Ubijanje Donalda Trumpa

Predstavljajte si, da je Amerika Titanik, da je sredi Atlantika, da se začne na lepem potapljati in da je Donald Trump njen kapitan: kaj mislite, da bi storil? Bi na ladji ostal do zadnjega, kot se za kapitana spodobi, in z njo potonil? Ali pa bi se na hitro preoblekel v žensko, skočil v prvi reševalni čoln in stegnil? Rekli boste: preoblekel bi se v žensko in stegnil! Ne, ravno nasprotno: na Titaniku bi ostal do zadnjega – če bi ga seveda snemali.

Ko Trumpa snemajo, je voljan narediti vse. In tudi reči vse. Stalno ponavlja sicer iste reči, iste fraze, brez teleprompterja, toda vsakič jih izgovarja tako ognjevito, bučno in odločno, kot da so se mu zdajle utrnile. Še huje: ko ga snemajo, je voljan dajati predvolilne obljube, kakršnih ne daje nihče, ki hoče biti izvoljen – ali pa vsaj ostati politično živ. Trump je recimo – ob burnem aplavzu – obljubil, da bo dal, če bo izvoljen, pobiti vse družinske člane islamskih teroristov, z otroki vred. Kar je bilo približno tako, kot če bi obljubil, da bo po izvolitvi izvrševal vojne zločine. Kajti pobijanje družinskih članov islamskih teroristov bi bilo natanko to: vojni zločin. »Vedno sem bil vodja. Nikoli nisem imel težav z vodenjem ljudi. Če bom rekel, da morajo to storiti, bodo to storili.«

Ko poslušate Trumpa, imate občutek, da se sploh ne posluša – da torej ne sliši tega, kar govori.

Toda zdaj – pred nekaj dnevi – je to preklical: ne, ne, če bom izvoljen, bom spoštoval zakone in ustavo, je rekel. Vsi so ga takoj popadli: glejte ga, kakšen je! Premislil si je! Dvoličnež! Stalno spreminja svoja stališča! Danes govori eno, jutri pa čisto nekaj drugega! Kar je precej noro, če pomislite, da so bili Američani – mediji, komentatorji ipd. – zdaj, ko je rekel, da družinskih članov islamskih teroristov ne bo pobil, bolj zgroženi in zrevoltirani kot tedaj, ko je rekel, da bo družinske člane islamskih teroristov pobil. Trump ne bi smel spremeniti stališča. Očitno bi moral ostati pri tem, da bo družine teroristov pobil.

Ko poslušate Američane, imate občutek, da se sploh ne poslušajo – da torej ne slišijo tega, kar govorijo. In Trump je njihov kralj. Njihov mesija. Celo njihov prerok. Saj veste: prerok je prerok zato, ker govori resnico – ker ima neposreden vpogled v resnico. Vsaj tako verjamejo verniki. Ker Trump reče, kar mu pač pade na pamet (»Moji prsti so dolgi in lepi, kot so dolgi in lepi tudi drugi deli mojega telesa«, Mehičani so kriminalci, morilci in posiljevalci, izgnal bom 11 milijonov ilegalnih priseljencev, »Podnebne spremembe so ustvarili Kitajci, da bi ameriško gospodarstvo naredili nekonkurenčno«, na ameriško-mehiški meji bom zgradil »Great Wall of Trump«, muslimanom bom prepovedal vstop v Ameriko, »Če Ivanka ne bi bila moja hči, bi hodil z njo« ipd.), ker je politični outsider in ker ni del političnega establišmenta, so Američani – predvsem evangeličanski kristjani, itak dovzetni za »višje« resnice, ki so pot iz brezna in korupcije, celo pot do odrešitve, pravi Theo Anderson (In These Times) – prepričani, da govori resnico. Politiki lažejo ali pa delajo vse, da resnica ne bi prišla na dan – Trump pa govori resnico. Le zakaj bi lagal, če pa ni politik? In le zakaj bi lagal, če je pa tako bogat? Tako je bogat, da mu ni treba lagati. In to se jim zdi tako logično kot to, da hoče tako bogat človek postati še predsednik.

Ko poslušate Američane, imate občutek, da se sploh ne poslušajo – da torej ne slišijo tega, kar govorijo. In Trump je njihov kralj. Njihov mesija. Celo njihov prerok.

