V službi laži

Že dober mesec obstaja spletni portal nova24tv.si. Gre za uverturo, predhodnico, predigro velikega političnega projekta nove slovenske televizije. Njen pobudnik je Janez Janša, skupaj s somišljeniki so prek ponudbe delnic zbirali denar za medijsko hišo. Gre za nekakšno samoupravno zadrugo politikov, njihovih volivcev, novinarjev, tistih, ki mislijo, da bo novi medijski projekt v »službi resnice«.

Kaj po njihovem pomeni resnica, razkrinkajo naslovi objavljenih prispevkov. V nemških begunskih centrih je tako »vedno več nasilja«, begunci so jezni, ker v zbirnih centrih ni »niti PlayStationa niti televizije«, »ponujajo seks s svojimi otroki v zameno za denar«, med »migranti se širijo garje in hepatitis«, »okradli so bencinski servis«, lahko se zgodi, da »bo Slovenija čez 20 let večinsko muslimanska«. Portal se sprašuje tudi, katere so točke, ki jih »bo islamska država v Sloveniji najprej razstrelila«. Povsem enak odnos ima do vprašanja pravic istospolnih parov. Govori o spremembah spola, o gejevskem totalitarizmu, o tem, da zagovorniki zakona zlorabljajo izobraževalni sistem v ideološke namene, objavlja »raziskave«, ki dokazujejo, da je v družinah, kjer ni očeta, revščina večja kot v drugih družinah. Kar je logično, a revščina družin mater samohranilk ni povezana z vprašanjem odločitve na prihajajočem referendumu. Gre za čiste manipulacije in laži.

Nova24tv ni edina takšna spletna stran, ki širi polresnice, laži, ki namenoma straši, pretirava, ki spodbuja sovraštvo do muslimanov in drugače spolno usmerjenih, je pa edina, ki je tako zelo brezsramno preoblečena v medij. Torej domnevno kredibilen vir informacij v službi resnice. Borut Rončević, nekdanji sekretar na ministrstvu za šolstvo, jo je pred kratkim pohvalil, češ da je »po podatkih Alexa.com (gre za enega od internetnih števcev, op. p.) po obiskanosti že prehitela Večer, Dnevnik, Požareport, Radio 1«. Rončević je zmagovito dodal, da »trg pravi svoje«.

Če torej lažeš, laži na veliko, brezsramno, samo tako si lahko učinkovit.

Internet je velika tovarna laži, teorij zarot, viralnih goljufij. Lani se je tako v milijonskih »nakladah« razširil posnetek, seveda neresničen, neke ženske, ki si je naredila tretjo dojko, video pogumnega sirskega dečka, ki med streljanjem reši mlajšo sestro, si je ogledalo več kot pet milijonov ljudi, a je bil posnet na Malti. Teh spletnih smeti je ogromno, od časa do časa se razširi, da Kitajci jedo juho, pripravljeno iz človeških zarodkov, ali pa bizarna zgodba o tem, da je v Gilbertonu, mestecu v ameriški Pensilvaniji, krajevni policist, sicer domnevni član desničarskih milic in nacist, »ugrabil« lastno mesto. Nič od tega seveda ni res, gre za izmišljotine. A ljudje takšne zgodbe razširjajo, o njih resno razpravljajo, morda celo razmišljajo. Nedavno se je podobno zgodilo v Sloveniji. Preplašeni oče je na Facebooku objavil zgodbo, kako naj bi bil v Ljubljani neznanec napadel njegovo 11-letno hčerko, rešila pa jo je neka ženska, ki je udarila napadalca. Njegovo pisanje je dobilo pospešek na spletu, o domnevnem pedofilu so začeli pisati klasični mediji, dogodek, poskus ugrabitve, je preiskovala policija. Po nekaj dneh je postalo jasno, da tistega dne nihče ni poskušal ugrabiti 11-letnega otroka, a zaključka zgodbe Facebook in drugi skorajda niso zaznali.

