Kako so vojno pripeljali na naše obale

Ko sem se prejšnji petek – prek Pariza – vračal iz Amerike, je bilo vse spremenjeno: nad Evropo se je spuščala železna zavesa. Tudi Slovenijo so začeli ograjevati. Vračal sem se ravno iz prave države: Amerika, vsa ograjena, je ključ do Evrope. Če hočete razumeti anatomijo sodobne Evrope, je dovolj že to, da ošinete anatomijo Amerike. Vse, kar »izumijo« v Ameriki, slej ko prej pride tudi k nam, v Evropo. Vedno. Zlepa ali pa zgrda.

Zdaj k nam drug za drugim – skoraj v paketu – prihajajo največji ameriški hiti. Ne le neoliberalni projekt in ograja, temveč tudi politika ustrahovanja in sejanja paranoje, logika izrednih razmer, permanentno vojno stanje, militarizacija vsakdanjega življenja, država nacionalne varnosti, vsesplošno prisluškovanje, spreminjanje državljanov v osumljence, glorificiranje uniforme in »first responderjev«, vojske in policije, ali kot bi rekli Američani, »teh, ki nam omogočajo svobodo« (pozabite na gasilce!), in vojna proti terorju. Vse to naj bi zdaj prevzela tudi Evropa. Saj veste, da se bomo z Ameriko – pač v slogu komaj izgovorljivih čezatlantskih trgovinskih sporazumov – dokončno sinhronizirali, ali kot uradno pravijo temu, harmonizirali.

Obrisi te izredne pošiljke, ki prihaja v Evropo, so se nakazovali že dlje, to vemo, saj so bili nezgrešljivi – pozivi »zaprimo meje«, »na meje pošljimo vojsko« in »izženimo muslimane«, ki so doneli po Evropi, niso zveneli kot brce v temo. Kazali so karte, trend, smer, »končno rešitev«. Toda potrebovali so dober argument – boljšega od tega, da se bodo begunci prilepili na našo socialno državo, od katere itak ni ostalo kaj dosti, ali pa od tega, da bodo sirski in iraški begunci islamizirali Evropo in jo prelevili v kalifat. Zlepa ni šlo. Je šlo pa zgrda.

13/11/15 vs. 11/9/01

Ko je prejšnji petek raztrgalo Pariz in ko je v krvi obležalo 129 ljudi (moških in žensk, belih in črnih, vernih in nevernih, avtohtonih in priseljenih), je bilo jasno, da se bo scenarij spremenil v film, ali bolje rečeno – da je »napad na Francijo« tisti kronski »argument«, s katerim bodo legitimirali vsa še odprta poglavja »harmonizacije«, čisto vsa, od ograj in politike ustrahovanja do logike izrednih razmer in militarizacije družbe, od permanentnega vojnega stanja in države nacionalne varnosti do vsesplošnega prisluškovanja in spreminjanja državljanov v osumljence, z glorificiranjem uniform in vojno proti terorju vred. Jasno je bilo, da bo »napad na Pariz« vse to naredil za sprejemljivo in tako rekoč samoumevno. Pač po logiki »doktrine šoka«, ki jo je pred leti razgalila Naomi Klein: kar je bilo prej nemogoče, je mogoče, ko ljudje doživijo hud šok, strašno katastrofo, silovit teroristični napad. Ko so ljudje šokirani, prestrašeni in zmedeni, gre vse lažje. Take priložnosti ne vržeš skozi okno. Zlepa je ne bo več. Kvečjemu zgrda.

To, kar se je zgodilo v Parizu, je katastrofa in tragedija. O tem ni dvoma. Zato je še toliko bolj obsceno in perverzno, da skušajo francoski in evropski stebri zdaj to človeško tragedijo senzacionalistično zlorabiti v mračne, mračnjaške, populistične namene, da na to tragedijo odgovarjajo z ustrahovanjem, da torej v imenu te tragedije zapirajo in zaklepajo Evropo, da v imenu te tragedije pozivajo k državi nacionalne varnosti, prisluškovanju, izrednim razmeram, permanentni vojni in ograjevanju, utrjevanju in militarizaciji Evrope.

