Mi, begunci

Je politična shizofrenija prava besedna zveza, ki bi lahko opisala, kaj se te dni dogaja na slovensko-hrvaški meji? Je boljši izraz sprenevedanje? Pragmatičnost? Strateško ravnanje? Humanost? Nesebična pomoč?

Odgovor je odvisen od strani, s katere ga izrekaš. Če razmišljaš z vidika države, ki je vključena v evropski pravni red, ki je podpisala te in one uredbe, ki nasproti kaosa ponuja red, mir, varnost, Slovenija, kot trdi vlada, te dni ravna zgledno. Popisuje begunce, jim pomaga, jih usmerja proti Avstriji, hkrati pa poskuša, kolikor se le da, vsaj začasno, za dan ali dva, zadržati kakšnih tisoč ljudi, da prehitro ne pridejo do Avstrije, Nemčije, do ciljnih držav. Kajti če bi bil tok ljudi premočan, nenadzorovan, bi lahko Nemčija, to je že nekajkrat ponovila Angela Merkel, zaprla meje, zaostrila azilno politiko, izgnala tiste, za katere bi presodila, da jih ne potrebuje. Slovenija torej, kot bi rekla notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, »varuje Schengen do konca«. V imenu Evrope in v imenu beguncev poskuša tok ljudi vsaj malo zadržati.

Dovolj sarkazma. Danes namreč Schengen ne obstaja, begunci, ki so prišli v EU, so vanjo vstopili brez vizuma, napol legalno, nekateri so prišli brez dokumentov, drugi s ponarejenimi, tretji so se plazili pod žicami, četrti bežali pred oboroženimi policisti in solzivcem. Schengen je padel že veliko pred tem, ko so prve skupinice beguncev prišle do reke Sotle. Padel je na grških otokih in na Lampedusi. Padel je, ker se je vsa odgovornost za varnost sredi Evrope prevalila na južne, praviloma revnejše, obrobne države, ki naj bi varovale evropski mir severnih in zahodnih starih članic EU. To je priznala Nemčija in – četudi strogo legalistično to ni bilo potrebno – vsaj za nekaj časa pozabila na dublinsko direktivo. Schengen je padel ravno zato, ker ni napisan za čas izrednih razmer. Danes pa so izredne razmere. Okoli Evrope je veliko vojn in revščine.

Ljudi bi morali hitreje spustiti v državo, ne da so jih pustili na asfaltu, obdanem s policijskimi ograjami. Še živino spustijo hitreje naprej, ljudi pa so puščali v negotovosti, na mrazu, brez pravih šotorov.

To, da je Schengen mrtev, so dobro vedeli vsi begunci, ki so te dni prišli v Slovenijo. Zato so se tako čudili temu, da jih slovenska policija ni hitreje spuščala v državo. Pri mostu v Rigoncah ali na Obrežju. »Zakaj moramo čakati?« so kričali tisti, ki so bili ujeti na nikogaršnjem ozemlju. »Ne gre hitreje, tukaj smo že dva, tri dni? Odprite meje.«

Saj res, zakaj so morali begunci čakati tako dolgo, zakaj so spali pod milim nebom, nekateri otroci na pločnikih, drugi zaviti v odeje, spalne vreče? Zakaj je bilo tako malo avtobusov? Zakaj so policisti tako počasi popisovali in evidentirali ljudi? Jih je bilo premalo? So bila imena beguncev predolga, nenavadna, tako tuja, da jih je bilo težko vpisovati v računalniške podatkovne zbirke? V času poletov Planico v treh dneh obišče 50, 60 tisoč ljudi, pa jih varnostniki, policisti, organizatorji spravijo sem in tja brez daljših čakalnih vrst. Na Obrežju, na mostu v Rigoncah pa je prenočevalo po nekaj sto ljudi, ne le v šotorih, ampak tudi tako, na tleh. Prihod v Slovenijo so jim popolnoma po nepotrebnem dolge ure preprečevali policijski kordoni. Od Obrežja do Šentilja z avtomobilom potrebuješ dve uri, nekateri begunci so za to pot porabili tri dni.

Z vidika beguncev, ljudi, država ni ravnala dobro, ravnala je nespametno. Seveda so bili begunci hvaležni Sloveniji, policistom, množici prostovoljcev, tistim, ki so jih nastanili v začasnih zbirnih centrih, onim, ki so jih pospremili na vlake in poslali proti Šentilju. Še najbolj so bili hvaležni, ko so zapustili Slovenijo. Ohranili jo bodo v lepem spominu.