Govorice in laži niso izum informacijske dobe, nekoč jih je bilo treba širiti od ust do ust, danes pa splet ne potrebuje neposrednega stika, neumnosti se širijo veliko hitreje. Družabna omrežja so začela nadomeščati medije. A gre za veliko razliko, mediji, novinarji, urednik so bili nekoč, uspešno ali neuspešno, neke vrste vratarji pred nesmisli, danes pa izginjajo, vsak lahko postane svoj urednik. Tako Donald Trump redno objavlja mnenja na spletnih omrežjih, mediji pa jih navajajo, komentirajo, se zgražajo ali pa tudi ne. Njegov namen je dosežen. Iz pisarne se prebije do ljudi, denarja za oglase niti ne potrebuje več. Podobno zelo uspešno počne Janez Janša.

Neumnosti obstajajo, odkar obstaja človeška vrsta, zanimivejše pa je vprašanje, zakaj se laži in zavajanje širijo hitreje kot kompleksnejši pogledi. Zakaj ima, ostanimo pri zgodbi o beguncih, posnetek »Welcome to Slovenia« – gre za video v arabščini, ki govori o tem, kako naj bi bila Slovenija velikodušna do prosilcev za azil – 60 tisoč ogledov, njegovo »neuradno« nadaljevanje, v katerem je povedano, da Slovenija še nobenemu izmed stotisočev beguncev ni podelila statusa mednarodne zaščite, pa le 3000? Zakaj je laž učinkovitejša od resnice?

Beg pred razumom

»Moderni človek si želi preprostega življenja, vsi smo radi na avtopilotu, varno skriti v predvidljivost, smo preobremenjeni, smo uporabniki preprostih, hitrih, instantnih pogledov na družbo. Ne le da se pustimo zmanipulirati, celo zahtevamo preproste resnice, večina se jih tukaj najbolje znajde. Ljudje smo hkrati ljubitelji lastnega mnenja in potrebujemo stvari, ki potrdijo naša prepričanja, strahove, negotovosti,« razmišlja specialist klinične psihologije dr. Aleksander Zadel. »Danes ne vemo, kako bo jutri, kako bo z Evropsko unijo, kako bo funkcionirala družba. Pojavljajo se družbeni pretresi, pojav begunske krize je eden od takšnih, ki nas strašijo, in ko iščemo pojasnila zanje, se ne zadovoljimo s tistim, kar je bistveno drugačno od našega izvirnega mnenja. Preprosto potrebujemo koga, v kogar lahko uperimo prst.«

Človek kot bitje teži k poenostavljanju, k stereotipnim sodbam, ljudi pogosto ne presojamo kot individualnih oseb, ampak kot dele skupine z nekimi značilnostmi. Gre za generaliziranje tipa »vsi teroristi so v temeljih migranti« ali »gejevski starši ne znajo vzgajati otrok« – ljudje si s stereotipi poskušajo poenostaviti podobo sveta, hkrati pa pridobiti nekaj koristi tudi zase. Tako so bili Judje v tridesetih letih krivi za gospodarski zlom Nemčije, begunci so danes krivi za krepitev terorizma, istospolni partnerji in gejevski lobi za propad tradicionalnih vrednot.

Tako so bili Judje v tridesetih letih krivi za gospodarski zlom Nemčije, begunci so danes krivi za krepitev terorizma, istospolni partnerji in gejevski lobi za propad tradicionalnih vrednot.

»Vedno je obstajal dežurni krivec, to je praviloma tisti, ki je Tujec, tisti, ki v socialni sistem vstopi s svojo drugačnostjo. Georg Simmel, berlinski psiholog, je že pred več kot sto leti lepo zapisal, kdo je tujec. Tujec ni tisti, ki danes pride in jutri gre, tisti je popotnik. Tujec je tisti, ki danes pride, jutri pa ostane, ostane s svojo drugačnostjo, s svojo specifičnostjo, s svojim položajem,« o zavračanju tujcev razmišlja socialni psiholog dr. Vlado Miheljak. »V tujcu prepoznaš sebe. Kdo najbolj napada geje, kdo jih najbolj pretepa? Tisti, ki ima sam latentne gejevske lastnosti, pa jih želi zatreti. To, da je nekdo gej, je za heteroseksualnega samo dobro, ker je na 'trgu' več vreden. Če je nekdo len in noče delati, je to lahko samo dobro, ker si ti kot drug pridnejši, bolj konkurenčen. V resnici pa v tujcu prepoznavaš svojega podobnika.«

