Pričevanja beguncev

Vse, kar vidimo, so nepregledne množice ljudi. Kolone tisočih tu, polni zbirni centri tam. In zgodbe posameznikov? O njih voditelji in množični mediji ne govorijo. Številni begunci nam poskušajo povedati, kaj se je zgodilo njihovim družinam in domovom, vendar nimajo glasu in pogosto tudi nikogar, ki bi jih poslušal.

Ahmed, star 28 let.

Odvetnik iz Alepa v Siriji. Na begu mesec dni z mlajšim bratom.

Rodil sem se v dobri družini. Oče je inženir, mama pa gospodinja, ki je skrbela za nas, štiri otroke. Imam mlajšega brata in dve sestri. Vse življenje sem živel v Alepu, v enem od najlepših mest na Bližnjem vzhodu. Zdaj od njega na žalost ni ostalo nič več. Bil sem odvetnik, vendar če hočeš opravljati to delo, potrebuješ državo, nekakšno pravno oblast. V Alepu pa tega že leta ni več. Tam tvoja beseda šteje le, če imaš orožje. Če imaš puško, lahko uveljavljaš svojo voljo, sicer pa si prepuščen samemu sebi. V mestu nenehno potekajo spopadi. Vsakič, ko sem šel na tržnico ali k prijateljem, sem razmišljal, ali se bom domov vrnil živ.

Življenjske razmere so se ves čas poslabševale. Bili smo brez elektrike in vode. Za elektriko si moral najeti generator na bencin in odšteti dva dolarja za en amper. Kupovati smo morali tudi vodo v plastičnih zabojnikih po različnih cenah. Glavni problem je bil, da se vse plačuje v dolarjih, ki pa jih je vlada prepovedala. Če te v Siriji vojska ali policija zaloti z dolarji v žepu, greš v zapor. Toda z našo valuto se ne da več preživeti. Sirski funt je izgubil vrednost. Pred vojno si za en (ameriški) dolar odštel 40 sirskih funtov, zdaj pa že 360. Tudi če nimaš dolarjev, se vse obračuna v dolarski vrednosti. Hrana se je podražila za osemkrat do devetkrat in naši prihranki so začeli izginjati.

Prejšnja zima je bila najhujša. Goriva za peči nismo mogli nikjer nabaviti, zato smo zbirali les in smeti za kurjavo. Mnogi ljudje so zelo zboleli, v bolnišnici pa jim niso mogli pomagati, ker primanjkuje zdravil. Tudi večina zdravnikov je že odšla. V družini smo sprejeli zelo težko odločitev, da morava z bratom nekako poskusiti priti v Evropo. Vedeli smo, da vsi ne moremo oditi. Potovanje bi bilo predrago za vse nas. Zbrali smo preostale družinske in moje osebne prihranke. Oče je v naju z bratom položil upanje, da jim bova lahko kako pomagala iz Evrope.

Sirijo lahko zapustiš na dva načina – zakonito ali nezakonito. Ker je naša hiša na območju položajev vladnih sil, sva imela z bratom možnost oditi legalno. Z avtobusom sva šla do Tripolija. Libanonski policisti so se do nas vedli zelo poniževalno. Hitro sva se vkrcala na ladjo za Mersin v Turčiji in se od tam odpeljala v Istanbul. V tamkajšnji četrti Aksaray živi velika arabska skupnost, ki jo v glavnem sestavljajo Sirci in Libanonci. Skorajda ne srečaš človeka, ki ne bi bil tako ali drugače povezan s tihotapci. Z avtobusom sva poskušala priti do Izmirja, vendar so naju policisti vedno znova vračali v Istanbul. Tako sva izgubila veliko dni in denarja. A končno nama je uspelo in v Izmirju sva se pozno zvečer srečala s šoferjem, ki je imel nalogo, da naju prepelje do točke, od koder naj bi šli s čolnom. Na tovornjaku nas je bilo okoli osemdeset in morali smo stati sedem ur, stisnjeni drug ob drugega. Tovornjak se ni ves čas premikal in včasih je dolgo časa stal. Na obali so nas pričakali ljudje, ki so delali za tihotapce. Tihotapcev samih nisi videl nikoli, z njimi si komuniciral samo po telefonu.