A vse skupaj je shizofreno, lažnivo, politika govori o humanosti, vendar deluje pragmatično, tudi v škodo ljudi. Igra se igro prevar, ustvarjanje schengenskega vtisa, kakršen je recimo namerna izbira zbirnega centra v Gornji Radgoni, pripravno dovolj blizu meje z Avstrijo, da so ljudje laže zapustili Slovenijo. Politika retorično zatrjuje, da posluje po schengenski zakonodaji in deloma upošteva dublinsko uredbo, pri čemer sama dobro ve, da ju ne. Država begunce namešča v začasne zbirne centre, prestavlja ljudi sem ter tja kot pesek in pri tem računa, da bodo jutri ti centri prazni. Vlada govori, kako bomo te ljudi prijazno sprejeli, hkrati pa komaj čaka, da zapustijo Slovenijo, in se o tem, kdaj in kako bodo begunci odšli, neposredno dogovarja z Avstrijo. Včasih komunikacija tudi ni preveč tekoča, zato je recimo eno noč skupina stotih beguncev prenočila v Šentilju, na mejnem območju med Avstrijo in Slovenijo, k nam se niso želeli vrniti, oni pa jih do jutra niso želeli sprejeti. Oblast se dela, da spoštuje pravila, a jih ne, ker sama dobro ve, da so preživeta in neuporabna. Popolnoma enako je bilo v socializmu, konec osemdesetih let, ko se je Jugoslavija delala, da verjame v svetlo prihodnost, vendar je tudi partija, z njenimi člani vred, ki so se vanjo vključili zaradi oportunizma ali prepričanja, saj je vseeno, vedela, da sistem ne deluje več. Tisti, ki se danes sklicujejo na Schengen, živijo v Evropi, ki je ne sestavljajo egoistične države, navzven in navznoter. Takšna Evropa, takšna skupnost ne obstaja. Pravzaprav ni nikoli.

Vprašanje bi moralo biti drugačno: bi Slovenija lahko ravnala bolje, bolj človeško? Bi morala? Seveda, o tem ne more biti nikakršnega dvoma. Ljudi bi morala hitreje spusti v državo, ne da jih je pustila na asfaltu, obdanem s policijskimi ograjami, kjer navadno stojijo tovornjaki, brez pravih pojasnil, kaj se bo zgodilo z njimi. Še živino spustijo hitreje naprej, ljudi pa so puščali v negotovosti, na mrazu, brez pravih šotorov. Zakaj so to delali? Zaradi vtisa? Zaradi Hrvaške? Nemčije? Morali bi jih namestiti v šotore, ki bi jih postavili v obmejnem pasu, evidentirati in jih kasneje z avtobusi odpeljati naprej, v Slovenijo, proti severu. Avstrijci so (večinoma) delali tako, Slovenija pa je, sklicujoč se na bruseljske paragrafe, spregledala, da so ljudje njena odgovornost, četudi so samo nekaj metrov od katastrske meje med državama. Stvari so potekale brez prave logike. Zakaj so recimo nekatere begunce zadrževali na nikogaršnjem ozemlju, kjer niso imeli dostopa do tekoče vode, kjer ni bilo stalne zdravniške oskrbe, tiste druge, ki so jih ujeli pri ilegalnem prestopu meje, pa so policisti mirno pospremili v zbirne centre ali na avstrijsko mejo?

Od Obrežja do Šentilja z avtomobilom potrebuješ dve uri, nekateri begunci so za to pot porabili tri dni.

Takšna dehumanizacija je nevarna, paradoksalno povzroči ravno tisto, česar se bojijo stranke modernega centra. Rasizem, ksenofobijo, sovraštvo, strah pred tujim. Če lahko država v imenu humanosti pušča ljudi na nikogaršnjem ozemlju in cinično kaznuje aktiviste, ki jim želijo pomagati, potem se za gostilniškimi omizji rojevajo še hujši scenariji. Pri čemer ljudje v izhodišču niso dobri ali slabi, strpni ali nestrpni, takšna čustva, prepričanje iz njih vedno izvabi družba, ki jih obdaja. Kot je za Radio Slovenija dejal hrvaški filozof Boris Buden, ni pravo vprašanje, koliko novih beguncev lahko Evropa prenese, ampak »kakšne so politične vizije te Evrope, kako si jo ljudje predstavljajo, koliko je Evropa še socialna institucija, koliko pa varuhinja kulturne identitete,« za katero se seveda ne ve, kakšna pravzaprav je. »Ksenofobija in nacionalizem nista le izraz krize, in to krize evropskega projekta, pač pa dejstva, da so številne evropske stvari pozabljene, da so pozabljeni socialni in razredni odnosi«. Večine napetosti v evropski družbi, pa naj bo to razredna neenakost v državah ali neenakost med posameznimi članicami, evropske politične elite ne tematizirajo in tudi zato se prevajajo v nacionalistična, ksenofobna, protofašistična prepričanja. Politika Madžarske je tipičen primer. Strahu pred tujci ne omejiš s tem, da preprečiš njihov prihod, s tem ga poglabljaš, strah pred tujci preprečiš z vzpostavitvijo socialne in egalitarne demokracije za vse, ne samo za izbrane. Še več, če tujce potiskaš v osamo, jih getoiziraš, jim ne ponudiš enakopravnosti, se tudi med njimi slej ko prej pojavi radikalno zavračanje okoliškega sveta. Povsem logično, tako je z vsako družbeno skupino, ne samo z begunci.

