Prvi zet Slovenije

In kaj če Donald Trump res postane ameriški predsednik

Njegovo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte se ima za cesarja ameriškega Želvjega otoka, najvišjega boga in vladarja Pangeje. Žal mu je, da ga ljudje ne poslušajo in da internet ne omogoča revolucije. Ima se za ujetnika tega planeta. In za žrtev finančnih elit in sil »novega svetovnega reda«, predvsem Bilderbergov in Trilaterale. Vse mu je jasno, saj zna politiko brati med vrsticami. Toda stvari je pripravljen izboljšati. Če bi bilo po njegovem, človeštvo ne bi zamudilo vsake priložnosti za evolucijski skok, vojn, terorizma, tornadov, hurikanov, poplav, cunamijev in podnebnih sprememb pa ne bi bilo več. Na srečo je v stalnem stiku z višjimi bitji in višjo energijo, tako da prekleto dobro ve, kaj zamujamo. Zato Američane poziva, naj mu dajo svoj glas. Njegovo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte namreč kandidira za ameriškega predsednika.

In ne kandidira prvič. Kandidiral je že leta 2012, pa leta 2008, pa leta 2004, pa leta 2000 in leta 1996. Ni se prebil. Nihče ga ni niti opazil, pa četudi se ima od leta 1996, ko je prvič kandidiral, za »edinega pravega ameriškega predsednika«. Ko sem nazadnje pogledal na njegov Facebook profil, je imel 19 všečkov.

Ni edini predsedniški kandidat, ki ga v ameriških predvolilnih kampanjah nihče ne opazi. Njegovo veličanstvo – sicer kandidat Stranke absolutnega diktatorja, prepričan, da imajo izprane možgane vsi razen njega – pač sodi v kategorijo eksotov, čudakov, frikov, lunatikov in drugih prebivalcev paralelnih svetov, ki jih v predvolilnih soočenjih ne boste niti videli niti slišali.

V tem predvolilnem ciklusu je ameriška zvezna volilna komisija registrirala že na stotine tovrstnih – eksotičnih, čudaških, lunatičnih, frikovskih – predsedniških kandidatur, tako da med pretendenti za Belo hišo najdete eksotično plesalko, lasvegaškega delivca kart, vnetega zagovornika prohibicije, hedonista, ki ne daje nobenih izjav, samozvano igralko, ki se ima za »drugo Angelino Jolie« in ki ni igrala še v nobenem filmu (le enkrat jo je omenil tabloid National Enquirer), floridskega pastorja, ki je pred leti zagrozil, da bo sežgal Koran, princeso Khadijah M. Jacob-Fambro, kandidatko Revolucionarne partije, ki trdi, da je Bog (nedavno je zasnubila reperja Lila Wayna), možakarja iz Detroita, ki je za svojega podpredsedniškega partnerja imenoval Boga, in bostonskega artista z imenom Vermin Supreme (po naše Vrhovni zajedavec), ki obljublja, da bo, če bo izvoljen, Američanom brezplačno razdelil ponije in financiral gradnjo časovnega stroja, s katerim bo odpotoval v leto 1889 in »s svojimi golimi rokami« v zibki pokončal Adolfa Hitlerja, s čimer bo holokavst enkrat za vselej izbrisal iz zgodovine. Očitno ne more pozabiti one epizode serije Cona somraka, v kateri storijo natanko to.

Je Trump le cirkuški klovn ali nostalgik, ki pogreša dobre, stare čase, v katerih črnec pod nobenim pogojem ni mogel biti izvoljen za ameriškega predsednika?

