dr. Andrej Robida

»Logika je taka: napake skrivajmo. Če jih novinarji najdejo, pa hitro koga žrtvujmo.«

Ko se zgodi letalska nesreča, inšpektorji sestavijo vsak delček razbitine, da bi ugotovili resnični vzrok. V zdravstvu, predvsem v Sloveniji, pa se odgovorni še zmeraj zadovoljijo z iskanjem dežurnega krivca, če bolnišnicam medicinskih spodrsljajev že ne uspe pomesti pod preprogo. Otroški kardiolog dr. Andrej Robida se je že pred desetletji odločil, da se bo boril proti takšni »kulturi«. Po delu v tujini je med letoma 2001 in 2007 na ministrstvu za zdravje vodil oddelek za kakovost v zdravstvu, sopredsedoval je delovni skupini evropske komisije za varnost pacientov in sodeloval pri tako rekoč vseh najpomembnejših nadzorih v Sloveniji, uvedenih zaradi zdravniških napak. Letos je kot član mednarodne komisije opravljal nadzor nad programom otroške srčne kirurgije v ljubljanskem kliničnem centru.

Ko bo ta Mladina natisnjena, bo vaše poročilo o nadzoru nad programom otroške srčne kirurgije v ljubljanskem kliničnem centru (UKC) verjetno že javno. Pričakujete napade, poskuse diskreditacije?

Verjetno. Čeprav je treba vedeti, da so avtorji tega poročila ugledni, mednarodno priznani strokovnjaki z visoko integriteto, ki v poročilo niso ali pa nismo zapisali ničesar, kar ne bi imelo podlage v dejstvih. V poročilu je tudi jasno zapisano, kje zaključki niso bili mogoči, predvsem zato, ker klinični center ni zagotovil podatkov, za katere smo prosili.

Poročilo je, sodeč po nekaterih prvih objavah, precej strašljivo.

Napisano je bilo pošteno, a tudi ostro. Moram priznati, da so tujcem v skupini šli lasje pokonci, ko so ugotavljali, kaj se dogaja.

Nekateri mediji so objavili, da naj bi pri izvajanju programa po nepotrebnem umrlo več kot 30 otrok.

Ne vem, vseh teh podatkov nismo mogli preveriti, ker jih za celotno obdobje od leta 2007 do leta 2014 niti nismo pregledovali, to sicer še lahko storimo v prihodnje. Smo pa natančno pregledali leto 2012 in ugotovili, da so umrli štirje otroci od 73 obravnavanih.

Štirje v enem letu po nepotrebnem – je to mogoče z gotovostjo trditi?

Da. Natančno seveda nikoli ne veš, lahko pa to z gotovostjo sklepamo na podlagi analize in primerjave in na podlagi standardov za otroško srčno kirurgijo, podprtih z dokazi. Stvari niso potekale tako, kot bi morale. Izgovori, da so imeli ti otroci hudo srčno napako in da bi lahko umrli tudi, če bi se držali standardov, niso primerni. Do vseh ugotovitev smo prišli po pogovoru z vodstvom, z vsemi zdravniki, s starši otrok, s tistimi, ki so bili kritični, in tistimi, ki so dobili dober vtis. Pogovorili smo se tudi z medicinskimi sestrami, pregledali smo dokumentacijo in tako naprej. Tako nam je postalo jasno, kje so bile narejene napake, tudi organizacijske, zaradi katerih, če jih ne bi bilo, otroci zelo verjetno ne bi umrli.

Kako pa se je program izvajal v preostalih letih?

Ko smo analizo za leto 2012, v katerem je bilo dejansko premalo operacij za posplošitev, želeli razširiti na celotno obdobje, je vodstvo UKC nehalo sodelovati. Obljubljene dokumentacije, kot so predpisani pravilniki, standardi, statistike glede operacij, nam niso več hoteli pošiljati. Klinični center je denimo leta 2007 pristopil k evropskemu projektu, v okviru katerega bi moral poročati o operacijah v programu otroške srčne kirurgije. A smo ugotovili, da ni poslal podatkov niti o enem posegu.

Moram priznati, da so tujcem v skupini pri nadzoru nad programom otroške srčne kirurgije šli lasje pokonci, ko so ugotavljali, kaj se dogaja.

Zakaj tudi vam niso hoteli poslati dokumentacije?