Na obali je bilo nekaj gumijastih čolnov in enega od njih, manjšega, smo morali sami napihniti. Naš čoln je vozil človek, tudi sam begunec iz Afganistana, ki ni imel nikakršnih izkušenj. Kljub temu in slabemu vremenu nam je uspelo doseči grški otok Lezbos. Na začetku nisem videl grške policije, na plaži so bili le predstavniki UNHCR-ja in neke norveške nevladne organizacije, ki so nas oskrbeli z vodo in hrano. Skupaj z drugimi so naju z bratom prepeljali v begunski center, kjer so vladale zelo slabe higienske razmere. Primanjkovalo je tudi hrane in vode. Tam sva ostala dva dni in se nato vkrcala na ladjo za pristanišče Kavala, od tam pa sva šla z avtobusom do makedonske meje. Potem je šlo hitro, čeprav je bilo potovanje zelo naporno. Z vlakom sva se odpeljala v Srbijo in z avtobusom do bližine hrvaške meje, kjer sva se priključila večji skupini ljudji. Veliko smo prepešačili. Na Hrvaškem smo si nekoliko oddahnili. V begunskem centru smo dobili hrano in vodo ter oblačila, otroci so dobili jabolka in za obolele so poskrbeli zdravniki. Ob prihodu v Slovenijo smo celo noč in velik del naslednjega dne preživeli na prostem, otroci so bili izpostavljeni hudemu mrazu in med ljudmi so se širile panične govorice, da je eden od dojenčkov umrl zaradi podhladitve.

Mohamed, star 23 let.

Diplomirani farmacevt iz Homsa v Siriji. Na begu z mladoletno sestro.

Ko se je začela vojna v Siriji, sem ravno začel študirati farmacijo. Moja družina se ni zanimala za politiko, toda ko so vojaki začeli pobijati ljudi, smo se postavili na stran revolucije, čeprav nikoli nismo šli protestirat na ulice. Toda to ne pomeni, da nismo trpeli. Mojega bratranca, ki je imel komaj 16 let, so vojaki ustrelili, ko je poskušal pomagati ranjenim. Umrl je na poti v bolnišnico. Njegovi bratje so se kasneje priključili upornikom. Režimska vojska jih je izsledila dve leti kasneje. Vojaki so pobili moške, zažgali domove, ženske in otroke pa so odpeljali v zapor in nihče ni več slišal zanje. Vojna nas je uničila. Polovica sorodnikov je že na začetku podprla Bašarja, polovica pa Svobodno sirsko vojsko, ki se je močno upirala vladnim silam tudi potem, ko so te obkolile Homs in ga silovito oblegale. Moja družina je bila v veliki nevarnosti ne le zaradi granat in ostrostrelcev, ampak tudi zaradi političnih okoliščin. Režimski vojaki so nam grozili, ker so bili nekateri naši sorodniki uporniki, ti pa so nam grozili, ker so drugi sorodniki podpirali Bašarja. Ko so vojaki izsledili moje bratrance, smo bili vsi v družini zelo prestrašeni. Zbrali smo se v eni sobi in čakali, kaj se bo zgodilo. Bodo prišli po nas z avti ali nas bodo samo preprosto pobili?

Ker je fakulteta zelo blizu mojega doma, sem se odločil, da bom nadaljeval študij in ga poskušal končati kljub vojni. Toda glavni problem je bil ta, ker je nedaleč od fakultete tudi soseska Baba Amr. Tam so potekali najsrditejši spopadi. Režim ni želel priznati, da se v Baba Amru karkoli dogaja, zato fakultete niso preselili na varneje. Vsak dan smo lahko slišali streljanje. Enkrat se je znotraj kampusa razstrelil avtomobil bomba. Vsak dan smo na poti v šolo prosili Boga, da se nam ne bi nič zgodilo. Potem ko sem diplomiral, smo se v družini odločili, da je čas, da zapustimo Sirijo, najprej moja sestra in jaz. Pri nas je navada, da starši ostanejo skupaj s svojimi otroki, dokler ti ne odrastejo in se poročijo, toda nismo imeli izbire. Vedeli smo, da če nama uspe priti v Evropo, se bo lahko vsa družina združila tukaj, ker je moja sestra mladoletna. Ima namreč 13 let.

