Koalicija sebičnih

Nekateri bi o tem, ali naj Slovenija sprejme begunce, priredili referendum. Drugi bi od njih zahtevali krstni list. Tretji bi jih pobili, ko bi se meji približali na 500 metrov. Nekateri pravijo, da je ta begunski »stampedo« namenjen destabilizaciji Evropske unije, drugi zagotavljajo, da begunce pošiljajo, da bi dokončno islamizirali Evropo, tretji trdijo, da gre za »načrtovano okupacijo Evrope«, ki se bo končala z vpeljavo šeriata.

»Evropski politiki, seveda tudi naši, zaradi mentalnega nasilja politične korektnosti (zaradi medijev in nekakšne t. i. civilne inicijative) mižijo na obe očesi na to očitno. Enostavno se ne znajo upreti tej neoboroženi vojski. S seboj ta prinaša njihovo kulturo, navade, vero. Po končani okupaciji se bomo mi podredili njim. Ker so fanatiki. In takrat se bomo zavedli, da je kalifat že tu. Se kdo spomni objave njihovega zemljevida na netu?«

Take reči se zadnje čase valjajo po spletnih forumih. In spletni komentatorji – lunatiki, histeriki, konspirologi, patrioti, nativisti, križarji, nergači, apokaliptiki, rojeni poštenjaki in pegidovci, troli, ki se imajo za glas večine, klovni, ki se imajo za preroke – trdijo, da s tem zgolj izražajo svoje mnenje. In da imajo do tega pravico. Kot je zapisal eden izmed njih: »Če komentator izrazi svoje mnenje, da se ne strinja s sprejemom beguncev, tako mnenje ni sovražni govor, temveč izraz svobodne volje, ki je temelj vsakega demokratičnega sistema.«

Vsi skupaj so prepričani, da lahko rečejo to, kar mislijo. Problem seveda ni v tem, da ne bi smeli reči tega, kar mislijo, ampak v tem, da to, kar rečejo, sploh mislijo. Za tega, ki pravi, da bi morali begunci ostati doma in braniti domovino, bi težko rekli, da misli: tam, od koder so vsi ti ljudje zbežali, ni namreč več česa braniti. Sirija, Irak, Libija, Somalija, Afganistan so propadle države – države, ki ne obstajajo več. Kakor bi težko rekli, da misli ta, ki se je še malo prej zgražal nad grozotami Islamske države, zdaj pa se zgraža nad temi, ki pred Islamsko državo bežijo.

Spletni administratorji najbolj strupene izbruhe sovražnega govora odstranjujejo, kar imajo spletni komentatorji za cenzuro – in dokaz, da živijo v tiraniji. Oh, in da imajo begunci več pravic kot oni. In da bodo živeli na »naš« račun. »Slovenci smo v svoji državi begunci,« je dodal eden izmed njih. »Pravi« Slovenec – večna žrtev tiranije. In glede na to, kaj vse na spletnih forumih preživi »cenzuro« in »tiranijo«, si lahko živo predstavljate, kako strupeno in sovražno zveni šele tisto, kar »cenzure« in »tiranije« ne preživi.

Gre za sovražni govor? Ja. Je to kaj novega? Ne. Vse te fraze že poznamo. Le izbrisane, geje, samske ženske, »komunajzarje« in Katarino Kresal so v svoji apokaliptični retoriki zamenjali z begunci. Novega je nekaj drugega, precej alarmantnejšega. Ali bolje rečeno: kaj je sovražni govor posameznikov v primerjavi s sovražnim govorom držav? Kaj je sovražni govor malih spletnih esesovcev v primerjavi s sovražnim govorom politikov? Samo pomislite: begunci, ne prihajajte na Dansko, svari danska vlada – v Franciji bi župani sprejeli le kristjane, pripadnost beguncev krščanstvu pa bi preverjali s poznavanjem Biblije – na Češkem so beguncem na roke vpisovali številke – slovaški oligarh, lastnik perutnine Hyza, ki je pozval Nato, naj obračuna z begunci, predvaja televizijski oglas, v katerem slastni češki obed ogrožajo piščanci, ki jih na Češko tihotapijo v prtljažnikih avtomobilov (v »odpisanem« tovornjaku njegove firme se je nedavno zadušilo 71 beguncev!) – češki predsednik Miloš Zeman je begunce primerjal s cunamijem (»Počutim se kot turist, ki na tajski obali fotografira majhen val v daljavi, a ne ve, da ga bo pokončal.«) – na Madžarskem beguncem v zbirnih kletkah mečejo hrano, kot da so psi – vsi po vrsti razlagajo, kakšne »koristi« bomo imeli od beguncev – in tako dalje. In tako dalje. In mar niso nedavno beguncev zbasali na vlak, jim rekli, da gredo v Nemčijo, potem pa jih odpeljali v koncentracijsko taborišče?