Laži o beguncih, o istospolnih parih ne nastanejo same od sebe. Širijo se, ker že obstajajo, ker padejo na plodna tla. Pri občinstvu že obstajajo stereotipi in te laži – pogosto jih spodbuja prav politika – jih le aktualizirajo. Stereotipe, predsodke, prazne vere pa je mogoče odpraviti zgolj z ideološkim bojem. Lahko se seveda vprašamo, zakaj so stereotipi lažni in neresnični, in dr. Rastko Močnik na to vprašanje pozna lep marksistični odgovor. »Lažni so zato, ker je svet, ki ga vzpostavljajo, ohranjajo, obnavljajo, že sam 'lažen'. To je svet krivic, gospostva in izkoriščanja, ki se mora nujno vzpostavljati, ohranjati, obnavljati, reproducirati skozi laž. Zato meščanska politika (meščanska, buržoazna, ne nujno vsaka politika), religiozne ustanove, ideološki aparati širijo stereotipe, ideološke vzorce, saj je njihova naloga in vloga ravno v tem, da ohranjajo krivični svet.«

Pri čemer je treba biti iskren. Kot recimo opozarja sociolog dr. Primož Kraševec, prepričljivost, vplivnost rasizmov ni odvisna od svoje resničnosti, pač pa od praktičnih izkušenj vsakega posameznika. To velja za vsakega izmed nas. Tako imajo recimo na eni strani »urbani intelektualni levo-levičarji izkušnjo posmeha. Interpretacija rasizma, uveljavljena pri njih, je, da gre za izraz primitivizma ruralnega malega človeka, ki je posledica nekulturnosti, neizobraženosti in slabega medijskega poročanja«. Na drugi strani pa poleg ozko desničarskih krogov, v katerih večinoma kroži teorija zarote o načrtni islamizaciji Evrope, največjo cirkulacijo med rasizmi na spletu dobijo »zgodbe o državnih izdatkih za begunce, o tem, kako proračun tega ne more prenesti, tudi denimo, kako dragi so azilni postopki zaradi svoje dolgotrajnosti. To ustreza vsakdanji izkušnji socialne izključenosti, birokratske arogance države, nenehnemu boju za uveljavitev tudi najelementarnejših socialnih pravic, občutku nenehne ogroženosti in negotovosti, ki se pogosto izraža v 'ne za naš davkoplačevalski denar' ali 'najprej poskrbimo za svoje'.« Iz nas samih tujce ustvarja naša lastna država.

Problem uspešnosti širjenja laži in z njimi povezanih predsodkov je pravzaprav še globlji. Spopad z neumnostjo in lažmi je danes še toliko težji, saj se (znova) dogaja, kot sta že sredi druge svetovne vojne zapisala Horkheimer in Adorno, »imunizacija pred razumom«. Industrijska družba zavrača razum in se obrača k racionalizaciji, tudi vsiljeni vladavini samoregulirajočega se trga.

Organizirana laž v politiki niso samo napačna, netočna dejstva, pač pa jim sledijo politične odločitve, te pa ustvarjajo alternativno realnost, svet fikcij, popolnega izkrivljanja.