Vse skupaj zveni neverjetno, toda na poti v forum se dogajajo še neverjetnejše stvari. Najbolj neverjetna – in brez precedensa v zgodovini zahodnih demokracij, kaj šele Amerike – pa je tale: republikanska stranka je začela delati vse, da bi Donalda Trumpa, svojega trenutnega šampiona, svojega najbolje pozicioniranega predsedniškega kandidata, svojega superjunaka, zlomila, sesula in sestrelila!

National Review, revija, ki že desetletja formatira ameriške konservativce, je izdala posebno številko: Against Trump! Proti Trumpu! Ustavite Trumpa! Najvplivnejši konservativci so razložili, zakaj je Trump najhujše, kar bi se lahko zgodilo Ameriki: ker sploh ni konservativec, ker konservativca le igra, ker je šarlatan, ker je nastopač, ker je kameleon, ker je pinball predvidljivejši od njega, ker je egoist, ker je prostaški, ker žali ženske, psuje Mehičane in blati muslimane, ker je nor, ker je goljuf, ker bo Ameriko spremenil v rusko ruleto, ker politiko razume kot menedžiranje ljudstva, ker se obnaša kot Mussolini (»Bolje živeti en dan kot lev kakor pa sto let kot ovca,« je tvitnil) in ker si politiko predstavlja kot svoj TV-šov: vse bo odpustil, pa bo Amerika spet velika! Konservativci so ga spregledali: kaj če je v resnici fašist? Še huje: kaj če je stalinist?

Sto najvplivnejših neokonservativcev – arhitektov invazije na Irak – je spisalo peticijo, v kateri Ameriko svarijo pred Trumpom, češ da o zunanji politiki nima pojma. Ameriko bo ogrozil, njen vpliv zmanjšal, njen ugled pokopal. Trump bo katastrofa! Nekateri neokonservativci celo pravijo, da bi raje volili Hillary Clinton kot pa njega. »Hillary je bistveno manjše zlo od Trumpa.« Robert Kagan, neokonservativec par excellence, je Clintonovo že podprl. »Republikanske stranke ni več mogoče rešiti, toda Ameriko lahko še vedno rešimo.«

Panika je tako huda, naglo ukrepanje pa očitno tako nujno, da je vodstvo republikanske stranke iz rokava potegnilo celo Mitta Romneyja, republikanskega predsedniškega kandidata, ki ga je Barack Obama zmlel pred štirimi leti. Romney, ki med volivci republikanske stranke še vedno uživa velik ugled (60 odstotkov jih ima o njem pozitivno mnenje), je Trumpa v dolgem, pompoznem, strupenem TV-govoru opisal kot ultimativnega prevaranta, bleferja, lažnivca, idiota in manipulatorja. »Nepoštenost je njegov žig.« Trump je rekel, da je 11. septembra 2001 v New Jerseyju videl muslimane, ki so slavili teroristični napad, kar pa se v resnici ni zgodilo. »Le domišljal si je. Njegova domišljija se ne sme poročiti z resnično močjo.«

Živo si lahko predstavljate, kaj so si ob tej divji republikanski ofenzivi rekli vsi tisti (patrioti, šovinisti, ksenofobi, lunatiki, konspirologi, nativisti, nacionalisti, rasisti in drugi »pravi« Američani), ki so Trumpa do sedaj – na strankarskih volitvah, ki potekajo od začetka februarja – že volili: to, da ga skušajo tako brutalno ustaviti, je kronski dokaz, da govori resnico!

Republikanci so se Trumpa ustrašili kot Hudiča, od njega se skušajo na vsak način in za vsako ceno distancirati, češ Trump nima nič z republikansko stranko, Trump ni republikanec, Trump je le troll ipd., toda ironija je v tem, da so Trumpovi volivci prav avtentični volivci republikanske stranke, potemtakem prav tisti Američani, ki jih je republikanska stranka vsa ta leta najbolj zapeljevala in vlekla nase – prostaki, šovinisti, ksenofobi, islamofobi, krščanski fundamentalisti, lunatiki, konspirologi, nativisti, nacionalisti, rasisti, spletni fašisti. »Fenomen Donalda Trumpa je kreatura republikanskega establišmenta,« pravi Sheldon Richman (CounterPunch). Republikanci so jim leta in leta vbijali v glave: bodite jezni! Bodite zelo jezni!

