Nora vojna

Ko gledate Islamsko državo, se vprašate: a se ne boji, da jo bodo vsi tisti veliki »igralci«, ki so se zgnetli v Sirijo, preprosto zmleli in zgazili? Islamska država namreč mirno in neprestano napada druge države (teror, samorazstrelitve ipd.), ne da bi se bala, da jo bodo odpihnili – tako kot so odpihnili Afganistan in Irak. Kar je čudno. In noro. Še toliko bolj, ker Islamska država ni klasična teroristična organizacija – ni fantomska, nevidna, izmuzljiva, temveč zelo konkretna in vidna, saj ima »državo«, ozemlje. Ne more se skriti ali pa preseliti. Tisti, ki bi jo hotel zmleti, vedno ve, kje jo najde. Ne more zbežati. In vendar se obnaša tako, kot da ji nihče nič ne more.

To »teflonsko« obnašanje – hej, Američani so v več kot osem tisoč napadih pobili 20 tisoč borcev Islamske države, toda število borcev je ostalo nespremenjeno, isto, kar pomeni, da se res hranijo z bombami in da res uživajo v smrti – je morda dobro marketinško in rekrutacijsko orodje: kdo se ne bi pridružil teroristični organizaciji, ki ima svoje ozemlje in svojo državo, ki lahko počne, kar hoče, in ki se je vsi tako zelo bojijo? To je morda celo dobra taktika za poniževanje in izrivanje konkurence, recimo razvpite Al Kaide, ki ji ni nikoli uspelo ustanoviti »države«, tako da v primerjavi z Islamsko državo izgleda precej garažno: nerodno bi bilo, če bi se izkazalo, da se je ves teroristični cirkus sprožil le zato, ker hoče Islamska država piarovsko zasenčiti in zlojzati Al Kaido, češ glejte, mi smo še hujši, še strašnejši in še ekstremnejši, še bolj nerodno pa bi bilo, če bi se Islamska država in Al Kaida povezali in združili ter v svojo verzijo »koalicije voljnih« pritegnili še Boko Haram (stranski produkt »koalicijske« intervencije v Libiji, tako kot je bila Islamska država stranski produkt »koalicijske« intervencije v Iraku), ki trenutno velja še za strašnejšega in ekstremnejšega od Islamske države, saj je lani pobil več ljudi kot Islamska država (6644 vs. 6073), a se medijsko ni tako prebil, ker še ni udaril v srcu Evrope.

Toda če to odmislite, potem je z Islamsko državo načeloma približno tako kot s poštno kočijo in Indijanci v starih holivudskih vesternih. Spomnite se le Fordove Poštne kočije: čez Divji zahod potuje poštna kočija in na lepem jo začnejo preganjati Indijanci – dirjajo za njo, streljajo na potnike in kočijaža, ti pa streljajo nazaj. Ko so Johna Forda nekoč vprašali, zakaj Indijanci raje ne ustrelijo kakšnega konja, saj bi tako kočijo najlažje ustavili, je odvrnil: »Če bi Indijanci ustrelili konje, potem bi bilo konec filma.«

Nekaj takega na Bližnjem vzhodu počnejo Evropa, Amerika, Rusija, Turčija in zalivske države: streljajo na potnike in kočijaže, ne pa tudi na konje. Ali bolje rečeno: delajo vse, da tega filma ne bi bilo konec. Nočejo, da bi Islamska država prehitro izginila. Imeti hočejo »razlog« za vse te geopolitične napetosti in sovražnosti, ki so se zadnja leta ustvarile med njimi – imeti hočejo nekaj, kar bo te napetosti legitimiralo, nekaj, kar jim bo pritrjevalo, nekaj, kar jim bo dajalo prav. In Islamska država je dober »razlog« – vsem napetostim, ki so se nabrale med velesilami, starimi in novimi, daje prav. Ameriki daje prav. Turčiji daje prav. Rusiji daje prav. Evropi daje prav. Franciji daje prav. Nemčiji, ki je zdaj tja poslala – za zdaj menda le izvidniška – letala, daje prav. Britaniji, ki je tik pred tem, da tja pošlje vojsko (hej, vsi, ki kaj »pomenijo«, so že tam!), daje prav. Zalivskim državam daje prav. Iranu, ki je tja že poslal Nacionalno revolucionarno gardo, daje prav. Celo sirskemu despotu Bašarju Al Asadu daje prav. Noro? Vsekakor. Islamska država je kristal nesmisla, ki daje smisel napetostim med vsemi temi državami – in njihovim geopolitičnim, geostrateškim, energetskim apetitom. Islamska država ni le povsem in najbolje izčistila geopolitičnih interesov vseh teh držav, vseh teh »igralcev«, temveč deluje tudi kot najboljša pretveza za to, da se premaknejo v naftno regijo. Boljše ni.