Vse to, kar gledamo zadnje dni, je v resnici le slavnostno dopolnilo tega, kar se je dogajalo prejšnja leta: evropski politiki so le mirno gledali, kako se begunci utapljajo v Sredozemlju. Morda so računali, da bodo vsi utonili – ali pa da bo množično utapljanje vse druge odvrnilo od bežanja v Evropo. To je bil sovražni govor evropske politike. Toda že sama azilna politika Evropske unije deluje kot sovražni govor: kdor hoče biti upravičen do azila, mora najprej priti v Evropo! In begunci so se utapljali, da bi prišli do Evrope – in azila.

Nacisti so Judom na roke vžigali številke in jih trpali na vlake, rekoč, da gredo v svobodo, odpeljali pa so jih v koncentracijska taborišča – teh »trikov« ni po zlomu nacizma uporabljal nihče več. In ko smo že ravno pri francoskih županih, ki bi radi begunce preizkušali v poznavanju Biblije – ta »trik« so nazadnje uporabljali rasisti na ameriškem jugu. Rekli so mu »test pismenosti«, alias »literacy test«, z njim pa so skušali v nekaterih rasističnih državah, še posebej v Alabami, Louisiani in Misisipiju, črncem preprečiti, da bi volili – tega, da imajo črnci volilno pravico, pač niso prenesli. Odločitev vrhovnega sodišča, da imajo črnci iste pravice in svoboščine kot belci, so imeli za tiranijo. Še več: zdelo se jim je, da imajo črnci zdaj več pravic kot belci. Zato so si stebri belske »supremacije« – okej, belske »nadvlade«, belske »suverenosti« – izmislili »test pismenosti«. Vedno je mrgolelo zagatnih vprašanj. Recimo: »Kdo je trenutno ameriški pravosodni minister?« Ali pa: »Ali te po alabamski zakonodaji lahko zaprejo zaradi dolga?« Ali pa: »Spodaj napiši besedo 'noise' v obratni smeri, potem pa dostavi piko nad tisto črko, ki bi bila druga v besedi, če bi bila napisana v pravi smeri.« Ali pa: »S pisanimi črkami napiši vsako drugo besedo v tej vrstici in s tiskanimi vsako tretjo besedo v isti vrstici (originalne črke manjše in prva vrstica se konča s piko), toda z veliko začetnico začni peto besedo, ki si jo napisal s pisanimi črkami.« Vprašanja so bila, pravi Rebecca Onion (Slate), namerno zavita, zamotana in nejasna, testi, ki jih je bilo treba rešiti v desetih minutah (ena napaka in si padel!), pa so bili sestavljeni tako, da so bili nerešljivi. Aha, so rekli črnskemu volivcu, nisi zrel za volitve! In ni smel na volišče.

Ja, v Evropi in Sloveniji divja sovražni govor posameznikov, ki pa ga je preglasil in zasenčil sovražni govor držav, sovražni govor politike. Država je ta, ki sovraži. Politika je ta, ki sovraži. In tu je problem: Evropa, ki naj bi begunce zavarovala pred grozotami pekla, pred katerim bežijo, jih bo morala očitno zavarovati tudi pred sabo.

Ne, našim ljudem ni mogoče očitati rasizma, pravi češki predsednik – le zaskrbljeni so, le svoja mnenja o begunski krizi izražajo. Tudi evropskim politikom ni mogoče očitati rasizma – le zaskrbljeni so, le svoja mnenja o begunski krizi izražajo. Ali uporabljajo rasistične izraze? Ne. Za vsak primer raje uporabljajo kodirane izraze – ezopski jezik. Recimo: madžarski premier Viktor Orban pravi, da begunci hočejo »nemški način življenja«. Kar je seveda kodirani izraz: namesto da bi rekel, da begunci niso upravičeni do »našega« načina življenja in da ga niso vredni, ker so »nižja« rasa, reče, da hočejo »nemški način življenja«. In tisti, ki mislijo kot Orban, točno vedo, kaj je hotel s tem reči. To je šifra, signal, koda. Nihče mu ne more očitati, da je rasist. Rasizem bi ga diskvalificiral.

Podobno je s frazo: »Beguncem je treba pomagati, toda bolje bi bilo, če bi jim pomagali doma – tam, od koder bežijo.« Kar je spet le koda: namesto da bi rekli: »Afričane imamo radi, toda ne tu, ampak v Afriki« (kot so nekoč odkrito govorili privrženci LePenove Nacionalne fronte), se izrazijo kodirano. Za vsak primer: rasizem bi jih diskvalificiral. Toda njihovi privrženci in somišljeniki vedo, kaj so hoteli reči. Zato drug drugemu puščajo signale, šifre, kodirane izraze.