A po drugi strani – nič posebnega. Za Belo hišo kandidirata celo jastog iz Louisiane, ki se zavzema za spolno enakopravnost, istospolne poroke in Igro prestolov, tako da je bil deležen več medijske publicitete kot vsi drugi eksoti skupaj, in maček z imenom Limberbutt McCubbins iz Kentuckyja (s predvolilnim sloganom »Čas je za mijav!«), ki kandidira kot demokrat, tako da bi se lahko – če bi seveda v Ameriki obstajala (medijska) demokracija – v televizijskih predvolilnih oddajah soočil s prvo favoritko demokratske stranke, Hillary Clinton. Ja, zvezna volilna komisija je oba uradno registrirala, in ja, v ameriški ustavi nikjer ne piše, da lahko za politične funkcije kandidirajo le ljudje, ne pa tudi mački, jastogi, prašiči in anorganske snovi.

Leta 1981 je bil za župana kalifornijskega Sunola izvoljen pes Bosco, lani pa je bil za župana minnesotskega Cormoranta izvoljen pes Duke. Bosco je županoval do smrti, Duke pa je še vedno na oblasti.

Res sem bogat!

Seznam eksotičnih, čudaških, lunatičnih, frikovskih predsedniških kandidatov je dolg, karnevalski in pikanten. Kot vedno. In Donald Trump – prvi zet Slovenije, nepremičninski magnat (Trump Tower, 40 Wall Street, Trump Taj Mahal, Trump International Hotel & Tower, Mar-a-Lago, igrišča za golf, letovišča ipd.), zabavljač, oligarhični narcis, poster boy »enega odstotka« in predsedniški kandidat – bi moral biti na tem seznamu. Med eksoti, friki, čudaki in lunatiki. In mediji, s televizijami in predvolilnimi soočenji vred, bi mu morali nameniti le toliko pozornosti kot njegovemu veličanstvu Caesarju Saint Augustinu de Buonapartu.

Pomislite: na nedavnem televizijskem soočenju republikanskih predsedniških kandidatov je Foxovi voditeljici Megyn Kelly, ki mu je zastavila primerno »neprimerno« vprašanje, očital, da »iz nje teče kri, od koderkoli že«, kar je bilo približno tako, kot da bi ji rekel, da naj mu ne teži s svojo menstruacijo. Še kar lunatično, ne? Njegova predvolilna izjava, da ima najboljša igrišča za golf na svetu, je zvenela tako lunatično kot njegova predvolilna izjava, da je imel ob napovedi predsedniške kandidature boljši air condition kot drugi predsedniški kandidati ob najavi svojih kandidatur (da so na njegovem shodu zanj »navijali« statisti, ki jim je plačal po 50 dolarjev, je zamolčal), ali pa kot njegova vera, da bo Islamska država kapitulirala, da bodo Kitajci padli na kolena in da se bodo talibani razbežali v trenutku, ko bo izvoljen. Tudi Caesar Saint Augustine de Buonaparte verjame, da bodo vsi problemi izginili v trenutku, ko bo izvoljen.

Trump je na nekem predvolilnem shodu rekel, da je Bush naredil napako, ko je napadel Irak: »Napasti bi moral Mehiko.« Kar je zvenelo zelo lunatično. A je to presegel, ko je rekel, da bo dal ob ameriško-mehiški meji zgraditi dolg, visok zid, ki ga bo morala plačati Mehika – in da bi morala Mehika Ameriki za vsakega ilegalnega priseljenca plačati 100.000 dolarjev.

Ni pa to vrhunec njegove lunatičnosti: pred nekaj leti se je navdušeno pridružil konspirološkim, nativističnim, rasističnim lunatikom, tako imenovanim »birtherjem« (rojstnikom), ki trdijo, da Barack Obama v resnici sploh ni bil rojen v Ameriki, da njegov ameriški rojstni list ne obstaja in da zato ne bi smel biti ameriški predsednik. Saj veste, kot Justin Bieber, ki je rojen v Kanadi, tako da ne more postati ameriški predsednik. V nasprotju s Kim Kardashian, Miley Cyrus in Paris Hilton.

Ko je rekel, da bi morali napasti Mehiko, da so Mehičani posiljevalci, ste imeli občutek, da skuša le testirati, kako daleč lahko gre. Test je uspel – Trump gre lahko zelo daleč.