Res obsceno in groteskno je, da skuša Evropa slediti ravnanju ameriškega predsednika Georgea W. Busha, bolje rečeno: da skuša implementirati to, kar je po 11. septembru 2001 – po »napadu na Ameriko« – sama, s Francijo vred, ostro in energično obsojala. O, še posebej Francija, ki je Bushevo politiko tedaj tako odločno obsojala, da so Američani french fries preimenovali v freedom fries. Ne pozabite: ameriški six-pack patrioti, zaviti v zastave, so celo grozili, da po Iraku pride na vrsto Francija. »IRAQ first, then FRANCE,« so si kracali na majice, medtem ko so razbijali avtomobile francoskih znamk.

Če hočete razumeti anatomijo sodobne Evrope, je dovolj že to, da ošinete anatomijo Amerike. Vse, kar »izumijo« v Ameriki, pride tudi k nam. Vedno. Zlepa ali pa zgrda.

Ko se je francoski predsednik Hollande postavil pred kamere, je rekel, da gre za vojno dejanje, da je bila Franciji napovedana vojna, da bodo vstali in brez milosti udarili po sovražniku, da ga bodo uničili povsod, v Franciji, Evropi, Siriji in Iraku, da ne bodo odnehali in da bodo zmagali. Mu je govor poslal Bush? Kajti zvenel je natanko tako kot Bush. Iste fraze. Isti slogani. Déjà-vu.

In ja, déjà-vu prav zares. Tu je spet dobro organizirani, simultani teroristični napad. Tu je spet Svetovni trgovinski center, jasno, evropska verzija – nogomet in francosko-nemški vlak (evropska »dvojčka«, si vous voulez). Tu so spet teroristi, ki so med napadom »mučeniško« umrli. Tu so spet potni listi, ki so se jih teroristi očitno oklepali do zadnjega trenutka, do samorazstrelitve (verjetno zato, ker tako spoštujejo zakon & red, saj veste, kot Mohamed Ata, čigar potni list so našli – intaktnega! – med ruševinami Svetovnega trgovinskega centra). Tu so spet džihadisti, ki so »zrasli med nami, na Zahodu«. Tu so spet obveščevalne službe, ki so – kljub osupljivemu prisluškovanju vsem in vsakomur – zatajile, ker očitno spet niso povezale »točk« (in ja, zdaj so spet na hitro »odkrili« na stotine teroristov in celic, ki jih prej niso zaznali, le da je Hamburg zamenjal bruseljski Molenbeek). Tu je slogan »Vsi smo Francija«, eks »Vsi smo Amerika« (nismo pa »vsi Libanon«, »vsi Sirija«, »vsi Irak«, »vsi Libija«, kot je opozoril David Swanson, avtor knjige War No More). Tu je spet mantranje o napadu na »evropske vrednote« in »evropski način življenja« (Al Kaida je kakopak napadla »ameriške vrednote« in »ameriški način življenja«). Tu spet slišimo, da džihadisti Francijo sovražijo, ker slavi svobodo in človekove pravice. Tu spet vihra črno-bela slika sveta. Tu je spet ves tisti patriotski patos (Eifflov stolp v barvah francoske zastave). Tu so Francozi, ki pojejo Marseljezo (Američani so peli svojo himno, če niso že ravno peli America, the Beautiful). Tu je spet islamofobija. Tu so spet mediji, ki se zgražajo nad grozljivostjo napada, a grozljive posnetke – šume, strele, poke – stalno voajeristično in karnevalsko ponavljajo in ponavljajo in ponavljajo (ko Islamska država vse to gleda, ima verjetno občutek, da zmaguje). In tu je francoski predsednik Hollande, socialist, ki je – tako kot Bush pred 11. septembrom 2001 – veljal za najslabšega in najmanj priljubljenega predsednika v sodobni francoski zgodovini, za mevžo, neodločneža in nesposobneža, za tarčo posmeha, zdaj, po pokolu nedolžnih, pa je, kot kak stand-up impersonator malega Busha, stopil na prste, napovedal vojno in povračilne ukrepe, razglasil izredne razmere (l'état d'urgence), in to za tri mesece (!), zaprl meje in zaklenil Francijo, očitno prepričan, da mora biti ekstremnejši od Nacionalne fronte, če hoče dobiti volitve (kar govori tudi o tem, da se je desnica tako ekstremizirala, da mora socialist govoriti kot nekdanji degolistični desničar, če hoče zveneti kot sredinec). In od drugih evropskih držav pričakuje, da mu bodo sledile. Novi Bush, novi voditelj svobodnega sveta.