Kako je vse to povezano z lažmi? »V današnjih družbah smo priča kritičnemu stanju šoka, v katerem je mogoče v skladu z logiko potrošniškega modela družbe upravičiti in prodati skoraj vse, tudi neumnost in norosti,« pravi ddr. Rudi Rizman. »Hegemonija 'binarnega' mišljenja in posledično poenostavljenih političnih sodb in praks nasprotuje razsvetljenskemu duhu, ki (je) zahteva(l) kritično ukvarjanje s kompleksnimi družbenimi pojavi. Za obrat od tako vzpostavljenega stanja, na katerega bo treba še počakati, bo treba ponuditi nekaj, čemur bi lahko rekli novo razsvetljenstvo.« Podobno razmišlja dr. Slavko Gaber, uspešnost laži in neumnosti, ki jih širijo internet in klasični mediji, je del širše matrike, po kateri deluje moderna družba. »Družba sledi liniji preprostega, nezahtevnega, lažjega, ne pa strukturno zapletenega razumevanja. Tudi ekonomija deluje podobno – išče preproste izdelke, ki jih lahko hitro in večkrat proda – vse, kar je trajnejše, je 'kvarno'. Tudi mediji na liniji iste logike iščejo preproste in udarne zgodbe. Ta logika je močnejša od politike. Rečeno z Vernantom, ki piše o mitu in logosu, je mitično, kar zadeva prepričljivost, praviloma v prednosti pred argumentom, tudi če je še tako logičen. Danes tako pogosto zmaguje misel, češ, ne bodo nas še 'tile' ogrožali.« To je še bolj resnično, ker se vzpostavlja kvalitativno nevarna povezava lagodja iskanja preprostih resnic in strahu pred neznanim in včasih celo dejansko nevarnim: teroristi, ki na slepo pobijajo po ulicah Pariza. »To je zelo nevarna zmes,« dodaja Gaber. »Imam občutek, da so tudi tistim, ki so mislili, da obvladujejo družbo, da lahko dogajanje v njej upravljajo, stvari ušle iz rok. Pred kakšnimi 120 leti je Émile Durkheim govoril o nevarnosti stanja brez zakona, brez pravil, ki bi bila vezivo sobivanja – to stanje je imenoval anomija.« Vse kaže, da nekaj podobnega grozi tudi nam.

Pretiravamo? Nikakor. V Sloveniji je javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti kaznivo, 297. člen kazenskega zakonika predvideva za takšna dejanja celo do dve leti zapora. A kaj se dogaja v Sloveniji? V času begunske krize, v času Zlovenije, tožilstvo za zdaj še ni vložilo nobenega obtožnega predloga. Nasprotno, ko se je pojavil prvi zapis o tem, da je treba »begunce streljati«, so s tožilstva sporočili, da kaznivega dejanja ni. Šlo naj bi samo za izražanje mnenj, pri katerih pa niso podane objektivne možnosti, verjetnost, da bodo udejanjena. Celo pravosodni minister Goran Klemenčič priznava, da Slovenija sovražnega govora ne zna preganjati. Vse skupaj je popolnoma absurdno, prevladalo je smešenje, naj bo meja svobode govora tam, »kjer preneha govoriti levica ali anarholevica in začne govoriti desnica ali cerkev«. To je dejala odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, ki je na svojem profilu na Twitterju zapisala, »da je za vsakega mrtvega Evropejca potrebno izgnati 10 tisoč musličev!« Omenjena odvetnica je bila po mnenju uporabnikov pravnega portala Ius-info izbrana med 11 najvplivnejših pravnikov leta.

Nevarni svet politične propagande

Množice seveda delujejo drugače kot pa posamezniki in politika se tega dobro zaveda. »Zakaj je laž ali propaganda uspešna, je najpogosteje odvisno od dejavnikov, povezanih z načeli individualne in še bolj množične psihologije. Predvsem v slednji, ko se prepričanja afirmirajo skozi medije ali močne posameznike, na primer politike, učinkujejo grozdi laži in ponaredki resnice nadvse uspešno,« pravi filozof dr. Boris Vezjak.