Trump, ki je Obamo imenoval »naš veliki afroameriški predsednik«, je postal prvi obraz in prvi glas teh lunatikov, ki se jim zdi, da je Obama le parazitski ilegalec brez državljanskih pravic. Še več, na Havaje je celo poslal posebne preiskovalce, ki naj bi preverili Obamove korenine. Od tod je bil le korak do vprašanja: je Trump le cirkuški klovn ali nostalgik, ki pogreša dobre, stare čase, v katerih črnec pod nobenim pogojem ni mogel biti izvoljen za ameriškega predsednika? Ko teapartijski nativisti, alergični na črnca v Beli hiši, vpijejo, da bodo »Ameriko vzeli nazaj«, vemo, kaj to pomeni. Tole: Amerika bo spet belska! Toda natanko to zdaj slogansko vpije tudi Trump: »Don’t worry, we’ll take our country back.« »Brez skrbi, Ameriko bomo vzeli nazaj!«

Pa ne le Ameriko, pravi Trump, »nazaj bomo vzeli vaša delovna mesta, nazaj bomo vzeli vaš denar«. Dalje: »Naša dežela potrebuje resnično velikega voditelja in mi potrebujemo resnično velikega voditelja.« Dalje: Amerika je postala »smetišče, kamor druge dežele odlagajo svoje probleme«. Dalje: ameriški politiki »le govorijo, a ničesar ne ukrenejo«. Dalje: »Ameriko bomo naredili spet veliko.« Dalje: »Naša dežela je v resnih težavah. Ne zmagujemo več. Kdaj smo nazadnje v čemerkoli premagali Japonsko?« Dalje: »Mehičani se nam smejejo.« Dalje: »Ekonomsko nas ubijajo.« Dalje: »Umiramo.« In seveda: »Ubijajo nas.«

Njegov boj

Če ste ob tej retoriki dobili asociacije na Hitlerjevo retoriko iz Mein Kampfa, potem niste ne prvi ne zadnji. Trumpovo slavljenje »mistične veličine ameriškega ljudstva« zelo spominja na Mein Kampf, pravi spletna stran Daily Kos. Toda ta retorika v ameriški politiki ni nič novega – razlika je le v tem, da je bila doslej obsojena na politično divjino, Trump pa jo je odpeljal pod žaromete.

Zakaj je Hitler v tridesetih letih – v času velike finančne in gospodarske krize, recesije in depresije – deloval tako »sveže«, »prepričljivo« in »zapeljivo«? Ker se je ljudem zdelo, da reče to, kar misli – in da misli to, kar reče. Trump igra natanko na to populistično karto. »Reče to, kar misli, in misli to, kar reče,« pravi Ivanka Trump, njegova hči iz prvega zakona, Rush Limbaugh, razvpiti radijski bombast, pa dodaja: »Trump pove to, kar velika večina ljudi misli.« Politiki lažejo – Trump govori resnico. Zakaj bi tako bogat človek lagal?

»Nimam časa za politično korektnost,« ponavlja Trump, ki je nedavno – v žaru predvolilne invazije – rekel, da senator John McCain, nekdanji pilot, ki so ga med vietnamsko vojno sestrelili in je potem skoraj šest let preživel v komunističnem ujetništvu, »ni vojni heroj«, ker je pustil, da so ga ujeli. Da John McCain ni vojni heroj – nezaslišano! Ameriški politiki vedo, da tega ne smeš reči – pod nobenim pogojem. Če to rečeš, je s tabo konec.

