Oaza neumnosti

Ni samo popolnoma legalno, legitimno in utemeljeno, če lastnik druge največje slovenske banke, to je mariborske NKBM, postane družba z omejeno odgovornostjo, s sedežem v davčni oazi, ampak je to tudi zelo moralno, pozitivno in evropsko. Tako so minuli teden novico, da Novo KBM dejansko kupuje podjetje »Biser Bidco S.a.r.l.« iz Luksemburga, ne pa neposredno ameriški sklad Apollo in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), komentirali davčni svetovalec in bivši direktor slovenskega davčnega urada (DURS) Ivan Simič ter celo predstavniki Banke Slovenije in Slovenskega državnega holdinga (SDH).

Simič v pogovoru za TV Slovenija ni mogel skriti pristnega navdušenja. Izrazil je osebno zadovoljstvo nad tem, da je Slovenija končno postala normalna država. Bil je pozitivno presenečen, ker je država luksemburškemu podjetju dovolila nakup tako pomembne banke, ko pa so doslej državni organi takšne off-shore podjetnike preganjali. Tudi v SDH in v Banki Slovenije, ki so »Biserju« in družbi Apollo minuli teden izdali dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v NKBM, niso mogli skriti navdušenja nad evropskostjo in legitimnostjo takšne transakcije, tako rekoč nad odpiranjem Slovenije svetu.

Čeprav smo neuradno izvedeli, da je na seji sveta Banke Slovenije enega od viceguvernerjev zaskrbelo, da bo lastnica druge največje sistemske banke postalo podjetje iz davčne oaze – češ, kaj pa, če se bo izkazalo, da ima ta »biser« tihe partnerje soustanovitelje iz Slovenije – je uradno banka nadvse zadovoljna z bodočimi lastniki NKBM. Ti bi naj bili »legitimni« vlagatelji, večinoma skladi, »javni pokojninski skladi, pokojninski skladi podjetij in druge oblike skladov«, so nam odgovorili iz Banke Slovenije. Vsaka skrb bi naj bila odveč. Poleg pogodb med bodočimi lastniki NKBM naj bi v banki pozitivno ocenili tudi kazenske evidence, ugled, znanje in veščine bodočih odgovornih oseb, ki naj bi stali za omenjenim d.o.o.-jem.

Ameriški sklad, ki je NKBM kupil pod ceno, ima očitno že nov načrt: Kako iz banke izsesati več kot 100 milijonov evrov in se ob tem ogniti plačilu davka Sloveniji?

Še zanimivejši je odgovor, ki smo ga prejeli od SDH. Podjetje Biser naj bi bila legitimna projektna družba, ustanovljena v Luksemburgu zaradi preglednosti poslovanja, z utemeljenim in legitimnim namenom, da se izogiba plačevanju davkov v Sloveniji. Temu v SDH seveda pravijo davčna optimizacija. Po njihovem je »davčna optimizacija« legitimna in utemeljena »tudi v luči izvedbe privatizacije«. Če bi namreč v SDH v postopku privatizacije investitorjem »onemogočili legitimno in legalno optimiziranje davkov, bi bil pripravljen plačati manj, saj bi se mu posel kasneje ekonomsko povrnil. Takšna prepoved ima lahko za posledico zmanjšanje zanimanja tujih investitorjev za nakup kapitalskih naložb v Sloveniji,« odgovarjajo.

Pozitivna naravnanost do poslov, sklenjenih prek davčnih oaz, in benevolentna stališča tako pomembnih državnih institucij, kot sta Banka Slovenije in SDH, do prodaje državne NKBM v Luksemburg, pa ni omejena le na slovenske finančne ali davčne eksperte. To menijo tudi v politiki. Tudi finančni minister Dušan Mramor je navdušen. Po njegovem novi lastniki »prinašajo novo perspektivo za banko«, ki bo kot finančni partner spodbujala razvoj gospodarskega in družbenega okolja. Ob nedavnem obisku podravske regije naš finančni minister ni mogel skriti, da so ga pohvalili tudi v Evropski komisiji, češ da naj bi bila slovenska prodaja NKBM »najhitrejša, kar se tiče privatizacije, prestrukturiranja in prodaje«.

