Ne stari Evropi

Kaj bi se zgodilo, če bi Grki trojkinemu nedostojnemu predlogu na referendumu rekli DA, vemo: premier Aleksis Cipras bi takoj odstopil. In če slučajno ne bi, bi se prvo vprašanje, ki bi mu ga zastavili, itak glasilo: boste odstopili? In zakaj še niste?

Prav tako pa je jasno, kaj bi se moralo zgoditi, če bi Grki rekli NE: Jean-Claude Juncker in Angela Merkel bi morala nemudoma odstopiti! In če slučajno ne bi, bi ju morali takoj vprašati: bosta odstopila? In zakaj še nista?

In glej, no, zgodilo se je natanko to: Grki so rekli NE. Zgodovinski NE. Tak NE, kot ga je leta 1948 Stalinu rekla Jugoslavija. Kar pomeni, da bi morala Juncker in Merklova nemudoma odstopiti. Prvo postreferendumsko vprašanje, ki bi jima ga morali zastaviti novinarji, bi se moralo glasiti: bosta odstopila? Pa sta odstopila? Ne. Tudi Stalin ni odstopil.

V resnici bi morala odstopiti ne glede na to, kaj bi rekli Grki – ne glede na izid referenduma. Juncker in Merklova sta pustila, omogočila in povzročila, da je Evropska unija le še »partijska« transmisija totalitarnih finančnih institucij (MDS, SB, OECD), teh lobijev neizvoljenih finančnih elit, ki odločajo, kdo v Evropi naj živi in kdo naj umre, kdo naj ostane in kdo ne, kdo »nas« je vreden in kdo ne, koga naj odklopijo in koga ne, koga naj finančno osamijo in koga ne, koga naj izženejo in koga ne, komu naj gre glava in komu le prst, recimo Telekom ali pa NKBM.

Z Junckerjem in Merklovo, ki Evropsko unijo spreminjata v projekt finančnih elit, bi morale nemudoma odstopiti tudi neoliberalne politike, ki so evropsko vero v demokracijo prelevile v evropski strah pred demokracijo. Neoliberalne politike, ki jih podžigajo in sponzorirajo finančne elite, niso le sprožile procesov in ukrepov, ki odpravljajo demokracijo, ampak ljudi celo prepričujejo, naj se demokracije bojijo.

»Če grška vlada meni, da je potreben referendum, potem naj ga omogoči. Morda bi bilo celo prav, če bi grškemu ljudstvu prepustili odločitev o tem, ali je pripravljeno sprejeti to, kar je treba sprejeti,« je rekel nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. To je bilo sredi maja. Dober mesec kasneje, ob koncu junija, ko je grška vlada res napovedala referendum, pa je ploščo sunkovito in silovito obrnil – referendum je bil po novem zločin, trik, prevara, manipulacija, demagogija. Sporočilo je bilo jasno: bojte se demokracije! Tako smo dobili nov koncept demokracije: demokracija je dobra, toda le pod pogojem, da je ne prakticiraš. Demokracija je veljavna, toda le pod pogojem, da je ne uveljavljaš.

Tisti, ki so napovedovali, da bodo začele v Evropi zaradi hude krize vstajati totalitarne, fašistoidne, antidemokratične sile, se očitno niso zmotili. To se je namreč res zgodilo: v Evropi so antidemokratične sile vstale, še preden so sploh kje na oblast prišli fašisti. Neoliberalne sile, ki nas že ves čas pučistično prepričujejo, da bi zlahka nadomestile vlade in samo državo, bi očitno zlahka nadomestile tudi fašizem. Ja, sprivatizirati – če hočete izraz, ki ga najbolje razumejo – skušajo tudi fašizem, ki, kot vemo, slovi prav po svojem patološkem strahu pred demokracijo. In ja, nam, ki živimo tu, v Evropi, res preostane le še strah – strah pred temi, ki se bojijo demokracije.

Vse to, kar se dogaja z Grčijo, je znak, da Bruselj ni sposoben premoščati razlik med članicami Evropske unije, da je izredno slab posrednik in še slabši pogajalec, da problemov ne rešuje, ampak jih le ustvarja.

