Zapor na sončni strani Alp

Številke so pretresljive. Od leta 2010 število prošenj za azil v Evropski uniji občutno raste. Predlani jih je bilo v vsej Evropski uniji vloženih 431 tisoč, lani 625 tisoč, letos jih pričakujejo več kot milijon. Daleč največ, skoraj petina prosilcev, je Sircev pa Afganistancev, ljudi, ki prihajajo s Kosova, iz Eritreje, Srbije, Pakistana, Iraka, Rusije, Ukrajine, od povsod, kjer divja vojna in kjer države kot tvorbe miru ne obstajajo. Večina jih odide v Nemčijo in na Švedsko, v teh državah najpogosteje podeljujejo status begunca in zagotavljajo največ subsidiarnega varstva. V povprečju je ta pravica v vsej Evropi podeljena slabi polovici prosilcev (46 odstotkom), pri čemer so najbolj širokosrčni Bolgari, Finci in Švedi, najmanj Madžari in Hrvati.

Kje je v vseh teh številkah Slovenija? Lani je dobila 385 prošenj za mednarodno varstvo, status je priznala 44 prosilcem, pri 216, dobri polovici, pa se je postopek ustavil, saj so prosilci zapustili Slovenijo. Druge prošnje so bile zavrnjene oziroma zavržene. Kljub zelo nizkim številkam Slovenija ne izstopa iz evropskega povprečja, ne po strogosti ne po blagohotnosti. A ker smo majhni in neprijazni, pri nas tujcev, ki iščejo boljši svet, tako rekoč ni.

Otepanje

V četrtek je policija v Dolnjem Lakošu, le nekaj kilometrov od meje, prijela skupno 14 (kot pravijo sami) Sircev, ki so hodili po avtocesti proti Lendavi. Mejo naj bi bili prestopili ponoči in se peš odpravili proti Avstriji. Policija jih je zadržala in odpeljala v Center za tujce v Postojni. Kakšna človekoljubna ustanova je ta center, razkriva suhoparni birokratski opis. Tako piše, da je center služba policije, »zadolžena za izvajanje prisilnega odstranjevanja tujcev iz države … ter izvaja nastanjevanje in oskrbo ... za čas, ki je nujno potreben za njihovo odstranitev.« In še, »da ima med bivanjem tujca v centru policija pravico, da pod zakonsko določenimi pogoji tujcu omeji svobodo gibanja, pri čemer se poslužuje zakonsko določenih ukrepov, ki še zagotavljajo učinkovito odstranitev«. Kot da bi šlo za koloradske hrošče.

Po petih dneh je policija Sirce odpeljala nazaj v Prekmurje in jih izročila Madžarom, policistom iz domnevne države prvega vstopa v Evropsko unijo. To je storila kljub opozorilom javnosti, da »na Madžarskem vladajo izredne razmere in begunci trenutno nimajo ustreznega dostopa do azilnega postopka, v sprejemnih centrih pa so razmere neustrezne«. To je storila kljub želji priprtih, da jih ne bi vrnili na Madžarsko. Slovenija torej ni opustila schengenskih pravil ali zamrznila dublinske uredbe, ki določa migracijske postopke v Evropski uniji, ampak se je Sircev skušala odkrižati.

Slovenija potihoma upa, da bo vsako leto izginila vsaj polovica prosilcev. Naj ti ljudje srečo poiščejo drugje, mi jih tukaj v bistvu nočemo.

