presenetile celo samega socialista št. 1.

Sanders pogosto pove zgodbo: ko je bil Misisipi najbolj rasno segregiran, so bili najslabše plačani ameriški belci prav v Misisipiju. So pa lahko vodo pili iz fontane, iz katere je črnci niso smeli.

In kaj govori Sanders? Tole: da je Ameriko ugrabil »razred milijarderjev«, da je večina ameriškega bogastva v rokah ozke elite (»zgornja desetinka zgornjega odstotka«), da je treba Wall Street ustaviti (»finančne institucije ne morejo biti otok zase, le orjaški profitni centri zunaj realne ekonomije«), da je treba največje finančne institucije razbiti (»premočne so, da bi jih lahko reformirali«), da je treba strašno gospodarsko neenakost, ki se je še posebej razrasla prav v Ameriki, odpraviti, da je treba vsem Američanom zagotoviti zdravstveno zavarovanje (»to je pravica, ne privilegij«), da je treba vsem Američanom zagotoviti brezplačno šolanje, z univerzitetnim vred (»Celo v Čilu ga imajo!«), da je treba socialno državo povečati, da je treba bogate in kapital progresivno obdavčiti, da je treba moč korporacij in vpliv plutokracije omejiti, da ima kapital prevelik vpliv na politiko in demokracijo, da je treba zakon, ki korporacijam omogoča financiranje predvolilnih kampanj (financirane bi morale biti z javnimi sredstvi), razveljaviti, da je treba podnebno krizo jemati resno, da je treba prenoviti ameriško infrastrukturo, da je treba takoj sprejeti program, ki bo zaposlitev omogočil milijonu mladih iz deprivilegiranih okolij, da je treba prekiniti brutalno represivno-kaznovalno politiko, ki polni ječe. »Ljudje potrebujejo delo, ne pa ječe.«

Sanders – ne ravno karizmatičen, toda dobro utrjen, retorično jezen, spreten s statistikami, moraliziranjem, agitiranjem in populističnimi vokalizacijami (»Kar je preveč, je preveč! Milijarderji ne morejo imeti vsega!«) – tudi pravi, da je treba dvigniti minimalno plačo, ustaviti »dirko proti dnu« (zbijanje ameriških plač na raven kitajskih ne pride več v poštev), delavcem olajšati ustanavljanje sindikatov in okrepiti delavske kooperative. »Če hočemo povečati število delovnih mest in produktivnost, moramo razvijati nove ekonomske modele. Namesto da korporacijam, ki delovna mesta selijo na Kitajsko, omogočamo velike davčne olajšave, bi morali pomagati delavcem, ki hočejo kupiti svoja podjetja in ustanoviti delavske kooperative. Kot kažejo raziskave, se v podjetjih, katerih solastniki so delavci, ki so zaposleni v njih, produktivnost poveča, absentizem zmanjša, delavci pa so precej zadovoljnejši z delom.«

Hillary Clinton ne govori tako. Daleč od tega. Očitno ni opazila knjige Amerika onstran kapitalizma (America Beyond Capitalism), v kateri Gar Alperovitz poroča, da je v Ameriki že okrog 11 tisoč delavskih kooperativ in okrog 5000 sosedskih neprofitnih korporacij ter da je v različne kooperative in kreditne zadruge tako ali drugače vpletenih že okrog 120 milijonov Američanov. Sanders te knjige – in povsem realne potrebe po alternativi neoliberalnemu modelu kapitalizma – ni spregledal, kakor tudi ni spregledal nove »velike slike« Amerike, na kateri se delavske kooperative, sosedske neprofitne korporacije, kreditne zadruge, odprta koda, sodelavstvo, lokalna pridelava hrane, kultura šeringa in ekonomija skupnega vse bolj zlivajo v nov zgodovinski blok, ki – vsaj sodeč po Sandersovih ratingih – že kaže tudi znake nove volilne baze.