Ker jih je bilo strah ugotovitev, predvsem, kako bodo te predstavljene v javnosti. Ta problem sicer ni omejen zgolj na program otroške kardiologije. Ko v Sloveniji slišite ali berete, češ, naša bolnišnica je varna, pa pri tem ne pokažejo rezultatov, trditve dejansko ne pomenijo nič. Spomnim se primera, ko je UKC Ljubljana pred leti lagal ministru in javnosti, češ da smo četrti v Evropi po uspešnosti pri otroških srčnih operacijah. A ministru so pokazali le rezultate, ne pa osnovnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko preverili, ali ta hvala drži. Žal moram reči, da v Sloveniji niti natančnega pregleda nad varnostjo in kakovostjo nimamo. Ministrstvo za zdravje ima sicer nekatere kazalnike, a so nepreverjeni. Vse je odvisno od poštenosti posamezne bolnišnice. Cilj vsake bolnišnice pa seveda je, da se pokaže v najboljši luči. Vse to imenujem z eno besedo: goljufija, razen preredkih izjem.

To je bilo dejansko že vaše drugo poročilo o programu otroške kardiologije?

Da, pred tem, leta 2012, smo opravili analizo dveh primerov smrti otrok v tem programu. Za analizo enega od teh primerov me je prosila zdravniška zbornica, ki je želela, da se preveri samo ena zdravnica v primarnem zdravstvu.

Na podlagi česa ste sklepali, da so v zbornici želeli odgovornost pripisati zgolj eni osebi?

Ker imamo tak sistem. Zdravniška zbornica lahko pogleda samo posameznega zdravnika ali pa skupino zdravnikov, nič drugega.

Torej ne le da nimamo pregleda nad kakovostjo v zdravstvu, nimamo niti načina, kako preveriti, zakaj se v zdravstvu dogajajo napake?

Točno. Zdravniška zbornica ne more preveriti ravnanja medicinskih sester, ki delajo z zdravniki, ne more preveriti, kako so urejeni vodenje, varnost, kakovost, delo, kakšno je organizacijsko ozračje, zato na ravni sistema pravih vzrokov ne moremo odkriti. Nacionalni inštitut za javno zdravje se sicer ukvarja s problemom tobaka, alkohola, z nalezljivimi in kroničnimi boleznimi, ne ukvarja pa se z varnostjo pacientov, čeprav je to velik javnozdravstveni problem. Tudi nobene druge institucije nimamo, ki bi sistematično urejala to občutljivo področje. Za povrhu smo ljudje še zmeraj navajeni, da govorimo o zdravniških napakah ali o spletu okoliščin, s čimer se odpovedujemo vsakršni analizi. V takšnem ozračju se ne more zgoditi, da bi recimo medicinska sestra glasno opozorila zdravnika, ki se lahko zmoti in predpiše prevelik odmerek kakega zdravila. Ne more ga, ker jo je lahko upravičeno strah, kaj se ji bo zgodilo, če bi ga opozorila.

Strah česa?

Danes kaznujemo in krivimo posameznega zdravnika, medicinsko sestro … Posledica je, da si številni ne upajo opozarjati na nepravilnosti. Ko sem leta 2002 delal na ministrstvu za zdravje, smo uvedli sistem sporočanja najhujših napak. Rezultat je bil presenetljiv – skoraj nobenega poročila nismo prejeli. Če bi to statistiko tedaj vzeli zares, bi lahko Slovenijo razglasili za svetovno prvakinjo. A sam sem nato naredil korak naprej. Leta 2004 sem opravil raziskavo med predstojniki in glavnimi medicinskimi sestrami o tem, zakaj napak ne sporočajo. Ugotovili smo, da se odgovorni bojijo medijev, bali so se, da bi prišli na sodišče, kar 80 odstotkov pa jih je odgovorilo, da jih je sram, ker so naredili napako. To je neumno, saj se iz napak učimo. A se ne znamo. Zato govorim o kulturi. Sam sodim, da je tudi drugod, ne samo v zdravstvu, podobno. Verjetno uradniki v državni upravi nadrejenih prav tako ne opozarjajo na napake.

In to je tudi glavno spoznanje vašega poročila o nadzoru nad omenjenim programom? Kot ste ugotovili že pri prejšnjih nadzorih, se težave v Sloveniji sistematično pometajo pod preprogo.

