Za oblast gre

Kateremu delu sveta želi pripadati Slovenija?

Ko človek posluša argumente in strahove nasprotnikov izenačitve pravic istospolnih parov do sklenitve zakonske zveze s pravicami raznospolnih parov, bi lahko pomislil, da gre pri spremembi slovenskega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v delu, ki zakonsko zvezo zdaj definira kot življenjsko skupnost dveh oseb, za popolno avantgardo, še nikjer preizkušen svetovni unikum, katerega posledice za družbo in državo so popolnoma nepredvidljive. Kar je seveda daleč od resnice.

Slovenija, vsaj v svetovnem merilu, na tem področju ni pionirka, pač pa zgolj sledi razvoju pojmovanja temeljnih človekovih pravic. S pomladno spremembo zakona smo se zgolj priključili krogu modernih, demokratičnih držav, ki načelo enakosti in osebno svobodo posameznika jemljejo resno in dosledno. Klub enaindvajsetih držav, v katerega s to spremembo vstopamo, res še ni izjemno velik, je pa po marsičem eliten – celo po merilih tistih, ki spremembi definicije zakonske zveze najbolj goreče nasprotujejo. Gre namreč za druščino najbolj razvitih, najmodernejših zahodnih demokracij, ki določajo tempo in smer razvoja človekovih pravic že od Magne carte dalje. Preostanek sveta jim zgolj bolj ali manj uspešno sledi.

Če bi nasprotnikom izenačitve pravic pri sklepanju zakonske zveze, sledeč trendu rastoče popularnosti pobarvank za odrasle, naložili, naj na zemljevidu pobarvajo države, ki dovoljujejo istospolne poroke, bi hitro ugotovili, da se zemljevid po tem merilu zelo dosledno barva od zahoda proti vzhodu. Od ZDA in Kanade, pa čez Atlantik prek Portugalske, Španije, Velike Britanije, Francije, držav Beneluksa in Skandinavije, in v naslednjih letih se bo nedvomno barval naprej proti vzhodnim in južnim mejam Evrope. Seveda pod pogojem, da bo razvoj tudi v tem delu Evrope ostal na kurzu humanizma in razsvetljenstva, ki določata njeno bit. To je žal vse prej kot gotovo. Če slovensko ustavno sodišče ne bi dopustilo referenduma o pomladni spremembi ZZZDR in bi danes na tem zemljevidu lahko pobarvali tudi Slovenijo, bi lahko Slovenci ponosno ugotavljali, da smo tako kot konec osemdesetih let prejšnjega stoletja na področju razumevanja človekovih pravic vsaj regijski, če že ne svetovni »trendseterji«. Lahko bi začeli počasi pridobivati stari ugled, ki smo ga po nepotrebnem in na hitro zapravili kmalu po osamosvojitvi z zgodbo o izbrisanih, nedavno pa tudi z odnosom do beguncev in z njimi domnevno povezanim ožičenjem lastne države.

Cerkev vsem tistim, ki niso njeni člani, poskuša vsiliti svoje vrednote kot univerzalne in s tem prestopiti mejo sekularnosti, ki jo jasno začrtujejo določbe slovenske ustave.

Ne le, da bi s spremembo definicije zakonske zveze postali nekakšna srednjeevropska zvezda Danica (da o zahodnem Balkanu niti ne govorim), na tem področju bi celo prehiteli Nemčijo in Italijo, pas držav med Sredozemljem in Baltikom, v katerih do priznanja istospolnih porok kot enakopravnih sicer še ni prišlo, se bo pa, po logiki razvoja in dejanskem stanju stvari, tudi tam sprememba očitno zgodila v bližnji prihodnosti. Nasprotniki nomotehnično drobne, pomensko pa velike spremembe ZZZDR, nas torej žolčno podijo iz družbe držav, v kateri se sicer tudi sami radi vidijo – med tistimi na zahodu, daleč od »zaostalega, divjega Balkana« in »postsocialistične vzhodne Evrope«.