Varnost je postala kraljica kodiranih izrazov. Ne morejo reči: črnci in muslimani ne sodijo med nas! Lahko pa rečejo: to je varnostno vprašanje! Gre za varnost!

In podobno je z besedo, ki je postala kraljica kodiranih izrazov: varnost. Ne morejo reči: črnci in muslimani ne sodijo med nas! Lahko pa rečejo: to je varnostno vprašanje! Gre za varnost! Raje se izrazijo kodirano, toda njihovim privržencem in somišljenikom je jasno, kaj hočejo reči: črnci in muslimani bodo ogrozili našo varnost, naše varno življenje, naš način življenja, našo čistost, našo suverenost, našo identiteto in tako dalje. Varnost je le kodirani izraz za krstni list. Namesto da bi rekli: »Vzeli bomo le tiste begunce, ki bodo pokazali krstni list« (ali pa: »Kako lepo bi bilo, če bi lahko v Sloveniji živeli le kristjani«), rečejo, da je treba »misliti na varnost«.

Kar je seveda že v osnovi trapasto: begunci v Evropo in Slovenijo ne bežijo zato, da bi spodkopali varnost, temveč prav zato, ker hočejo varnost. Toda kodirani izrazi niso nič novega – v Ameriki brenčijo že dolgo, vse od tedaj, ko je rasizem nehal biti samoumeven in sprejemljiv in ko so morali rasisti nekdanje rasistične izraze odmisliti, če se niso hoteli v javnosti avtomatično diskvalificirati. Tako so rasistično retoriko zamenjali kodirani izrazi.

Pravica do strahu pred begunci

Patriotsko, nativistično, belsko gibanje Tea Party, ki je – v apokaliptični ekstazi – zacvetelo v času Baracka Obame, pogosto uporablja kodirane izraze. Teapartijci še posebej radi bentijo proti »drugi ustavi« – jasno, »druga ustava« je le kodirani izraz za vse tiste amandmaje, ki so v ameriško ustavo prišli po državljanski vojni, recimo 13. amandma, ki je odpravil sužnjelastništvo, ali pa 15. amandma, ki je prepovedal odrekanje volilne pravice na podlagi barve kože. Namesto da bi izrekali rasistične psovke, rečejo »druga ustava«. Kar le potrjuje, kako slabo prenašajo, da mož v Beli hiši ni belec. In ko je Arizona pod vplivom kodiranega teapartijskega trušča sprejela rasistično protiimigrantsko zakonodajo, so nestrpni, vigilantski, paranoidni »prostovoljci« takoj planili na ameriško-mehiško mejo in začeli loviti ilegalne, »nedokumentirane« imigrante.

Kraljica med kodiranimi izrazi pa je fraza »pravice zveznih držav«, alias »states' rights«. Tisti, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja nasprotovali rasni desegregaciji (predvsem na ameriškem jugu), so se običajno sklicevali na »pravice zveznih držav«, češ: ameriška vlada nam ne more vsiljevati novega načina življenja, rasne desegregacije, univerzalnosti državljanskih svoboščin! Mi živimo po svoje! In tako hočemo živeti tudi naprej! Po sprejetju zakona o državljanskih pravicah (1964), ki je prepovedal kakršnokoli obliko rasne diskriminacije, je ta izraz dobil novo, kodirano življenje. Rasisti ne rečejo: »Segregacija včeraj! Segregacija danes! Segregacija jutri!« Rečejo: »Pravice zveznih držav včeraj! Pravice zveznih držav danes! Pravice zveznih držav jutri!«

Belski nativisti so bratje evropskih in slovenskih nativistov: imajo se za »prave« Američane – za žrtve tiranije. Prepričani so, da izgubljajo suverenost. In da »prava« Amerika – tako kot »prava« Evropa ali »prava« Slovenija – izginja. Še več: sami sebe imajo za glas večine, ki jo skušajo tiransko spremeniti v manjšino, tako da njeni pripadniki postajajo begunci v lastni državi. Še vedno ne morejo preboleti »travmatične« izgube suverenosti, ki so jo doživeli, ko so južne države po državljanski vojni izgubile sužnje. Slovenski spletni forumi in izjave evropskih politikov zvenijo kot prevod njihove kodirane retorike.