(Ironično, le malo pred terorističnim napadom je IFOP, francoska agencija za ugotavljanje javnega mnenja, objavila rezultate ankete, ki je pokazala, da bi 40 odstotkov Francozov podprlo neizvoljeno avtoritarno vlado.)

Zaprimo meje! Zgrabite orožje, formirajte bataljone, marširajte – kot poje Marseljeza.

Brutalnejša ko bo Evropa do beguncev, muslimanov, bolj bo navzven, v očeh muslimanov, delovala križarsko – in bolj ko bo izgledala križarsko, bolj bo šla na limanice Islamski državi, ki evropsko, rusko in ameriško početje na Bližnjem vzhodu prikazuje kot križarski pohod, s čimer kakopak najlažje in najučinkoviteje mobilizira svojo »volilno« bazo. Evropa bi s tem dala Islamski državi natanko to, kar ta hoče. Tokrat niti ne bi potrebovali Busha, ki bi mu ušlo: »To je križarski pohod!«

Bodite hvaležni, da ste živi!

Res, déjà-vu. Zato je vse skupaj še toliko grotesknejše. Še celo teorije zarote so identične kot po 11. septembru 2001. Recimo: konspirološki portal Truther.org »razkriva«, da je teroristični napad v Parizu zrežirala Cia (bazirana pod Ženevskim jezerom, se razume). Hej, teroristov ni ujela nobena varnostna videokamera (čeprav jih povsod kar mrgoli), direktorja Cie in francoske obveščevalne službe sta se v Parizu srečala tik pred terorističnim napadom, Izraelci so vnaprej vedeli za napad in tako dalje. In zakaj je Cia zrežirala teroristični napad v Parizu? Da bi iztirila dublinsko azilno uredbo. Kot da ni že davno iztirjena.

In ja, še »razkriva« Truther.org: Cia bo teroristične napade kmalu zrežirala tudi v Sloveniji! Prikazala jih bo kot delo islamistov, maskiranih v begunce! Teroristični napadi bodo za sabo potegnili masovno nasilje, ki se bo končalo s pučem! In zakaj bo Cia to storila? Da bi iztirila dublinsko azilno uredbo. Saj. Kaj če je Islamska država napad zrežirala zato, da bi afirmirala dublinsko azilno uredbo – ker vendar vemo, da ji gre hudo na živce, da muslimani bežijo v Evropo, ne pa v kalifat. Navsezadnje, eksodus iz kalifata ni ravno najboljša reklama za kalifat. Islamska država dela vse, da bi Evropa zaprla meje. V Evropi vsi komaj čakajo, da zaprejo mejo. Slovenija in Islamska država sta vendarle našli skupni jezik.

Ko se je francoski predsednik Hollande postavil pred kamere, je rekel, da gre za vojno dejanje. Mu je govor poslal Bush? Kajti zvenel je natanko tako. Iste fraze. Isti slogani. Déjà-vu.

Teorije zarote so groteskne, toda nič bolj od politične ugrabitve tragedije – nič bolj od zlorabe mrtvih in ustrahovanja živih. A tudi to je spet le déjà-vu. Toda kdo pravi, da je mogoče na teroristični napad odgovoriti le z zapiranjem in zaklepanjem Evrope? Takšni argumenti ubijajo argumente za kakršnokoli resno in plodno razpravo o prihodnosti Evrope, prihodnosti demokracije, prihodnosti politike, prihodnosti življenja in prihodnosti prihodnosti.

Ne pozabite: to je po 11. septembru 2001 storil Bush – in Evropa se je nad njegovo politiko zgražala. Dobro vemo, kako je to izgledalo: ljudje so se v imenu varnosti, ki so jo na lepem vsi po vrsti tržili kot najboljšo in najelitnejšo delnico, odrekli ustavnim pravicam in svoboščinam, Amerika se je prelevila v Združene države paranoje, demokracijo – in s tem življenje, prihodnost, pričakovanja ljudi – so okrajšali. Vstal je Veliki brat: biosenzorsko-skenersko-dronsko nadzorovanje, prisluškovanje, ovaduštvo in policijska država so postali nova normalnost, zadnji modni krik »zdravega razuma«. Strah je postal fiks vsakdanji, strašenje s teroristi pa jutranji ritual – kot cappuccino. Glavno vlogo je prevzel vojaško-industrijski kompleks, ta posesivni, plenilski senčni biznis, ki vedno komaj čaka, da se lahko še bolj prisesa na državni proračun, zaradi česar je potem denarja za socialno državo in solidarnostne mreže vse manj. Družba se je militarizirala. Zapori so se polnili (ne z belci). Disidente in žvižgače so kriminalizirali. Patriotizem, nativizem, nestrpnost, šovinizem in zavijanje v ameriško zastavo – z islamofobijo vred – so postali nove vrednote. Demokracijo so reducirali. V luči terorističnih napadov so bili vsi drugi zločini – zločini proti zaposlenim, brezposelnim, bolnim, marginaliziranim, okolju ipd. – irelevantni. Oblast je rekla: ljudje, ubogajte, počnite to, kar vam ukažemo, pazite, kaj govorite, podredite se – mi zdaj kontroliramo situacijo in vaša življenja! Do kdaj? Permanentno.