Toda če malce bolje pomislite, se zdi, da je trojka predvidevala grški referendum – da je torej računala na to, da bo Ciprasova vlada slej ko prej posegla po referendumu in v pogajanja vključila tudi grško ljudstvo. In ker se trojka zaveda moči in legitimnosti referenduma, je ves čas delala vse, da bi Ciprasova vlada na referendum prišla v čim slabšem stanju, čim bolj ranjena, oslabljena, kompromitirana, ponižana in zasmehovana. Če referendum že ravno bo, potem ga bomo obrnili v svojo korist, si je rekla trojka, ki je vseskozi hlinila glas razuma (glejte naše racionalne in čudežne sezname strogih varčevalnih ukrepov, ki jih darujemo Grčiji!), obenem pa počela strašno iracionalne reči.

Iracionalnosti neoliberalnega uma

Iracionalnost št. 1

Mar ni iracionalno že to, da je bila trojka – glede na socialno in ekonomsko dno, ki ga je dosegla Grčija – tako prekleto in vzvišeno nepopustljiva in da je v tej svoji nepopustljivosti tako fanatično vztrajala? Še huje: o tem, ali naj Grčija živi ali umre, se je pogajala. Kot da je povsem normalno, da se o vprašanju življenja in smrti pogajaš. Je to sploh lahko predmet pogajanj? Se je mogoče o takšnih rečeh pogajati po velikodušni logiki »vzemi ali pusti«? Iracionalno.

Iracionalnost št. 2

Trojka je vztrajala pri strogih varčevalnih ukrepih, ki jih je nabijala Grčiji, pa četudi ekonomisti – in celo sam Mednarodni denarni sklad – že lep čas ugotavljajo, tulijo in ponavljajo, da varčevanje ni rešitev, da je v tej krizni situaciji povsem kontraproduktivno, da so ga precenili, da so bili učinki vsiljenega in izsiljenega varčevanja strašni in uničujoči, da so bile projekcije napačne, da se je grški položaj prav zaradi varčevalnih ukrepov katastrofalno poslabšal in da bi bila Grčija brez varčevalnih ukrepov v precej boljšem položaju, kot je. To, da kljub vsemu temu – da torej kljub realnosti, ki kaže, da je strogo varčevanje Grčijo katastrofalno skrčilo – zapoveduješ stroge in še strožje in še irealnejše varčevalne ukrepe, je bolno, povsem iracionalno. Zdi se, kot da so vedeli, da bodo strogi varčevalni ukrepi le še povečali grški dolg, tako da bo Grčija potem še bolj nemočna in vodljivejša, prepuščena plenilskim apetitom povampirjenega kapitala – bolj ko ti uspe državo zadolžiti, lažje jo skubeš. Sploh pa: koliko Grkov pa mora pasti pod prag revščine ali umreti, da bodo izpolnjena merila za konec strogega varčevanja? Če bi bile politične odločitve v Evropi zadnja leta sprejete na bolj demokratičen način, pravi Thomas Piketty, avtor knjige Kapital v 21. stoletju, potem bi bilo varčevanje danes precej manj strogo.

Iracionalnost št. 3

Trojka je pravljičarsko vztrajala pri zgodbi o tem, da se bodo Grki iz krize rešili s strogim varčevanjem in da bodo s strogim varčevanjem odplačali tudi dolg, pa četudi ekonomisti, ki niso v postelji z neoliberalno kabalo, stalno ponavljajo in poudarjajo, da ni večje države, večje ekonomije, ki bi se iz krize potegnila s strogim varčevanjem – in Evropska unija je velika ekonomija. Da ne najdeš niti ene večje države, ki bi si izhod iz globoke krize in odplačilo masivnega dolga privarčevala, a svojo politiko kljub temu gradiš na pravljici, da je to mogoče, je iracionalno.