In zdaj so se prilepili na tistega, ki njihovi jezi daje prav. Ki jim ekstatično prikimava. Ki se z njimi strinja. Ali bolje rečeno: prilepili so se na tistega, ki je ugotovil, da so številni Američani globoko v sebi prostaki, šovinisti, ksenofobi, islamofobi, krščanski fundamentalisti, lunatiki, konspirologi, nativisti, nacionalisti, rasisti in spletni fašisti. Le priložnost jim moraš dati, pa se takoj odzovejo.

Republikanska stranka je začela delati vse, da bi Donalda Trumpa, svojega najbolje pozicioniranega predsedniškega kandidata, svojega superjunaka, zlomila.

Da ne bi bilo kakšnega nesporazuma, je Ben Domenech, eden izmed tistih, ki so Trumpa v posebni številki National Review razsuli, zapisal: »Če hočemo konservativci dobiti vladajočo večino, potem ne potrebujemo Trumpovega sporočila ali agende, temveč nujno potrebujemo njegove privržence.« Evo, tudi republikanci ne slišijo tega, kar sami govorijo – Trumpovo sporočilo je produkt republikanske stranke.

»Lahko bi stal sredi Pete avenije in koga ustrelil, pa ne bi izgubil nobenega volivca,« je nedavno dahnil Trump. Toda Trump ustreza opisu demagoškega, populističnega prostega strelca, ki lahko v Ameriki izgubi na več načinov.

Scenarij št. 1: Zarota

Recimo, da jim Trumpa ne uspe ustaviti, da jim ga torej z vso to silno ofenzivo ne uspe sestreliti. Trump osvoji največ delegatov – njegovi tekmeci, Ted Cruz, Marco Rubio in John Kasich, jih osvojijo manj, toda vsi pridejo na republikansko konvencijo, vsak s svojim seštevkom delegatov. Nobeden izmed njih pa nima zmagovalne večine, 1237 delegatov, kolikor jih potrebuje za zmago in predsedniško nominacijo republikanske stranke. Kar je verjetno.

Na konvenciji morajo vsi ti delegati v prvem krogu svoje glasove razdeliti med Trumpa, Cruza, Rubia in Kasicha. Trump dobi toliko glasov, kot je osvojil delegatov v tej ali oni zvezni državi – Cruz, Rubio in Kasich prav tako. Če bi šlo vse po pravilih, bi moral Trump na konvenciji dobiti največ glasov, toda ne 1237, kolikor jih potrebuje za zmago.

Sledil bi drugi krog glasovanja, v katerem pa lahko delegati svoje glasove dajo, komur hočejo. Delegati, ki so morali v prvem krogu glasovati za Trumpa, lahko v drugem glasujejo za Cruza ali Rubia. Večino delegatov, ki se udeležijo konvencije, itak določijo kar državna vodstva republikanske stranke, ki lahko zrežirajo, da magičnih 1237 glasov dobi Cruz in s tem osvoji tudi predsedniško nominacijo republikanske stranke. Trump izvisi.

Če se stvari zapletejo, tako da nihče ne dobi absolutne večine, vodstvo kot novega republikanskega predsedniškega kandidata na hitro predlaga »nevtralnega« Mitta Romneyja, ki potem dobi 1237 glasov in postane uradni predsedniški kandidat republikanske stranke. Trump izvisi.

Toda Trump lahko magičnih 1237 delegatov osvoji že pred konvencijo, kar pomeni, da je zmagal in avtomatično postal uradni predsedniški kandidat republikanske stranke. Vodstvo republikanske stranke pa, kot vemo, noče, da zmaga. Kaj zdaj? Nič, vodstvo konvencijo »zaklene«. Kar pomeni, da pravila malce »zvije«, ali natančneje: na konvenciji odločijo, da lahko delegati glasove že v prvem krogu razdelijo, komur hočejo. To lahko storijo. Stranke so prostovoljne organizacije, zato si lahko pravila določajo same. Točno: Trump izvisi.

Kaj pa če Donald Trump kljub vsej politični gravitaciji vendarle postane ameriški predsednik? Bo vse odpustil in pripeljal »nove« obraze? Bodo vsi delali, kar bo zapovedal?

Toda Trump v resnici ne izvisi. Besen, ker so ga izigrali, zapusti republikance in nastopi kot predsedniški kandidat tretje stranke (katerekoli, magari komunistične partije, če hočete), saj ve, da ima veliko volilno bazo, ki mu jamči dober izid. Tako se na začetku novembra v bitki za Belo hišo udarijo Trump, Romney in Hillary Clinton (ali Bernie Sanders), ker pa se republikanski glasovi – glasovi desnice – razdelijo med Trumpa in Romneyja, največ glasov pobere Clintonova in tako postane ameriška predsednica. Podobno kot leta 1992, ko sta si republikanske glasove razdelila dva, Bush starejši in kandidat tretje stranke, magnat Ross Perot – tedaj je zmagal Bill Clinton.

