Tesla

Investicije v obnovljive vire energije, če izvzamemo državno financirano gradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi, so v zadnjih letih praktično obstale. Država je, ker ji je politika spodbujanja obnovljivih virov ušla iz rok in postala preveliko finančno breme, lani ukinila sistem, po katerem so bili investitorji skoraj avtomatično upravičeni do subvencij za proizvodnjo zelene elektrike. Da bi omejili gradnjo novih zmogljivosti, po novem zakonodaja predvideva en sam javni poziv investitorjem na leto. Lani ga zaradi pomanjkanja sredstev sploh niso objavili, tudi letos ga verjetno ne bodo.

Glavni »krivec« za zaostreno politiko do obnovljivih virov so sončne elektrarne. Ugodna subvencijska shema je namreč v kombinaciji s hitro padajočimi cenami sončnih celic v letih 2011 in 2012 povzročila pravo eksplozijo investicij v sončne elektrarne. Njihova zmogljivost se je v tem času več kot početverila. »Takrat je bila rast dejansko pretirana,« pravi Robert Otorepec, direktor podjetja Sol Navitas in član upravnega odbora Združenja slovenske fotovoltaične industrije. »V zadnjih mesecih leta 2012 nam, izvajalcem, sploh ni uspelo sprejemati naročil, stranke so stale v vrsti pred vrati.«

A nato, pravi Otorepec, je »čez noč vse zamrlo«. Ko je namreč postalo jasno, da je rast sektorja pretirana in za državo finančno nevzdržna, je namreč vlada konec leta 2012 tako rekoč čez noč drastično znižala subvencije za nove sončne elektrarne. Na trgu je zavladala negotovost. »Več kot dvesto investitorjev je bilo sredi gradnje in ta sprememba višine podpor jim je sredi investicije spremenila pogoje,« pravi Otorepec. »Banke so zato dvignile roke od investicij v sončne elektrarne, saj poslovni načrti za investicije v sončne elektrarne niso bili več verodostojni, ker je vlada pokazala, da lahko pogoje spreminja vsak dan sproti, in s tem omogočila kakršnokoli načrtovanje na podlagi veljavne zakonodaje.« Poteza vlade še vedno čaka na razsodbo ustavnega sodišča. Subvencije za sončne elektrarne je vlada leta 2013 dodatno znižala, lani jih je popolnoma ukinila. »Potem so imeli težave upokojenci, od katerih so, če so bili lastniki sončnih elektrarn, zahtevali vračilo dela pokojnine, grozilo je, da bo proizvodnja elektrike izključena s seznama dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Fotovoltaiko so skušali ovirati z vseh mogočih strani.«

A s tem se je država zgolj ubranila novih stroškov za subvencije. Stare pogodbe o subvencioniranju, sklenjene pred spremembo zakonodaje, povečini za dobo 15 let, mora še vedno spoštovati. Lastniki elektrarn na obnovljive vire energije so lani od države skupaj dobili dobrih 100 milijonov evrov subvencij. 60 milijonov je šlo lastnikom sončnih elektrarn. Letošnji znesek bo podoben. Zadnje subvencije bodo izplačane leta 2028.

Država denar za subvencije dobiva prek posebnega prispevka za obnovljive vire energije, ki ga skupaj z računom za porabljeno elektriko, bencin, kurilno olje, zemeljski plin ali daljinsko toploto plačujejo tako gospodinjstva kot podjetja. Za razdeljevanje subvencij skrbi družba Borzen, ki opravlja vlogo organizatorja trga z električno energijo. Zaradi pretirane rasti zmogljivosti sončnih elektrarn je bila država prispevek za obnovljive vire prisiljena iz leta v leto dvigovati in ga ’obesiti’ na vse več energentov. Danes pri vsaki položnici za porabljeno električno energijo povprečno gospodinjstvo plača že sedem evrov prispevka za obnovljive vire.

Pri vsaki položnici za porabljeno električno energijo povprečno gospodinjstvo danes plača že sedem evrov prispevka za obnovljive vire.

Poleg tega da tak prispevek zaradi svoje regresivnosti najbolj prizadene socialno najšibkejše, povzroča tudi velike težave v gospodarstvu, saj predvsem velike porabnike električne dela nekonkurenčne v primerjavi z državami, kjer je prispevek nižji ali pa ga sploh ni. Za tovarno aluminija v Kidričevem, največjega slovenskega porabnika elektrike, na primer prispevek za obnovljive vire na letni ravni pomeni nekajmilijonski strošek.

Ker se s podobnimi problemi spoprijemajo tudi energetsko intenzivna podjetja v drugih državah Evropske unije, evropska zakonodaja po novem omogoča do 85-odstotno oprostitev plačila prispevka za največje industrijske porabnike elektrike. Ko je vlada konec junija vnovič dvignila prispevek za obnovljive vire energije, da bi zagotovila dodatnih 20 milijonov evrov na leto, ker se Borzen »zaradi prenizkih prilivov od prispevka srečuje z likvidnostnimi težavami«, je hkrati največjim porabnikom elektrike omogočila odpustke plačila. In pri tem ni pustila dvoma, kdo bo te odpustke plačal. »Razbremenitev dela gospodarstva se prenese na ostale porabnike elektrike.«

Napake evropske politike, ki ni dovolj zgodaj zaznala težav evropske industrije pri plačevanju za zeleno politiko, in napake slovenske politike, ki je dopustila prehiter razmah sončnih elektrarn, so socializirane.