Seveda je res, da bi kakšna druga vlada ravnala drugače, na meje bi poslala falange oboroženih policistov, begunce bi vztrajno pošiljala nazaj na Hrvaško, svarila bi pred islamskimi teroristi. Tako počno tudi mediji, naklonjeni slovenski politični desnici in Janezu Janši, pri čemer zavestno zlorabljajo nesrečo bežečih ljudi. A to ne pomeni, da vlada Mira Cerarja ne počne neumnosti. Vztraja pri konceptu mej, ki ga ni več. Tudi Slovenija je, kot vsa EU in ves razviti svet, kriva za morijo v Siriji, za begunce, ki izginjajo v Sredozemskem morju. Tudi Slovenija je del »dragocenega« schengenskega sistema, ki ljudi deli na dobre in slabe, ki jih kategorizira po kvotah, ki pravim deli vizume, neprave pa pošilja nazaj. A bilo je dovolj, ljudje iz držav brez prihodnosti iščejo pot do svobode. Skrajno cinično zvenijo tisti, ki jih opozarjajo, da se na severu Evrope ne cedita med in mleko, seveda se ne, a življenje azilanta v Evropi je bistveno boljše, kot je življenje v Damasku ali Mosulu.

Oblast se dela, da spoštuje pravila, a jih ne, ker sama dobro ve, da so preživeta in neuporabna.

Meje danes v dogovoru z drugimi ne določi neka država, ampak jih določa globalni, svetovni kontekst. Lahko vztrajamo pri fetišizaciji preteklosti in njenih konceptov nacionalnih držav in zamejenih unij, kot bi rekel Etienne Balibar, ali pa Evropa sprejme novo vizijo sveta in same sebe. »V igri so ljudje in njihova neodtujljiva 'pravica imeti pravice', ne na škodo tistih, ki jih že imajo, ampak poleg njih in skupaj z njimi.«

Natančno takšnega premisleka slovenska vlada ni naredila. Namesto da bi v posameznikih iz Sirije, Afganistana, Iraka, od koderkoli že, videla ljudi, jih razume kot grozečo, tujo skupino beguncev, ki je nevarna ustaljenemu pravnemu redu, varnosti, slovenski predvidljivosti. Zato jih je najbolje najprej kategorizirati, potem pa prijazno pospremiti naprej, naj odidejo, naj raje ne ostanejo pri nas, dobrodošli so le zato, ker njihova pot vodi skozi Slovenije in ne do nje. Danes v Sloveniji želi ostati tako malo beguncev, da se zdi, da se je tista peščica, ki je zaprosila za azil, zmotila. Ni pa se treba sprenevedati, nekateri se bodo k nam vseeno vrnili, v Slovenijo bodo prišli še novi, nekateri izmed njih bodo ostali tukaj. Tudi Primož Trubar je kot pregnanec ostal v Tübingenu. Danes tam stoji njegov spomenik.

Ni treba odpreti samo mej med državami, odpreti je treba meje v glavah.

Kriminalizacija pomoči

Kdo je nekorekten? Policija, ki izdaja plačilne naloge, ali aktivisti, ki pomagajo beguncem?

Državi sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Bojan Šefic je v soboto v dramatičnem tonu pozval slovenske aktiviste, naj ne ovirajo dela slovenski varnostnih organov. S svojimi parolami, zahtevami, posredovanjem naj bi beguncem bolj škodili kot pa koristili. Dejanja aktivistov naj bi bila nekorektna in neodgovorna.