Odgovor na teror je bil državni teror, histerični teater krutosti, ki ga je Busheva administracija na vse pretege idealizirala – stanje permanentne vojne, z vsemi specialnimi efekti vred (shock & awe apokaliptika, mučenje, »črne luknje«, ugrabitve tujih državljanov, »kengurujska« sodišča, dronski atentati ipd.), je prodajala kot popolno idilo, kot entertainment, celo kot seksualni turizem (Abu Grajb, Guantanamo ipd.). Sporočilo je bilo infantilno: ljudje, bodite hvaležni, da smo vam pravice in svoboščine omejili, da vam prisluškujemo in da vas nadzorujemo! Bodite hvaležni, da ste živi!

In glede na to, da so Američane prepričali, da teroristi izkoriščajo ameriško demokracijo, ameriško svobodo in ameriško odprtost, ugašanja demokracije in svoboščin niso objokavali – res so bili hvaležni, da so živi. To, da je vsak državljan po novem veljal za osumljenca, jih ni motilo – v tem so videli jamstvo svoje varnosti. Namesto da bi v tem videli dokaz, da je ameriška politika spodletela. In namesto da bi v tem videli dokaz, da je Bushevi administraciji uspelo, kar ne bi uspelo niti teroristom.

Kdo torej pravi, da je zapiranje in zaklepanje Evrope – z razglašanjem izrednih razmer vred – dobra politika? Kot da ne vemo, kaj pomeni vojna proti terorju, ki je vedno le korak od vojne proti imigrantom, vojne proti zasebnosti in vojne proti demokraciji: več ograj, več prisluškovanja, več izrednih razmer, več ustrahovanja, več policije, več etnonacionalizma, več teorij zarote. Zakaj ne bi storili ravno nasprotno? Zakaj bi Evropo zapirali? Zakaj je ne bi raje odpirali? Zakaj bi bil teroristični napad argument za zapiranje Evrope? Zakaj ne bi bil argument za odpiranje Evrope – zakaj ne bi bil argument za okrepitev demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, socialne države in javnega življenja, strpnosti in solidarnosti? Zakaj bi živeli kot kriminalci? Zakaj bi se državi zahvaljevali, ker nam je omejila gibanje? Zakaj bi pustili, da se ječa začne že zunaj, daleč pred vrati? In zakaj bi se vojski zahvaljevali za življenje? Navsezadnje, ko so v Franciji nazadnje, leta 1958, razglasili izredne razmere, jih niso zaradi alžirskih teroristov, temveč zaradi francoske vojske, ki je izpeljala puč, da bi preprečila neodvisnost Alžirije, v kateri je sama počela strašne, brutalne, grozljive reči, od racij in gestapovskih mučenj do likvidacij in shock & awe terorja.

Ambientalne vojne

Ko je francoski predsednik Hollande govoril, da je to, kar se je zgodilo v Parizu, vojno dejanje, da je Francija zdaj v vojni in da ji je bila napovedana vojna, je zvenel lunatično, zunajzemeljsko, pa ne le zato, ker je povsem in dobesedno prevzel Bushevo retoriko, ki jo je Evropa obsojala in zavračala. Da je Francija zdaj v vojni? Da ji je bila napovedana vojna? Nehajte: francoska vojska že mesece bombardira in raketira Islamsko državo. Rekel je, da bodo zdaj »udarili po sovražniku«. Ne, po sovražniku ne bodo šele udarili – po sovražniku že ves čas tolčejo. Hollande živi v zanikanju. In Evropa tudi. Ko je v govoru rekel, da je bila Franciji napovedana vojna, je zvenelo tako, kot da ji je sam napovedal vojno, kar pa je bilo več kot le ironično. S tem je namreč izrekel temeljno resnico, pred katero si vsi zatiskajo oči: Francija si je sama napovedala vojno. In Evropa tudi. Sama si napoveduje vojno.