Toda Trump, ki se je vietnamski vojni spretno izognil, je to izjavo preživel. Nič se mu ni zgodilo. Pozivali so ga, naj se McCainu opraviči, pa se ni. Le zakaj? Rekel je le to, kar misli. In misli to, kar je rekel. Priljubljenost se mu je le še povečala. V času velikega nezaupanja v politiko je kralj pač ta, ki ne zveni kot politik. In Trump dela vse, da ne bi zvenel kot politik, ampak kot antipolitik, kot »nov obraz«, kot mesija, ki bo politiko očistil ali pa že kar odpravil. V televizijskem soočenju je »razkril«, da je denar dajal vsem politikom, ja, tudi Johnu McCainu in Georgeu W. Bushu, ki ga zdaj razglaša za »najslabšega predsednika v ameriški zgodovini«, in ja, tudi tem, s katerimi se je tedaj ravno soočal – oh, in Hillary Clinton prav tako. Vedno je dobil kaj v zameno – ko jih je potreboval, jih je preprosto poklical. Le salutirali so mu. Hillary je prišla celo na njegovo poroko. Zakaj? Ker se je – po češki manekenki in ameriški igralki – poročil s Slovenko? Ne. »Ker ni imela druge možnosti,« je rekel Trump. »Dal sem denar njeni fundaciji.« Podton njegove retorike je na dlani: vsakega politika je mogoče kupiti! Ni pa mogoče kupiti Donalda Trumpa. Le kako? »Res sem bogat,« ponavlja. Ne brez razloga: ker je tako zelo bogat, ne potrebuje denarja. Ne moreš ga kupiti. Na to je volivce lovil Berlusconi.

Spletni portal Huffington Post je sklenil, da bo o Trumpu poročal le še v rubriki »Razvedrilo«. A to ga ne bo ustavilo. To je njegov šov, prevelik, da bi lahko propadel.

In glede na to, da Trump svoje volivce lovi na retoriko, na katero je svoje volivce lovil Hitler, ne preseneča, da je tudi on našel svoje »Žide« – Mehičane. Ko je napovedal predsedniško kandidaturo, je bombastično oznanil: »Ko Mehika k nam pošilja svoje ljudi, ne pošilja najboljših. Pošilja ljudi, ki imajo veliko problemov. In te probleme prinašajo k nam. Prinašajo droge, prinašajo kriminal, posiljevalci so – le nekateri so, domnevam, dobri ljudje.« Mu je ušlo? Ne, kje neki. To, da so Mehičani »kriminalci« in »posiljevalci«, je potem ponovil še večkrat. To je moto njegove predvolilne kampanje.

V Ameriki je završalo. Vsak politik ve, da tega ne sme reči. Vsak politik ve, da je to zadnja stvar, ki jo bo rekel. V hipu, ko reče kaj takega, ga ni več. Javnost se obrne proti njemu, mediji ga križajo. Pade v nemilost, odpade, odleti. Ni ga več. Ta stopnja ksenofobije, nacionalizma, šovinizma in rasizma je nesprejemljiva. To lahko misliš, ne smeš pa tega reči. Trump je to rekel. Ga je odneslo? Ne. Je odpadel? Ne. Se je javnost obrnila proti njemu? Ne. Ratingi so mu le še dodatno poskočili. So ga mediji križali? Ne. Okej, najprej so malce javkali, bolj ali manj pro forma, potem pa so šli naprej – Trump je prevelika atrakcija in predobra zgodba, da bi ga metali v koš. Vsi ga hočejo tam zgoraj – na odru. Vsi hočejo šov. In Trump zagotavlja šov. Nikoli ni dolgčas.

Prvo televizijsko soočenje republikanskih predsedniških kandidatov si je ogledalo 24 milijonov Američanov. Razen športnih dogodkov si na kabelski TV ni še ničesar ogledalo toliko ljudi. »Če ne bi bilo mene, bi si soočenje ogledalo le dva milijona ljudi,« je rekel Trump. Še malo, pa bo dal frazo, da so Mehičani posiljevalci, avtorsko zaščititi. Ljudstvo je navdušeno. In voljno. Ko je Hitler psoval Jude, je bilo ljudstvo prav tako navdušeno. In voljno. In ja, nihče ga ni ustavil. Njegova priljubljenost se je le povečevala.

Trumpov ded, nemški priseljenec, se je izvirno pisal Drumpf, a je priimek spremenil v Trump. Še dobro – Drumpf ne bi zvenel tako dobro kot Trump. Tako kot Schicklgruber ne bi zvenel tako dobro kot Hitler. A če malce bolje pomislite – Sieg Drumpf bi zvenelo tako dobro kot Sieg Trump.