Spomnite se, kako smo postali pozorni na ta program. Leta 2009 je eden izmed zdravnikov pisno opozoril odgovorne, torej vodstvo UKC, kaj se dogaja. Opozoril je, da je kirurg prisoten samo tri dni na mesec, kar je nevzdržno, opozoril je, da so odnosi hudo obremenjeni in podobno. In kaj se je zgodilo? Odstranili so ga z delovnega mesta. Če sedaj potegnemo vzporednice s primerom Radan: tam so bili sankcionirani in odstranjeni tisti, ki niso ničesar sporočili, ničesar o nenavadnih dogodkih ali slabih odnosih. To so dvojna merila in sumim, da so dvojna merila tudi v drugih sistemih, na ravni države. Pri čemer je seveda ta problem v zdravstvu še veliko hujši. Ali veste, koliko ljudi vsako leto umre v prometnih nesrečah?

Okrog sto?

Leta 2007 je v prometnih nesrečah v Sloveniji umrlo okrog 300 ljudi, lani okrog sto. Na tem področju je napredek očiten. Imamo zakonodajo, imamo državno politiko in zakonodajo o varnosti cestnega in železniškega prometa, imamo policijo, ki nadzira promet, imamo agencijo za varnost v cestnem prometu in imamo seveda civilne organizacije, avto-moto zvezo, poligone varne vožnje in tako naprej. Kaj pa imamo v zdravstvu, kjer vsako leto zaradi nesreč umre desetkrat toliko ljudi? Zakonodaje ni, še vedno nimamo agencije, nadzori, kot sem vam povedal, ne morejo odkriti sistemskih pomanjkljivosti in tako naprej.

Že pred leti in zdaj spet ste omenili, da v Sloveniji v zdravstvu vsako leto umre okrog tisoč ljudi zaradi napak. Na podlagi česa to sklepate?

Raziskave na to temo seveda nimamo, čeprav smo jo skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) hoteli narediti, za kar smo izobrazili tudi 20 raziskovalcev, a jo je nekdo ustavil. Smo del EU in naše bolnišnice so najbrž primerljive z bolnišnicami v Evropi. Kadar se hočemo hvaliti, se hvalimo, češ da smo na redkih področjih na četrtem ali petem mestu. Ko pa rečeš, da v Evropi od 8 do 12 odstotkov pacientov doživi škodljivi dogodek in približno vsak 300. umre zaradi napak, je naš odgovor: ne, to se pri nas ne dogaja. No, če te mednarodne podatke ekstrapolirate na Slovenijo, lahko sklepate, da pri nas na leto zaradi napak pri zdravstveni obravnavi umre okrog tisoč ljudi. Vsak 300. pacient umre, vsak 24. se v bolnišnici okuži. Po teh ocenah je smrtnost zaradi napak v bolnišnicah v Sloveniji na četrtem mestu med vzroki smrti, takoj za srčno-žilnimi boleznimi, rakom in poškodbami. Gre za pomemben javnozdravstveni problem.

Pa je te številke sploh mogoče znižati ali gre za pričakovani del kakršnegakoli zdravstvenega sistema?

V ZDA, ne da bi sicer hvalil njihov sprivatizirani zdravstveni sistem, so na primer zaradi sistemskih rešitev na posameznih področjih, recimo pri obolenjih za pljučnico na respiratorjih, število okužb zmanjšali s 5 do 7 odstotkov na nič. Skupaj so v ZDA v zadnjem obdobju število smrtnih primerov zaradi napak pri zdravstveni obravnavi zmanjšali za petino ali četrtino, in to z ukrepi. Ko pa v Sloveniji opozorimo na ta problem, nekateri pravijo, da zgolj po nepotrebnem razburjamo javnost. In to čeprav je v 80 ali 90 odstotkih smrti zaradi napak vzrok v sistemu, tega pa je mogoče spremeniti.

Toda ali se vam vseeno ne zdi, da je zavesti o tem pri nas vse več? Nekoč sodnih postopkov zaradi »zdravniških« napak ni bilo, sedaj pa je teh primerov že več kot sto.

Seveda morajo bolnišnice napake popraviti in tisti, ki so škodo imeli, morajo za to dobiti kompenzacijo. A s sodnimi postopki ali kriminalizacijo zdravnikov se škoda zgolj še povečuje. Zdravniki niso najneumnejši ljudje na svetu. Ko zdravnike kazensko preganjamo zaradi napak, ki jih nihče ne naredi namerno, jim sporočamo: ne govori o svojih napakah, skrivaj jih, pripiši jih zapletom, bolezni ali postopku, delaj t. i. defenzivno medicino. Škodljivejšega načina, kot je kriminalizacija človeških napak, preprosto ni. Človeška napaka je nenamerna, ne moreš je preprečiti, vsak se moti. Lahko pa vedno prilagodiš sistem tako, da se napake ne morejo dogajati. In temu se s kriminalizacijo odpovedujemo.