Novo upanje

Fotovoltaična panoga, ki je na vrhuncu leta 2012 zaposlovala približno 2200 ljudi, je zadnji dve leti v hudi krizi. Podjetja, ki še poslujejo, se večinoma rešujejo s pomočjo projektov v tujini, zaposlujejo pa le še približno 200 ljudi. Da bi rešili, kar se rešiti da, na ministrstvu za infrastrukturo in prostor za letošnjo jesen napovedujejo uvedbo alternativne rešitve za spodbujanje investicij v sončne elektrarne. Gre za tako imenovani ’net metering’, sistem, po katerem naj bi lastniki sončnih elektrarn, vključeni v sistem, s svojo elektrarno prvenstveno pokrivali svoje lastne potrebe, v omrežje pa bi oddajali le presežke. V zameno za presežke, oddane v omrežje, pa bi bili upravičeni do brezplačne elektrike iz omrežja v času, ko njihova sončna elektrarna ne bi proizvajala elektrike, torej ponoči ali ob slabem vremenu. »Če bo naprava pravilno dimenzionirana, lastnik praktično ne bo imel stroškov z električno energijo in nanjo vezanih prispevkov, saj bo sam proizvedel vso potrebno električno energijo,« poudarjajo na ministrstvu za infrastrukturo. Država razen izpada davka na dodano vrednost in trošarine ne bo imela dodatnih stroškov oziroma naj bi bili ti zanemarljivi. Tudi zato, ker sta velikost sončnih elektrarn in letni prirast zmogljivosti strogo omejena. »Posledic za davkoplačevalce ne bo,« zatrjujejo na ministrstvu. S takim sistemom, ki ga uporablja vse več evropskih držav, pa tudi večina zveznih držav v ZDA, je bolj poudarjen samooskrbni namen domače sončne elektrarne.

A kljub temu sistem ni brez kritikov. Najbolj glasni so elektrodistributerji in sistemski operaterji omrežja. S tem, ko bodo uporabniki net meteringa oproščeni plačila za elektriko iz omrežja, če je bodo sami predelali dovolj za kompenzacijo porabe, bodo namreč oproščeni tudi plačila dela prispevkov za uporabo omrežja, četudi stroški vzdrževalcev omrežja ne bodo nič manjši. »Na ta način se stroški omrežja, v večini, prevalijo na tiste uporabnike omrežja, ki nimajo v lasti proizvodnih naprav,« opozarja Boštjan Turinek iz Elektra Celje. Spet gre torej za socializacijo dodatnih stroškov. In pritisk utegne biti vedno večji. »S čedalje večjim številom obnovljivih virov se čedalje več fiksnih stroškov omrežja prevali na odjemalce brez obnovljivih virov, s čimer so spodbude za potencialne investitorje čedalje višje. To lahko ponovno prizadene socialno šibkejše, saj ti ne zmorejo investirati v obnovljive vire,« dodaja Turinek.

V fotovoltaični panogi, ki je na vrhuncu leta 2012 zaposlovala približno 2200 ljudi, danes dela le še 200 ljudi.

Tudi v sistemskem operaterju prenosnega omrežja ELES svarijo, da bo uvedba ’net meteringa’ koristila predvsem peščici bolje situiranih gospodinjstev. Operaterjem pa utegne sistem prinesti predvsem večje težave pri zagotavljanju kakovosti storitev. »Lastniki sončnih elektrarn, ki bodo vključeni v net metering, bodo razbremenjevali omrežje takrat, ko je poraba v prenosnem sistemu nižja, s čimer bodo povzročili dodatne težave pri obvladovanju ustreznega napetostnega profila.«

Na ministrstvu za infrastrukturo zatrjujejo, da »ukrep ob nadzorovani implementaciji ne bo imel vpliva na električno omrežje«. Izpad omrežnine zaradi net meteringa naj bi znašal 400 tisoč evrov na leto, kar pomeni le en promil celotne pobrane omrežnine. »Glede na dobičke sistemskega in distribucijskega operaterja v letu 2014 – več kot 30 milijonov evrov – je predvideni izpad zanemarljiv,« še dodajajo.

Za Roberta Otorepca so pomisleki distributerjev ob dobičkih, ki jih kujejo, norčevanje. »Če bi moral kdo imeti pomisleke, so to trgovci z električno energijo, saj delujejo na prostem trgu, z uvedbo net meteringa pa bodo izgubili razliko med nabavno in prodajno ceno energije. Sistemski operaterji omrežja in ELES pa imajo določeno monopolno omrežnino.«

Uvedba net meteringa je za fotovoltaično panogo prvi korak v pozitivno smer po letu 2012, pravi Otorepec. »Ne računamo pa na kakšne velike posle, bolj ko ne gre za simbolične količine. Leta 2012 smo tako kapaciteto, kot je zdaj predvidena kot letna omejitev, postavili v 14 dneh.«