Tri leta kasneje

Ko je v ponedeljek tožilstvo v zadevi radarji umaknilo obtožnico zoper Franca Kanglerja, nekdanjega mariborskega župana, je ta s solzami v očeh razlagal, da se je končno pokazalo, da so bile mariborske vstaje politično spodbujene. Šlo je za veliko gonjo proti njemu, proti tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši, namen vstaj naj bi bil vseslovenski politični prevrat. Ko je bil dan kasneje spoznan za krivega nezakonitega posredovanja pri zaposlitvi svoje nekdanje podžupanje Astrid Bah na stanovanjskem skladu, solz in političnih interpretacij ni bilo. »Sodišča očitno ne zanimajo dejstva, resnica ter pošteno in pravično sojenje, zanima jih zgolj obsodba,« je obsodilno sodbo komentiral njegov odvetnik Marko Bošnjak.

Procesi na sodišču seveda nimajo nikakršne zveze s politično odgovornostjo, kar smo lepo videli tudi pri Janezu Janši. Ko se je tisto zimo dvignil Maribor, sledila mu je vsa Slovenija, nihče ni tehtal pravne odgovornosti. Protesti so bili posledica arogantnosti oblasti, sprožili so jih sicer radarji, vendar ne sporni razpis za prenovo semaforjev v mestu, pač pa občutek, da želi župan, osumljen koruptivnih dejanj in nepotizma, od meščanov obubožanega mesta pobirati še en davek. Pustimo ob strani dejstvo, da je bil hvalevredni namen radarjev povečati prometno varnost, ljudje jih na takšen način pač niso razumeli. Zgodil se je torej upor, radarji so bili povod za vse ostale stvari, ki so se dogajale v Mariboru in v Sloveniji. Tedanja oblast je na vstajo ulic reagirala tako, kot je znala. Avtokratsko in represivno. Storila je usodno napako. Če bi reagirali drugače, brez kordonov, konsezualno, brez solzivca, helikopterjev, kriminalizacije protestnikov in stigmatizacije v zvezi z ’levim fašizmom’, bi se stvari morda zasukale drugače. A Janševa oblast drugače ni mogla reagirati: podcenjevanje ljudi, občutek večvrednosti je bil namreč temeljni gradnik njihove vladavine.

Odgovor, zakaj danes ni vstaj, se skriva ravno v načinu in vsebini vladanja. Miro Cerar vsaj za zdaj ne vlada na takšen način, ima svoje napake, nedoslednosti, spodrsljaje, vendar ne ustvarja izrednih razmer. Poskuša vladati mirno, praviloma ne žali, praviloma ne straši. To seveda ne pomeni, da so ljudje zadovoljni; seveda niso, upravičeno, veliko jih je razočaranih, še več neučakanih. Vendar so volilni poskusi z novimi obrazi dokazali, da ti nikakor avtomatsko ne pomenijo drugačne politike. Ideja o novih obrazih sploh ni povezana z načinom vladanja, zato je tudi povsem zgrešena, na drugi stani pa je povezana s cehovskimi pravili vodenja politik, ki se jih novi poslanci, ministri, državni sekretarji in drugi še morajo priučiti. Nekateri se jih ne bodo nikoli.

Razočaranje nad novimi politiki, nad odločitvami pravosodnega sistema in ustavnih veljakov, pa tudi politična apatija, ker se ideja vstaj, če je sploh obstajala, ni popolnoma uresničila, sta najslabši odgovor. Ni res, da je v slovenski politiki vse enako. V parlamentu sedi Združena levica, mlada leva stranka, ki odpira nekoč pozabljene ideje solidarnosti, njena impulzivnost prebuja SD. Hkrati se na različnih ravneh organizirajo posamezniki in poskušajo delovati politično; protesti proti žičnati meji, pa tudi vzbrst solidarnosti, sta le dva primera vstajniškega žara.

A pot očiščenja je seveda dolga. Morda se bo znova začela na ulicah, a dokončati se mora v institucijah političnega sistema. Sprememba je, kakor pravi N’toko, lahko le politična, ne samo moralistična.