Da bi si lahko odgovorili na vprašanje, zakaj to počnejo, je najprej treba ugotoviti, da nasprotniki spremembe definicije zakonske zveze, čeprav so na zunaj videti kot enotna fronta, niso monolitna združba, ampak interesna koalicija slovenske cerkve in politične opozicije (s stranko SDS zelo v ospredju), ki sta v tej kampanji, seveda ne prvič, našli točko strinjanja. Do nje so ju pripeljali popolnoma različni motivi. Slovenska rimskokatoliška cerkev, s svojim »triom fantastikus« Zevnik-Primc-Vilčnik v ospredju, bije v tej bitki svoj ideološki kulturni boj. V njem dosledno sledi navodilom Vatikana, da je treba nasprotovati vsakršnim spremembam zakonodaj posameznih držav, ki bi šle v smeri priznanja pravic homoseksualcem. Vatikan se s tem, prek svojih lokalnih podizvajalcev, neposredno vmešava v notranje zadeve slovenske države, ki jo, povrh vsega, njena ustava opredeljuje kot sekularno. Res je neverjetno, kako Primcu in ostalim njihovo delovanje pod taktirko neke druge države kljub vsemu uspe zapakirati v domoljubno embalažo. Odgovor na vprašanje, zakaj je to vprašanje cerkvi tako pomembno, je mogoče najti v besedah Glorie Steinem, ameriške aktivistke, novinarke, borke za enakopravnost žensk: »Pri odrekanju enakopravnosti gejem in lezbijkam, podobno kot pred časom v primeru odrekanja enakopravnosti ženskam, gre za željo patriarhalne institucije po nadzoru reprodukcijskega procesa, ki zato demonizira vsakršno izražanje seksualnosti, ki ni namenjeno spočetju in rojevanju otrok.« Zato je seks med dvema moškima oziroma med dvema ženskama nesprejemljiv tistim istim ljudem in skupinam, ki recimo nasprotujejo kontracepciji ali predporočnemu seksu. Želje cerkve po omejevanju svobodnega izražanja seksualnosti gejev in lezbijk zato ne moremo jemati samo kot problem te konkretne manjšine, problem nekoga drugega, pač pa kot napad na svobodo vsakega izmed nas, na osebno svobodo kot tako – svobodo, da se kot edinstveni čuteči, ljubeči, misleči in med seboj povezani posamezniki ne dovolimo zreducirati na raven nekakšnih preprostih sredstev reprodukcije.

Dejstvo, da je osebna svoboda vsakega posameznika, ne le enakost, tisti resnični vložek v boju za enakopravnost istospolnih parov (kot je bila pred tem v boju za enakopravnost žensk in tudi v boju za enakopravnost Afroameričanov), tudi pojasni nabor enaindvajsetih držav, v katerih je ta enakopravnost na formalnopravni ravni že dosežena. Gre namreč pretežno za države, v katerih osebno svobodo jemljejo zelo zares. Zato so bila v teh državah, kljub temu da gre za države, izhajajoče iz krščanskega kulturnega in religioznega izročila, prizadevanja cerkve, da bi preprečila priznanje enakopravnosti istospolnim parom, obsojena na neuspeh.

Za uspeh v tem boju cerkev namreč potrebuje partnerja v vidu avtoritarne, konservativne politične oblasti, ki ji ni toliko mar za osebno svobodo, za človekove pravice in svoboščine, kot ji je do oblasti same, do vladanja, in to vladanja tistega predmodernega tipa, s trdo roko nadzorovanja in kaznovanja. V Rusiji je takšnega partnerja tamkajšnja pravoslavna cerkev našla v Putinu. V Sloveniji pa je to SDS z Janezom Janšo, ki se je pred dnevi na temo referenduma oglasil s kratkim motivacijskim videonagovorom svojim dosedanjim, predvsem pa tistim potencialnim prihodnjim volivcem. Zavezništvo med cerkvijo in SDS je celo naravnejše kot zavezništvo s sicer katoliško NSi.

Referendumska kampanja je za SDS zanimiva izključno za mobilizacijo volilnega telesa, ki rad prisluhne izključevalni in nestrpni govorici. Torej krepitvi politične moči.

Svoj nagovor v omenjenem motivacijskem videu Janša začne z zagotovilom, da on in njegova stranka nimata nič proti gejem in lezbijkam in njihovi pravici do enakopravnega življenja v skupnosti. Kar mu gre celo verjeti. Zelo verjetno mu je v resnici čisto in kompletno vseeno za pravice istospolno usmerjenih do sklenitve zakonske zveze in ga v resnici osebno tudi ne bi niti malo zmotili njihovi poročni obredi. Referendumska kampanja mu je zanimiva izključno kot še eno področje kulturnega boja, s katerim želi okrepiti svojo politično moč in mobilizirati del volilnega telesa, za katerega računa, da rad prisluhne izključevalni in nestrpni govorici. Usmerjeni zdaj proti eni zdaj proti drugi manjšini, odvisno pač od tega, na katero je v določenem trenutku usmerjena pozornost javnosti. Tudi on želi zajahati ta val strahu in nestrpnosti, ki se širi po Evropi, zato v svojem nagovoru zgodbo o pravici istospolnih do sklepanja zakonske zveze preplete z zgodbo o migrantih, obe naj bi bili namreč del nekakšnega zločinskega gejevsko-levičarskega poskusa spremeniti Evropo v pretežno muslimanski kontinent, kjer bodo zanikane temeljne človekove pravice, predvsem žensk in istospolno usmerjenih oseb. Ogrožen naj bi bil temelj evropske družbe, ki je svobodna in odprta. Kaj dejansko trdi? Da naj bi se z odrekanjem enakopravnosti istospolno usmerjenim borili za pravice teh istih istospolno usmerjenih, za povrh pa še za svobodno in odprto družbo? Kateri del Evrope je imel v mislih Janez Janša, ko je govoril o tej svobodi in odprtosti? Belgijo, v kateri so istospolne poroke dovoljene že dvanajst let in v kateri kljub temu še vedno obstajata moški in ženski spol, obstajajo očetje in obstajajo matere in obstajajo družine, ki skrbijo za otroke? Mogoče je mislil na Španijo, v kateri se moški lahko poročijo z moškimi in ženske z ženskami že celo desetletje. Dansko? Veliko Britanijo? Francijo? Islandijo? Finsko? Norveško? Portugalsko? Švedsko? Slovaško? Ali kakšno vseeno še malo bolj katoliško državo, Irsko recimo?