Tipičen primer uspešnega širjenja laži je znan kot t. i. velika laž (eine große Lüge) Adolfa Hitlerja. Gre za tako veliko laž, da nihče niti ne verjame, da bi lahko šlo za izkrivljeno resnico; če jo ponavljaš velikokrat, neprestano, v vsakem položaju, bo postala resnično, celo preverljivo dejstvo. Če torej lažeš, laži na veliko, brezsramno, samo tako si lahko učinkovit. Tako so Judje postali krivi za nemški poraz v prvi svetovni vojni. In tudi tako so izbrisani v Sloveniji postali špekulanti. Kot se spominja Gaber: »Predstavniki struktur moči so nagnjeni k ohranjanju moči, in ko je za to treba uporabiti laž, so na preizkušnji. Zdi se, da ima s to rabo, vsaj v Sloveniji, praviloma manj težav cerkveno podprta naveza križa in princa iz Doba. Ta osebek je tako pri izbrisanih vseskozi govoril o tem, da bomo na referendumu odločali o državljanstvu teh ljudi, četudi je ustavno sodišče državi jasno naložilo, da je treba izbrisanim vrniti le nelegalno odvzeto bivališče. Pri tem je dosledno lagal in trdil, da se takratna vlada zavzema za pravice teh ljudi do bivališča, ker želi pridobiti volilne glasove. Šlo je za čisto, evidentno konstrukcijo, ki pa so ji ljudje verjeli.« Podobno je danes, ko po Sloveniji odmeva geslo Za otroke gre. »Ni treba biti posebej brihtne glave, da ti je jasno, da gre le za obrambo tradicionalnih pogledov na družino, a bo kljub temu na referendumu oddanih več sto tisoč glasov državljank in državljanov, ki bodo nasedli laži. Pri vsem tem pa je še največji problem, da omenjene festivale podalpske 'zagamanosti' in slepote omogoča ustavno sodišče, ki ga vodi človek, ki mu ni nerodno razglašati, da v demokraciji vedno zmaga večina. Na volitvah že, liberalne demokracije pa naj bi se od totalitarnih režimov ločile prav po tem, da če gre že vse narobe, ustavna sodišča večini preprečijo, da bi teptala pravice manjšin.«

Množice na internetu

Pri vprašanju beguncev in istospolnih partnerskih skupnosti se pojavljajo podobne propagande tehnike kot v času nacistične Nemčije, le da je danes uporaba propagande zaradi interneta še lažja. Janez Janša je tako recimo eden izmed prvih v Sloveniji objavil povezavo do desetminutnega videa Ali je svet znorel (v angleški različici: TransNorway, What a Fucked up World), ki v maniri svetovne zarote brez relevantnih pojasnil – izvor posnetka ni čisto jasen, pojavlja pa se na konspirativnih ruskih straneh – straši pred apokaliptično invazijo LGBT-skupnosti. Le nekaj dni kasneje si je predvsem zaradi Janševega tvita slovensko različico tega izdelka ogledalo več kot 20 tisoč ljudi. Snežna kepa se je začela valiti. »Nekaj je popolnoma jasno,« trdi Vezjak, »liderji, firerji, opiniatorji radi uporabljajo socialna omrežja za širjenje in konsolidacijo svojih pozicij in doseganje političnih in drugih ciljev.«

Pri razumevanju uspešnosti »političnih« laži pa se je treba vprašati tudi, kako delujejo množice, zakaj so množice, internetni sledilci, pripadniki strank, volivci načeloma manj racionalni kot posamezniki. »Množica deluje po drugačnih zakonitostih kot posameznik, množica čuti, misli in dojema nekatere resnice drugače od njega, vsekakor v bistveno zmanjšani racionalni maniri. Znani so primeri, ko množica zlahka in z užitkom sodeluje v surovih napadih ali krutih dejanjih, v takšnih, ki bi se jih posameznik ne lotil,« pravi Vezjak. Posamezniki se v množici počutijo močnejše, odgovornost ni individualizirana, pač pa kolektivna. »V takšnem trenutku prevladuje nezavedno v posamezniku, slabi zavedno osebnosti, misli se usmerijo v smer danih sugestij. Posameznik postane, kot pravi Gustav Le Bon, le še brezvoljni avtomat. Hitro je dovzeten za različne vplive, nekritičen in lahkoveren, fanatičen in paranoiden, sovražen in jezen.« Čustva dobijo poudarke, razum se zamegli, kot da bi množica terjala sama zase, da je obvladana, zatirana, kot da bi si želela gospodarja in se ga hkrati bala.