Turčija je proti Asadu, a tudi proti Kurdom, ki so proti Islamski državi. Amerika je prav tako proti Asadu, a za Kurde. Rusija je za Asada, a proti Turkom. Amerika je proti Rusiji, ki je proti Turčiji … Zakaj ta norost?

Dokler film traja, so vsi ti »igralci« še v igri. Ko bo filma konec, morda ne bodo več. Zato se film ne sme končati. In zato streljajo na potnike in kočijaže, ne pa na vlečne konje. Ni kaj – noro.

Vrtiljak norosti

Kdo so vlečni konji Islamske države? Kaj jo ohranja pri življenju? To ni nobena skrivnost: ne, ne ohranjajo je le ideologija in teroristični »uspehi«, temveč jo ohranja tudi socialna država. Kot vemo, Islamska država poskrbi za socialo vseh, ki se ji pridružijo. Dobre plače, brezplačno zdravstvo, brezplačna elektrika in tako dalje. Zakaj si lahko Islamska država privošči tako mamljivo, tako bogato socialno državo, pa tudi vemo: zaradi nafte. Islamska država ima prostrana naftna polja. Kako bi jo lahko »nevtralizirali«, je na dlani: le odrezati jo je treba od naftnih polj. Konec naftnih polj pomeni konec socialne države. Konec socialne države pomeni konec Islamske države. Zakaj torej niso zbombardirali naftnih polj? Iz preprostega razloga, so rekli: ker bi to lahko destabiliziralo svetovni naftni trg! Posledice bi bile strašne, saj bi to lahko svet pahnilo v novo krizo. Hočete še eno krizo? Ne, so si rekli – bolje Islamska država kot kriza! V resnici pa bi morali reči: če bi zbombardirali naftna polja in Islamsko državo odrezali od nafte, bi bilo konec filma.

Tega pa očitno nihče noče. Navsezadnje, kaj bi vse te države počele z vsemi temi zaostrenimi, eksplozivnimi, nepomirljivimi geopolitičnimi napetostmi in skrhanimi odnosi, ki so nastali zaradi Islamske države, če bi se film zdajle nenadoma končal, če bi torej Islamsko državo izbrisali z zemljevida? Film se mora odvrteti do konca. Do konca? Tu je problem! Hočem reči: tu tiči razlog, zakaj Islamska država še ne sme izginiti. In izginiti ne sme, ker ni jasno, kdo bo last man standing, kdo bo zmagovalec, kdo bo ustrelil bad-guya in odjezdil z ljubico, polno nafte in drugih naravnih virov. Ali bolje rečeno: ni jasno, čigav bo zmagovalec, čigav bo režim, ki bo prevzel oblast nad Sirijo in ozemljem Islamske države, kdo bo kontroliral ta režim, čigava marioneta bo. Vsi delajo vse, da bi bil ta režim »njihov«, toda to, za kar se zdajle vsi borijo, nazadnje ne bo pripadlo vsem. Nekateri bodo to vojno izgubili. Če naj parafraziram Karla Marxa: dve naciji lahko vedno poslujeta tako, da obe profitirata, toda nazadnje se bo ena vendarle čutila ogoljufano. To je očitno jasno vsem vpletenim, navsezadnje, vsi tisti silni »uspehi« v Afganistanu, Iraku in Libiji so bili dejansko neuspehi, vse tiste »zmage« so bile dejansko porazi, vse tiste »končane misije« – »Mission Accomplished«, je leta 2003 vzkliknil George W. Bush – so bile dejansko le napovedi metastaze. Zato zdaj delajo vse, da vojne ne bi izgubili. Če bo treba, bodo postali del Islamske države. Ne, vsi ti »igralci« se ne bojijo, da bi zmagala Islamska država, temveč da bi zmagal kateri izmed njih. In ker ne vedo, kako se bo vse to končalo (posledice so tako nepredvidljive kot leta 2003, ko je Irak mlela koalicija voljnih), Islamsko državo puščajo pri življenju, četudi so v regijo spravili že toliko orožja, da bi lahko z njim uničili na stotine »islamskih držav«. Res noro.