Iracionalnost št. 4

Trojka v pogajalska izhodišča ni in ni hotela vključiti niti delnega odpisa grškega dolga niti moratorija na grško odplačevanje dolga, pa četudi ekonomisti, insajderji, bankirji, politiki in celo sami predstavniki trojke že lep čas na ves glas opozarjajo, da je grški dolg neodplačljiv, da ga torej Grčija ne bo mogla odplačati. Če se pogajaš in trdiš, da to delaš v dobro Grčije, pa za izhodišče ne postaviš edinega ukrepa, ki bi jo vrnil v življenje, potem je to globoko iracionalno, še toliko bolj, če si nekje vmes – kot recimo Christine Lagarde, direktorica Mednarodnega denarnega sklada – že pogruntal, da delni odpis dolga ni ravno nesmisel. Če bi trojka razmišljala racionalno, potem bi lahko vedela, da mora nekje vendarle obstajati točka, na kateri se dolg odpiše – ne zato, ker ga Grčija ne bi hotela odplačati, ampak zato, ker ga ne more odplačati. Namesto da bi trojka Grčiji omogočila varno in vzdržno restrukturacijo dolga, ki ne bi ogrožala grškega gospodarstva in blaginje, je s silo ustvarila razmere, v katerih bi lahko Grčijo reševala Rusija, kar je približno tako, kot da bi bankrotirani Detroit reševala Evropska unija – ali pa Kitajska. Ali kot bi rekel Rob Urie (CounterPunch): če bi Grčija finančne injekcije dobila pod takšnimi pogoji kot nemške banke, bi bila že zdavnaj iz krize.

Iracionalnost št. 5

Koga trojka ves čas sprašuje, kaj naj počne z Grčijo? Logično: finančno industrijo, ki je veliko krizo zakuhala in s finančnimi špekulacijami pokopala tudi Grčijo. Je kaj nelogičnejšega? In iracionalnejšega? Tole: da finančna industrija, komunistična partija neokapitalizma, ki ni nikoli igrala po pravilih, od Grčije zahteva, da igra po pravilih. Dolg je treba odplačati, vztraja tudi trojka. Če bi finančna industrija igrala po pravilih, dolga sploh ne bi bilo. In ne, ko je izbruhnila ebola, za strokovno mnenje niso vprašali finančne industrije.

Iracionalnost št. 6

Trojka je mirno fantazirala o grškem odhodu iz Evropske unije. Kot da Evropska unija ni unija. Če je unija res unija, potem ne fantazira o tem, kako neverjetno bolje bi ji bilo brez Grčije. Sploh pa teh svojih fantazij ne pita z ultimati à la: plačaj dolg ali pa ti gre glava! To ni le neevropsko in protievropsko, ampak iracionalno. Racionalno se to zdi le mafiji. A še mafija ve, da Evropski uniji brez Grčije ne bi bilo nič bolje – Evropska unija bi še naprej ostala v krizi, iracionalni problemi, zaradi katerih je Grčija sploh »nasedla«, pa bi ostali – z neopolitiko ekonomskega podrejanja vred. Če države odpadajo, potem je z unijo nekaj narobe, tako zelo narobe, da spominja na balon, podoben finančnim balonom, ki nazadnje vedno počijo. Vse tiste uboge »eksperte« in »ekonomiste«, ki jim je vedno vse jasno, a leta 2008 niso znali izračunati, da bo naslednji dan izbruhnila največja finančna in gospodarska kriza po II. svetovni vojni, in ki so zadnje tedne spet točno vedeli, kaj se bo zgodilo po grškem referendumu, ter panično računali, koliko bo Evropsko unijo stal pok Grčije, bi bilo treba vprašati: ste izračunali, koliko bi stal pok Evropske unije?

