Komu koristi rasizem?

N'toko

29. 1. 2016  |  Mladina 4  |  Komentar

Ženska iz kriznega centra za mladostnike je bila zmedena in brez idej. Njena varovanca sta trmasto čakala pred vrati in kadila čike. »A ne bi vsaj počakala, da bo večerja, preden gremo nazaj v dom?« Fanta sta vztrajala pri izhodu in z večerjo za begunce iz azilnega doma nista hotela imeti nobene zveze. Baje sta že ves čas bivanja v kriznem centru tiho in nočeta sodelovati. Ne poznamo njune zgodbe, vemo le, da sta nevarno pot iz Afganistana v Evropo prepotovala sama, brez staršev, in da sta stara okoli 13 let. Medtem ko so ju poskušali prepričati, da se pridružita skupini, sem ugibal, kaj se bo z njima zgodilo. Bosta dobila papirje, šla v šolo, našla punce? Bosta postala diskontna delovna sila na gradbišču? Bosta pristala pod okriljem kakšne ulične tolpe? Edino, kar lahko zares napovemo, je da se ju bodo ljudje bali. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo prebili led, a po kratkem klikanju afganistanskih videospotov na YouTubu sta bila problematična zajebanca za trenutek videti kot čisto navadna razigrana najstnika. Najstnika, ki sta pač v življenju doživela več kot mi. Znata že nekaj angleščine in se bosta zagotovo nekako znašla – najbrž bo karkoli boljše kot življenje v vojni.

Nekoliko manj sem prepričan o tem, kako dobro se bo znašel Miro Cerar. Njegovo prihodnost je bilo pri 13 letih verjetno precej lažje napovedati – otrok iz elitne meščanske družine bo seveda šel v dobro šolo in dobil dobro službo. Cerar je ta pričakovanja še presegel in postal prvi mož male srednjeevropske države. Toda danes me pošteno skrbi za njega. Ko smo zadnjič prisluškovali njegovemu pogovoru z oponaševalcem hrvaškega mandatarja Oreškovića, me je presunilo, kako nebogljeno in prestrašeno zveni premier. Res me je žalostilo poslušati najpomembnejšega človeka v državi, kako moleduje hrvaškega internetnega komika, naj mu vendarle pomaga ustaviti migrante, magari z zidom na srbski meji. Cerar je več kot očitno na smrt prestrašen in na robu obupa – ti afganistanski dečki mu bodo še uničili kariero.

Še bolj zbuja skrb to, da njegovi kolegi drugod po Evropi ne delujejo nič kaj bolj prepričljivo. Predstavljam si, da pogovor med Merklovo in Erdoganom ne more zveneti manj komično kot tisti med Cerarjem in namišljenim hrvaškim mandatarjem.

»... da, da g. Erdogan, možemo sljedeće godine zajedno na Oktoberfest, a molim vas, trebamo zaustaviti ove migrante ...«

»Pa sve čemo mi to sredit, možda da napravimo neku ogradu na granici sa Sirijo ... ne brinite ga. Merkel! Pis, ljubav, bok!«

Ja, tudi Merklovi uničujejo kariero ti mladi fantje, ki trkajo na njena vrata in v življenju nimajo česa več izgubiti. Merklova je zato danes pripravljena poseči po absurdnih, nehumanih, predvsem pa nefunkcionalnih ukrepih, da jih ustavi. Pritisnemo na tuje države, da postavljajo žico? Vzamemo Turčijo v EU? Kaj pa, če vržemo Grčijo ven in postavimo zid? Angela Merkel ni več tista razsodna gospa, ki smo je bili vajeni. Očitno tudi ona nima več česa izgubiti, le da je nekoliko drugače, če si predstavnik najvplivnejše države v Evropi.

Skrbi me za naše voditelje, res me. Delujejo odtujeno od realnosti kot še nikoli prej. Najprej so se obnašali, kot da do povečanega števila beguncev ne bo nikoli prišlo. Ujeli so jih nepripravljene kot prvi zimski sneg ali pa finančna kriza. Vladam, ki razpolagajo z najbolje opremljenimi obveščevalnimi službami na svetu, je nekako ušlo, da se s slabšanjem razmer v skoraj vseh državah, ki obkrožajo Evropo, utegne število migrantov povečati in bi se bilo dobro pripraviti. Zdaj, ko jim nepripravljenost začenja celo tresti stolčke, pa so se začeli vdajati še bolj nevarni misli – da bodo migrante lahko nekako ustavili. Eden drugega panično kličejo in si grozijo: »Make them go away!« In tako se kotalimo iz enega katastrofalnega poskusa zadrževanja migrantov v drugega, medtem pa Evropska unija razpada. Če bi moral ugibati o prihodnosti zmernih desnosredinskih in socialdemokratskih voditeljih v Evropi, bi rekel, da gredo njihove kariere h koncu.