O tem so prepričani tudi na policiji. Potem ko so v soboto s plinskim razpršilcem poškropili množico, ki je želela vstopiti v Slovenijo, so v hladnem sporočilu za javnosti zapisali, da so »policisti uporabili plinski razpršilec zoper nasilne protestnike in ne zoper tujce«. Jasno, delovali so v skladu z zavezo, »da bodo pri postopkih z migranti, tako kot tudi sicer, v največji možni meri spoštovali njihove človekove pravice in dostojanstvo«.

Resnica ne bi mogla biti dlje od tega. Ko je množica ljudi, med njimi so bili tudi slovenski aktivisti, skupaj z njimi pa še več beguncev, na mostu čez Sotlo pritisnila na policijski kordon, ker beguncev niso spustili v Slovenijo, ker so na mejnem prehodu brez informacij čakali že ves dan, ker se je znočilo, ker so se hrvaški policisti na meji umaknili, slovenska vlada pa je na drugo stran mostu poslala policiste s ščiti in čeladami, ker so imeli preprosto dovolj postopanja, je eden od policistov poškropil tiste, ki so z rokami pritiskali na policijske ščite. A poškropil je vse, ne le protestnike, vonj po solzivcu se je razširil po vsem mostu, ljudje so si izpirali oči, neka ženska se je za hip onesvestila, množica se je začela umikati na drugo stran mostu. To pa je bilo nevarno, na mostu, nekaj metrov pred policijskim kordonom, so spali otroci, družine, na tleh, in ko se je zaradi plina, ki je dražil oči, množica začela umikati proti hrvaški meji, bi lahko kdo v kratkotrajni paniki, a vseeno paniki pohodil speče družine. Na srečo se to ni zgodilo, je pa nekaj ljudi poiskalo medicinsko pomoč.

Policija bi morala preprečiti, da bi se nasilje sploh stopnjevalo. Policisti so zaprli most, oni niso komunicirali z begunci in aktivisti, oni se niso bili pripravljeni umakniti za meter ali dva. Nevarnega incidenta ne bi bilo, če bi kdorkoli na mostu vedel, da bo kmalu pripeljal avtobus, če bi jim na slovenski strani meje postavili šotore, če bi ljudem pomagali, namesto da so nanje poslali specialne policijske enote. Aktivisti torej niso ovirali dela slovenski policistov, pač pa so pomagali beguncem, da se čim prej odpre nerazumno zaprta meja.

Nekaj dni kasneje se je na Obrežju zgodilo ravno to. Potem ko so bili nekateri begunci med Hrvaško in Slovenijo ujeti že nekaj dni, se je skupina aktivistov in beguncev odločila, da bo zaprla mejo. Zaprli so cesto, na vozni pas so postavili plastenke vode. Promet se je ustavil, nastala je kolona. In kaj se je zgodilo? Od nekod so se pojavili avtobusi, ki jih prej ves dan ni bilo, in begunce sredi noči odpeljali v Slovenijo. Ali kot je zapisal Andrej Kurnik: »Policija je z avtobusi odpeljala v postopek registracije tako rekoč vse begunce in begunke. Izjemen pogum skupine, ki je za štiri ure protestno popolnoma zaprla promet na mejnem prehodu, je končno prisilil slovenske oblasti, da so se odločile izprazniti zapor na prostem, kjer so bili ljudje tri dni ujeti in so imeli hrano, vodo, zdravstveno oskrbo in osnovno zaščito pred vse hladnejšimi nočmi zgolj zaradi nesebične pomoči številnih samoorganiziranih prostovoljk in prostovoljcev iz Hrvaške, Avstrije, Nemčije, Slovenije ... V nekaterih medijih so odgovornost za nočni upor na Obrežju pripisali aktivistom in aktivistkam. Kot da so begunci in begunke brez svoje volje in dostojanstva. Kot da njihove aspiracije, dejanja ter izbire ne poganjajo največjega novodobnega gibanja za svobodo, dostojanstvo in mir.«

Policija je še isto noč aktivistom razdelila plačilne naloge, saj so se »kršitelji zadrževali na vozišču, nekateri so se tudi usedli in s tem zaprli promet preko mejnega prehoda ter policistom onemogočali izvajanje mejne kontrole. Policisti so v nadaljevanju vzpostavili javni red in mir ter 12 kršiteljem izdali plačilni nalog zaradi neupravičenega zadrževanja na mejnem prehodu.«

Kazen ni majhna, 400 evrov. A namen je bil dosežen, ljudje na Obrežju (vsaj za zdaj) ne čakajo več. Pa tudi policija je spremenila taktiko, prostor za ljudi je še bolj ogradila z železnimi ograjami, da se tovrstni »ekscesi« ne bi več ponovili.