Republikanska stranka Trumpa sicer ustavi, a izgubi volitve.

Kaj če Trump kljub vsemu postane uradni predsedniški kandidat republikanske stranke? Vodstvo republikanske stranke lahko v bitko za Belo hišo pošlje svojega kandidata, recimo Mitta Romneyja, toda ne kot kandidata republikanske stranke, temveč kot kandidata tretje stranke, magari komunistične partije. Samo da Trump pade.

V vseh primerih je republikanska stranka pred razpadom, pred razpadom pa je tudi ameriški dvopartijski sistem.

Mihail Tomski, član politbiroja sovjetske partije in predsednik sovjetskih sindikatov, je leta 1927 zapisal: »Tudi pri nas lahko obstajajo druge stranke. Toda povem vam temeljno načelo, po katerem se razlikujemo od Zahoda; domnevni položaj je takle: ena partija vlada, vse druge so v zaporu.« Jesse Ventura, sloviti ameriški rokoborec in nekdanji guverner Minnesote, ga je nehote, a pomenljivo parafraziral, ko je pred leti rekel: »V Ameriki imamo le dve stranki – eno več kot v Sovjetski zvezi.«

Scenarij št. 2: Barry Goldwater

Donald Trump je v predsedniško dirko republikanske stranke padel z neba. Ni bil del republikanskega establišmenta. Ni bil na vrsti, kot se reče. Prav tako z neba je leta 1964 v predsedniško dirko republikanske stranke padel Barry Goldwater. Bil je sicer senator, toda ni bil del republikanskega establišmenta. Niti ni bil na vrsti. Vrsto je preskočil. Zrinil se je. Povsem nepričakovano. Kot Trump. Vodstvo republikanske stranke je bilo prepričano, da je Goldwater le eksot, ki bo na strankarskih volitvah hitro odpadel. Pa ni. Kot ni odpadel Trump, pa četudi je bilo vodstvo republikanske stranke prepričano, da bo. Tudi etablirani republikanski predsedniški kandidati so bili prepričani, da bo odpadel. Tako kot so bili prepričani za Goldwaterja. Pa je prišel do konca – in postal uradni predsedniški kandidat republikanske stranke. Republikancem – in zvezdniškim protikandidatom (Nelson Rockefeller ipd.), ki jih je rekrutiralo vodstvo – navkljub.

Goldwater, ekstremni športnik (eden izmed prvih, ki so pretekli Veliki kanjon), je bil populistični demagog, ki je skušal pritegniti z ekstremnimi, pompoznimi stališči – prosti strelec, ki je mislil, da lahko reče, kar mu pač pade na pamet. Kot Trump. Rekel je, da se po Ameriki širi »kolektivizem«, da si skušajo ameriški »komunisti« s socialno državo podrediti ljudi, da se Ameriki obeta »vladavina v slogu orientalnega despota«, da bi bilo treba Sovjetsko zvezo vojaško napasti in poraziti, da bi bilo treba v Vietnamu uporabiti jedrsko orožje, da zakon, ki bi črncem zagotovil volilno pravico, ne pride v poštev (to je stvar vsake zvezne države posebej), da »ekstremizem pri obrambi svobode ni greh«.

Imeli so ga za nevarnega (zanetil bo atomsko vojno!). Kot Trumpa. Podprl ga je Kukluksklan. Kot Trumpa. Revija Fact je izdala posebno številko o »možganih Barryja Goldwaterja«, v kateri so avtorji – ob sodelovanju nekaj tisoč psihiatrov – premlevali njegov mentalni ustroj in postavili diagnozo: Goldwater ni primeren za predsednika. Ne da ga je to ustavilo. Za Trumpa pravijo, da ne more premagati demokratskega kandidata. Nima šans. Kar so rekli tudi za Goldwaterja.

In res, bitko z demokratskim predsedniškim kandidatom, Lyndonom B. Johnsonom, je potem gladko izgubil. Katastrofalno. Zmagal je le v Arizoni in petih državah »globokega juga« (Alabama, Georgia, Louisiana, Misisipi, Južna Karolina) ter osvojil le 38 odstotkov volilnih glasov in le 52 elektorskih glasov. Republikanska stranka je bila tako ponižana in razbita, da se je komaj pobrala.