Za brezposelnost mladih niso krivi migranti, ampak mi. Mi smo razprodali domača podjetja, preselili delovna mesta v tujino, prepovedali zaposlovanje v javnem sektorju in službe spremenili v prekarno delo.

Zaton njihovih karier pa se spreminja v začetek bleščečega vzpona skrajnih desničarjev. Ti pred kamerami nastopajo s tisto strumno samozavestjo, ki jo pri ostalih pogrešamo. Neodločno momljanje evropskih tehnokratov je na široko odprlo vrata hujskačem, ki so začeli nestrpnost prodajati kot nekaj ljudskega, nekaj neinstitucionalnega. V preprostem jeziku in brez ovinkarjenja so Evropi povedali: »Politiki vas imajo za budale! V tej državi ne smete ničesar reči proti čefurjem, beguncem, ciganom in gejem, ker jih oni branijo, vas imajo pa za drugorazredne!« In po toliko letih nižanja plač, odpuščanja in brezposelnosti je vendarle napočil trenutek, ko jim delavci začenjajo prikimavati. Seveda tudi desni skrajneži ne morejo ustaviti migrantov, a vsaj kažejo odločen namen. Ne bojijo se dečkov iz Afganistana – nasprotno, njihove kariere so odvisne prav od njih. Več ko bo takih fantov pristalo na ulici namesto v šoli, boljši bodo njihovi volilni rezultati. Sredinski voditelji lahko le delajo zapiske in poskušajo čim bolj ponavljati za desnimi populisti. Nekateri bodo tako preživeli, a na njih ne bo ničesar več zmernega in sredinskega.

Levica in begunci

Kaj pa medtem pravzaprav počne evropska levica, politična struja, v katero uvrščam tudi sebe? Še pred enim letom se nam je napovedovala svetla prihodnost. Z zmago Sirize so v ospredje končno spet prišle razredne teme – pokvarjenost finančnih institucij in izkoriščanje delavcev na račun bankirjev. Vsa Evropa je spet govorila naš jezik! Čeprav je Siriza na pogajanjih pogorela, je njen poraz vseeno razgalil evropske elite v vsej njihovi krutosti. Ti so poskušali krizo evra preložiti na pleča penzionistov in brezposelnih mladih, ko pa jim je zmanjkalo argumentov, so se zatekli k rasističnim stereotipom o lenih Grkih. Storili bi vse, da se evropski delavci ne bi začeli pogovarjati o ekonomiji. Danes, milijon priseljencev kasneje, lahko rečemo, da jim je uspelo – nihče več ne govori našega jezika, ampak so ostali le še rasistični stereotipi. Vsa Evropa se namreč pogovarja o barbarskih muslimanih, plenjenje Grčije pa je pozabljeno.

Tako smo bili levičarji zreducirani na to, da igramo moralno policijo in se čim glasneje zgražamo nad rasističnimi izjavami, ki so preplavile naše Facebook časovnice. Ko so po Kölnu te postale preveč goste, da bi jih še lahko obvladali, pa so se mnogi levičarji tudi sami začeli zatekati k rasnim in kulturnim vprašanjem. »Hej, dovolj je bilo diktature politične korektnosti, levica si mora začeti postavljati težka vprašanja!« – »Kaj pa, če imajo rasisti v nekaterih zadevah prav?« – »Kaj pa, če se odnos beguncev do žensk res preveč razlikuje od našega?« – »Kaj pa, če smo se zajebali, ker smo navijali za odprte meje, in smo se tako oddaljili od delavstva, ki ga zdaj nagovarjajo desničarji?«

Na žalost pa je prav tisti trenutek, ko smo se na levici odločili »postavljati težka vprašanja«, tudi trenutek, ko smo začeli težka vprašanja poenostavljati. Pristali smo v prenatrpani sobi z ljudmi, ki čisto dobronamerno trdijo, da je treba nekako zaustaviti begunce, ker bo sicer še slabše. To utemeljujejo s pavšalnimi kulturnimi stereotipi in mislijo, da to skrbi tudi delavstvo. A če imamo levičarji danes kakšno prednost, potem je ta v zavedanju, da tako strahovi delavstva kot tudi ravnanje migrantov niso prišli iz zraka, ampak so nujna posledica nedelujočega ekonomskega sistema. Namesto da bi se lotili izvora teh tenzij, pa žal tudi na levici vse pogosteje slišimo neproduktivna ugibanja o kulturnih razlikah. Kar je precej bizarno početje v času, ko nas fašizem prehiteva na vseh frontah. Kot da bi se pred drugo svetovno vojno spraševali: »Kaj pa, če ima Hitler prav glede nekaterih stvari o Židih?«