Z eno besedo: prav to, da ni gotovo, čigavo bo nazadnje to »kraljestvo« in to silno bogastvo, ohranja Islamsko državo pri življenju – in varno. Prav zato, ker je v igri toliko »igralcev«, lahko goljatskim državam napoveduje vojne, ne da bi se bala za preživetje in ne da bi tvegala izničenje. Vojne ne bo dobil ta, ki bo premagal Islamsko državo, temveč ta, ki bo kontroliral naslednika Islamske države in Bašarja Al Asada. V interesu vseh teh držav ni, da premagajo Islamsko državo, temveč da v času, ko Islamska država še obstaja, premagajo in »nevtralizirajo« čim več tekmic, pretendentk za sirski »prestol«. Islamske države itak ne vidijo več – vidijo le še druga drugo in sirski zaklad (nafta, naravni viri, trg). Zato so tam nakopičile takšno količino orožja. Ne torej zato, da bi grozile Islamski državi, temveč zato, da bi grozile druga drugi – da bi druga drugo čim bolj zamejile, obrzdale, utrudile, nevtralizirale. Dokler obstaja Islamska država, imajo vse vsaj »tehten« in »legitimen« razlog, da film še traja. Noro.

V interesu vseh teh držav ni, da premagajo Islamsko državo, temveč da v času, ko Islamska država še obstaja, premagajo in »nevtralizirajo« čim več tekmic.

Vtis, da je ekonomska panika dobila vojno nadaljevanje (verski in tržni fundamentalizem sta res brata v orožju!), da se vsi borijo proti vsem in da je Islamska država le teater, ki jim to omogoča, je nezgrešljiv, vprašanje, kdo je s kom in kdo ne, pa je itak le retorično. Pazite: Turčija je proti Asadu, a tudi proti Kurdom, ki so proti Islamski državi. Amerika je prav tako proti Asadu, a za Kurde. Rusija je za Asada, a proti Turkom. Amerika je proti Rusiji, ki je proti Turčiji. Nemčija je proti Islamski državi, a za Kurde in Turke. Amerika podpira »zmerne« sirske sile, ki se borijo proti Asadu, ki ga podpirata Rusija in Iran. Turčija podpira upornike, ki so proti Asadu. Rusija tolče upornike, ki so proti Asadu. Turčija in Amerika rušita Asada. Rusija in Iran rušita tiste, ki rušijo Asada. Francija bi zrušila Islamsko državo, ne pa tudi Asada, ki ga hoče zrušiti Amerika, francoska zaveznica. Rusija ne napada Islamske države, temveč sile, ki se borijo proti Islamski državi. Amerika napada sile, ki so na ruski strani. Kurdi se borijo proti Islamski državi in proti Asadu. Zalivske države – tiste sunitske – podpirajo Islamsko državo, ne pa tudi Asada. Turčija, ki jo podpira Amerika, logistično in tehnično podpira Islamsko državo, ki je Amerika ne podpira.

Ni kaj: še malo, pa bo imela Islamska država – podobno kot Al Nusra, zaveznica Al Kaide – status »zmernih« sirskih sil, ki se borijo proti Asadovemu režimu. Toda vsaka izmed vpletenih držav je prepričana, da meri v »pravo« tarčo. Saj. Nedvomno noro.

Ko gledate ta vrtiljak norosti, imate občutek, da se zdi sunitskim zalivskim državam Islamska država obvladljivejša od Irana. In da se zdi Turčiji Islamska država obvladljivejša od Kurdov. In da se zdi Iranu obvladljivejša od Amerike. In da se zdi Američanom obvladljivejša od Rusije. In da se zdi Rusom obvladljivejša od Amerike. In da se zdi Evropi bolje, da se Amerika in Rusija tolčeta v Siriji kot pa v Evropi, kjer se tolčeta že vse tja od konca II. svetovne vojne. In da vsi vidijo priložnost, da postanejo »voditelji novega sveta« in da Ameriko zamejijo, magari osamijo, da torej njeno hegemonsko vlogo – njeno premoč na Bližnjem vzhodu, njeno predpravico do naftnega zaklada in njene fantazije o »novem ameriškem stoletju« – nevtralizirajo. Se potem čudite, da Islamska država še stoji? Se čudite, da se tako mirno in tako brutalno steguje v svet? Se čudite, da ni enotnega, usklajenega globalnega napada nanjo?

Nismo vedeli, da je vojna!