Na mejnem prehodu Dolga vas jih Madžari niso hoteli sprejeti, češ da v Slovenijo niso prišli iz Madžarske, zato so jih slovenski policisti znova odpeljali v Postojno in zdaj tam čakajo, kaj se bo zgodilo. Policija bo po vsej verjetnosti sprožila še en postopek izročitve, uradni, ki lahko traja dlje. V vsem tem času morajo priprti, če imajo več kot 50 evrov denarja, plačevati po 20 evrov na dan za nastanitev v sobah za rešetkami. Nato državi ostanejo tri možnosti: lahko jih »odstrani« v Srbijo, Makedonijo, Grčijo. Lahko begunci zaprosijo za azil v Sloveniji in morda v vmesnem času zapustijo državo, a to hkrati pomeni, da jih lahko potem kakšna druga evropska država znova vrne. Obstaja še tretja možnost. Kot predvideva zakon o tujcih, lahko Sirci pridobijo poseben status začasnega zadrževanja, po katerem se jim dovoli, da ostanejo in se gibajo po Sloveniji (dokler je ne zapustijo).

Slovenija poleg tega skoraj vsem, ki so jih prestregli pri nelegalnem prehodu meje ali niso imeli veljavnih dokumentov, izdaja plačilne naloge. Ta režim naj bi se sicer v prihodnosti spremenil.

Ilegalnost

Ves postopek pridobivanja azila se začne s kriminaliziranjem ljudi, bistveni namen te politike je omejevanje svobode in kategoriziranje. Kaj naredijo policisti z nelegalnimi migranti, kot jim radi pravijo? Najprej jim vzamejo prstne odtise, potem jih vpišejo v podatkovne zbirke, jih označijo, zadržijo, zaprejo, vse dokler ne steče ta ali oni postopek. Ljudje so kriminalizirani že od samega začetka, ker so v želji po varnem življenju prestopili neko mejo, ki je ne bi smeli.

Tako je tudi v Sloveniji. »Ko nekdo pride na policijsko postajo, sledi standardni postopek, kdo so, od kod so prišli, po kakšni poti, zakaj so zapustili svojo državo,« pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije. »Vsi ljudje ne znajo pravilno pojasniti in obrazložiti razlogov, zakaj potrebujejo varstvo, so utrujeni, pretreseni, nekateri od njih rečejo, da so prišli zaradi boljšega življenja. In to policija pogosto formulira – ena izmed policijskih postaj je še posebno dosledna –, da prihajajo iz ekonomskih razlogov, zaradi česar seveda izgubijo možnost, da bi prišli v azilni dom. Tiste, ki ne pridejo do azilnega doma, policija neposredno vrača v sosednje države, iz katerih so prišli.« Tisti, ki se prebijejo skozi ta postopek, »pridejo v sprejemni prostor azilnega doma, so zdravstveno pregledani, ali imajo uši, garje, vprašajo jih, ali imajo zdravstvene težave. Ko je končan ta hitri zdravniški pregled, se odvzamejo prstni odtisi, fotografirajo jih, dobijo pojasnila o pravicah, postopku, a vse to se zgodi takoj, brez priprave, počitka.« Zakaj je to pomembno? »Tako utrujeni ljudje niso sposobni povedati vsega, kar so doživeli. In če tega ne povedo pri podaji prošnje za mednarodno varstvo – azil, ker so pač preplašeni, ker nam ne zaupajo, lahko to potem dopolnijo pri drugem intervjuju, ki ga vodi oseba, ki odloča o njihovi prošnji za mednarodno varstvo.« To pa je lahko sumljivo. »Pojavi se vprašanje osebe, ki vodi postopek, zakaj tega niso povedali takoj. Imeli so priložnost pri podaji vloge. Zaradi tega se lahko pojavijo neupravičeni dvomi o verodostojnosti prosilca.«