Ko v Sloveniji slišite ali berete, češ, naša bolnišnica je varna, pri tem pa ne pokažejo rezultatov, trditve dejansko ne pomenijo nič.

Prej ste omenili razliko med varnostnimi politikami v prometu in v zdravstvu. Očitno je razlika. Toda ali niso deloma za to krivi tudi zdravniki sami. Vemo, da je zdravstveni ceh zgodovinsko eden najbolj zaščitenih. Prek zbornice je organiziran tako, da se o delu zdravnikov ne sme dvomiti, da so, kot se že pregovorno reče, bogovi v belem.

Priznam, da je zdravniška zbornica v preteklosti delala ogromne napake. Tukaj mislim recimo na primer nesrečne smrti Bora Nekrepa, zaradi katerega sem hotel izstopiti iz zbornice, pa nisem mogel, ker je članstvo obvezno. V tem primeru je zbornica sprva varovala zdravnico, nato so ji po vseh pritiskih licenco vzeli za štiri mesece. V naše glasilo sem napisal: zakaj za štiri mesece, zakaj ne za štiri mesece, tri dni in dve sekundi? Tak ukrep je seveda nesmiseln. Sama je priznala, da se je zmotila, nato se je preiskava takoj končala. Saj da, kot piše tudi v kazenskem zakoniku, ni ravnala s potrebno pazljivostjo in po pravilih zdravniške stroke. Ker če bi ravnala po pravilih zdravniške stroke, napake nikoli ne bi bilo. A res? Vsi imamo enake možgane, ki se motijo, ki so pozabljivi. Noben človek ne more biti neprestano pazljiv. Pri preiskavi tega primera se nihče ni produktivno vprašal, zakaj je v resnici nastala zmota in kaj bomo naredili, da takšnega primera nikoli več ne bo.

Vaš odgovor?

Situacija pri Boru Nekrepu je bila zapletena. Imel je tako redko bolezen, da sem sam zanjo vedel samo takrat, ko sem delal izpit. Je tako redka, da je skoraj ne pričakuješ. Še huje, pojavila se je pri starejšem otroku in ne pri dojenčku, kot je to najpogosteje. Poleg tega je zdravnica dobila rezultate preiskav, ki so jo zvedli, kar jo je še dodatno zmedlo. Toda ta položaj je v stroki znan, gre za zmoto zaradi osredotočenja na položaj, ki kaže na drugo, pogostejšo bolezen. Rešitev je tudi znana: vzpostavljen mora biti sistem, v katerem zdravnici ne bi smelo biti nerodno poklicati koga drugega za nasvet, četudi je bila ura dve zjutraj. Za to pa so potrebni napisana pravila, protokoli in sistematično šolanje in navajanje osebja na takšno ravnanje. Ne da si zdravniki ali posamezne institucije konkurirajo in se utrjujejo v prepričanju, da so najboljši. Kako se je zdravnica vedla do družine, pa je drugo, prav tako sistemsko vprašanje. Neka študentka je v naše zbornično glasilo napisala, da je bila letos na praksi v Avstriji. Veste, česa sem se naučila, je zapisala. Da je treba pred vstopom v bolniško sobo potrkati. Da je treba pacientu dati roko, se predstaviti. Jaz sem to sam doživel, ko sem bil pacient. Nihče ni potrkal, skoraj nihče se mi ni predstavil. Operirali so me sicer profesionalno in jim gre zato vsa pohvala, ampak v tisti pižami sem se počutil kot otrok. Mojemu sosedu so celo dali protibolečinske tablete, čeprav ni imel bolečin, zato da ponoči ne bi zvonil. To seveda ni način.

Pa je vse to res slovenska posebnost?