To, kar govori Sanders, ni nič novega – vsaj ne zanj. Ta progresivna sporočila so že leta in desetletja del njegovega železnega repertoarja. Bernie Sanders ni Bernie Sanders od včeraj, ampak že od nekdaj. Ne, ni skočil na vlak zgodovine, ampak je vlak zgodovine pripeljal na njegovo postajo. Ali kot mu je rekel Bill Maher v svojem TV-šovu: »Zdaj ste rock zvezdnik!«

Socialistični pokaži-kaj-znaš

Bernie Sanders ni nič neameriškega, protiameriškega ali postameriškega. Amerika, »mati izgnancev«, je bila že od nekdaj dom socialistov vseh barv. Kdo ve, morda zato, ker ameriška ustava ne omenja kapitalizma. Walt Whitman, veliki ameriški poet, je koketiral z »znanstvenim socializmom« in objavljal v britanski socialistični reviji Today, Benjamin Franklin, eden izmed ustanovnih očetov Amerike, je zagovarjal progresivne davke, davke na špekuliranje in kapital ter omejitev bogatenja, Thomas Paine, ki ga Američani uvrščajo med svoje ustanovne, duhovne očete, je v Ameriki videl deželo, »ki lahko svet začne znova« (anticipacija slovite Marxove replike, »da nam ne preostane drugega, kot da še enkrat začnemo od začetka«), zato je zagovarjal progresivne davke, prerazporejanje bogastva navzdol, javna dela in zametke socialne države, evropski socialisti so v 19. stoletju v Ameriki množično ustanavljali utopične skupnosti (farma Brook ipd.), kot da je obljubljena dežela, Abraham Lincoln pa je govoril, da je delo pred kapitalom, da je kapital produkt dela, da kapitala brez dela ne bi bilo in da mora delo postavljati pogoje kapitalu, ne pa obratno (»Stare dogme niso primerne za viharno sedanjost.«), s čimer je anticipiral Marxov Kapital.

V času ameriške državljanske vojne, ki je odpravila sužnjelastništvo, so Lincolnovi vojski poveljevali številni socialisti, »rdeči republikanci«, ki so po zlomu »pomladi narodov« (1848) prebegnili iz Evrope (Gustav Korner, Friedrich Karl Franz Hecker, Joseph Weydemeyer, August Willich itd.), New York Tribune, eden izmed največjih in najvplivnejših ameriških časopisov sredi 19. stoletja, je redno objavljal članke Karla Marxa in Friedricha Engelsa (Marx ni bil nikoli bližje redni službi, pravi njegov biograf Francis Wheen), slovita fraza »Go west, young man«, ki jo je skoval Horace Greeley, glavni urednik časopisa New York Tribune, pa je zadevala podelitev zahodne, nenaseljene zemlje revnim – tistim, ki je nimajo in ki je tudi ne morejo kupiti. In seveda, knjiga Napredek in revščina (Progress and Poverty), v kateri je Henry George leta 1879 ostro napadel kapitalizem in zahteval obdavčitev bogatih in kapitala, javno lastništvo zemlje, komunikacij, transporta in vodnih virov (»politike ne smemo prepuščati politikom«), je bila največji ameriški bestseller ob koncu 19. stoletja – prodali so več kot tri milijone izvodov. Po prodajnem uspehu se je lahko s to knjigo kosal le Bellamyjev roman Pogled nazaj (Looking Backward, 1888), v katerem glavni junak zaspi v kapitalizmu in se zbudi v socializmu, ki deluje.

Ko je Eugene V. Debs, najslovitejši ameriški socialist, kandidiral za ameriškega predsednika, je pobral »le« 6 šest glasov, toda Ameriko je tako naelektril, da je socialistične župane dobilo 43 mest.

