Aleš Debeljak (1961 – 2016)

Za Aleša sem bil prepričan, da bo umrl zadnji. Da bo hotel videti, kako se je odrezal svet, ki ga je – z vnemo bojevnika in strastjo ostroge – neprestano tolmačil, premleval, spodbujal, priganjal in zapeljeval. In da bo hotel videti, kako jo je odnesla generacija, njegova »atlantidska« generacija, generacija »balkanske brvi«, »privilegirana generacija, ki se je rodila in odrasla v Jugoslaviji«. Ali je prišla do konca. Ali so se ji udejanjile sanje. Ali je življenje dobro z njo. Ali je ostala zvesta stvarem, ki jih je izgubila. Ali svet še vedno doživlja tako intenzivno in avtentično kot v mladosti, ko ga je doživljala najintenzivneje in najavtentičneje. Ali je požrla vse solze. In ali je izpolnila pričakovanja.

Kaj drugega pa so bili njegovi eseji in njegove pesmi, če ne prav govori o »stanju unije«, recenzije generacije – njenega življenja, njenega otroštva, njene mladosti, njenega utripanja, njenih uspehov, njenega apatridskega tavanja, njenega gibčnega angažmaja, njene osamljene multikulturnosti, njenih sentimentalnih potovanj, njenih selitev, njenega nomadskega prebijanja skozi noč sveta, njenih dohitevanj in prehitevanj vrtincev zgodovine, njenega nenehnega utopičnega soočanja z distopijami, vojnami, klavnicami, tragedijami, katastrofami, krizami, solzami, novimi in novimi eksodusi.

Tako kot Fitzgeraldov veliki Gatsby je »izžareval nekaj izrednega, nekakšno stanjšano občutljivost za življenjske obete, kakor da je povezan s katero tistih zapletenih naprav, ki na deset tisoč milj zabeležijo potres«. Ves oseben, luciden in glasen, čudovito logičen in suveren, z rokami v žepih in pogledom, uprtim v »srebrni poper zvezd«.

Kadar sva se srečala, me je vprašal: Kako ti uspe napisati vse to? Odvrnil sem lahko le: Glej no, kdo se oglaša! Ko sva bila še mulca, študenta, premražena od sanj, ki so včasih res le podaljševale spanje, sem se pogosto tudi sam spraševal natanko to: Kako mu uspe napisati vse tisto? In to tako hitro! Nikoli, ne prej ne pozneje, nisem poznal človeka, ki bi eseje in recenzije in članke – in pesmi, če hočete – pisal hitreje kot Aleš. In to je počel z maniro britve, ki švistne na razgaljeni vrat, z glasom, ki je hotel izgubiti spomin, da bi bilo ja čim več začetnih stanj, in z lahkoto, v kateri so se prelivale barve, hitrost sprejemanja, odsevi omotice, mrščavica doživljajev, blazni nasmeh drznosti, možganski sok, dobljene bitke, mleko staranja in vsi prihodnji filmi. Kot da bi se vsi tisti njegovi teksti, v katerih se je vse uresničilo prej kot želja, pisali sami.

Disonance niso nikoli zvenele tako lepo. Izgledali smo kot sošolci, kot mulci, povabljeni na isti žur, kot pobegli vlak na zemljevidu, ki visi v zraku kakor raj iz druge roke, kot detektivi v filmu, v katerem igra tudi publika.

Če bi ga vprašal, kako mu to uspeva, v čem je trik, bi mi verjetno odvrnil: Požreš solze in pišeš naprej. Ali pa: Zapišeš le to, kar vzdrži do konca. A po drugi strani je bilo jasno: že govoril je tako, kot da piše. Govoril je tako, kot drugi pišejo. In pisal je tako, kot najboljši govorijo, ko pišejo. Lahko bi bil govornik na obletnici mature generacije, ki se je v osemdesetih letih počutila kot Hegel pet minut pred izidom Fenomenologije duha, kot Igor Stravinski štiri minute pred krstno izvedbo baleta Le sacre du printemps, kot Kazimir Malevič tri minute pred prvo razstavo Črnega kvadrata na belem ozadju, kot Bernardo Bertolucci dve minuti pred premiero Zadnjega tanga v Parizu in kot Bob Dylan minuto pred prvo izvedbo štikla Like a Rolling Stone.

Ko sva nekoč, tam nekje na začetku osemdesetih, ždela v Riu, je Aleš – kasneje avtor številnih knjig, prevedenih v številne jezike (»nepretrgana veriga uspelih potez,« bi rekel F. Scott Fitzgerald) – vprašal: A bova sploh kdaj prišla do knjige? Nama bodo kdaj izdali kako knjigo? Odkimala sva in v en glas dahnila: Ni šans! Nemogoče. Nepredstavljivo. Šit. Ko sva se dobila naslednjič, je Aleš rekel: Igor Mandić je objavil že trinajst knjig! O, šit. Kar stresla sva se. Nikoli ga ne bova ujela. Bila sva obupana. Ko sva se dobila čez nekaj dni, je Aleš dodal še piko na i: In zdaj je objavil še kuharico! Kaj?! Jebeno kuharico? Spreletel naju je srh. Najini življenji sta bili uničeni. Prepričana sva bila, da je z nama konec. Kako naj tekmuješ s tipom, ki je objavil trinajst knjig in potem še kuharico?