Najina pot se je začela tako, da naju je univerzitetni profesor, sicer oče mojega prijatelja, odpeljal do mesta Hama. Vmes je veliko nadzornih točk režimske vojske, vendar nas vojaki niso ovirali, ker je bil z nama profesor. V Hami naju je prevzel voznik kombija, ki naju je skupaj s še enajstimi ljudmi za tisoč (ameriških) dolarjev na osebo prepeljal do turške meje. Ta del poti je bil zelo nevaren zaradi velikega števila nadzornih točk upornikov. Na eni od cestnih zapor so bili pripadniki Islamske države, toda ker smo bili vsi v kombiju suniti, so nas spustili naprej.

Mejo smo dosegli ponoči. Morali smo čakati pol ure v kritju, dokler ni bilo več videti turških vojakov, in potem smo stekli proti visoki ograji, da bi jo preplezali. Nama s sestro in še nekaterim je uspelo priti čez in zbežati dalje, vsem pa se ni posrečilo in videl sem, kako so vojaki nekaj ljudi ujeli. Človek, ki nas je čakal na turški strani meje, nas je vodil do vasi tri ure hoje stran. Tam nas je prevzel voznik, ki nas je odpeljal v mesto Antakya, in s sestro sva se vkrcala na avtobus za Istanbul. V soseski Aksaray sva si z drugimi begunci uredila prevoz do Izmirja.

Tam smo stopili v stik z ljudmi, ki delajo za tihotapce, in ti so nas pripeljali do obale. Rekli so nam, da bo v našem čolnu 35 ljudi, na koncu nas je bilo več kot 50. Na srečo se je čoln potopil takoj, tako da smo lahko priplavali nazaj na obalo. Če bi se potopil sredi morja, bi vsi umrli. Dali so nam sicer napihljive jopiče, vendar jih večina ni bila uporabnih. V Izmirju smo stopili v stik z ljudmi, ki so nam zagotovili boljši čoln, in v drugo nam je uspelo priti čez morje v Grčijo.

Pot do tukaj (do begunskega centra Šentilj) je bila zelo naporna. V Grčiji, Makedoniji, Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji smo velikokrat morali spati na prostem, ker so taborišča premajhna za tako veliko ljudi, toda vseeno smo srečni, da nam je uspelo priti v Evropo. Zdaj sva s sestro v skupini desetih ljudi, poleg naju sta še dve družini iz Sirije, in skrbimo ter pazimo drug na drugega. Ko nam je najtežje, ko se na poljih ponoči grejemo ob ognju, se bodrimo, da smo vsaj varni. Pravimo si, v redu je, moramo potrpeti, in če nič drugega, tu vsaj ni bomb in streljanja. Nihče nas ne bo ubil.

Aram, star 35 let.

Javni uslužbenec iz Sulejmanije v Iraku. Na poti dva tedna z ženo in otrokoma.

V Iraku ni mogoče dostojno živeti. Bil sem nižji javni uslužbenec, zaposlen v davčni upravi, vendar zadnjih pet mesecev nisem prejel plače. Moja žena ni mogla dobiti zaposlitve. Kako naj potem skrbiva za svoja otroka? Sin je star šest let, hčerka pa tri. Vse, kar bi rad, je omogočiti jima prihodnost. Sem izobražen, vendar mi to ni pomagalo. Kajti v Iraku je tako: če imaš sorodnike ali dobre prijatelje na visokih položajih, potem bo zate poskrbljeno. Če pa ne, si obsojen na večno revščino. Ni mi bilo lahko oditi, toda na koncu sem moral. Ker nisem imel v lasti stanovanja ali hiše, sem lahko prodal samo pohištvo in avto. Za pohištvo sem dobil 1300 (ameriških) dolarjev, za avto pa 4000.