Teapartijci, zaviti v ameriško zastavo, patriotizem, paranojo, konspirologijo, kognitivno disonanco in nostalgijo (s štiklom Amazing Grace na ustih), Obamo razglašajo za parazita, socialista, Hitlerja, Stalina, diktatorja, tirana, toda to so le kodirani izrazi: parazit, socialist, Hitler, Stalin, diktator, tiran mu pravijo zato, ker mu ne smejo reči »črnuh«, nigger. Radi bi mu rekli nigger, pa ne smejo. Radi bi mu rekli »opica« ali kaj takega, pa ne smejo. To bi jih diskvalificiralo.

Ker morajo v izogib političnemu samomoru uporabljati kodirane izraze, ezopsko govorico, šifre, ne govorijo o »čisti« Ameriki, temveč o »pravi« Ameriki, ki je kodirani izraz za dobre, stare čase, ko so belci in črnci živeli ločeno in ko so bili črnci podrejeni belski večini. In ja, zato ne govorijo o »čisti« Ameriki, temveč o »varni« Ameriki, ki jo je treba zavarovati pred hordami imigrantov. Zato se hočejo nostalgično vrniti h »koreninam« Amerike, k »pravi« Ameriki. Zato so – kot gledališki igralec John Wilkes Booth, morilec Abrahama Lincolna – prepričani, da je bila Amerika »ustvarjena za belce, ne pa za črnce«. Zato hočejo nazaj »svojo« Ameriko, »pravo« in »avtentično« Ameriko, Ameriko tradicionalnih vrednot, Ameriko preteklosti, Ameriko z jasno rasno hierarhijo, Ameriko, katere identiteto bi – tako kot nekoč, v dobrih, starih časih – določali belci. Zato so prepričani, da so belci žrtve in da vedno le izgubljajo. Zato mislijo, da si belci zaslužijo več kot drugi. Zato verjamejo vsem konspirološkim idiotizmom. Zato sovražijo socialno državo (ker je to le način, na katerega lenobni črnci ropajo belce!). Zato ne trpijo davkov (z davki se financira socialna država!). In zato prezirajo abortus (to je le oblika genocida, s katerim skušajo belce, »ameriško večino«, spremeniti v manjšino!).

Največji junak teapartijske mase je kakopak Donald Trump, prvi slovenski zet, republikanski predsedniški kandidat, ki je srca v tej masi osvojil s tem, ko je izjavil, da so Mehičani, ki ilegalno prihajajo v Ameriko, kriminalci, morilci in posiljevalci, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil orjaški zid in da bodo gradnjo tega »novega kitajskega zidu« plačali Mehičani. »Pravi« Američani so navdušeni! Tu se zastavi vprašanje: ali res verjamejo, da bo Trump na ameriško-mehiški meji zgradil orjaški zid, ki ga bodo plačali Mehičani? Ne. Le všeč jim je, da je to rekel. Všeč jim je, da jih je »odrešil«, da je torej zavrgel tiransko politično korektnost in imigrantom rekel kriminalci, morilci in posiljevalci. Sami so imeli to ves čas na koncu jezika, a so to morali kodirati in šifrirati. Zdaj lahko končno spet prakticirajo svobodo govora – zdaj lahko imigrantom končno rečejo kriminalci, morilci, posiljevalci. Še malo, pa bodo lahko Afroameričanom spet rekli »črnuhi«.

Evropski in slovenski spletni troli, ki se skrivajo za forumsko anonimnostjo (hej, živijo v tiraniji!), zdaj fukotožno pogledujejo proti politikom in čakajo tistega, ki jih bo »odrešil« in begunce razglasil za kriminalce, morilce in posiljevalce. Sami imajo to stalno na koncu jezika. Kar tišči jih. Stiska. Od tega, česar ne smejo izreči, jih tako zvija in krotoviči, da trpijo, kot pač trpi nekdo, ki je zbolel.

Politika jim na ravni retorike pošilja le kodirane, šifrirane, ezopske, asociativne izraze, tajne signale (»Med begunci se skrivajo tudi islamisti – saj se razumemo, ne?«), ki pa jim povsem nedvoumno sugerirajo: pravico imate, da se bojite beguncev! Pravico imate, da se bojite za svoje življenje! In dobro vemo, kam je pripeljala ta kodirana rasistična retorika – do tega, da lahko belski policaj ali pa katerikoli belec mirno in tako rekoč nekaznovano ustreli črnca, če se ustraši za življenje. Belec ima v Ameriki »prirojeno« pravico do tega, da se ob pogledu na črnca ustraši za življenje. In če prisluhnete retoriki evropskih politikov, imate občutek, da ta belski privilegij – ta »prirojena« upravičenost do strahu pred begunci – po novem tudi v Evropi velja za »razumno reakcijo«.