Azilni dom v Ljubljani je nekakšen prisilni dijaški dom, ljudje dobijo osnovno oskrbo, hrano, s posebno izkaznico se lahko gibajo po Sloveniji. Če jih nekaj dni zapored ni v azilnem domu, se postopek pridobivanja azila prekine. Pravilniki predvidevajo, da se lahko prosilci ob finančni pomoči tudi izselijo iz doma, a ti primeri so redki, velika večina jih ostaja v domu. »Najhuje je tistim, ki jim ministrstvo zaradi različnih razlogov, recimo begosumnosti ali suma, da so zgolj "ekonomski migranti", omeji gibanje v Centru za tujce v Postojni, saj je ta podoben zaporu,« pojasnjuje Hadžiahmetovićeva. »Azilni dom je prijaznejši, tam imajo tečaj slovenskega jezika, tri obroke na dan, različne dejavnosti, lahko se (z nekaj omejitvami) prosto gibljejo po Sloveniji. A je veliko praktičnih težav. Ljudje recimo ne morejo kupiti urbane, LPP jim ne želi omogočiti brezplačne vožnje. Azilni dom je odprta ustanova, a se izvaja vsakodnevni nadzor nad nastanjenimi. Nekoč so bile priljubljene dovolilnice, s katerimi so lahko živeli tudi zunaj azilnega doma, le da so se morali enkrat na teden javiti v njem. Ta sistem so sedaj omejili.«

Kaj naredijo policisti z nelegalnimi migranti, kot jim pravijo? Najprej jim vzamejo prstne odtise, potem jih vpišejo v podatkovne zbirke, jih označijo, zadržijo, zaprejo. Ves postopek se začne s kriminaliziranjem.

Drugod je ureditev bolj odprta. Recimo na Švedskem. Tam lahko prosilci za azil izberejo, kje bodo živeli, v centrih ali v stanovanjih, ki jih upravlja državna agencija za migracije. Različnih azilnih centrov je 180, v njih lahko biva okoli 50 tisoč ljudi, 30 tisoč jih stanuje v navadnih stanovanjih in hišah. Številke se bodo letos seveda še povečale. Prosilci za azil so upravičeni do žepnine (75 evrov na mesec, če bivajo v centru, in 226, če so zunaj njega), kasneje lahko tisti s priznanim statusom pridobijo pravico do socialne podpore. Ta za štiričlansko družino znaša 654 evrov na mesec, kar je sicer tudi v do beguncev prijazni Švedski skoraj enkrat manj, kot dobijo domačini. V Sloveniji so stvari bolj omejujoče, mesečna žepnina je 18 evrov, denarna socialna pomoč za tiste, ki pridobijo status, 270 evrov, prva tri leta imajo tisti s priznanim statusom tudi pomoč pri integraciji – država jim plačuje najemnino ali jim zagotovi nastanitev v integracijski hiši. Bistvena razlika pa je v tem, da prosilci za azil v Sloveniji v času postopka ne smejo delati. Konkretneje: delati lahko začnejo šele devet mesecev po vložitvi prošnje. Na Švedskem je drugače, prosilec za azil se lahko zaposli že dan po tem, ko je vložil prošnjo za pridobitev azila.

Ždenje v azilnem domu, dolgotrajni postopki, pretiran nadzor, onemogočen dostop do trga dela, vse to so razlogi, zaradi katerih prosilci za azil med postopkom zapuščajo Slovenijo. »Eden od razlogov je tudi ta, da v Sloveniji ni socialne mreže, ne poznajo okolja, tukaj ni veliko tujcev,« še dodaja Hadžiahmetovićeva. Težav je še precej več. »Prosilke za mednarodno varstvo se pritožujejo, da v zakonu o mednarodnem varstvu ni zajeta pravica za predšolske otroke, to pomeni, da otroci nimajo prostega dostopa do vrtca, da so ti otroci pogosto segregirani, da niso v stiku s slovenskimi vrstniki, tudi slovenski šolski sistem bi moral biti bolje prilagojen starejšim mladoletnikom in odraslim. Šoloobvezni otroci so vključeni v redno šolo. Starejši mladoletniki in odrasli so vključeni v ne dovolj prilagojen in ustrezno zastavljen način učenja in izobraževanja za odrasle. A največja težava je gotovo dostop do trga dela, lahko bi recimo razmišljali, četudi je to v Sloveniji iluzorno, o pozitivni diskriminaciji.« Slovenska azilna politika izpolnjuje predpisane evropske standarde, a resnega strateškega premisleka, kako dolgoročno pomagati tem ljudem, ni. Kot da bi država po tihem upala, da bo vsako leto izginila vsaj polovica prosilcev. Češ, naj ti ljudje srečo poiščejo drugje, Slovenija je zgolj začasna postaja na njihovi poti. Mi jih tukaj v bistvu nočemo.