Bralec misli

Donald Trump s svojo retoriko prikimava tem, ki so nad politiko razočarani, tem, ki imajo dovolj politike, tem, ki v politiki vidijo problem, ne pa rešitve, tem, ki pravijo, da nimajo koga voliti, tem, ki trdijo, da so politiki skorumpirani in kupljeni, da le govorijo in ničesar ne naredijo, da se le oklepajo položajev in ugodnosti, da so le birokrati in funkcionarji, da živijo v svojem svetu in da so izgubili stik z realnostjo. In teh, ki jim prikimava, je očitno toliko, da je trenutno najpriljubljenejši republikanski predsedniški kandidat – in to z ogromnim naskokom. Vsi ostali republikanski kandidati – z Jebom Bushem vred – le anemično vegetirajo v njegovi senci. Še huje: v primerjavi z njim izgledajo tako nemočno, ubogo in patetično, da bi sami sodili v kategorijo »eksotov, čudakov, lunatikov in frikov«.

Nič, Trump zelo uspešno prikimava vsem tistim užaljenim, ponižanim, frustriranim in deklasiranim, ki so prepričani, da so za njihove socialne, ekonomske in kulturne probleme krivi mehiški in drugi latinskoameriški priseljenci, ne pa neoliberalne politike, ki so omogočile, da se družbeno bogastvo seli le navzgor, k finančnim elitam, k Trumpom, medtem ko so vsi preostali obsojeni na socialno stagniranje, ekonomsko neenakost in kulturno paniko. Trump, ki v politiki vidi le varuhinjo svojih poslovnih interesov, ni rešitev, ampak problem, toda ker reče to, kar misli, imajo mali, užaljeni, deklasirani, jezni, teapartijski, šovinistični, antifeministični, belski ljudje občutek, da jim bere misli, da govori namesto njih in da mu gre za iste vrednote kot njim. Kar je seveda noro – ljudje, ki nimajo ničesar, mislijo, da imajo iste vrednote kot magnat, ki je obogatel s kupovanjem politikov, s katerimi je zdaj v vojni. Ker jih ne potrebuje več. Od njih ne more dobiti več ničesar. Od njih je dobil že vse – vse usluge in koncesije, vse neoliberalne politike in zakone, ki so ljudstvo kot napol suženjsko delovno silo prodale elitam.

In ljudstva ne moti, da so Trumpova podjetja že štirikrat bankrotirala (Trump tipično pravi, da ni bankrotiral, ampak da je le izkoristil stečajne zakone, ki so na voljo vsakomur), kakor ga tudi ne moti, da so mu banke in drugi upniki na začetku devetdesetih let restrukturirali večmilijardni poslovni dolg in 900-milijonski osebni dolg. Je rešitev človek, ki je štirikrat bankrotiral in nakopičil mamutski dolg? Vseeno – pomembno je, da pove to, kar misli. Če se za njim kadi in če se ljudje tako zgražajo, potem ima gotovo prav. Če je zaradi tega, kar je rekel o Mehičanih, izgubil poslovne pogodbe s TV-mrežo NBC (resničnostnega šova Celebrity Apprentice ne bo več gostil), TV-mrežo Univision (Trumpovih lepotnih tekmovanj, Miss Universe in Miss USA, ne bodo več prenašali), veleblagovnicami Macy’s (oblačil z njegovo blagovno znamko ne bodo več prodajali), podjetjem Serta (vzmetnic z njegovo blagovno znamko ne bodo več prodajali) ipd., potem gotovo govori resnico. »Ne uporabljam teleprompterja – govorim iz srca.« Toda Trump ne cilja resnice, ampak resentiment in frustracije.