Slovenske državne institucije, slovenski strokovnjaki in politiki so torej navdušeni nad Luksemburgom. Jürgen Kentenich pa je prepričan, da se motijo in da je vsako navdušenje v tem primeru odveč. Kdo je Jürgen Kentenich? Jürgen Kentenich živi 10 kilometrov stran od Luksemburga, v Nemčiji. Je eden največjih nemških izvedencev za Luksemburg kot davčno oazo, znan po tem, da je mnoge Nemce prepričal k samoprijavi in umiku prihrankov iz Luksemburga. Prakse davčne oaze pozna do obisti in se že leta bori proti odtekanju denarja v to nenavadno mestno državico. Je namreč vodja finančnega davčnega urada v mestu Trier in je prepričan, da poslovanje prek Luksemburga ni nič kaj evropsko, legitimno, moralno, verjetno pa tudi legalno ni, »sicer bi Luksemburg kakšni državi razkril, kdo so lastniki njihovih bančnih računov, a tega ne stori, ker je utaja davkov tudi kaznivo dejanje«, pravi.

Kentenichu smo predstavili slovenski primer. »Na splošno,« razlaga Kentenich, »že samo dejstvo, da posel teče prek Luksemburga, pomeni, da je nekaj narobe.« Res je, pravi, da je Luksemburg del EU, toda evropska davčna zakonodaja ni harmonizirana. Evropa tudi zaradi upora Luksemburga nima skupne davčne politike, razlaga. Če se EU trudi, da bi podjetja davke plačevala tam, kjer nastanejo obveznosti, Luksemburg to politiko izigrava. Politika Luksemburga je nasprotna osnovnim skupnim načelom EU in drugih mednarodnih organizacij, kot je OECD, »zaradi česar opravičilo, da je Luksemburg pač del EU, ni primerno. In poleg tega – če je sklepanje poslov v Luksemburgu legalno iz njihove perspektive, to še ne pomeni, da je legalno z vidika Slovenije. Če je legalno, zakaj skrivajo? Gotovo pa tak način ni legitimen, saj se podjetja s tem izogibajo svoji odgovornosti,« pravi.

»Ali je res, gospod Kentenich, da bo Apollo moral davke plačevati tam, kjer je sedež NKBM, torej v Sloveniji, kot pravijo naši davčni svetovalci,« ga vprašamo, potem ko mu predstavimo situacijo. Luksemburg, odgovori, ima res podobno visok davek na dobiček kot Slovenija, a navadno podjetja v Luksemburg kanalizirajo dobičke od drugod, ki jih nato tam prikazujejo drugače. Torej ne kot dobičke, ampak kot vračila posojil, obresti, plačila licenc ali zavarovanj. »Predvidevam, da bo v vašem primeru luksemburško podjetje banki dalo večje posojilo in ji za to zaračunavalo zelo visoke obresti. Tako bo dobiček iz banke dejansko prenesen v Luksemburg, kjer ne bo obdavčen. Tuje obresti namreč v Luksemburgu niso obdavčene. To je standarden, najpogostejši način,« napoveduje. In to je, po njegovem, tudi protievropsko, »ker s tem Slovenci izgubljamo denar, ki ga potrebujemo,« zaključi Kentenich bolj državotvorno kot slovenski državni organi in politiki.

Denar, ki ga bomo s takšno prodajo Nove KBM izgubili, ni majhen. Izdatno dokapitalizirana NKBM danes dobesedno sedi na kupu denarja. Dokapitalizirali smo jo namreč tudi z državnimi obveznicami, ki banki letno prinašajo visoke obresti. Banki denarja ni treba niti posojati; posojila podjetjem zato, kot kažejo zadnja finančna poročila, tudi ne rastejo. Kljub temu je v NKBM vse več gotovine. Prejšnji mesec so se v švicarski banki Credit Suisse pohvalili, da so tako napolnjeni s kapitalom kot še nikoli v preteklosti. Imeli naj bi kar 11,4 odstotka prvovrstnega kapitala, t. i. TIER1. V NKBM so prejšnji teden objavili finančno poročilo za leto 2015, sodeč po katerem ima banka že 28 odstotkov prvovrstnega kapitala. Z drugimi besedami, če bo Apollo prvovrstni kapital NKBM znižal s slovenskih 28 odstotkov na švicarskih 11,4 odstotka, mu bo ostalo v rokah točno 106,2 milijona evrov. Kako jih bo spravil iz Maribora?