Novo življenje

Toda iracionalnost trojke – dejansko oblika »preventivnega udarca«, s kakršnim običajno tolčejo države, ki gostijo »teror« – je bila potrebna prav zato, da bi lažje spodnesli referendum in zlomili Ciprasovo vlado. Ali bolje rečeno: trojka je morala biti očitno zastrašujoče in osupljivo iracionalna, da bi Evropejce, ki jih je v času krize še posebej lahko prestrašiti (predvsem pa so v času krize, panike in zategovanja dovzetnejši za trače, da nekdo živi na njihov račun!), lažje prepričala, da je racionalna in da so iracionalni Grki. Kar pa niti ni bilo težko, saj je Evropejcem že prej prodala vse dobro znane mite o tem, da so Grki leni, zajedavski, goljufivi, nezanesljivi, infantilni, neodgovorni, barabinski – iracionalni. Trojkin Bruselj je pred referendumom zganjal tak cirkus, kot da se pripravlja na vojno, zato sem čakal le še na to, da bodo nenadoma sporočili, da komunisti v Grčiji iz inkubatorjev mečejo dojenčke – tako kot je ameriška propagandna mašina leta 1991 sporočila, da iraški vojaki v Kuvajtu iz inkubatorjev mečejo dojenčke, kar je bila kakopak le navadna konspirološka izmišljotina, v katero bi slovenska vlada, če bi bilo treba Irak napasti danes, z lahkoto ugriznila. Bruseljska pogajanja z Grčijo itak spominjajo na ameriška »pogajanja« z Irakom – bolj ko Cipras pristaja na pogoje, bolj je Bruselj nezadovoljen. Bolj ko Cipras pristaja na pogoje, bolj mu Bruselj očita, da ne sodeluje in da zganja le demagogijo.

Grčija, ki jo dušijo le zato, da bi pokazali, da to lahko počnejo, da bi torej demonstrirali moč oznanjevalcev »konca zgodovine« in sveta brez alternativ, je le žrtev neoliberalne konspirologije in apokaliptike, posledica vsega tega trojkinega posmehovanja Grkom pa je grški NE. Juncker in Merklova bi morala odstopiti prav zato, ker sta skušala grško ljudstvo – in Evropejce – prepričati, da je njuna iracionalnost rešitev za Grčijo. To, da sta bila z dopuščanjem brezdušnega pustošenja in plenjenja Grčije – s siljenjem Grčije v plačevanje špekulantskih in hazarderskih napak tujih posojilodajalcev – voljna ogroziti celo legitimnost same Evropske unije, pa je le še iracionalnost več.

Z brezpogojno kapitulacijo Grčije tako ni bilo nič. Grški NE je dokaz, da ima država v resnici bistveno večji manevrski prostor, kot pa jo prepričuje trojka. Da ima na voljo več opcij, kot se zdi. In da nima le ene nuklearne opcije.

Grški NE pomeni, da so Grki rekli DA življenju. Lahko pričakujemo, da bo Bruselj zdaj svoj odnos do Grčije spremenil? Če bi ga, bi bilo to spet po svoje iracionalno: Grki so morali namreč prirediti referendum, da bi jim Bruselj verjel, da hočejo živeti, ne pa umreti. Prej je Bruselj očitno mislil, da je to, da hočejo Grki živeti, le propagandni trač Ciprasove vlade, le ideološka parola. Včeraj je bila periferija Grčija – danes je periferija Bruselj.

Iracionalnost neoliberalnih politik je treba predčasno upokojiti. Grški NE je bil NE prav iracionalnosti neoliberalnih politik. NE neoliberalnemu balonu. NE ekonomski neenakosti. NE bruseljski tehnokraciji. NE nemški dogmatiki. NE evropski agoniji. NE stari Evropi.