Kdo je tu sploh s kom v vojni? Ko so nekateri po napadih v Parizu in Hollandovem oznanilu, da je Francija zdaj v vojni in da ji bodo vojaško pomoč zagotovile vse evropske države (s Slovenijo vred), rekli, da je Evropa v vojni, so stebri evropske politike – in slovenske tudi – to takoj zanikali. Ne, nismo v vojni. Ker vojne sploh ni. In če že ravno je, potem nima ničesar z nami. Le Islamsko državo bombardiramo. To je vse. In ko so Turki sestrelili rusko letalo, so se prav tako vsi izognili skušnjavi, da bi to razglasili za vojno dejanje ali vojno napoved. Le rusko letalo so sestrelili. To je vse. In potem so še malo bombardirali Islamsko državo – in drug drugega. To nima ničesar z nami.

Kako prepoznamo vojno? Je res ni – ali je ne prepoznamo? Kar me spomni na Evropejce, naše slovite predhodnike (»največjo generacijo«), ki v tridesetih letih prejšnjega stoletja niso prepoznali vojne. No, naj vas spomnim. Nemčija je bombardirala Španijo, anektirala Avstrijo in Sudete. Ne, to ni bila vojna – Nemci so le bombardirali in anektirali. Nemčija je okupirala Češko in Poljsko, Rusija je napadla Finsko, Italija je okupirala Etiopijo in Albanijo, Japonska pa Kitajsko. In tako dalje. Ne, to ni bila vojna – in če je že ravno bila, ni imela ničesar z Evropejci, ki so računali, da se tako pametnim, razsvetljenim in civiliziranim ljudem, ki so si tako čudovito, umetelno in lukrativno podredili afriške in azijske kolonije, ne more zgoditi nič hudega. Pozabili so, da lahko v kolonije prelevijo tudi drug drugega – in da lahko »divjake«, ki jih je treba »civilizirati« (in zakleti v suženjstvo), vidijo tudi drug v drugem.

V tisti stari Evropi iz tridesetih let prejšnjega stoletja, presenetljivo podobni današnji Evropi, je kar mrgolelo mevžastega oportunizma in perfidnega avanturizma, šovinizma in konspirologije (pri kateri je prednjačil jugoslovanski regent Pavle Karađorđević, ki je trdil, da Italijani pripravljajo atentat na ameriškega predsednika Roosevelta), makiavelističnega posvečevanja »ciljev«, prilagajanja diktatorjem (ki da lahko skrizirane države edini obdržijo skupaj), vlad, ki so stalno spreminjale»načela«, razprav o tem, kdo bi koga napadel, nekdanjih socialistov, ki so mutirali v fašiste (izraz »Mare nostrum« je tedaj pomenil čisto nekaj drugega, če smo že ravno pri Mussoliniju), ugibanj, ali hoče Hitler vojno ali mir, državnega podpiranja terorističnih skupin (npr. ustašev, ki so se urili v Italiji), strupenega blaznenja ekonomskih interesov in globalnih rivalstev (ekonomija je klicala k vojni), tekmovanj za »voditeljsko« vlogo (kdo bo gospodar Evrope?), ekonomskega in političnega nacionalizma, predmodernega fantaziranja o rasni čistosti, nacionalnem preživetju in »vrojeni« predpravici do ekspanzije, velikih, ki so skušali darvinistično preživeti na račun malih, ciničnih manipuliranj s strašnimi posledicami ekonomske in socialne krize, ki je izbruhnila na začetku tridesetih let, ter eksplozivnih prerivanj za trge, profite, kolonije in čim boljši dostop do nafte, mineralov, surovin in drugih naravnih virov, predvsem v vzhodni Evropi (z Jugoslavijo vred), ki so jo skušale velike »igralke«, od Francije in Britanije do Nemčije, preleviti v svojo Indijo ali pa svojo Afriko.

Vsi ti »igralci« se ne bojijo, da bi zmagala Islamska država, temveč da bi zmagal kateri izmed njih.

Ne pozabite, da so tudi tedaj sanjarili o Evropski uniji. Francoski premier Aristide Briand je predlagal ustanovitev »Panevropske unije«, Hitler pa je prvotno nacistično zamisel o »ekonomskem bloku od Bordeauxa do Odese« prelevil v tretji rajh, popolno antireklamo za združevanje Evrope. In ja, vsi so sanjarili o »minišengenih« (npr. Nemčija + Avstrija + Jugoslavija + Romunija + Češkoslovaška) ter panično in manično sklepali vsemogoče pakte, sporazume in »večna prijateljstva« (nemško-sovjetski pakt, francosko-sovjetski pakt, nemško-poljski sporazum, francosko-nemški sporazum, nemško-jugoslovanski sporazum ipd.), toda svet je bil hitrejši od vse te »paktomanije«.

