Stoj mi noč in dan ob strani!

Desnica svoje zahteve stopnjuje. Najprej je zahtevala žično ograjo, potem oborožitev ljudstva, zdaj zahteva Nacionalno gardo, v kateri naj bi bili sami domoljubi. Je to dobra ideja? Pa poglejmo v Ameriko, kjer vsi vedno komaj čakajo, da vpokličejo Nacionalno gardo.

Ludlow je bil pred I. svetovno vojno rudarsko mesto v Koloradu. Rudarji so bili večinoma priseljenci – Mehičani, Italijani, Grki, Srbi. Toda delali so v nevzdržnih, nemogočih, smrtonosnih razmerah. Varnosti ni bilo, rove je stalno zalivalo, tako da so med delom stali v vodi, prezračevanja ni bilo, tako da so vdihavali strupene hlape, eksplozije so bile nekaj vsakdanjega, tako da so množično umirali, prah jim je trgal pljuča in telesa, delali so cele dneve, plačani pa so bili mizerno – in še to le za količino premoga, ki so ga nakopali, ne pa tudi za pot v rudnik in iz njega, kakor tudi ne za vsa druga dela, ki so jih opravljali v rudniku (kopanje rovov, polaganje tračnic, podpiranje stropov, popravljanje orodja, čiščenje ipd.). Toda tajkunska dinastija Rockefeller, lastnica tega in številnih drugih koloradskih rudnikov (Colorado Fuel & Iron Company), njihovih zahtev po reformah ni hotela uslišati. Za nameček so morali živeti še v naselju, katerega lastnica je bila prav Rockefellerjeva korporacija, tako da so bili pod nenehnim strogim nadzorom, s policijsko uro vred. Vidite, tudi Rockefellerja je zanimala le učinkovitost. Vse drugo so bili zgolj stranski učinki.

Leta 1913 so rudarji končno ponoreli in razglasili štrajk, ki je kar trajal in trajal – vse tja do aprila 1914. Ko so tiste, ki so štrajkali, vrgli iz rudarskega naselja, so postavili šotorišče – in štrajk nadaljevali. Rockefeller je najprej poklical detektivsko agencijo Baldwin-Felts, specializirano za gangstersko razbijanje štrajkov (ostrostrelci, mitraljezi, oklepna vozila ipd.), a je to rudarje le dodatno podžgalo, zato je poklical še koloradskega guvernerja Eliasa Ammonsa in ta je v Ludlow poslal Nacionalno gardo – okrog 1200 domoljubov, ki so takoj prepoznali nedomoljube. Najprej so s puškinim kopitom razbili glavo voditelju štrajka, potem pa so zažgali šotorski kampus, na slepo rešetali vse po vrsti in pobili 19 ljudi. Med njimi je bilo 11 otrok in nekaj žensk. V naslednjih dneh, ko se je vojna v Ludlowu – Colorado Coalfield War – stopnjevala, so pobili še kopico ljudi, 50, 100, morda 200. Številke variirajo. Kar pove vse – mrtvih niso šteli, ker pač niso bili domoljubi.

Nacionalno gardo so torej vpoklicali, da bi zaščitila zasebne interese tajkuna. In da bi zaščitila tajkunove zasebne interese, je pobijala moške, ženske in otroke. V času, ko so politiko kontrolirale korporacije in ko so korporacije kar same razglašale izredne razmere, to ni bilo le izvedljivo, temveč tudi sprejemljivo. Rockefellerju se ni zgodilo nič – in če bi vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo, tega vendarle ne bi preprečil, je rekel. Tudi Nacionalni gardi se ni zgodilo nič. Le zakaj? Saj je pokazala domoljubnost. Delavci, ki štrajkajo (ki hočejo višje plače, osemurni delovnik, varnost pri delu, svobodno življenje ipd.), pač niso domoljubi. Še toliko bolj, če so priseljenci.

V Ameriki so to stalno počeli: ko je bilo treba kje razbiti kakšen množični štrajk in zaščititi zasebne interese tega ali onega tajkuna, so vedno poklicali Nacionalno gardo, ta pa je potem za sabo puščala trupla. Krogle so domoljube ločevale od nedomoljubov.