Začeli smo se slepiti, da lahko s kakšnim humanim ukrepom vrnemo ustaljeni red na mejah. Morda smo pozabili, da tega reda nikoli ni bilo, razen če imate 30.000 trupel na schengenski meji kot sprejemljivo ceno za varovanje evropske trdnjave (nočem pomisliti, kakšna bi bila cifra, če bi schengen zares deloval). Sprijaznili bi se že lahko, da so migracije neizogibno dejstvo in jih ne moremo nadzorovati. Bogate države bodo dobile kak odstotek novih ljudi, v mestu bo nekaj novih trgovin in restavracij, otroci bodo dobili kakega novega sošolca, domačim idiotom se bo pridružil še kakšen tuj, življenje pa bo šlo dalje. Preživeli bomo. Ljudje ne živimo skupaj zaradi neke pradavne skupne kulture, ampak to kulturo ves čas izumljamo prav z namenom, da lažje živimo skupaj. Težko bi našli ljudi, ki se bolj sovražijo med sabo kot Slovenci, a vedno zlepa ali zgrda najdemo način sobivanja, ker pač nimamo druge izbire. Skupno življenje postane nemogoče takrat, ko nas ločujejo nepremostljive socialne razlike, militantni nacionalizem in sektaštvo. Naloga levice seveda ni razlagati prestrašenim ljudem, da kulturnih razlik med narodi ni, ali pa da bi morali imeti radi vse muslimane, niti se ni dolžna ukvarjati s paranojo nacionalistov. Če hočemo početi kaj več, kot se nemočno zgražati nad sovražnim govorom, je treba rasizem napasti pri koreninah – s spreminjanjem okoliščin, ki ga ustvarjajo.

Prav rasizem, ki delavcem prikazuje tujce kot njihov glavni problem, je najbolj učinkovito sredstvo, s katerim lahko elite spet pridobijo opeharjene delavce na svojo stran.

Naše prvo težko vprašanje bi se zato lahko glasilo: kako je možno, da revne države globalnega juga skrbijo za večino od 60 milijonov svetovnih beguncev, najbogatejša celina na svetu pa se popolnoma sesuje že ob prihodu pičlega milijona? EU bi morala s svojim astronomskim budžetom situacijo obvladati, tudi če bi bili vsi begunci do zadnjega oboroženi džihadisti. A če je v Evropi letos nastal kaos, se to ni zgodilo zaradi nekakšne kriminalne kulture migrantov – kriminal se v tem času v resnici ni prav nič povečal. Kaos je zavladal predvsem na parlamentarnih hodnikih, kjer so vlade nenadoma trčile na vse omejitve njihovih podhranjenih javnih storitev – šolstva, zdravstva, sociale, civilne zaščite in ne nazadnje celo policije. Skratka vsega, kar potrebujejo za normalno delovanje sistema. Med varčevalno ihto pač ni nihče pomislil, da bi bilo dobro imeti kakšnega zdravnika ali socialnega delavca več, zato so izzivi krize padli na ramena preobremenjenih in podplačanih javnih uslužbencev ter neplačanih prostovoljcev. Podobno neodzivnost države bi občutili tudi domačini, če bi se nam pripetila naravna katastrofa – videli smo, da znajo celo organizatorji vaške veselice hitreje postaviti delujočo infrastrukturo, kot to zmore naša država. Te nestabilnosti sistema niso prinesli migranti, prinesla so jo desetletja pretakanja javnega denarja v zasebne žepe, vse ljudi obravnavajo kot neznosen strošek.

V takih razmerah je povsem naravno, da se ljudje sprašujejo, »kako bomo sprejeli begunce, če še za naše mlade ni dela«. V Sloveniji smo očitno prišli do ideje, da na svetu obstaja točno določeno število služb in se mora število prebivalcev uravnavati v skladu s to misteriozno cifro. Tako je množično izseljevanje mladih postalo normalen načina reševanje krize. Ni težko razumeti, da država, ki lastne otroke doživlja kot neznosno breme, popolnoma zamrzne ob misli na to, da bi morala poiskati par tisoč novih delovnih mest in stanovanj za tujce. Ironija tega strahu je v tem, da osivela država s premalo delovno aktivnimi ljudmi, nevzdržnim pokojninskim sistemom in propadajočim podeželjem krvavo potrebuje vsakega mladega človeka, ki ga lahko dobi. Če verjamete ali ne, novi ljudje ustvarjajo novo povpraševanje in tudi ustvarjajo nova delovna mesta, če jim država to le omogoči. Za brezposelnost mladih pač niso krivi migranti, ampak mi sami. Mi, ki smo razprodali domača podjetja, preselili delovna mesta v tujino, prepovedali zaposlovanje v javnem sektorju in preostale službe spremenili v slabo plačano prekarno delo. Spremembe sistema ne potrebujemo zaradi beguncev, ampak zato, ker se niti sami ne zmoremo več integrirati v našo družbo.