Evropo so tedaj napenjale ekonomske vojne, vsi so hotele trge za svoje presežke, vsi so kupčevali z vsem, tudi z begunci, vsi so bili drug drugemu le v breme, vsi so se zapirali in ograjevali (carine, protekcionizem), vsi so svoje ekonomije in banke pripravljali za vojno, vsi so hlinili kvekerje, oznanjali nevtralnost in zaradi ljubega miru popuščali vse ekstremnejšim zahtevam Nemčije, vsi so se bolj bali komunizma kot nacizma (npr. Britancem se je zdela Nemčija obvladljivejša od Amerike in Rusije), upajoč, da se bodo nacisti nazadnje udarili s komunisti (Rusi), druge pa pustili pri miru, tako da se bodo lahko v vojno vključili na miroljuben način.

Evropske države so razmišljale takole: če bomo pustili, da Hitler napade druge (in če ne bomo težili, ker jih je napadel), ne bo napadel nas! Delajmo se, da ni vojne! Če se bomo delali, da ni vojne, nam ne bo treba ukrepati! Pred zgodovino bomo čisti! Hej, saj nismo vedeli, da je vojna! Noro. Tako kot je to noro danes. In ko je šla II. svetovna vojna proti koncu, so nekateri – recimo ameriški finančni minister Henry Morgenthau – zahtevali, da Nemčijo po vojni pošljejo v kameno dobo, da jo prelevijo v agrarno deželo, da jo torej izničijo. To hočejo danes narediti z Islamsko državo.

Konec filma

Tudi danes se vsi delajo, da ni vojne. Le kdo bi hotel biti v vojni? Vsi bombardirajo – kogarkoli in kadarkoli se jim zljubi. Toda to ne pomeni, da smo v vojni. Noro, definitivno noro. Vse je pač spet po starem: tu so ekonomski in politični nacionalizem, zapiranje meja, ograjevanje držav, odrivanje in zavračanje beguncev, teror, provokacije (turška sestrelitev ruskega letala, teroristični napadi), ločevanje »naših« od »njihovih«, aneksije (Krim), konspirologija, antiterorizem, ki je zamenjal antikomunizem, panično sklepanje koalicij, paktov in »večnih prijateljstev«, fantaziranje o nacionalni čistosti in ogroženosti »evropske identitete«, odsotnost skupnega, enotnega evropskega nastopa, flegmatične razprave o tem, kdo bi koga napadel, nizkorasli državniki, ki potrebujejo vojne, da bi postali Churchilli, Roosevelti in Stalini, in nevrotična vera v »vrojeno« predpravico do ekonomske ekspanzije, kolonij in »prostih« trgov.

Ali smo že v vojni? Po analogiji s tridesetimi leti prejšnjega stoletja smo trenutno nekje ob koncu leta 1939. Odgovor je torej da.

Ali smo že v vojni? Po analogiji s tridesetimi leti prejšnjega stoletja – da. Prvi so že padli. Tu in tam. Še posebej tam. Po analogiji s tridesetimi leti prejšnjega stoletja smo trenutno nekje ob koncu leta 1939. Bi lahko Evropa tedaj, ob koncu leta 1939, še potegnila ročno? Bi se Evropa lahko združila in napadla Nemčijo, ki je napadala vse po vrsti, ne da bi sama tvegala izničenje? In če bi jo že ravno izbrisali z zemljevida – kam bi odvrgli vse tiste eksplozivne geopolitične in ekonomske napetosti, ki so se ustvarile med evropskimi državami?

Obstajala pa je tudi alternativa. Evropskim velesilam bi lahko rekli, da morajo nemudoma opustiti vse kolonije, fantazije o »prostem« trgu, ekonomski nacionalizem, naftno mrzlico in vero v »vrojeno« predpravico do ekspanzije. Živo si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo – točno, bilo bi še hujše. In živo si lahko predstavljate, kaj bi se šele zgodilo, če bi jim rekli, da morajo zdajle nemudoma opustiti vse kolonije, fantazije o »prostem« trgu, ekonomski nacionalizem, naftno mrzlico in vero v »vrojeno« predpravico do ekspanzije.

Druga svetovna vojna je bila metastaza ekonomskega zloma kapitalizma, produkt hude finančno-gospodarske krize, ki je zajela, stresla in razdejala svet. Kapitalizem ni prišel do rešitve, ki bi preprečila vojno. Še huje: sam kapitalizem je bil premalo – ni mogel potešiti vseh ekonomskih apetitov in interesov. Potrebovali so vojno, ki naj bi dokončno restavrirala »prosti trg«. Poskus restavracije »prostega trga« pa se je potem končal s klavnico – holokavstom, ki je Judom res zaprl meje. To je bil konec filma.