Za kitenje s tujim perjem gre in za dvoličnost. Ta ni tuja niti cerkvenim dostojanstvenikom. Tako je dr. Jože Krašovec, profesor na Teološki fakulteti, že pred več kot desetletjem v okviru pogovorov o prihodnosti Slovenije pri takratnem predsedniku republike povedal: »Danes je celotna Evropa sekularizirana in pozna bolj ali manj striktno delitev med svetno družbo in religijo. Isto velja za druge kontinente in države, ki izhajajo iz judovsko-krščanskega kulturnega in religioznega izročila. Posledica tega stanja je večji poudarek na individualni zavesti in osebni svobodi. Islamske države, na primer, ne poznajo delitve med svetno in religiozno sfero, zato celotna družba izvaja razne vrste vpliva in pritiska na posameznike. Znotraj 'kolektivističnih' družb je zelo težko uveljaviti vrednote judovsko-krščanskih družb in sodobnih zahodnih demokracij: vztrajanje pri individualni svobodi in enakosti.« Ko se torej obrača navzven, proti islamskem svetu, oziroma ko se želi predstaviti kot boljša od drugih religij, se rimskokatoliška cerkev kiti s tistimi najbolj bolečimi porazi, ki so ji jih zadale sekularne evropske države in družbe (od kontracepcije do svobodnega odločanja o rojstvu otrok), z osebno svobodo, individualno zavestjo in podobnim. Ko pa se obrne navznoter, proti svojim vernikom in drugim državljanom, takrat neusmiljeno pokaže svoj drugi obraz, tistega, o katerem nam govori recimo Krzysztof Charamsa, visoki vatikanski redovnik, ki je nedavno objavil, da je gej in bil deležen takojšnjega izobčenja, njegova družina na Poljskem pa neznosnih pritiskov in zaničevanj.

Ko slovenska rimskokatoliška cerkev nasprotuje enakopravnosti istospolnih parov, ker naj bi bilo to v nasprotju »z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«, ne brani svojega vrednotnega sistema, svoje vere in ideologije, saj je s spremembo definicije zakonske zveze nihče ne napada. Zakonska zveza je namreč civilnopravni institut, ki nima ničesar opraviti z vero in cerkvijo, tega ne nazadnje ne more zanikati niti cerkev sama, saj se sicer njeni člani, po sklenitvi zakonske zveze pred matičarjem, ne bi hiteli poročati še cerkveno pred duhovniki. Cerkvena poroka pa bo, dokler se cerkev sama ne bo odločila drugače, še naprej možna samo med moškim in žensko. Ravno obratno je torej vse skupaj: cerkev vsem tistim, ki niso njeni člani oziroma verniki, poskuša vsiliti svoje vrednote in ideologijo kot univerzalne in s tem prestopiti mejo sekularnosti, ki jo jasno začrtujejo določbe slovenske ustave. Sekularnosti torej, na katero se tako rada sklicuje, ko se lepodušniško primerja z muslimansko in drugimi religijami.

Naj se na koncu strinjamo z Janezom Janšo, in sicer v delu njegovega nastopa, v katerem pravi, da se bomo v nedeljo, 20. decembra, kot narod »stehtali«. Res se bomo. Stehtali bomo, ali smo za to, da se Slovenija priključi 21 najrazvitejšim zahodnim demokracijam in še naprej stopa po poti, tlakovani s pridobitvami humanizma in razsvetljenstva, še naprej gradi družbo emancipiranih, avtonomnih, svobodnih, razmišljujočih in kritičnih posameznikov, ki so, kot rada reče Gloria Steinem, med seboj povezani, ne pa rangirani (»Imagine we are linked not ranked«), ali pa smo proti naštetemu in bomo zavili na senčno stranpot, zamejeno z žičnato ograjo, ki vodi v družbo avtoritarni oblasti podrejenih, prestrašenih ljudi, ki svoj strah odganjajo z nestrpnostjo in sovraštvom zdaj do ene, zdaj do druge priročne manjšine. Predvčerajšnjim so bili trenirkarji, včeraj zakrite muslimanske ženske in nevarni migranti, danes so geji in lezbijke. Jutri? O kateri pravici manjšine se bo odločalo na naslednjem referendumu? Zelo verjetno bo na vrsti kakšna izmed pravic tistih, ki bodo v nedeljo ostali doma.