Pa je Francija, v kateri bo prihodnje leto evropsko prvenstvo v nogometu (?), sploh napovedala vojno Islamski državi, ko jo je začela pred časom bombardirati? Ne. Le zakaj? Živimo v času, v katerem kar mrgoli vojn, ki jih ni nihče napovedal. V času, v katerem nihče več ne napoveduje vojn. V času, ko vojn ni treba več napovedovati. Nasilje postane legitimno v trenutku, ko ga uporabiš – avtomatično. Kdor ima pet minut časa, bombardira. Že koga. To so ambientalne vojne. Kot ambientalna glasba. Samoumevni, tako rekoč naravni del diskretne, nevsiljive, komaj slišne kulise. Kdor jo hoče slišati, jo sliši – kdor je noče slišati, je ne sliši. In tako je z vsemi tistimi vojnami. Kdor jih hoče slišati, jih sliši – kdor jih noče slišati, jih ne sliši. Vojne, ki potekajo daleč od Evrope, izgledajo tako irealno, kot je irealno – vsaj sodeč po izjavah prič – izgledal teroristični napad v Parizu. Vsi pač živijo v zanikanju, ali bolje rečeno: vsi mislijo, da so vojne brez posledic.

Ali lahko nekoga bombardiraš, ne da bi bil v vojni? Ti bombardiraš njih: kakšna je verjetnost, da oni ne bodo tebe? Kakšna je verjetnost, da napoveš vojno, ne da bi se ti poznalo? Kakšna je verjetnost, da z vojno poskrbiš za varnost svojega prebivalstva? Le pod pogojem, da živiš v totalnem zanikanju – in da vse ambientalno prepričaš, da se vojna in varnost ne izključujeta in da so vojne brez posledic. Teroristični napad v Parizu potrjuje, da niso brez posledic. Kaj so pa mislili? Hej, Islamska država seka glave, ljudi žive sežiga – črne zastave nima za prazen nič.

Resnica je zato brutalnejša, kot se zdi na prvi pogled: to, kar se je zgodilo v Parizu, je bilo neizogibno. Tega, kar se je zgodilo, ni bilo mogoče neposredno preprečiti – v smislu, kot je Noam Chomsky rekel, da »bostonskih umorov«, bombnega napada v času bostonskega maratona, ni bilo mogoče neposredno preprečiti. In v smislu, kot je rekel Patrick Cockburn: »Te napade je nemogoče preprečiti, ker so usmerjeni proti civilistom, ki jih ni mogoče zaščititi, in ker so bombaši voljni za dosego cilja umreti.« Chomsky je vendarle dodal: »Toda v prihodnje bi takšne napade zlahka preprečili: s tem, da jih ne bi spodbujali.«

Brutalnejša ko bo Evropa do beguncev, muslimanov, bolj bo navzven, v očeh muslimanov, delovala križarsko – in bolj ko bo izgledala križarsko, bolj bo šla na limanice Islamski državi.

To, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, predvsem v Iraku in Siriji, izgleda sicer neizogibno, z zahodnim bombardiranjem Islamske države vred, toda v resnici ni bilo neizogibno: neizogibno je postalo šele, ko je Amerika s »koalicijo voljnih« – in z »vilensko deklaracijo« v žepu – napadla Irak. Proti ameriškemu napadu na Irak je med 3. januarjem in 12. aprilom 2001 na 3000 shodih protestiralo 36 milijonov ljudi, kar je bil najmnožičnejši protest v zgodovini človeštva, toda Američani so trdili, da bo šlo le za kirurški poseg, le za sprehod, le za cakewalk (»Trajalo bo pet dni ali pet mesecev, zanesljivo ne dlje,« je rekel obrambni minister Donald Rumsfeld), da bo to regijo stabiliziralo in da Iračani komaj čakajo na demokracijo. Ni šlo le za kirurški poseg. Ni trajalo le pet dni – še vedno traja. In regija je povsem destabilizirana. Vojna je ustvarila več džihadistov, kot bi jih Al Kaida v tisoč letih. V resnici je ustvarila toliko džihadistov, da so potrebovali svojo državo, Islamsko državo.