In zdaj se vprašajte: bi res hoteli, da začne pri nas – v času vsesplošne »domoljubne« histerije, finančnih elit, vse hujše ekonomske neenakosti, vse nižjega delavskega standarda, obsedenosti z učinkovitostjo, dereguliranosti korporativne moči ter servilnosti in vodljivosti politike – za red skrbeti Nacionalna garda? Ludlow – danes ghost town, nekoč prizorišče »najsmrtonosnejšega štrajka v ameriški zgodovini« – to odločno odsvetuje.

Vse nas bodo pobili!

Državna univerza v Kentu, alias Kent State, leži v Ohiu, nedaleč od »našega« Clevelanda, sredi ameriškega heartlanda, ki je bil leta 1970 še bolj ameriški in še bolj heartlandski. Kar pomeni, da malim, preprostim, ruralnim ljudem, ki so tam živeli, srce ni ravno gorelo za študente, ki so preplavljali lokalni kampus (Delat naj grejo! Samo na seks mislijo! Jebeni liberalci! Uživajo na naš račun! Amerike sploh ne marajo! Še posmehujejo se nam!), še precej manj pa jim je srce gorelo za »nedomoljubne« študente, ki niso cenili tradicionalnih ameriških vrednot, kot je vojna, recimo vietnamska vojna, ali pa so proti njej celo protestirali.

A tedaj so proti vietnamski vojni že leta protestirali povsod, še posebej na ameriških univerzah. In ko se je že zdelo, da protivojno gibanje in glas razuma to bitko – tudi bitko generacij, se razume – vendarle dobivata, je ameriški predsednik Richard Nixon, alias Tricky Dick, 30. aprila 1970 na lepem in nepričakovano sporočil, da so ameriška letala na vso moč bombardirala Kambodžo (češ da je tam štab Vietkonga), s čimer se je vietnamska vojna še dodatno – in tudi invazijsko – razširila. Proti bombardiranju Kambodže so tedaj – na predvečer svetovnega prvenstva v košarki (Hala Tivoli, maj 1970) – množično protestirali tudi študentje v Ljubljani, kaj šele študentje na ameriških univerzah, recimo na Državni univerzi v Kentu, ki jo je Nacionalna garda potem prelevila v apokaliptični pekel, v katerem je od študentov ostal le krik: »Vse nas bodo pobili!« Nacionalna garda je vietnamsko vojno preselila v osrčje Amerike.

Simbol tega pokola Nacionalne garde je postala – in ostala – fotografija, ki jo je 4. maja na kampusu Univerze v Kentu posnel John Filo, študent fotografije: 14-letna Mary Ann Vecchio, ki je malo prej pobegnila od doma, vsa zgrožena, šokirana in presunjena – za vedno zamrznjena v munchovski krik – kleči ob truplu Jeffreyja Millerja, 19-letnega študenta, ki ga je krogla Nacionalne garde zadela v usta. Toda Miller ni bil edini, ki je tisti dan padel pod streli Nacionalne garde – še trije so padli, študent in dve študentki. Letelo je na vse strani. In iz vseh strani. Vsi so se metali po tleh. John Filo ni planil v zaklon, ker je mislil, da Nacionalna garda strelja s slepimi naboji. Pa ni. Streljala je s pravimi naboji.

Študentje so se na kampusu Univerze v Kentu zbrali že 1. maja. Bili so jezni. Protestirali so. Celo ameriško ustavo so ritualno pokopali, češ da jo je Nixon ubil, kongres pa te vojne itak ni nikoli napovedal. Ponoči so začeli ustavljati avtomobile, s steklenicami obmetavati policijske avtomobile, razbijati izložbe in prižigati kresove. Župan Kenta je razglasil izredne razmere. Vse bare so zaprli. Policija je poslala okrepitve. In vpoklicala solzivec. Naslednji dan so se razširile govorice, da so se na kampus infiltrirali nevarni revolucionarji in anarhisti in da je družbeni red ogrožen. Župan je panično stekel do Jamesa Rhodesa, guvernerja Ohia: Položaj je neobvladljiv! Pošljite Nacionalno gardo! Logično: guverner je le prikimal. Okrog tisoč gardistov, ki so v Akronu ravno dobro zatrli štrajk avtoprevoznikov, je poslal nad nedomoljube. Ko so gardisti, s podeželsko antipatijo do študentov v očeh, ponoči prispeli in zavzeli kampus, je lesena vojaška stavba – štab bataljona rezervnih častnikov – gorela, protestniki pa so peli ter po malem kamenjali gasilce in policiste. Gardisti so začeli mahati s solzivcem, aretacijami in bajoneti. Za uvod.