V času, ko vsi čivkajo, da so politiki kupljeni, je kralj ta, ki pove, da je kupoval politike. V drugačnem družbenopolitičnem kontekstu bi Trump veljal za žvižgača. Razkril je, da je kupoval politike! Razkril je, da Obama ni rojen v Ameriki! Ko je zatežil s tem birtherizmom, ga je komik Bill Maher pozval, naj predloži certifikat, ki potrjuje, da ni sin orangutana, nekateri drugi pa so ga pozvali, naj predloži certifikat, ki potrjuje, da je njegova slovita pričeska avtentično ameriška in da torej ni rojena v tujini, recimo na Bližnjem vzhodu. Res ima tako komično pričesko, da ga zlahka zamenjate za ostarelega stand-up komika z nočne terase kakšnega upokojenskega letovišča. Toda Trump ne potrebuje impersonatorja – sam je svoj najboljši impersonator.

Med eksoti, čudaki, friki in lunatiki ga ne najdete le zato, ker je bogat.

Umetnost posla

Trump je 14 sezon gostil zelo uspešen resničnostni šov The Apprentice (in Celebrity Apprentice), v katerem je – iščoč nove podjetniške upe, ne ravno »nove Donalde Trumpe« (to ne obstaja) – mahal z repliko »Odpuščen si!«, ki jo je ponavljal tako zelo odločno, ognjevito, tako navdušeno, tako strastno in tako manično, kot da jo je izumil, zato jo je dal že leta 2004 – kot svoj trademark – tudi avtorsko zaščititi. Ko ste ga gledali, ste imeli občutek, da je šel med podjetnike le zato, da bi lahko odpuščal ljudi. Toda ironično, ko je sredi junija najavil svojo predsedniško kandidaturo, je napovedal, da bo največji kreator delovnih mest – večjega Bog, oni drugi kreator, še ni dal. Obenem je tudi dodal, da je že doslej »ustvaril na tisoče delovnih mest«. Kralj odpuščanja se prodaja kot kreator delovnih mest.

Kar je absurdno, pa vendar logično. Donald Trump je namreč produkt dobe, ki je odpuščanje na novo izumila – produkt osemdesetih let, ko je neoliberalizem postal uradna ameriška ideologija, ko so na oder bušnili izrazi »prosti trg«, »privatizacija«, »deregulacija« in »konkurenčnost«, ko je eksces postal vrlina, ko je bilo denarja kot pečka, ko je veljalo, da so brezposelni sami krivi, ker so brezposelni, ko je za dosežek štelo le bogatenje, ko je ekonomska neenakost veljala za gonilo družbenega napredka in ko je Gordon Gekko leta 1987 v filmu Wall Street famozno dahnil: »Pohlep je dober!«

Ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da je Gekko to snel z jezika Trumpu, ki je mesec pred tem objavil knjigo Umetnost posla (The Art of the Deal), eno izmed najbolje prodajanih poslovnih knjig vseh časov – Trump trdi celo, da je to najbolje prodajana poslovna knjiga vseh časov, kar pa ni res. Tako kot ni res, da jo je napisal on. Toda kdor jo je tedaj použil, je lahko podoživel Trumpovo biografijo (v šoli je treščil učitelja!) in njegov kampf (z gradnjo imperija, nepremičninskimi projekti, arhitekti, podizvajalci, politiki ipd.), pa tudi njegov recept za uspeh: »Misli na veliko ... Izkoriščaj svoje prednosti ... Obvladuj stroške ... Vrata puščaj odprta ... Vedno bodi pripravljen na najslabše ... Promoviraj se ... Ob sklepanju poslov se zabavaj.« Neoliberalizem, ki je zgradil Trumpov imperij, je prišel v paketu s pravljico o »moči pozitivnega mišljenja«, ki jo je oznanjala Umetnost posla. Ali kot je tedaj v recenziji zapisala Janet Scott Barlow: »Trump je vznemirljiv in edinstven človek, enkraten poslovni kolos, ki svojo človečnost izkazuje s tem, da vse – čisto vse – vabi, naj ga občudujejo.«