Vojna proti terorju je bila katastrofalna politika. Še huje, v tej vojni, ki je metastazirala v množico vojn, je umrlo na stotisoče civilistov – umirali so v zračnih raketiranjih, letalskih bombardiranjih, terorističnih napadih in samorazstrelitvah, toda evropski voditelji jim niso prižigali sveč, niso stopali pred kamere in obsojali pokolov nedolžnih, niso sočustvovali z njimi, niso objokavali izgube življenj, voditeljem Iraka in Afganistana niso pošiljali žalnih brzojavk, temveč so to preprosto in brezčutno razglasili za »kolateralno škodo«, le za statistični podatek, ne pa za tragedijo. Dan pred napadom v Parizu je v Libanonu džihadistična samorazstrelitev vzela 43 življenj, na dan napada v Parizu pa je v Iraku, kjer je lani umrlo 17.045 civilistov, džihadistična samorazstrelitev vzela 26 življenj. So evropski voditelji to obsodili? Ne. So se poklonili žrtvam? Ne. So jih sploh opazili? Ne. To je bila – in je – slaba politika.

Facebooka niso prelevili v knjigo žalovanja. Ker ga niso prelevili v knjigo žalovanja, pomeni, da ne razumejo mrtvih, ki padajo na Bližnjem vzhodu. In ker ne razumejo mrtvih, ki padajo na Bližnjem vzhodu, težko rečejo, da razumejo mrtve, ki so padli v Parizu. Še manj razumejo begunce: ja, muslimani bežijo prav pred temi, ki so razstrelili Pariz, prav pred takšnim terorjem. Z razlogom: velika večina žrtev džihadističnega terorja je muslimanov. Evropa pa sebe prikazuje kot žrtev muslimanov. Slaba politika.

Pa begunci, ki jih je Evropa pustila, da se utapljajo v Sredozemskem morju? Tragedija? Ne, spet le trivialni statistični podatek. In spet: slaba, res slaba politika. »Osvobajanje« Libije? Slaba politika. Slavljenje »revolucije« v Siriji? Slaba politika. Islamofobija, ki so jo zadnje mesece zganjali evropski voditelji? Slaba politika. Selektivna obsedenost z Zlom? Slaba politika. Francoska prodaja orožja Savdski Arabiji, ki financira Al Nusro, podružnico Al Kaide? Slaba politika.

In vsa ta slaba, frankensteinska evropska politika, vsa ta vsota evropske nečimrnosti, se je v petek trinajstega – 13/11/15, če že hočete – zbila v Pariz. Vsa neprebavljena zgodovina evropskega odnosa do Bližnjega vzhoda je v Parizu izbruhala kri, ki je pokazala, koliko slabe evropske politike je šlo tja – in koliko te nekromantične vere, da je mogoče probleme in konflikte reševati le še z nasiljem.

Pijani od ideologije

Če je svoboda sposobnost razumevanja sveta, v katerem živiš, potem evropski voditelji – itak vse bolj ponosni na to, česar bi se morali sramovati – ne živijo v svobodi, temveč v tiraniji, zato Evropa tvega, da bo njena prihodnost le imitacija sedanjosti, še toliko bolj, ker militarizacija vsakdanjega življenja prihaja v paketu z neoliberalnimi politikami. In to ni naključje: militarizacija vsakdanjega življenja in neoliberalizem sta ukrojena drug za drugega. Militarizacija vsakdanjega življenja pomeni zanikanje demokracije – neoliberalizem tudi. Demokracija = profit. Militarizacija vsakdanjega življenja pomeni discipliniranje ljudi – neoliberalizem tudi. Neoliberalizem – radikalen, dogmatičen, apokaliptičen, fundamentalističen in kalifatski kot Islamska država – hoče le ceneno, ubogljivo, brezpravno delovno silo, v socialni državi vidi nekaj kužnega in patološkega, ves javni denar pa bi namenil discipliniranju ljudstva, policijsko-vojaškemu aparatu, zaščitniku statusa quo in ekonomije, ki deluje le za elite. Neoliberalizem ne more brez militarizirane družbe, »prosti« trg ne more brez policijske države (Amerika, Kitajska, Singapur, Čile pod diktatorjem Pinochetom ipd.).