Ko je prišlo 20. stoletje, so začeli na oblast prihajati tudi socialisti. Vzemite le Milwaukee (Wisconsin), katerega župan je leta 1910 postal Emil Seidel, ki je dahnil: »Zdaj lahko socialisti pokažemo, kaj znamo.« In socialisti so res pokazali, kaj znajo – Milwaukee, ki so ga desetletja vodili socialisti, je, pravi John Nichols v knjigi Grda beseda na S (The »S« Word), brezmejno cvetel. Ljudje so dobili kanalizacijo, čisto vodo, čist zrak, dobre plače, parke, bazene, rekreacijo, socialne centre, gasilce, urejen promet, javne knjižnice, javne šole, javno zdravstvo, javna stanovanja, javna dela – in celo javno televizijo.

Ko so Milwaukee vodili socialisti, je veljal za »najbolje upravljano ameriško mesto«. O korupciji ni bilo ne duha ne sluha. V tridesetih letih, ko je bil pisatelj Upton Sinclair, prepričani socialist, skoraj izvoljen za guvernerja Kalifornije, je bil Milwaukee edino ameriško mesto, ki ni bilo zadolženo, zato je Daniel Hoan, ki je nasledil Seidla, županoval kar 24 let. Socialisti so imeli v Milwaukeeju tak ugled, da so ljudje tudi v času makartizma za župana izvolili socialista, Franka Zeidlerja. V službo se je vozil z avtobusom.

Ko je Eugene V. Debs, najslovitejši ameriški socialist, leta 1912 kandidiral za ameriškega predsednika, je pobral »le« 6 odstotkov glasov, toda Ameriko je tako naelektril, da je socialistične župane dobilo 43 mest. Leto prej je bil v kongres izvoljen prvi socialist, Victor Berger, ki je rekel, da je »socializem naslednja faza civilizacije«. Ker je bil prepričan, da bo kapitalizem vzdržal še kako stoletje ali dve, je napovedal »legalno in mirno revolucijo«, serijo postopnih korakov, ki bodo Ameriko počasi pripeljali v socializem.

Debs, samozvani boljševik, ki je imel Rusijo za »dušo novorojenega sveta«, je za ameriškega predsednika kandidiral petkrat zapored, enkrat celo iz ječe, v katero so ga poslali zaradi protivojnega govora. Ko se je naveličal, je šestkrat zapored kandidiral Norman Thomas, ki je trdil, da lahko »človeštvo izbira le med socializmom in katastrofo«, in ki je v fašizmu – še kako pravilno – videl »babje poletje kapitalizma«. Leta 1932 se je na njegovem predvolilnem shodu v dvorani Madison Square Garden zbralo 20 tisoč ljudi, predsednik Roosevelt pa je v New Deal vključil veliko Thomasovih idej (socialno zavarovanje, nadomestilo za čas brezposelnosti, javna dela, pomoč kmetijstvu ipd.).

Amerika ne bi dobila socialnega zavarovanja, osemurnega delovnika in zagotovljene minimalne plače, sužnjelastništvo ne bi bilo odpravljeno, ženske ne bi dobile volilne pravice in državljanske svoboščine bi odnesel veter, pravi Nichols, če socialisti ne bi desetletja premikali meja javne razprave o teh temah, navsezadnje, tudi sloviti Pohod v Washington (1963), ki se je končal s Kingovim govorom »I Have a Dream«, je organiziral socialist, A. Philip Randolph. Američani si ne upajo niti pomisliti, kako socialistična je dejansko zgodovina Amerike.

Ljudska republika Vermont

Leta 1963 se je Pohodu v Washington pridružil tudi Bernie Sanders, študent psihologije iz Brooklyna, sin poljskega priseljenca, ki je preživel holokavst, zbiralec denarja za korejske vojne sirote, aktivist, ki se je leta 1968 – v avtu za 200 dolarjev, dolgolas, z marihuano v žepu – preselil v Vermont in tam leta 1981, ko je v Belo hišo prišel neoliberalni Ronald Reagan, postal župan Burlingtona, največjega vermontskega mesta. Najprej je zaflikal luknje na cestah. Reševal je male probleme. Ljudje so mu telefonarili ponoči – in vedno je dvignil slušalko. Ljudje so bili tako zadovoljni, da so nehali preklinjati. Vmes je posnel celo ploščo s protestnimi songi. Burlington, ki so ga preimenovali v »Ljudsko republiko Burlington«, ga je izvolil še dvakrat.