Konec tiranije

Bruselj, trojka, Juncker in Merklova, stebri »novega evropskega reda« in neoliberalnega konsenza, ki lahko v svoji ideološki čistoči tekmuje le s stalinizmom, so z Grčijo tako zavozili, da so ogrozili prihodnost same Evropske unije. Vse to, kar se dogaja z Grčijo, je znak, da Bruselj ni sposoben premoščati razlik med članicami Evropske unije, da je izredno slab posrednik in še slabši pogajalec (bi mu res pustili, da se z Ameriko v vašem imenu pogaja o čezatlantskih trgovinskih sporazumih?), da problemov ne rešuje, ampak jih le ustvarja, da le poglablja nezaupanje v Evropski uniji, da zastruplja odnose med članicami, da ni sposoben menedžirati krize in da Evropsko unijo razume kot košarkarski ali hokejski playoff, v katerem države, članice EU, postopoma izpadajo in odpadajo – najprej Grčija, potem Portugalska pa Britanija in Francija (Grexit, Brexit, Frexit ipd.), dokler na parketu ali ledu ne ostane le še Nemčija, ki slovi po tem, da svojih dolgov ni nikoli odplačala. Niti po prvi niti po drugi svetovni vojni. Če bodo Grčijo vrgli iz evroobmočja, ne bodo s tem ničesar dosegli, pravi Piketty – finančni trgi bodo naslednji dan kot morski psi popadli in raztrgali kako drugo evrodržavo.

Ta, ki res nujno potrebuje reformo, je torej Bruselj, ne pa Grčija. Če Evropska unija noče počiti kot kak špekulativni finančni balon, potem se mora znebiti neoliberalnega konsenza, ki slovi prav po tem, da ustvarja finančne balone, ki slej ko prej počijo. Ko je Evropska unija fantazirala o grškem odhodu iz unije, je bilo to iracionalno, komično pa je vse skupaj postalo v trenutku, ko so ugotovili, da Grčija sploh ne more iz evroobmočja, kaj šele iz Evropske unije. Ali če naj parafraziram Deboro L. Spar (Foreign Policy): če ni izhoda za Grčijo, potem ni izhoda za nikogar!

S tem je bil krog sklenjen, saj vprašanje, kako iz Evropske unije, zveni le kot metafora vprašanja, kako iz neoliberalnega daveža, okej, neoliberalnega konsenza, ki ga je Evropska unija – z vsemi slogani, populizmi, klišeji, algoritmi in mitologijo – uvozila iz Amerike, naivno misleč, da bo evro, pravi Philippe Legrain, avtor knjige Aftershock, omogočal politični nadzor nad finančnimi trgi, ki so nagnjeni k »tiranskemu« obnašanju, toda zdaj lahko le nemočno zre, kako so finančni trgi »tiransko« prevzeli politični oziroma ideološki nadzor nad unijo, politiko, demokracijo in življenjem.

In tu je problem: iz Amerike so uvozili to, kar ne funkcionira niti v sami Ameriki! Neoliberalizem – paket deregulacije finančnih trgov, privatizacije javnih storitev, liberalizacije trga, financializacije gospodarstva ter razdavčitve bogatih in kapitala – je namreč v Ameriki povzročil strašno ekonomsko neenakost, daleč največjo v »razvitem« svetu. In Joseph E. Stiglitz, nobelovec, ki je o tem napisal dve knjigi, najprej Ceno neenakosti (The Price of Inequality) in zdaj še Veliko ločnico (The Great Divide), poudarja, da je ta rekordna ekonomska neenakost neposredna posledica neoliberalnih politik, deregulacije, privatizacije, liberalizacije in financializacije, pa tudi razdavčitve bogatih in kapitala, obenem pa opozarja, da ta brutalna, strupena, ekstremna ekonomska neenakost ni neizogibna, da torej sploh ni produkt ekonomskih zakonov, ampak produkt političnih odločitev, skupni rezultat politik, programov, aranžmajev in zakonov, ki jih sprejemajo vlade in parlamenti. Ekonomska neenakost ni nekaj, kar se preprosto zgodi, ampak jo je ustvaril človek – tako kot podnebne spremembe. Ekonomska neenakost ne obstaja v vakuumu – ustvarja in oblikuje jo politika.