Odgovor pa smo dolžni tudi ljudem, ki pravijo, da »je probleme treba reševati pri izvoru«. In tukaj lahko samo prikimamo ter dodamo, da Evropa ni storila ničesar v smeri ustavitve konfliktov. Dokler naši zavezniki kupujejo nafto od Islamske države in prodajajo orožje savdskim princem, nimamo nobene pravice govoriti o »reševanju problema pri izvoru«. Ves čas smo aktivno sodelovali pri rušenju Bližnjega vzhoda in zraven lepo služili. In če smo Slovenci našli denar, da smo 1300 naših vojakov poslali v Afganistan, ga lahko najdemo tudi za to, da par afganistanskih otrok spravimo v šolo. Če ima levica v tem trenutku kakšno zgodovinsko nalogo, je to vsekakor mobilizacija ljudi v veliko gibanje proti zahodnim vojaškim avanturam, ki že desetletja stabilne države spreminjajo v bojišča.

Čigava kriza?

Prejšnji teden so na dan prišle dramatične napovedi bruseljskih veljakov: »Le še do marca imamo čas, da rešimo schengen in ustavimo propad Evropske unije!« Kdo bi si mislil, na koncu bodo najstniki iz Afganistana celo povzročili propad evra. Doslej je bilo z našo skupno valuto menda vse v najlepšem redu, zdaj pa so prišli barbari in puf, vse gre v maloro ... Ali moramo Evropejci res nasesti vsakič, ko kak politik začne kričati o »izrednem stanju«? Tako kot pred tem finančna kriza tudi begunska kriza ni nič drugega kot kriza evropskega kapitalizma. Ta se na eni strani napaja z vojaškim poseganjem v tuje države, na drugi pa s kleščenjem življenjskega standarda domačemu prebivalstvu. Ko to združiš, dobiš množice migrantov iz razsutih držav, ki jih najbogatejše države na svetu nočejo in ne zmorejo oskrbeti.

Ali moramo Evropejci res nasesti vsakič, ko kak politik začne kričati o »izrednem stanju«?

V naslednjih mesecih lahko zato pričakujemo še hitrejši vzpon rasistične desnice, saj ta postaja zadnji branik finančnih elit. Prav rasizem, ki delavcem prikazuje tujce kot njihov glavni problem, je najučinkovitejše sredstvo, s katerim lahko elite spet pridobijo opeharjene delavce na svojo stran in prestavijo nujne spremembe v nedoločeno prihodnost. In tukaj je glavni razlog, zakaj se mora levica z vso silo boriti proti rasizmu. Ne zato, ker naivno mislimo, da so vsi muslimani dobri ljudje (to bi bilo prav tako rasistično). Ne zato, ker naša občutljiva ušesa ne bi zmogla prenesti kakšne politično nekorektne bedarije. Proti rasizmu se borimo zato, ker je ta sestavni del izkoriščanja vsega delavskega razreda. Sovraštvo med domačimi in tujimi delavci pač pomeni poraz vseh. Kot pravi eden tistih domiselnih citatov, s katerimi so se začenjale serije The Wire: »Nihče ne zmaga, samo ena stran zgublja počasneje.«

Če hočemo, da nas prihajajoče nujne spremembe peljejo kamorkoli drugam kot v fašizem, se moramo hitro znebiti postavljanja prioritet tipa »najprej je treba poštimati ekonomijo za nas, potem pa bomo lahko sprejeli begunce«. Ne, begunci so že tu in revščina med domačini prav tako, z obema se je treba spopasti hkrati. Boj za pravice beguncev pa ne more biti učinkovit, če ni tudi boj proti elitam, njihovemu varčevanju in izkoriščanju delavcev. In obratno, nobeno gibanje za pravice delavcev ne more biti uspešno, če se ne bori tudi proti rasizmu, proti militarizaciji in proti vojaškim posegom. Vse to zveni kot nemogoča naloga, toda sto tisoče navadnih ljudi po vsej Evropi, od Lezbosa pa do Calaisa, se je je že pogumno lotilo. Gibanje proti varčevanju se združuje s protivojno koalicijo, delavska gibanja se vključujejo v pomoč migrantom, njihovemu zgledu pa je zadnjič z obiskom Calaisa sledil celo Jeremy Corbyn. Morda pa vendarle začenja rasti zavedanje, da bo vsaka oblast, ki je pripravljena obrniti hrbet beguncem, to prej ali slej storila tudi nam.