Ne, proti temu problemu se bojujejo tudi v drugih državah. Govoril sem s predsednikom nemške zvezne zdravniške zbornice, kjer so recimo prosili ugledne profesorje, naj odkrito spregovorijo o svojih napakah. Ta metoda, mi je dejal, je pomagala pri spreminjanju miselnosti, da delajo napake samo »slabi« zdravniki. V Avstriji imajo elektronski sistem sporočanja napak, ki so ga, mimogrede, želeli podariti tudi nam, a brez uspeha. Zadnjič je neki zdravnik po tem sistemu sporočil, da je operiral koleno, pa so ugotovili, da v skladišču nimajo proteze. K sreči se je vse dobro izteklo. To bi lahko ugotovili pred operacijo, če bi uporabili opomnik o varni kirurgiji. Upam, da se ta pri nas povsod uporablja. Tudi v Sloveniji, če se še spomnite, so pred leti nekemu otroku operirali napačno roko. V javnosti so rekli, da je bila kriva kirurgova utrujenost. Ampak potem smo odkrili, da v operacijski dvorani niti niso imeli popisa bolezni, zgolj program operacije, kjer se je pri nareku zgodila napaka. Seveda so vodjo kirurškega oddelka odstavili. Rekli so mu, naj odstopi zaradi pritiskov javnosti. Logika je taka: napake skrivajmo, če jih novinarji najdejo, pa hitro koga žrtvujmo. Tudi na sodiščih nato rečejo, ko po navadi pogojno kaznujejo zdravnika, da so zadostili pravici. V resnici pa s tem delajo škodo ljudstvu.

Zdaj govorimo o tem, da bi morali zdravniki več govoriti o svojih napakah. Katere ste naredili vi?

Zdravniki delamo napake, ogromno jih rešimo sproti. Ena izmed mojih napak je bila, da sem pacientu napisal prevelik odmerek zdravila proti popuščanju srca, a me je na zmoto k sreči opozorila medicinska sestra. Dogodka nisem hotel pomesti pod preprogo, pripravil sem sestanek, pogovor o tem primeru na oddelku. Najhujša napaka se mi je zgodila, ko sem delal v Katarju. Otroku sem vstavil kateter, ki pa mu je že zdavnaj potekel rok uporabnosti, zato se je v žili zdrobil. Del plastike je celo pristal v pljučih. Da sem kateter lahko izvlekel, sem potreboval kirurgovo pomoč. Staršem sem takoj povedal, kaj se je zgodilo, in se jim tudi opravičil. Otrok ni imel nobenih posledic, a napaka se je vseeno zgodila. Tedaj sem mislil, da je mojega dela tam konec. Seveda sem bil tudi sam kriv, ker nisem preveril datuma. A ker so v bolnišnici imeli oddelek za kakovost, smo se o tem pogovorili. Naredili so analizo in ugotovili, da je težava tudi sistemska. Na tej podlagi so potem spremenili protokole in naložili ustreznim službam, od tehnikov do nabavne službe, naj poskrbijo, da takšnih zapletov ne bi bilo več.

Kaj pa primer Radan? Ministrica je rekla, da je to samo en primer, iz katerega ne moremo posploševati, in da so slovenske bolnišnice varne.

Ne vem, ali je rekla ravno tako. Predpostavljajmo, da je gospod Radan bolniku prevelik odmerek kalija predpisal po pomoti. Kot vemo, je medicinska sestra to zaznala, a je očitno zgolj pri sebi rekla »uf«. To je ena dimenzija problema – na oddelku niso izučeni, da morajo opozarjati na napake. Drugič, v bolnišnicah na Zahodu visoko koncentriranega kalija niti ne smejo imeti na oddelkih. Poleg tega je primer gospoda Radana pokazal še na nekaj tretjega: na tekmovalnost med zdravniki, na pomanjkanje timskega dela, na to znano dejstvo, da v Sloveniji vsak ustvarja svoj vrtiček, tudi vsaka klinika ali oddelek.

Zakaj?

Vrtički se navadno ustvarjajo po tem, ko zaposleni ne morejo doseči sprememb na višji ravni vodenja. Ker so bili neuspešni, si rečejo: kaj mi mar, pustite me pri miru, bom delal po svoje, bo bolje za nas in naše paciente. To je geneza vrtička. Gospod Radan je odkril, pa naj se to še tako grdo sliši, tudi sistemske pomanjkljivosti. Ena od njih je zdravniški ego. Zdravniki smo ponosni na svoje veščine in svoje znanje. In nekateri delajo celo tako, da drugega ne pustijo zraven, tako da je on tisti edini, ki to zna, četudi mora kdaj priti z dopusta.

Zakaj imajo zdravniki tako velik ego?