NKBM, ki smo jo dokapitalizirali z 870 milijoni evrov, smo Apollu in EBRD prodali za 250 milijonov evrov. Vidimo, da bosta lahko Apollo in EBRD iz nje takoj potegnila še kakšnih 100 milijonov evrov. In na vrhuncu te perverzne igre sedaj ugotavljamo še, da Apollo in EBRD na teh 100 milijonov evrov državi niti davka na dohodek ne želita plačati. Spet ne gre za majhne vsote. Skupina NKBM je v preteklosti, recimo leta 2007, državi na leto plačevala skoraj 15 milijonov evrov davka na dobiček. Po dokapitalizaciji leta 2013 so se seveda ti zneski zmanjšali, a vseeno niso zanemarljivi. Leta 2014, kot so nam izračunali na NKBM, je banka plačala državi približno 2,5 milijona evrov davka na dohodek, lani pa zaradi nižjega zneska davčno nepriznanih prihodkov nekoliko manj, 1 milijon evrov – ob tem, da je NKBM imela za kar 34,4 milijona evrov čistega dobička.

Da je treba plačevati davke tam, kjer imaš sedež, velja le za slovenske delavce migrante. Pri ameriških skladih je davčna optimizacija legitimna in evropska praksa.

Da predvsem podjetjem iz davčnih oaz ni mar za lokalno gospodarstvo, seveda ni samo teorija. Kaj pomeni, ko je lastnik nekega podjetja doma iz Luksemburgu, si lahko ogledamo na primeru Telemacha, ki je v lasti leta 2009 ustanovljene luksemburške družbe Slovenia Broadband. Leta 2014 je imel Telemach v Sloveniji kar 80 milijonov evrov prihodkov, a od tega davka na dobiček tukaj praktično ni plačeval. V Sloveniji prikazuje izgubo. V Delu so ta teden objavili preiskovalni članek v, katerem trdijo, da je lastnikom Telemacha prek davčnih oaz, začenši z Luksemburgom, uspelo pred slovensko davčno upravo skriti za več kot 200 milijonov evrov kapitala. Drug primer je recimo farmacevtski gigant Pfizer. Tudi Pfizer je v Sloveniji ustanovil podjetje prek Luksemburga. V letu 2014 je Pfizer v Sloveniji prodal za več kot 6 milijonov evrov zdravil, a je tukaj plačal zgolj 114 tisoč evrov davka na dobiček. Morda pa je Pfizer v Sloveniji neprofitna organizacija?

Da je treba plačevati davke tam, kjer imaš sedež, očitno velja le za slovenske delavce, ki se vsakodnevno vozijo na delo v Avstrijo. Njim je, kot je znano, ustavno sodišče prepovedalo plačevati dohodnino po ugodnejši, avstrijski lestvici. Zato so se zdaj, ob zgražanju večjega dela javnosti, češ da želijo privilegije, odločili za državljansko nepokorščino s serijskim vlaganjem referendumskih pobud. Njihova stališča so tudi na sestanku pri predsedniku vlade Miru Cerarju naletela na nerazumevanje. Delavcem migrantom takšna davčna optimizacija ni dovoljena, v njihovem primeru je to celo moralno sporna praksa. Na drugi strani pa je davčna optimizacija, ki se jo v veliko večjih dimenzijah gredo npr. ameriški skladi, dobrodošla, legitimna in upravičena praksa z evropskimi značilnostmi, kar je za slovenske državne organe in vlado znak odpiranja Slovenije v svet.

Da prodaja NKBM ameriškemu skladu Apollo ni prodaja banke strateškemu lastniku, je bilo sicer jasno že na začetku, ko smo izvedeli, da banko kupuje sklad. Da je bila prodaja NKBM najcenejša razprodaja kakšne banke v Evropi, je ta mesec priznal celo Mramor, ko je dejal, da je bila to najhitrejša privatizacija v EU. Prejšnji teden, ko je Banka Slovenije podelila licenco družbi iz davčne oaze, smo dobili še jasen znak, da novi lastnik ne bo ravno spodbujal »razvoja gospodarskega in družbenega okolja« – saj ga tudi ne pozna. Kaj nam še ostane? Morda upanje, da smo se s prodajo NKBM ognili novi finančni krizi? Toda ali niso ravno takšne družbe iz davčnih oaz napihnile kreditnega balona in povzročile krize? NKBM že zdaj podjetjem ne posoja več, pase se na državnih obveznicah in povečuje odstotek stanovanjskih posojil ljudem.

Ko bi predstavniki države vsaj molčali.