Trump se je prelevil v medijsko celebrity in pop ikono, pojavljal se je v filmih, resda epizodno, alias cameo, toda vedno je igral sebe, Donalda Trumpa (pokojnina, ki jo dobiva od združenja igralcev, znaša 110.228 dolarjev na leto!), svoj brand – svoj imidž, svoj logo – pa je začel licenčno in franšizno lepiti na vsemogoče produkte, projekte in prireditve (kravate, družabne igre, hotele, kondominije, restavracije, lepotna tekmovanja, zrezke, vodko, celo knjige), kar je seveda mastno zaračunaval in potem zelo kreativno vrednotil. V poročilu o svojem finančnem stanju, ki ga je predložil zvezni volilni komisiji, je svoj brand ocenil na dobre tri milijarde, kar je več, kot znaša vrednost vseh njegovih letovišč in igrišč za golf skupaj. Skupaj tehta »več kot 10 milijard«, piše v poročilu, vodstvo njegove kampanje pa je, kot pravi revija New York, sporočilo, da obrazec, ki so ga morali izpolniti, »ni narejen za človeka s tako masivnim bogastvom«. Finančni analitiki pravijo, da dejansko tehta le dobre tri milijarde, toda sam tej številki očitno alkimistično priračuna še svoj magični brand.

Republikanska stranka je v smrtnem krču, Trumpa pa se ne more znebiti. Republikancem ni več do smeha.

Leta 2006 je, kot pravi William D. Cohan (Atlantic), tožil Timothyja L. O’Briena, novinarja New York Timesa, ker je v knjigi TrumpNation zapisal, da njegovo premoženje znaša le 150.000–250.000 dolarjev. Trump, »Paris Hilton poslovnega sveta« (znan po tem, da je znan), ki ima – vsaj sodeč po poročilu o njegovem finančnem stanju – 515 različnih služb in je hkrati predsednik 457 podjetij, hoče biti percipiran kot milijarder, ne pa le kot milijonar, zato je trdil, da mu je O’Brien s tem povzročil hudo gospodarsko škodo. Pred leti je za govor na neki prireditvi dobil 400.000 dolarjev, a potem, v šovu Larryja Kinga, izjavil, da je dobil milijon – ker so organizatorji njegov nastop strašno oglaševali, s čimer so okrepili vrednost njegovega branda, te trumpovske mistične fikcije.

Trump je nor na fiktivne vrednosti, na fiktivni denar. In kdo ve, morda ga velike banke – Goldman Sachs, JPMorgan Chase, Morgan Stanley, Citigroup in Bank of America – prav zato ne kreditirajo, saj tudi same slovijo po ustvarjanju fiktivnega denarja.

Trump, ki je Deutsche Bank tožil zaradi »plenilskih kreditnih praks« (!), je maskota neoliberalnega ekscesa. Njegova obsedenost z brandom – s fiktivnim premoženjem – je kristal neoliberalne doktrine, ki je leta 2008 pokopala svet, tako kot je kristal neoliberalne doktrine njegovo razglašanje, da so vsi, ki niso tako bogati kot on, bebci in idioti.

Trump, čisti produkt neoliberalne revolucije v osemdesetih, se je le vrnil domov – kdaj pa naj kandidira za predsednika, če ne prav zdaj, ko je neoliberalna država brez alternative?