Donald Trump ne mara tujcev, pa je poročen s Slovenko, Janša zagovarja tradicionalne družinske vrednote, pa njegovo zasebno družinsko življenje ni ravno tradicionalno.

Vezjak dodaja, da imata begunska kriza in referendumska ihta kar nekaj teh značilnosti: nenadoma logično ponazarjanje argumentov ni več smiselno – saj ga venomer zmagovito sproti uničuje nezavedno –, dvomov ali spraševanj o tem, kaj je resnično in lažno, ni, saj je resnica zgolj ena, vnaprejšnja in podrejena avtoriteti, ki ji je treba slediti. »Ko so podani takšni vzvodi nekritičnega sledenja, ko se ljudstvo ali njegov del začne obnašati kot množica in si najde sovražnika v istospolno usmerjenem ali morda beguncu, nenadoma tudi propagandni učinki nosilcev nove ideologije postanejo samoumevno močni in prepričljivi, četudi temeljijo na falsifikacijah, manipulacijah in laži.« Ljudje se znajdejo v obroču samoprevare: verjamejo temu, kar ni resnično. »Zgodovina je polna primerov, kam lahko takšni procesi vodijo. V svojih najgrozljivejših variantah tudi do popolnega izničenja imaginarnega sovražnika.«

Resnica je nepomembna, pomembnejši je vtis o njej, prepričljivost. Na slovenski meji torej ne stoji bodeča žica, pač pa humanitarna usmerjevalna sredstva. Kdor nasprotuje enakim pravicam za vse, ni homofob, ampak zgolj zaščitnik otrok. Ni res, da je Donald Trump rasist, le izgnal bi vse muslimane. Ni res, da Janez Janša ne mara gejev, le propagira knjige, ki govorijo o tem, kako so komunisti razgradili tradicionalni zakon in družino, pri čemer zamolči dejstvo, da sta Stalin in Castro geje pošiljala v ječo in delovna taborišča, ker naj bi bili »agenti imperializma«. Oba imata seveda velik problem s konsistentnostjo, Trump ne mara tujcev, pa je poročen s Slovenko, Janša zagovarja tradicionalne družinske vrednote, pa njegovo zasebno družinsko življenje ni ravno tradicionalno.

O laži v politiki je že pred stoletji pisal Machiavelli. Veliko je hinavcev in potuhnjencev, piše, »ljudje so namreč tako otročji in se tako radi podrede pričajočim nujam, da bi tisti, ki slepari, zmeraj našel nekoga, ki se da oslepariti«. Vladar lahko tudi laže, laž ima namreč nalogo ohraniti oblast, a če besede prekrijejo resnico, naj se to vseeno zgodi tako, da nihče ne opazi. »Ljudje na splošno sodijo bolj po videzu kakor po tistem, kar je otipljivo; vidi namreč lahko vsakdo, občuti pa malokdo.« In točno tukaj, pri vprašanju otipljivega, se skriva pravi odgovor, kako razkriti laži in neumnosti. Stvar je v bistvu zelo preprosta. Dr. Aleš Bučar Ručman, ki je v knjigi Migracije in kriminaliteta demistificiral stereotipe o tem, da so priseljenci v Slovenijo nagnjeni h kriminaliteti, trdi, da je laž najučinkovitejša, ko govori o stvareh, ki jih ne poznamo, ko lastno vedenje nadomeščamo s tistim, kar dobimo posredno. »Nekateri namenoma zlorabljajo našo nevednost in neznanje. Ko pa je to kombinirano s strahom, je laž še uspešnejša. Rešitev je imeti odprto glavo, odprt razum, vzpostavljati distanco in preizpraševati dejstva, ki jih ponujajo domnevni mnenjski voditelji.«