Dvojna merila

Podobno »humano« se obnašajo slovenski uradniki in sodišča. Slovenija sicer zadnja leta podeljuje več subsidiarnega varstva in azila, a v praksah je nekonsistentna. »Morda ima Slovenija tudi po krivici negativno podobo,« pravi dr. Saša Zagorac s Pravne fakultete v Ljubljani, »pravni okvir je načeloma evropsko primerljiv, a vseeno mislim, da je zadaj sicer težko dokazljiva politika ministrstva za notranje zadeve, da so namenoma konservativnejši, da se s pravnimi procesi išče nekonsistentnost v zagovorih, splošna neprepričljivost prosilcev za azil, da se iščejo razlogi, da se zadeva zavrne ali zavrže. Ni naklonjenosti pri obravnavi prosilcev za azil, ponekod v drugih državah se o izjavah prosilec v izhodišču ne dvomi, pri nas pa se dvomi o vseh povedanih dejstvih.« Ker so ljudje v izhodišču ožigosani kot nelegalni prestopniki, se jim pač ne sme verjeti. Dober primer je recimo zgodba o neki uradnici, ki odloča o tem, do kakšnega statusa je upravičen posameznik. Čeprav so njene odločitve že nekajkrat padle na vrhovnem sodišču, se še vedno raje odloči za institut subsidiarnega varstva, ta je zgolj začasen in negotov, in raje prosilcem ne podeli, kakor ji je že nekajkrat nakazalo sodišče, stalnega statusa begunca.

Prosilci za azil lahko v Sloveniji začnejo delati šele devet mesecev po vložitvi prošnje. Na Švedskem se prosilec lahko zaposli že dan po tem, ko je vložil prošnjo.

Podobne stvari opaža tudi Miha Nabergoj iz Pravno-informacijskega centra. »Nacionalni azilni sistemi kot del skupne evropske azilne politike imajo že v konceptualnem smislu slabe strani. Recimo to, da varstvo omogočajo šele, ko begunec prispe na evropska tla, obenem pa se vlagajo milijoni v sisteme za varovanje meja, ki beguncem onemogočajo varen prihod. Drug velik problem je način določanja pristojne države za azil (dublinska uredba), ki se je v praksi pokazal za neučinkovitega in nepravičnega do prosilcev za azil in do mejnih držav članic Evropske unije, ki so primorane prevzeti večino ljudi.« Evropska migracijska politika z zapletenimi postopki in prestavljanjem ljudi je nastala v drugem času, že leta so jo želeli spremeniti, a so države problem potiskale sem in tja. Namesto sprememb smo dobili koalicijo sebičnosti. Begunska kriza je medtem samo čakala, da se bo zgodila. In se je. Na Madžarskem že pred meseci, pred leti pa že na Lampedusi. Kakšen je bil evropski odgovor nanjo? Žice, zapiranje mej, solzivec, zapori, vojska na mejah, mrtvi na plažah in v predelanih kombijih. Pravila in predpisi evropske azilne politike so zastareli, škodljivi, zato bi se morali namesto nanje, kot pravi Jernej Rovšek iz urada varuha človekovih pravic, »vseskozi sklicevati samo na človekove pravice«.