Barry Goldwater, ki je verjel v obstoj neznanih letečih predmetov in alienov, je bil neznani leteči predmet in alien, ki je skoraj uničil republikansko stranko.

Kot pravi Matt Taibbi (Rolling Stone): »Trump je odkril luknjo v ameriški Zvezdi smrti, ki ne ve, kako bi ugasnila kamere, pa četudi snema svojo lastno smrt.«

Scenarij št. 3: George Wallace

Trump je bil nekoč – no, še nedavno – demokrat, zdaj pa je republikanec. Če si populist, potem si itak vse hkrati. Tak je bil tudi George Wallace, guverner Alabame – demokrat, toda lahko bi bil tudi republikanec. Rekel je vse, kar bi lahko poželo aplavz. Bil je rasist, fanatični zagovornik rasne segregacije. »Segregacija zdaj, segregacija jutri, segregacija za vedno!« Vse drugo je imel za tiranijo. Ko so ga vprašali, zakaj tako maha z rasizmom, je odvrnil, da zato, ker ob tem začnejo množice kar cepetati od veselja. Ugotovil je to, kar je ugotovil Trump. In kar je ugotovil tudi Buffalo Bill v Altmanovem antivesternu Buffalo Bill in Indijanci: »Resnica je tisto, kar je deležno največjega aplavza.« Ko so se hoteli leta 1963 na alabamsko univerzo vpisati prvi črnci, jim je vstop fizično preprečil sam Wallace, ki je psoval komuniste, hipije (naj se raje umijejo!) in »anarhiste«, s čimer je mislil na borce za rasno enakost: »Če se bo kakšen anarhist ulegel pred moj avto, potem bo to zadnji avto, ki ga bo videl!«

Nič ekstremnega mu ni bilo tuje. Bil je zunaj glavnega toka, razglašali so ga za nevarnega, ga marginalizirali, a je kljub temu vedno kandidiral za ameriškega predsednika – leta 1964 (kot demokrat), leta 1968 (kot kandidat tretje stranke) in leta 1972 (spet kot demokrat), ko mu je šlo že zelo dobro. Njegov populizem je zažigal. Podprle so ga belske, rasistične, neonacistične organizacije. Demokrati ga niso mogli ustaviti. Petnajstega maja 1972 ga je na predvolilnem shodu v Marylandu ustavila šele krogla atentatorja, Arthurja Bremerja. Wallace sicer ni umrl, toda ostal je hrom.

Zakaj ga je Bremer ustrelil? Ne, ni ga zanimala politika, le slaven je hotel biti. Slavnejši od Georgea Wallacea.

V svojem dnevniku je zapisal: »Hej, svet! Pridi! Rad bi govoril s tabo!«

Scenarij št. 4: Huey Long

Hujše stvari so se dogajale ameriškim demagogom, populističnim, nebrzdanim in neobvladljivim prostim strelcem, ki so prišli predaleč. Pomislite le na Hueyja Longa, karizmatičnega guvernerja Louisiane. Long je bil agresivni demagog, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja spretno izkoriščal veliko depresijo, negotovost in dejstvo, da je bila Louisiana tedaj pojem revščine, zaostalosti in nepismenosti. Bil je sicer iz premožne družine, toda v govorih je stalno ponavljal, da je v mladosti vstajal že pred zoro, da je moral za preživetje garati že, ko je bil otrok, da ni imel kaj jesti in da so vsi skupaj živeli v majhni koči. Jasno, z vsakim govorom je postajala ta koča manjša. Z vsakim govorom je imel v otroštvu manj jesti. Z vsakim govorom je moral, ko je bil otrok, bolj garati. Z vsakim govorom je v mladosti vstajal uro prej. Napadal je korporacije, češ da odirajo male ljudi. Država ne bo svobodna, dokler oblast ne bo vrnjena ljudstvu! »Amerika drvi proti komunizmu vse od trenutka, ko je vse bogastvo prešlo v roke peščice ljudi!«

Hlinil je zaščitnika revnih in brezposelnih ter sovražnika bogatih. Ko je lobiral na vasi, med malimi ljudmi, je najprej vprašal: »Koliko vas ima svilene nogavice?« Nihče ni dvignil roke. »Koliko vas ima bombažne nogavice?« Vsi so dvignili roke. Jasno, tudi sam je dvignil hlače in pokazal, da nosi bombažne nogavice. »In koliko vas ima luknje v nogavicah?« Vsi so začeli kazati luknje – tudi on, se razume. Ljudski človek – eden izmed njih!