Guverner Rhodes, ki je bil tedaj ravno sredi predvolilne kampanje (za senat), je to, kar je prihajalo, intoniral naslednji dan: »Uporabili bomo vse represivne organe Ohia, da jih spravimo iz Kenta. Problem bomo izkoreninili. Ti ljudje se selijo s kampusa na kampus in terorizirajo skupnost. Hujši so od rjavosrajčnikov in komunističnih elementov, pa tudi od vigilantov. Slabših ljudi v Ameriki ni. Rad bi rekel tole – kampusa ne bodo prevzeli. Mislim, da se borimo proti najmočnejši in najbolje izurjeni militantni, revolucionarni skupini, kar jih je kdaj nastalo v Ameriki,« je kričal na tiskovni konferenci. S tem je legitimiral vse populistične, »ljudske« predsodke do študentov kot razvajenih, zblojenih, zadetih, nedomoljubnih liberalcev, ki sovražijo Ameriko in mislijo, da so pametnejši od pridne, žuljave, zdravorazumske »tihe večine«. Odprl je vrata pekla. Ko so ga pripadniki Nacionalne garde poslušali, so imeli občutek, da jim je rekel: ob soočenju s temi izrodi imate pravico, da se ustrašite za svoje življenje!

Četrtega maja so študentje točno opoldne napovedovali velik miroljubni protestni shod (protestirali naj bi proti vietnamski vojni in gardistični okupaciji kampusa), a ga je vodstvo univerze prepovedalo. Nobenih protestov! Na kampusu se je kljub temu zbralo nekaj tisoč protestnikov. Gardisti so jih skušali razgnati. Poletelo je kamenje. In poletel je solzivec. Kakšnih sto gardistov si je najprej nataknilo plinske maske – in potem še bajonete. Zakorakali so med študente, jih razganjali in preganjali, potem pa nenadoma storili to, kar navadno storijo do zob oboroženi domoljubi – začeli so streljati na nedomoljube. Ali bolje rečeno: oboroženi domoljubi so se ob soočenju z neoboroženimi nedomoljubi ustrašili za življenje. V 13 sekundah so izstrelili 67 nabojev, ubili štiri študente in jih devet ranili. Eden je ostal hrom. Pa sploh ni protestiral – le mimo je šel. Bruc. Le mimo sta šla tudi dva študenta, ki sta obležala pod streli Nacionalne garde – enega so ustrelili v hrbet. Kent State je izgledal kot vojna cona. Nič, gardisti so se ustrašili za življenje, pa četudi so bili študentje od njih v povprečju oddaljeni 100 metrov. General, ki jim je poveljeval, je rekel: »Zadovoljen sem, da so fantje dobili občutek, da so njihova življenja ogrožena.«

Ameriko so takoj zatem preplavili množični protesti, v katerih je sodelovalo več kot štiri milijone študentov, tako da so bile oblasti prisiljene začasno zapreti okrog 900 kampusov. Na 21 kampusov so poslali Nacionalno gardo (na kampusu Univerze v Novi Mehiki so se gardisti nad študente in novinarje spravili z bajoneti – in jih 11 tudi nabodli). Neil Youg je napisal štikel Ohio. Nixon je ustanovil komisijo, ki je ugotovila, da so gardisti streljali neupravičeno in brez razloga, toda gardistom se ni zgodilo nič. Sodišča, od prvega do zadnjega, so jim verjela, da so le uveljavljali svojo pravico do strahu pred nedomoljubi. Pa četudi neoboroženimi. Gardisti se niso opravičili, niti niso tega, kar so storili, obžalovali. Ravno nasprotno. Kot je tedaj poročal Newsweek, je eden izmed njih rekel: »Čas je že bil, da tem prascem pokažemo, kdo je glavni!« No, in zdaj si predstavljajte, da domoljub zagleda begunca! Ali pa migranta! Ali pa fanta severnoafriškega videza!