Slovenska azilna politika, tako Nabergoj, ni ne najboljša ne najslabša v Evropi, verjetno bi tudi naša država podelila več pravic do azila, če lani od 91 sirskih državljanov skoraj vsi ne bi zapustili Slovenije. A jasno, tudi tukaj se hudič skriva v podrobnostih. »Številne države, na primer Švedska, Nemčija in Belgija, zavrnitvena merila razlagajo bistveno manj strogo in priznavajo mednarodno varstvo osebam, ki bi v Sloveniji dobile negativno odločbo.« Ključno je torej vprašanje meril, kako različne države razumejo upravičenost do mednarodnega varstva oseb, ki prihajajo iz držav, kot so Afganistan, Irak, Somalija, Sirija. »V Evropi so danes vsi Sirci upravičeni do statusa, to je splošno sprejeto, so pa države izvora, pri katerih so stvari spornejše. Takšen je Irak, kjer je vojna v polovici države, v drugi polovici pa uradno ne, vendar so ljudje prisiljeni živeti sredi sektaškega nasilja, kaosa, korupcije. Številne države Iračanom priznavajo mednarodno varstvo, to vidimo iz statistik, v Sloveniji pa dobivajo zavrnilne odločbe. Če ste iz Irana, imate pri nas veliko boljše možnosti, da dobite status begunca, kot če ste iz sosednjega Iraka.« To so birokratske neumnosti, neživljenjsko črkobralstvo uradništva. »Razlogi, ki jih navajajo iranski prosilci za azil, zelo dobro ustrezajo merilom za priznanje statusa begunca, po navadi jih država oziroma tajna služba preganja zaradi narodnosti, veroizpovedi ali političnega delovanja. Hkrati se srečujemo s prosilci iz držav, kot sta Irak in Afganistan, kjer se ljudem prav tako dogajajo grozljive stvari in so primorani zapustiti domovino, vendar so njihove težave takšne, da po mnenju naših odločevalcev (oziroma pri ozkem tolmačenju določb) ne ustrezajo merilom za mednarodno varstvo.« Nabergoj še dodaja, da so v Sloveniji tudi pozitivne stvari, azilni dom je dobro urejen, prosilci imajo boljšo oskrbo kot kje drugje, upravičen so do brezplačne pravne pomoči. A tako je bilo do sedaj, ko je, to je bistveno, prosilcev še malo. »Imeti razmeroma kakovosten azilni sistem pri nekaj sto vsebinskih prošnjah na leto ni tako težko. Vse se lahko spremeni, če toliko ljudi pride tudi na mesec, teden ali celo na dan.«

Zavračanje drugega

Ozkosrčna slovenska azilna politika ni naključje, nasprotno, to, kar država počne s prosilci za azili, počne tudi z drugimi tujci. Dr. Mojca Pajnik, raziskovalka z ljubljanske Fakultete za družbene vede, je zelo ostra. »Nikakor ne gre samo za podeljevanje azila, kdor spremlja celotno migracijsko politiko v Sloveniji, hitro ugotovi, da je naša država do tujcev zelo neprijazna. Recimo pri delovnopravni zakonodaji, kjer je politika omejevala delo tujcev, kjer so bile vzpostavljene rigidne kvote, osebno delovno dovoljenje, kjer so se z različnimi mehanizmi namenoma kanalizirali nižje kvalificirani poklici. Država je po nepotrebnem zaščitniška. To ni nič novega, trda oblika etnonacionalizma je vgrajena v nastanek Slovenije. Eklatanten primer so izbrisani. Danes ni bistveno drugače, politika še vedno izključuje t. i. drugega.« Kar je paradoks, tudi Slovenija, še bolj pa države višegrajske skupine, ki najbolj nasprotujejo evropskim begunskim kvotam, so bile nekoč del druge, tuje Evrope. »To, kar se danes dogaja na evropskih mejah, se je še nedavno dogajalo znotraj Evrope. Tudi mi smo del te zgodbe. In te države, s Slovenijo vred, bi morale to izkušnjo izkoristiti, da bi begunce povabile k sebi. Ljudem je treba povedati, naj ostanejo v državi, jim ponuditi možnosti vključevanja, legalizirati bi morali njihov status. Slovenija bi morala izkoristiti lepe marketinške slogane, Small is beautiful, I feel Slovenia, in jih povabiti k nam.«