Pošljite klovne

Tisti, ki so napovedovali, da Trump ne bo nikoli kandidiral, ker je tak patološki čistun, da se noče rokovati, so se zmotili. In Trump – »pravi Američan«, ki je tako toksičen kot fantazije o »pravi Ameriki«, resničnostni zvezdnik, ki hoče postati ameriški predsednik, da bi bil lahko stalno na TV (jasno, vmes bodo vrteli reklame za njegove projekte in franšize), resničnostni kandidat, ki skuša Ameriki povrniti vero v njeno »manifestno usodo«, tajkun, ki vse po vrsti, s predsedniškimi kandidati vred, razglaša za zgube, politični klovn, ki hlini outsiderja, demagoški diverzant, ki ga ne zanimajo dejstva, ampak emocije, melodramatični bombast, ki se dela, da je karierni antipolitik, vulgarni populist, ki zganja svoj mali teater krutosti, lunatični outlier, ki je vedno pripravljen na close-up, antiterorist, ki svoja stališča do Boga, kontrole orožja, zdravstvene reforme, splava, Hillary Clinton in tega, kdo bi moral odplačati ameriški javni dolg (pred leti je trdil, da bi morali to storiti bogataši!), stalno spreminja, ostareli entertainer, ki pešanje svoje tonysopranovske možatosti kompenzira s psovanjem manjšin, self-made komunikator z mesijanskim kompleksom in tako slabim okusom, da je svoj lasvegaški kazino poimenoval Taj Mahal, showman, ki se lepo poda dobi skrajšane pozornosti in socialne nepismenosti, Sarah Palin s pričesko, ki bi dih jemala celo Kimu Džongu Ilu – je trenutno največji up republikanske stranke. Ker pa je največji up republikanske stranke, obstaja tudi upanje, da bo republikansko stranko uničil, pokopal, razstrelil.

Že ob volitvah leta 2012 je postalo jasno, da republikanci ne bodo več zmagovalci predsedniških volitev, če na svojo stran ne bodo pridobili tudi latinskoameriških volivcev. In v zadnjih letih se je število teh volivcev še povečalo, še zlasti na Floridi, brez katere republikanci ne morejo dobiti predsedniških volitev. Zato so v predvolilni ogenj poslali kar dve floridski korifeji, nekdanjega guvernerja Jeba Busha, ki je poročen z Mehičanko, in senatorja Marca Rubia, ki je kubanskega rodu. S tem so skušali omehčati in zapeljati latinskoameriške volivce.

Potem pa je vstopil Donald Trump, kičasti pozer brez fines, resničnostni alkimist, ki med igranjem golfa menda vedno goljufa – in s svojimi demonizacijami Mehičanov in Mehike vse pokvaril, pa četudi je, ironično, republikance leta 2012, po Obamovi zmagi, sam svaril, da morajo biti do Latinoameričanov prijaznejši.

Republikanska stranka je v smrtnem krču, Trumpa pa se ne more znebiti. Z vsakim spodrsljajem, z vsako traparijo, z vsakim škandalom ga je več. In če republikanci, ki jim ni več do smeha, z njim ne bodo ekstremno prijazni, bo kandidiral neodvisno – kot leta 1992 magnat Ross Perot, ki je Bushu starejšemu, republikanskemu kandidatu, potem speljal toliko glasov, da je v Belo hišo prišel Bill Clinton.

Trump, večji od republikanske stranke, noče stran. Spletni portal Huffington Post je sklenil, da bo o Trumpu poročal le še v rubriki »Razvedrilo« (skupaj s Kardashiani in Paris Hilton), a to ga ne bo ustavilo. To je njegov šov, prevelik, da bi lahko propadel. V času, ko skuša vsak politik izgledati kot resničnostni zvezdnik, zmaga pač ta, ki že je resničnostni zvezdnik. »Trump je tako velik, da ga drugi kandidati napadajo le zato, da bi jih sploh kdo opazil,« pravi Molly Ball (Atlantic). Boljše in pretkanejše ugrabitve stranke še nismo videli.

Trump – antidržavnik, ki stalno ponavlja iste fraze (»Res sem bogat«, »Mehičani so posiljevalci«, »Ameriko bomo vzeli nazaj« ipd.) – je vesela novica za tiste, ki v Beli hiši nočejo videti še tretjega Busha.

In vendar: ko je rekel, da bi morali napasti Mehiko, da so Mehičani posiljevalci in da senator McCain ni bil vojni heroj, ste imeli občutek, da skuša le testirati, kako daleč lahko gre. Test je uspel – Trump gre lahko zelo daleč.

A po drugi strani: Američani so lahko še veseli, da so dobili Trumpa. Glede na okoliščine – glede na stanje unije, glede na stanje politike – bi lahko dobili tudi Hitlerja.