Visoka cena ekonomske neenakosti

Vprašanje ekonomske neenakosti so ekonomisti vsa ta »neoliberalna« leta puščali ob strani, toda ne po naključju: neoliberalci namreč trdijo, da je ekonomska neenakost nekaj dobrega in pozitivnega, da je motor rasti, napredka in samega kapitalizma, da jo je treba tako rekoč spodbujati, kar seveda pomeni, da mora država sprejemati takšne politike, ki bogatim omogočajo, da še bolj bogatijo, potemtakem takšne politike, ki družbeno bogastvo selijo navzgor, k najbogatejšim. Zakaj? Iz preprostega razloga, pravijo: ko je plima, se dvignejo vse barke. In bogataši so tisti, ki ustvarjajo plimo. Bolj ko jim družba in država omogočata, da bogatijo, več lahko potem pronica navzdol, v spodnje razrede, k ljudstvu – v obliki delovnih mest, dobrih plač, blaginje. Bolj ko smo ekonomsko neenaki, bolje nam je! Ko bogatijo bogati, bogatimo vsi!

Prav to »pronicanje navzdol« pa je ideološko bistvo neoliberalizma, končna rešitev človeškega vprašanja. Deregulacija, privatizacija, liberalizacija, financializacija in razdavčitev bogatih so le poti do te magične piramidne utopije, do tega najboljšega izmed vseh svetov, do te končne rešitve človeškega vprašanja, do te omege zgodovine, zato kakšno politično prerazporejanje in prerazdeljevanje družbenega bogastva ne pride v poštev – to le škodi ekonomiji, je rad rekel sloviti čikaški neoliberalec Robert Lucas.

Toda »pronicanje navzdol« ni le bistvo neoliberalizma, ampak tudi njegova bistvena laž. Najbolj ga na laž postavlja prav vse hujša, vse ekstremnejša, vse robustnejša in vse pogubnejša ekonomska neenakost. Medtem ko so bogataši ob pomoči neoliberalnih politik obsceno bogateli, so plače stagnirale in delovna mesta izginjala, blaginja pa se je preselila v davčne oaze.

Ekonomska neenakost ustvarja politično neenakost, ki ustvarja le še večjo ekonomsko neenakost. »Bogastvo zaplodi moč, moč pa zaplodi še več bogastva,« pravi Stiglitz. Finančne elite so pri sebi skoncentrirale neverjetno politično moč, ki ustvarja le nove in nove deregulacije, nove in nove privatizacije, nove in nove liberalizacije ter nove in nove razdavčitve, s katerimi elite le še bolj bogatijo, vsi ostali pa le še bolj stagnirajo. Neoliberalne politike pomagajo le bogatim – tistim, ki pomoči itak ne potrebujejo. Prav v tem pa je trik neoliberalnih politik – te so namreč socialna država finančnih elit. »Pronicanje navzdol« ne deluje. Neoliberalizem je laž. Grki bi lahko o tem pisali tragedije.

Ekstremna ekonomska neenakost ustavlja rast, ljudem onemogoča, da bi izživeli svoje potenciale, ter ustvarja ekonomsko, socialno in politično nestabilnost – in kakopak finančne balone, ki se nazadnje vedno razpočijo v krize, ustvarjalke še hujše ekonomske neenakosti. Toda finančne elite, sponzorke neoliberalnih politik, ki povzročajo ekonomsko neenakost, se do sedaj zaradi potencialnih »pokov« niso kaj prida ženirale, saj je država vedno avtomatično – pač po diktatu – poskrbela za podružbljanje njihovih izgub. To je del neoliberalnega konsenza. Rešimo bogate, pa bomo vsi profitirali! To so rekli Grkom.

Ne, ekonomska neenakost ni naravni pojav – lahko jo odpravimo. Kako? Spomnite se dobro znane neoliberalne parole: trošimo lahko le toliko, kot ustvarimo! Le zakaj te zapovedi enkrat za spremembo ne bi vzeli resno? Zadošča namreč že, da družbeno bogastvo prerazporedimo in prerazdelimo, da bogate in kapital progresivno obdavčimo, da finančne trge zreguliramo, da vse špekulacije in finančne transakcije mastno obdavčimo, da finančne elite snamemo z državnih joškov, da odpravimo »rentniške« zakone (davčne koncesije ipd.), ki elitam omogočajo, da živijo na račun drugih, da se znebimo bremen in dolgov, ki nam jih nalagajo finančne elite, da smiselno obdavčimo vse tisto, kar se iz države ne more »odseliti« (zemlja, nepremičnine, naravni viri, fracking, polucija), da povišamo minimalno plačo, da uzakonimo stalne zaposlitve, da investiramo v šolstvo, zdravstvo, tehnologijo in infrastrukturo, pa bomo hitro ustvarili bistveno več, kot trošimo. Proračunskega primanjkljaja v trenutku ne bo več.