Le teden po pokolu na Državni univerzi v Kentu so spet vpoklicali Nacionalno gardo – tokrat v Augusto (Georgia), kjer so izbruhnili siloviti nemiri, potem ko so v lokalni ječi do smrti pretepli temnopoltega najstnika (rekli so, da je padel s postelje!). Gardisti so se ob soočenju s črnci – nedomoljubi, se razume – ustrašili za svoje življenje in jih pobili šest, kopico pa ranili. Guverner Lester Maddox, ki je veljal za odkritega rasista, je rekel, da ni šlo za rasne nemire, temveč za komunistično vstajo. Tipično. Če ima domoljub občutek, da pred njim stoji komunist, potemtakem ultimativni nedomoljub, se z lažjim srcem ustraši za svoje življenje. Augusta je izgledala kot vojna cona, v kateri strelja le ena stran.

Pa ni ostalo pri tem. Le nekaj dni kasneje, 15. maja, so Nacionalno gardo poslali na Državno univerzo v Jacksonu (Misisipi), alias Jackson State. Ja, študentje – tokrat večinoma temnopolti – so spet bučno in burno protestirali proti vietnamski vojni in invaziji v Kambodžo. In ja, domoljubni gardisti so se ob soočenju z nedomoljubi afriškega videza spet ustrašili za svoja življenja – in ubili dva študenta. Spet apokaliptični pokol. Še eno nadaljevanje Kenta.

Toda že pokol v Kentu je bil le nadaljevanje pokola, ki se je zgodil na začetku leta 1968 v Orangeburgu, na Južnokarolinskem državnem kolidžu (South Carolina State College). Nad temnopolte študente, ki so se uprli rasni segregaciji (niso jih pustili v areno za bovling), so poslali Nacionalno gardo, ta pa se je ob pogledu na nedomoljubne protestnike ustrašila za svoja življenja – in tri pobila, okrog 30 pa jih ranila. To so bili prvi študentje, ki so mislili, da Nacionalna garda strelja s slepimi naboji. Številni so prave krogle dobili v hrbet. No, leto kasneje pa se je itak zgodila Attica: Nacionalna garda je pobila 33 kaznjencev, ki so zavzeli slovito newyorško jetnišnico, za nameček pa še 10 talcev. V šestih minutah so izstrelili 4500 nabojev. Pravih.

Leta 1992 je v Los Angelesu med hudimi rasnimi nemiri, ki so izbruhnili po policijski brutalizaciji temnopoltega Rodneyja Kinga in oprostitvi policijskih brutalnežev, umrlo 55 ljudi: pet jih je pobila Nacionalna garda – zaradi kršitve policijske ure. Nihče se ni žrl. To so bili nedomoljubi. Domoljub ne bi nikoli ustrelil domoljuba. Domoljub vedno nagonsko loči med domoljubom in nedomoljubom, med dobrim in zlim. Kot superjunaki v holivudskih filmih.

Vsega hudega me brani!

Bi bilo treba domoljube oborožiti? Ne, treba bi jih bilo kvečjemu razorožiti. Ko pride Nacionalna garda, teče kri. Domoljubi se pač prehitro ustrašijo za svoje življenje. Ko si domoljub natakne gardistično uniformo, plinsko masko in bajonet, ne dobi le pravice do predsodkov, temveč tudi pravico, da vse svoje predsodke – do beguncev, priseljencev, študentov, protestnikov, vstajnikov ipd. – izživi. Neposredno. V realnem času. Nacionalna garda tako zlahka postane ventil za sproščanje nestrpnosti, domoljubnih fantazij in neprebavljene psihopatologije. Za domoljuba je nedomoljub to, kar je za bika rdeča cunja.