To je seveda iluzija, slovenska vlada in njeni ministri so imeli po naših podatkih dolgo težave, »saj jih je bolj skrbela 'varnost' kot pa prava operativna vprašanja, kako se lahko pomaga«. Med pretirano previdne naj bi spadal tudi konservativni premier Miro Cerar. Sedaj so se stvari spremenile, »vlada je, kar se tiče begunske krize, končno osredotočena na prave stvari«, pravi vladni uslužbenec, ki želi ostati neimenovan. V vladni proceduri je tudi nov zakon o mednarodnem varstvu, ki naj bi odpravil nekaj malenkosti, bistvenih, velikih sprememb, primernih za razmere, s katerimi imata danes opraviti Evropa in Slovenija, pa ne bo. Kot pravi Mojca Pajnik: »Poglejte SMC, ki ima v svojih vrstah strokovnjake, recimo Milana Brgleza, ki se je že ukvarjal z vprašanjem migracij, a danes bolj ali manj molči. Kakšna je njihova politika? Zakaj zavlačujejo? Čakajo Evropo? Vse skupaj je ekstremni center, vse se dela v imenu domnevnega pomirjanja. To je katastrofa. Begunska kriza je odlična priložnost, da se prebudi evropska ideja, ali pa bo v zanikanju stvarnosti dokončno uničena.«

Če ste iz Irana, imate v Sloveniji veliko boljše možnosti, da dobite status begunca, kot če ste iz sosednjega Iraka ali Afganistana. To so birokratske neumnosti.

Mečkanje ne samo slovenskih politikov, pač pa celotne Evropske unije je na prvi pogled logično. Politiki se bojijo, da bi lahko »prevelik« naval beguncev v Evropi povzročil porast ksenofobnih in skrajnih političnih strank. A kdor razmišlja tako, je že vnaprej izgubil, zavračanje drugega je stalnica dela evropske politike, odgovor na nestrpnost pa je lahko zgolj odločna, človečna, premišljena politika. Trditev, da je slovenska azilna politika bolj bruseljska od samega Bruslja, ni dovolj natančna. Celotna Evropa je takšna, celotna Evropa deluje po načelu sebičnega političnega tehtanja, ne pa po načelih, na katerih je nastala. Torej na načelih svobode in človečnosti za vse. V času, ko je tisoče ljudi odšlo na Bližnji vzhod, da bi v imenu nekega boga in lastne zlobe ubijalo, posiljevalo in rezalo glave, se evropske vlade trudijo preprečiti prihod tistim, ki bi radi zapustili srednjeveški pekel. Celotna Evropska unija, državna tvorba, v kateri živi 500 milijonov ljudi, se trese in zapira zaradi milijona beguncev. Angela Merkel je imela prav, ko je dejala, da se bo pri vprašanju begunce pokazala prihodnost Evrope. Ne v Sloveniji ne v Evropi ni voditelja s karizmo in jasnim prepričanjem, načrtom, kako pomagati. Namesto državnikov nam vladajo politični brezbrižneži. V Veliki Britaniji se je recimo David Cameron pohvalil, da bodo sprejeli 20 tisoč sirskih beguncev, v petih letih. To je skrajno cinično. Samo v zadnjih dneh je vsak dan na Madžarsko prišlo skoraj deset tisoč ljudi.

Ko je dopisnica nacionalne televizijske hiše Marta Razboršek v Srbiji spraševala begunce, ali bodo srečo poskusili tudi v Sloveniji, so ji preprosto odgovorili, da v Slovenijo nočejo. »Ne,« so dejali, »tam te dajo v zapor.« Zdaj, ko je na madžarskih mejah vojska, okoli Evrope pa raste nova železna zavesa, bodo prišli tudi k nam. Vso srečo.