Če kdo, potem so prav finančne elite tiste, ki trošijo več, kot ustvarijo, in ki živijo na naš račun. S svojim »rentniškim« izsesavanjem države tudi ne ustvarjajo nobene vrednosti, ampak si – z deregulacijami, privatizacijami, liberalizacijami, financializacijami in razdavčitvami – le prisvajajo večje in večje kose skupnega bogastva. Le redko kdaj v zgodovini, pravi Stiglitz, se je tako malo ljudi okoriščalo s tako veliko ljudmi. Kar smo lepo videli tudi v Grčiji.

Trojkin Bruselj je pred referendumom zganjal tak cirkus, kot da se pripravlja na vojno, zato sem čakal le še na to, da bodo nenadoma sporočili, da komunisti v Grčiji iz inkubatorjev mečejo dojenčke.

Dan potem

Če neoliberalne politike, ki ustvarjajo ekstremno ekonomsko neenakost in ki temeljijo na ideologiji tržnega fundamentalizma (trg bo vse uredil, trg je perfekten, trg se lahko samoregulira, trg je treba pustiti pri miru, Grčijo je treba prepustiti trgu ipd.), vedno znova padejo vznak, pomeni, da so le fantazije in da je z njimi nekaj narobe. To, da so še vedno v obtoku, pa pomeni le, da imajo največji oglaševalski proračun.

Iracionalnost neoliberalnih politik je treba predčasno upokojiti. In grški NE je bil NE prav iracionalnosti neoliberalnih politik. NE neoliberalnemu balonu. NE mitu o »pronicanju navzdol«. NE podružbljanju zasebnih izgub. NE ekonomski neenakosti. NE bruseljski tehnokraciji. NE nemški dogmatiki. NE evropski agoniji. NE stari Evropi.

Kaj bi bilo zdajle racionalno, pa je povedal Thomas Piketty: nemudoma bi bilo treba sklicati konferenco o odpisu dolga – ne le Grčiji, ampak tudi drugim evropskim državam. Prav ima – včasih se je treba ozreti tudi v prihodnost. Grški finančni minister Varufakis je po referendumu odstopil – da bi olajšal pogajanja in dogovor, je rekel. Tudi Juncker in Merklova bi z odstopom olajšala pogajanja, dogovor in trenutno najracionalnejšo odločitev – konferenco o odpisu dolgov.

Merklova ima pred sabo dva gumba, rdečega in rumenega, pravi Varufakis: če pritisne na rdečega, se kriza takoj konča, če pa pritisne na rumenega, ostane vse tako, kot je – in kriza se nadaljuje. Merklova stalno pritiska na rumenega. Očitno hoče, da Grčija ostane zadolžena, in to za vedno, permanentno, kot pravi Slavoj Žižek (New Statesman), ki obenem opozarja, da Bruselj in Ciprasovo vlado ne ločuje vsebina (med tem, kar ponuja Bruselj, in tem, kar ponuja Cipras, ni kake silne razlike), ampak ideologija – Ciprasova Siriza je za Bruselj preprosto ideološko nesprejemljiva. Pač tako kot je za kapitalizem nesprejemljiv komunizem – in tako kot je za hayekovce nesprejemljiv Keynes.

Vse to, kar se dogaja z Grčijo, je argument za opustitev neoliberalnih politik – in za revolucijo v ekonomiji in politiki, ki ekonomijo nadzira in regulira. Kam nas bo to odpeljalo? V »zlato dobo« kapitalizma, podobno tisti povojni, kot namiguje Stiglitz? V resnici ne vemo. Koliko časa bo »tisto« trajalo? Tudi ne vemo. Toda prav v tem je lepota tega, čemur Grki pravijo življenje.