Politiki lažejo, tako je od nekdaj, lagali so o tem, da je v Iraku orožje za množično uničevanje, lagali so, da ameriški vojaki ne mučijo zapornikov, lažejo, da lahko izenačitev pravic istospolnih parterskih zvez poveča samomorilnost, lažejo, da je beg prebivalcev Sirije del strateškega načrta, kako naj bi muslimani zavladali krščanski Evropi. A kot pravi Hannah Arendt, organizirana laž v politiki niso samo napačna, netočna dejstva, pač pa jim sledijo politične odločitve, te pa ustvarjajo alternativno realnost, svet fikcij, popolnega izkrivljanja. Spor med resnico in politiko je obstajal od nekdaj, saj je z vidika politike resnica vedno despotska, tirani jo sovražijo, tudi parlamentarni demokraciji ni najbolj všeč. Brisanje razlike med mnenji in dejstvi je pravzaprav prevara, ki sodi k samemu bistvu politične moči.

Vso razpravo o žičnatih mejah in prihajajočem referendumu je treba razumeti tako.

O novem razsvetljenstvu

Kdo je tisti, ki bi moral presegati binarni pogled na svet, in zakaj se bo to težko zgodilo na današnjih univerzah

ddr. Rudi Rizman

Hegemonija »binarnega« mišljenja in posledično poenostavljenih političnih sodb in praks nasprotuje razsvetljenskemu duhu, ki (je) zahteva(l) kritično ukvarjanje s kompleksnimi družbenimi pojavi. Za obrat od tako vzpostavljenega stanja, na katerega bo treba še po-čakati, bo treba ponuditi nekaj, čemur bi lahko rekli »novo razsvetljenstvo«. Bojim se, da pri tem nujnem obratu od »binarnega« mišljenja h »kritičnemu« vsaj ta čas še ni mogoče računati na akademske ustanove, mislim predvsem na univerze. Te so se že pred časom poslovile od pričakovanj angleškega kulturnega kritika Matthewa Arnolda, da morajo posredovati in diseminirati tisto »najboljše, kar je bilo doslej zapisano in povedano«, in namesto tega začele služiti novemu in zapovedanemu političnemu božanstvu – »Trgu«.

Na tako postavljenih univerzah se od profesorjev pričakuje (zahteva) produciranje izključno uporabnega znanja, študenti pa so se spremenili v njegove potrošnike. Izobraževalni kurikul zato v tem smislu podpira podrejanje in poslušnost, kritično mišljenje in razmišljanje, ki preizprašujeta vsakršno – bodisi politično bodisi akademsko – avtoriteto, pa sta moteča.

Binarni pogled na svet (»mindset«) označuje potemtakem izključno črno-belo gledanje, ki je kot tako nenaklonjeno vnosu tistih znanj in disciplin, ki bi ogrozili omenjeno binarnost in jo utegnili nadomestiti s kompleksnejšim in kritično relevantnejšim razumevanjem.

To je tudi eden od razlogov, da univerze v večini držav, predvsem pa v neoliberalnem političnem kozmosu, zmanjšujejo, marginalizirajo ali celo zapirajo (Velika Britanija in drugje) humanistične in družboslovne fakultete (ali samo oddelke) in dajejo prednost naravoslovnim in tehničnim vedam, ki z (ne)kritičnimi razmisleki ne ogrožajo prevladujočih političnih idej in praks.

Britanski raziskovalec Martin Rose je v raziskavah opazil, da je za sedanjo kulturo eksaktnih in tehničnih znanosti značilno, da omejuje binarnost na dvojico korektnosti (pravilnega) in nekorektnosti (nepravilnega). Pri tem je Rose, glede na žgoči mednarodni problem rekrutiranja teroristov, opozoril, da so tisti s pridobljeno visokošolsko izobrazbo v veliki večini študirali »eksaktne« in tehnične vede, kot so strojništvo, gradbeništvo, informacijska tehnologija, farmacija in matematika, komajda pa je mogoče med njimi najti koga, ki je študiral humanistične vede.

Zanimivo je, da se je v rekrutacijskem pozivu oziroma povabilu izključno na te vrste diplomantov obrnil vodja samozvane Islamske države Abu Bakr Al Bagdadi.