Nimajo ga vsi. Sicer pa – a veste, kdo gre študirat medicino? Odličnjaki. Malo sarkastično – prvič si že frajer v razredu. Drugič te mamica ves čas hvali. Potem prideš na medicinsko fakulteto, kamor tudi ne more vsak. Tam ti v glavo vtepejo, da je medicina najpomembnejša stvar na svetu – pusti pilote in inženirje – medicina. In ko si v petem ali šestem letniku, že plavaš v oblakih. Nato greš za specializanta, kjer se začne mobing. Sedemdeset odstotkov mladih zdravnikov, kažejo raziskave, doživi mobing starejših kolegov. Seveda se je specializantom težko učiti od starejših kolegov, če gre za tako stvar. Tisto, česar se naučijo, pa so ti vzorci vedenja. Želim poudariti, da v medicini niso pomembna samo osebna, tehnična znanja, ampak tudi način organizacije in netehnične veščine. Prispevek enega najboljših kardiologov k našemu zdravstvu ni v tem, da zna vstavljati žilne opornice, ampak v tem, da je spremenil sistem. Šel je vse do reševalcev, zdravnikov na oddelkih, v druge bolnišnice in zagotovil, da so pacienti pri njem in v drugih centrih v približno dveh urah, ker je od tega časa odvisno preživetje srčne mišice. S takšnimi spremembami se v Sloveniji nihče ne ukvarja. Podatki OECD za leto 2013 so pokazali, da je Slovenija predzadnja na svetu – malo pred Mehiko – po smrtnosti v bolnišnicah zaradi ishemične možganske kapi. Zaradi tega je bivša predstojnica oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo na UKC uvedla projekt Telekap, 24-urno telekonferenčno posvetovalnico. Slišim, da se je smrtnost po tem začela zmanjševati, a je seveda kolegica, pri kateri je delal tudi gospod Radan, morala oditi.

Če se sedaj vrnemo k programu otroške srčne kirurgije – je glavni problem ta, da je Slovenija majhna in da takšnega programa sama preprosto ne zmore organizirati, medosebna trenja kirurgov pa so zgolj posledica te nemoči?

Dejstvo je, da je to ena izmed najtežjih srčnih kirurgij. Ta program je bil v UKC narejen po domače, brez kakršnihkoli standardov. Ena temeljnih težav je res, da imamo trenutno v Sloveniji zaradi majhne populacije premalo pacientov. Celotna skupina kardiologov, medicinskih sester in postoperativnega osebja, torej celoten program potrebuje najmanj 250 operacij na leto, da ostane v formi, posamezen kirurg pa najmanj sto. UKC je izobraževal dva specializanta, od katerih je eden v sedmih letih naredil manj kot 20 operacij. To področje bi lahko uredili, a ne prej kot v petih ali desetih letih, če bi Slovenija pridobila še druge paciente, recimo iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Najboljša bi bila najprej povezava z velikim centrom, neprestana prisotnost enega izkušenega kirurga, usposobitev dveh mlajših kirurgov in povezava v strokovno mrežo, kjer so nasveti na razpolago 24 ur na dan.

Pri nas na leto zaradi napak pri zdravstveni obravnavi umre okrog tisoč ljudi. Vsak 300. pacient umre, vsak 24. se v bolnišnici okuži. Gre za pomemben javnozdravstveni problem.

In če to ne bo uspelo?

Če bodo otroci še naprej odvisni od Münchna in če bomo vztrajali pri sedanji ureditvi, bo program zamrl. To pa je slabo z več vidikov. Prvič, ker gre za znanja, ki so nujna tudi pri obravnavi drugih otrok v intenzivni terapiji. In drugič, ker se je v nekaterih trenutkih treba odzvati v nekaj urah, kar pomeni spet gotovo smrt za kakšnega otroka, ki bi predolgo potoval v München.

Sodelujete sicer tudi pri sistematičnem pregledu slovenskega zdravstvenega sistema, ki ga je v začetku leta naročila ministrica, ob sodelovanju WHO. So izsledki že znani?

Pisno smo se zavezali, da pred objavo poročila o njem ne govorimo. Edino, kar lahko rečem, je, da bo to poročilo pomagalo pri spremembah. Zdaj je namreč tako, da o slovenskem zdravstvu vsak govori po svoje: direktorji bolnišnic govorijo eno, zdravniki drugo, zavarovalnice vlečejo vodo na svoj mlin, pacienti spet ugotavljajo nekaj tretjega.

In kakšen je vaš prvi vtis po pogovoru z vsemi omenjenimi?

Zapomnil sem si besede enega od zdravnikov, ki mi je dejal, da so že prilagojeni na delo v kaosu. Zamislite si, da se na cesti vsak deseti avto pokvari. Ali da vsak 300. avto razpade med vožnjo. To je kaos. V prometu ali pri nakupu avtomobila se s takšno ravnjo niti v sanjah ne bi mogli več sprijazniti. V zdravstvu si pa takšne razmere lahko privoščimo?