Z eno besedo: Nacionalna garda je raj za domoljube, ki se hočejo znesti nad nedomoljubi. Nad študenti, protestniki, vstajniki, črnci, kaznjenci in drugimi »komunističnimi elementi«, recimo nad delavci, ki štrajkajo.

Ko se dim na ameriških univerzah ni še niti dobro razkadil, je Richard Nixon svojim možem – najzvestejšim zaupnikom – že zapovedal, naj takoj reaktivirajo »načrt Huston«, kar je pomenilo, naj okrepijo tajno nadzorovanje in preiskovanje protivojnega gibanja, s prisluškovanji, vlomi, infiltracijami in sabotažami vred. Ko je na eni strani gledal burne, srdite, militantne, množične študentske proteste, na drugi pa burne, srdite, militantne, množične delavske štrajke (General Electric, General Motors, poštarji itd.), se je menda ustrašil, da se bo zgodilo to, kar se je malo prej zgodilo v Franciji – da se bodo študentje in delavci združili in povezali v enotno gibanje, zgodovinski blok, ki bo zrušil vlado, Ameriko pa postavil na glavo.

V resnici bi jo postavil na noge, kajti tedaj je stala na glavi: namesto da bi šel denar za plače, javne izdatke in socialne programe, je šel za vietnamsko vojno in bombardiranje Kambodže. Vietnamska vojna je Ameriko itak tako zadolžila, da je morala opustiti »zlati standard«. Vsi dolarji, ki so si jih med vietnamsko vojno nakopičili ameriški upniki, niso imeli več zlatega pokritja, devizni tečaji so vse bolj nihali, denar so začeli prosto tiskati. Zlate dobe povojne prosperitete – vztrajne gospodarske rasti, blaginje, socialne varnosti, visoke zaposlenosti, visoke življenjske ravni, nikoli nižje ekonomske neenakosti ipd. – je bilo s tem konec. Nenadoma so se prikazale nove elite, ki so oznanjale neoliberalni evangelij – liberalizacijo trga, deregulacijo financ, privatizacijo javnih storitev, razdavčenje korporacij in bogatih. To naj bi pognalo gospodarstvo.

Ko je Nixon leta 1974 zaradi afere Watergate – niti ne zaradi prisluškovanja pravi konkurenci (protivojnemu gibanju, protestnikom ipd.), temveč zaradi prisluškovanja lažni konkurenci, demokratski stranki – odstopil, je Nobelovo nagrado za ekonomijo prejel Friedrich Hayek, duhovni oče neoliberalizma. Dve leti kasneje jo je prejel še Milton Friedman, Darth Vader neoliberalizma. Neoliberalizem se je iz divjine vrnil na politični oder.

Ronald Reagan, ki je Belo hišo prevzel leta 1980, je neoliberalne politike povišal v novi družbeni sistem. Delavcev in študentov ni le ločil, temveč jih je paraliziral in onesposobil, ko je povsem nedvoumno pokazal, kdo so po novem domoljubi – elite. Elitam je namreč znižal davke, dereguliral jim je finance, liberaliziral jim je trg, prepustil jim je javne storitve. Kot pač pritiče domoljubom. Vsi drugi – študentje, protestniki, vstajniki, črnci, kaznjenci in delavci, ki bi se jim zahotelo štrajkati – so poslej tvegali, da bodo veljali za nedomoljube. In za topovsko hrano.

Zdaj, toliko let kasneje, ko so neoliberalne politike osvojile svet in ga obenem butnile v strašno krizo (pa tudi v vojne in flirt z veliko vojno) in ko so na vidiku delavski štrajki in študentski protesti (Ludlowi in Kenti), si živo predstavljamo, da bi lahko finančne in politične elite, ki vse bolj obvladujejo politiko (in ki vse bolj kar same razglašajo izredne razmere), brez kakšnega silnega omahovanja za varovanje statusa quo in svojih zasebnih interesov angažirale Nacionalno gardo, ki bi kakopak takoj – avtomatično in nagonsko – prepoznala nedomoljube in jim pokazala, kdo je glavni. Na slepo – s pravimi naboji.