Bil je nezadržen, vpliven, hurikanski: v južnih državah mu je uspelo izvoliti svoje guvernerje in svoje senatorje. »Vsak človek je kralj.« Sklenil je, da bo odpravil revščino in Ameriko naredil spet veliko. Na začetku leta 1934 je imelo njegovo gibanje Share Our Wealth že skoraj pet milijonov članov. »Popolna demokracija lahko res izgleda kot diktatura, pač kot demokracija, v kateri so ljudje tako zadovoljni, da nimajo nobenih pripomb.« Leta 1935 je napisal celo knjigo Moji prvi dnevi v Beli hiši, v kateri je popisal, kaj bo storil, ko bo postal ameriški predsednik: bogastvo bo razdelil med ljudi. Njegova oblast v Louisiani je bila imperialna. Take koncentracije politične moči Amerika do tedaj ni pomnila, zato so se vsi bali, da bo Ameriko zavzel tako, kot je zavzel Louisiano, saj je ustvaril politično mašino, ki je mlela – pred sabo, pod sabo in nad sabo.

Hueyja Longa – »enega izmed dveh najnevarnejših ljudi v Ameriki« in »prvega velikega ameriškega fašista«, ki se je leta 1932 prebil v senat – niso mogli ustaviti, toda 8. septembra 1935, mesec po tem, ko je napovedal predsedniško kandidaturo, ga je ustavila krogla atentatorja. Umiral je dva dni, njegove zadnje besede pa so bile: »Bog, ne pusti, da umrem. Toliko dela me še čaka.« Bog je imel ločeno mnenje.

Ko so Longa nekoč vprašali, ali bo Amerika kdaj videla fašizem, je rekel: »Ja, le da mu bomo mi rekli antifašizem.«

Vodstvo republikanske stranke je bilo tudi leta 1964 prepričano, da je Goldwater le eksot, ki bo na strankarskih volitvah hitro odpadel. Pa ni. Kot ni odpadel Trump.

Scenarij št. 5: Arnold Schwarzenegger

Kaj pa če Donald Trump kljub vsej politični gravitaciji vendarle postane ameriški predsednik? Bo vse odpustil in pripeljal »nove« obraze? Bodo vsi delali to, kar bo zapovedal? Bo njegova vedno prva in zadnja? Se mu bodo vsi klanjali? Bo izpolnil vse predvolilne obljube, ki jih je dal? Bo na ameriško-mehiški meji zgradil zid in ga poimenoval »Great Wall of Trump«?

Nehajte. Če bo Trump postal predsednik, se mu bo zgodilo to, kar se je zgodilo Arnoldu Schwarzeneggerju, ko je leta 2003 postal guverner Kalifornije, pravi Jonathan Chait (New York Magazine). Tudi Schwarzenegger je padel z neba. Kot Trump. Na tako visokem političnem položaju je bil nepredstavljiv. Kot Trump. Ni bil politik, temveč le celebrity. Kot Trump. Hlinil je vsevednega antipolitika in vsemogočnega mača. Kot Trump. Bil je šovinist in seksist. Kot Trump. Napovedal je akcijo. Kot Trump. Vsi se bodo razbežali, ko bo prišel Terminator.

Ko je stopil v kalifornijsko zakonodajno skupščino, se je napihoval, nasprotnike razglašal za »punčke«, žalil Latinske Američane in vsiljeval zakone, ki so Kalifornijo pripeljali na rob bankrota. Kmalu je naletel na blokado. Kongresniki so njegove predloge ignorirali. Terminator je bil ohromljen, osmešen in odrezan od sveta, niti premakniti se ni mogel, zato je ploščo hitro obrnil in začel delati kompromise. In to kakšne! Celo omejevanju izpustov ogljika in financiranju javne infrastrukture ni več nasprotoval. In porokam istospolno usmerjenih tudi ne. Hotel je le preživeti.

Ne, ni ponovno kandidiral, temveč se je raje vrnil v filme – v fikcije, iz katerih je prišel. V katerih lahko reče, kar hoče. In v katerih je tudi vseeno, kaj reče. Kot na lepotnih tekmovanjih.