In potem me je leta 1984 poklical, ves evforičen in otipljiv: Izdali mi bodo knjigo, pesniško zbirko – in hočem, da ti napišeš spremno besedo! To je bil edini način, da tudi jaz – magari le periferno – pridem do knjige. Edini način, da sem tudi jaz tiskan v knjigi. Vsaj tako se nama je zdelo tedaj, ko sva bila prepričana, da je to itak »najina« prva in zadnja knjiga. Mandića ne bova nikoli ujela. Zbirko, v kateri je iz besed izvabljal pomene, kakršnih ne bodo imele nikdar več, in v kateri je govoril tiho, da bi se ljudje nagibali k njemu in ga pogrešali, ko ga nekoč ne bo več, je naslovil Imena smrti. Preberite jo kdaj, če hočete vedeti, od kod vsa tista prelivanja v enem izmed prejšnjih paragrafov.

Toda s sabo me ni vzel le zato, da bi še jaz prišel do knjige, temveč tudi zato, ker je verjel, da mora generacija skupaj stopiti na oder. Ko nastopi skupaj, se vsi, ki stojijo na odru, hranijo drug z drugim – kot člani rock benda. Ni nujno, da so kot posamezniki karizmatični in genialni in vnetljivi in originalni, toda ko se začnejo hraniti drug z drugim, ko začnejo delati drug za drugega, ko vsak pride s svojo idejo, svojo melodijo, svojim besedilom, svojo frazo, svojim rifom in svojo disonanco, ko nehajo gledati v tla, se tako transformirajo, da vsi – od pevca in solo kitarista do basista, bobnarja in bekvokalov – izgledajo fantastično in prerojeno in moderno in prestižno in utopično, kot bi bili pet minut v prihodnosti, tako da se jim v vsakem trenutku zgodi več kakor Švicarju v tisoč letih in da vsak trenutek spremenijo v hit, ki bo lahko preživel 1001 poslušanje.

O, in igrala sva v bendih – v študentski Tribuni in Teleksovi Uri kulturne anatomije. Disonance niso nikoli zvenele tako lepo. Kogar ni bilo, je zamudil. Izgledali smo kot sošolci, kot mulci, povabljeni na isti žur, kot pobegli vlak na zemljevidu, ki visi v zraku kakor raj iz druge roke, kot detektivi v filmu, v katerem igra tudi publika. Stres je bil bolj melodičen kot spanje. Očetje so videli, da gorimo. Nase smo naleteli na najbolj nepričakovanih mestih, zato nismo mogli ničesar preklicati.

Najini življenji sta bili uničeni. Prepričana sva bila, da je z nama konec. Kako naj tekmuješ s tipom, ki je objavil trinajst knjig in potem še kuharico?

Delali smo vse, da bi se nam zgodilo čim več, da bi lahko upravičili svojo nostalgijo – ne po preteklosti, temveč po sedanjosti. Zgodilo se nam je tudi vse tisto, kar se nam ni nikoli zgodilo. Aleš je bil gotovo med izumitelji nostalgije po sedanjosti. Instagramiziral je z besedami. »Le kaj bomo počeli popoldne in jutri in prihodnjih trideset let,« bi rekla Gatsbyjeva Daisy. Vse je bilo tako filmsko, da ni čudno, da o tem niso nikoli posneli filma.

»Biti edini, ki bo preživel,« je zapisal v Imenih smrti, kot da bi iskal generacijo, s katero se bo lahko postaral. Da jo je vendarle našel, v svoji družini, soprogi Erici in treh otrocih, Klari, Lukasu in Simonu, ni nobenega dvoma. Bil je natančen kot osji pik. In trd v sto spremembah. »Koliko stika med izgubljenim in dobljenim, da se izpolni vse, kar mora priti.«

Vsi to pogrešamo, ko pritisne noč in ko kot Walter Benjamin ali Stefan Zweig sredi srditega zgoščevanja zgodovine nemočno strmimo v včerajšnji svet, ko upamo, da se bo s tem poletjem življenje začelo spet čisto na novo, in ko sanje dihamo kot zrak, ko fotokopiramo spomine na spomine in ko nočemo zamuditi najdaljšega dneva v letu, ko stegujemo roke in ko vedno manjka čisto malo, da bi se ujeli, in ko se, kot bi rekel Fitzgerald, »prebijamo naprej, čolni proti toku, a nas venomer zanaša nazaj, v preteklost«.