V Turčijo sem prišel zakonito, tu ni bilo težav. Usedli smo se na avtobus in se odpeljali v Istanbul. Od tam smo šli z novim, manjšim avtobusom v Izmir, kjer smo prespali v nekem cenejšem hotelu. Prijatelj mi je že v Iraku priskrbel telefonsko številko tihotapca, ki sem ga kontaktiral najprej v Istanbulu in takoj po prihodu v Izmir. Obstaja namreč Facebook skupina v arabskem in kurdskem jeziku, kjer so vse informacije o poteh do Evrope in naprej. Podatke in novice pišejo ljudje, ki so že opravili te poti, in pa tihotapci. Ti objavljajo svoje telefonske številke, ki pa jih redno in hitro menjujejo. Človeka, s katerim sem komuniciral, nisem nikoli videl. Tihotapska mafija je zelo dobro organizirana in uživa zaščito policije.

V Izmirju nas je prevzel šofer, ki nas je ponoči odpeljal daleč v gozd zraven obale, kjer je bilo več beguncev iz Sirije in od drugod. Med ljudmi, ki so nas varovali, so bili vsaj trije policisti v civilu. Vem, da so bili policisti, ker sem opazil njihove značke, pripete na pasove pod jaknami. Eden je imel tudi pištolo. Bilo je zelo mučno in napeto. Morje je bilo valovito in nekateri ljudje so se ustrašili in se hoteli obniti, vendar jim mafijci niso dovolili. Rekli so nam, da ni vrnitve in da bodo tiste, ki nočejo naprej, ubili. Zelo nas je bilo strah, vsi smo že slišali novice o prevrnjenih čolnih in množičnih utopitvah. Ob devetih zjutraj, ko se je morje za silo umirilo, so nam dali čoln. Bilo nas je 15. Cena za vsakega potnika je bila 700 dolarjev, plačati ni bilo treba le človeku, ki se je javil, da bo vozil čoln. Mafijci so mu na hitro razložili, kako se upravlja motor, in nam pokazali, v kateri smeri moramo pluti. Imeli smo srečo in dosegli Lezbos. Kasneje sem izvedel, da se je isti dan za nami potopil eden od čolnov. Vem za dve kurdski družini družini, ki sta se utopili. V prvi iz Sulajmenije sta bila dva otroka, v drugi iz Kirkuka pa trije. Bogu hvala, moji družini je uspelo.

Begunsko taborišče na Lezbosu je bilo oddaljeno 35 kilometrov od tam, kjer smo pristali na plaži. Policisti so se do nas vedli zelo grdo, nekateri civilisti pa so nam pomagali. Dali so nam piti in jesti in nas z avtomobili prepeljali do taborišča. Tam so bile razmere slabe, policisti so kričali na nas in nas porivali ter tepli, tudi otroke. Smejali so se nam, ko so gledali, kako se ljudje tepejo za hrano in mesto v vrsti. Bilo je grozno. Afganistanci so napadali Iračane, ti so jih potem napadali nazaj. Vsakič znova sem umaknil svojo družino na drugo stran taborišča, tudi če smo zaradi tega izgubili mesto v vrsti. Kasneje sem si v Srbiji nabavil manjši nož. Kupil sem ga samo zato, da bi lahko zaščitil družino.

Na Hrvaškem smo dobili topla oblačila, potem pa so nas avtobusi zastonj prepeljali do naslednje meje. Po vstopu v Slovenijo je bilo spet zelo težko. Več ur smo hodili in noč preživeli na prostem. Z nami so bili prostovoljci, ki pa niso imeli dovolj hrane za vse. Zatem so nas odpeljali v taborišče, kjer je vladala velika zmeda. Hrano so nam metali čez ograjo, zato so se med ljudmi vneli novi pretepi. Toda dobro, zdaj smo tu (v begunskem centru Šentilj). Ti veliki šotori so za nas kot hotel s petimi zvezdicami.