Neoliberalizem priznava le tiste probleme, ki jih lahko reši trg, za probleme, ki jih sam ustvarja, pa nima rešitve, zato vse socialne probleme – od revščine do brezposelnosti – kriminalizira, kar pomeni, da se obnaša kot Zahod, ki vse probleme na Bližnjem vzhodu kriminalizira in rešuje z vojno, nadaljevanjem trga z drugimi sredstvi. Jasno, za probleme, ki jih tam, na Bližnjem vzhodu, sam ustvarja, pa nima rešitve.

Neoliberalne politike so destruktivne kot vojne: zapovedujejo shock & awe varčevanje, uničujejo delovna mesta, preseljujejo tovarne, maličijo blaginjo, spodjedajo varnost, razjedajo skupnost, podružbljajo izgube, ubijajo življenje, militarizirajo ekonomijo, ogrožajo nacionalno varnost (kaj pa je drugega ubijanje socialne države?), nasilje spreminjajo v temeljni družbeni odnos (pomislite le na vse hujšo nasilnost vse hujše ekonomske neenakosti), družbo pa v množico getov, con socialne smrti, ki jih nabijajo z revščino, brezposelnostjo, zadolženostjo, brezdomnostjo, nemočjo, strahom, brezupom in bojem za golo preživetje. Getoiziran svet je svet brez perspektive in brez alternativ, v svetu brez alternativ pa alternativa postane teror. Teror prihaja iz podsveta, ki so ga ustvarile neoliberalne politike.

Neoliberalizem, vojna ekonomija, ki potrebuje vojno stanje, se mora harmonizirati z neokonservativizmom, ki je izumil koncept permanentne vojne.

V očeh finančnih elit, imunih za demokratične procese in pravno državo, se zdijo revni, brezposelni in deklasirani nekaj oddaljenega in eksotičnega – kot begunci in Bližnji vzhod. In neoliberalne politike niso nič drugega kot nihilistične zgodbe o tem, kateri ljudje si zaslužijo življenje in kateri ne, kdo naj živi in kdo naj umre. Če jih prevedeš v vojaški jezik, dobiš vojne. Nikar pa se ne čudite, da neoliberalizem, ki poziva k odprtim mejam in prostemu trgu, tako dobro pleše z neokonservativizmom, ki poziva k državi nacionalne varnosti, zapiranju meja in zaklepanju Evrope: za neoliberalizem ni meja, saj je ideologija, ki potuje brez potnega lista. No, ideologija Islamske države prav tako potuje brez potnega lista, če smo že ravno pri tem. Zato niti ni čudno, da so islamisti tako zelo »pijani od ideologije«, kot pravi Nicholas Henin, francoski novinar, ki je bil deset mesecev ujetnik Islamske države. A po drugi strani: tudi neoliberalci so pijani od ideologije.

François Hollande je rekel, da je bil teroristični napad v Parizu »napad na mladino«. Že, toda ob tem je pozabil omeniti, kakšen napad na mladino so neoliberalne politike. Neoliberalizem je »vojna proti mladini«, kot pravi Henry A. Giroux, avtor knjige Nasilje organizirane pozabe (The Violence of Organized Forgetting), pa ne le zato, ker neoliberalizem forsira »privatizirano« šolstvo, ki mlade generacije spreminja v robotske produkte, ali zato, ker mlade generacije obsoja na začasne službe, negotovost, dolgove, revščino in prihodnost brez prihodnosti, temveč zato, ker jih je naredil za povsem pogrešljive. V Ameriki se mladi iz šole preselijo v zapor, vojsko ali pa na minimalno plačo. V Franciji pa ima, kot je pokazala lanska javnomnenjska raziskava agencije ICM, vsak četrti mladenič, star od 18 do 24 let, pozitivno ali zelo pozitivno mnenje o Islamski državi. Voilà!

Ergo: da bi lahko neoliberalne politike v Evropi polno zaživele in preživele (to, kar ste videli, ni bilo še nič), se mora Evropa militarizirati. Neoliberalizem, vojna ekonomija, ki potrebuje vojne razmere, se mora harmonizirati z neokonservativizmom, ki je izumil koncept permanentne vojne. In ker te harmonizacije ni bilo mogoče zagotoviti zlepa, je šlo pač zgrda – na plečih beguncev in terorističnega napada na Parizu.

Ali bolje rečeno: če te velike evropske harmonizacije ne bi bilo, bi jo bilo treba zrežirati. Končna rešitev evropskega vprašanja je bila neizogibna.

Neoliberalni projekt s tem prehaja v militantno fazo, Evropa pa v eno izmed svojih obdobij zgodovinske norosti.