Leta 1990 so ga – kot neodvisnega kandidata – izvolili v kongres. In potem znova in znova. Najprej se je prebil v predstavniški dom, leta 2006 pa še v senat. Zlahka in gladko. Predvolilnega denarja od korporacij ni nikoli jemal. Sprejemal je le drobne prispevke volivcev. Ko je za senat kandidiral nazadnje, leta 2012, je zbral osem milijonov, toda za predvolilno kampanjo je potem porabil manj kot polovico. V njegovi pisarni visi fotografija Eugena V. Debsa, sam se je, kot pravi, rokoval tako rekoč z vsemi prebivalci Vermonta, vermontski študentje pa imajo možnost, da en semester preživijo na Kubi.

Ker je 96 odstotkov vermontskega prebivalstva belskega, pravijo, da bo »rasno neobčutljivi« Sanders težko osvojil afroameriška in latinskoameriška srca, brez katerih predsedniških volitev ne more dobiti. Hillary Clinton naj bi jih zlahka osvojila. Sanders bo s svojo kandidaturo rehabilitiral »grdo besedo na S«, prebudil progresivni del volilne baze in Clintonovo prisilil, da bo začela govoriti o razrednem boju in gospodarski neenakosti ter nehala hvaliti čezpacifiške in čezatlantske trgovinske sporazume, toda ironično, tudi tisti, ki navijajo zanj, pravijo, da bi bilo vendarle bolje, če predsedniška kandidatka demokratske stranke postane Clintonova, ker bi Sandersa republikanski kandidat zanesljivo premagal.

Američani si ne upajo niti pomisliti, kako socialistična je dejansko zgodovina Amerike.

Sanders ni »rasno neobčutljiv«, le razrednemu vprašanju je vedno dajal prednost pred rasnim: rasizem je po njegovem le »babje poletje« razrednega boja in sociopatske logike samega kapitalizma, ki razslojuje in diskriminira. Amerika je »sredi intenzivne razredne vojne«, tako da vse bolj spominja na latinskoameriške oligarhije, na deželo, ki je »dežela priložnosti« le še za milijarderje, ki denar skrivajo na Kajmanskih otokih in ki niso zgolj preveliki, da bi lahko propadli, ampak tudi preveliki, da bi jih lahko zaprli.

Vedno je bilo tako, pravi Sanders, zato pogosto pove tole zgodbo: ko je bil Misisipi v petdesetih letih najbolj rasno segregiran, so bili najslabše plačani ameriški belci prav delavci v Misisipiju – v tolažbo jim je bilo le to, da so lahko vodo pili iz fontane, iz katere je črnci niso smeli piti. Rasno neobčutljiv je hiperkapitalizem, ki ga slavi Hillary Clinton.

Sanders, ki pravi, da je ta, ki se zjutraj zbudi z gorečo željo, da bi postal ameriški predsednik, malce nor, je reviji New York lani rekel, da bi, če bi postal predsednik in če kongres recimo ne bi hotel podpreti zakona o višji minimalni plači ali brezplačnem visokošolskem študiju, protestni shod pred kongresno palačo sklical kar sam.

Bernie Sanders morda ni odgovor na Leninovo vprašanje, kdaj lahko pričakujemo revolucijo v Ameriki, toda njegova »presenetljiva« priljubljenost kaže, da je neoliberalni kapitalizem v Ameriki tako kompromitiran, da bi lahko socialisti – ali pa komunisti, če hočete – na oblast prišli po demokratični poti. Z volitvami – brez revolucije. »Revolucije ne moreš delati v belih rokavicah,« je rekel Lenin, toda neoliberalci so kapitalizem tako sociopatsko zavozili, da si rokavic kmalu sploh ne bo več treba natikati.