Smrt davčnim oazam, svoboda narodu!

1. Bordeli na robu mesta

Davčne oaze so kot »bordeli na robu mesta,« pravi ameriška davčna izvedenka Lee Sheppard. Saj veste: vsi se nad njimi mastno zgražajo, vsi jih besno napadajo, vsi patetično rohnijo, da so ilegalne, nemoralne in dekadentne, vsi bi jih takoj zaprli, pri tej priči, a jih ne zaprejo, ker tja hodijo fukat tudi mestni očetje. Od časa do časa katerega izmed njih celo zasačijo s spuščenimi hlačami.

Bordeli brez dovoljenja mestnih oblasti ne bi mogli obstajati. Kar velja tudi za davčne oaze: brez držav, brez nacionalnih oblasti, ki dovoljujejo finančno poslovanje z davčnimi oazami, jih ne bi bilo. Spomnite se, kako je francoski predsednik Nicolas Sarkozy leta 2009, kmalu po izbruhu krize, na shodu voditeljev držav G20 zmagoslavno dahnil: »Z davčnimi oazami je konec!« Ni bilo. Sestavili so resda črno listo davčnih oaz, toda kitajski premier Hu Jintao je naredil vse, da so Hongkong in Macao izločili s tega seznama. Vsaka elita ima pač svoja davčna nebesa: francoska, nemška in italijanska preferira Švico, španska Andoro, avstralska Vanuatu, severnoafriška Malto, ameriška Panamo in karibske otoke, indijska Mauritius, ruska Ciper, Gibraltar in Nauru. In tako dalje. Nič, zmagale so davčne oaze – spet. Sarkozyjev naslednik, François Hollande, je leta 2013 oznanil, da je treba davčne oaze »izkoreniniti«. Ni čudno: malo prej so Jérôma Cahuzaca, enega izmed njegovih ministrov, zasačili s spuščenimi hlačami – s tajnimi računi v davčni oazi. Nedolžen sem, je kričal. Izključili so ga iz socialistične stranke, davčnih oaz pa niso »izkoreninili«. Spet so zmagale. No, »Panama Papers« so zdaj potrdili, da je Cahuzac res šotoril v davčni oazi. Barack Obama je bobnel, da je treba davčne oaze »zlomiti«. Ne v njegovem življenju. Amerika je prevelika uvoznica kapitala – če je »vroč« in anonimen, če prihaja iz davčnih oaz in če je s svojim »begom« uničil številna življenja, nič hudega. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, alias OECD, je ukinitev davčnih oaz napovedala že leta 1998, ker »uničujejo davčne baze drugih držav, maličijo trgovino in investicijske vzorce ter spodkopavajo poštenost, nevtralnost in splošno sprejemljivost davčnih sistemov«. Sestavili so celo črno listo davčnih oaz, na katero pa so vključili le karibske otočke, ki niso člani OECD. Nazadnje tako spet ni bilo nič. Davčna nebesa so zmagala. Kot vedno. In ja, evropska komisija je davčne oaze pozvala, naj postanejo transparentnejše, naj se torej bolj odprejo. Nehajte: bolj ko so zaprte, bolj so odprte. Bolj ko so zaprte, bolj mamijo, vabijo, vlečejo. Kot črne luknje. Davčne oaze so antimaterija sodobnega neoliberalnega kapitalizma.

Kar se dogaja v davčnih oazah, ni le razlog za regulacijo – je razlog za bombni napad. Za invazijo. In okupacijo.

2. Orožje za množično uničevanje

Finančne elite ob pomoči davčnih oaz izkoriščajo in zlorabljajo demokracijo, države, v katerih posluje, in ljudstvo, ki davke plačuje. Svoj kapital preselijo v davčne oaze, plačevanje davkov pa prepustijo ljudstvu. Leona Helmlsey, newyorška nepremičninska magnatka, ki je zaradi utaje davkov sedela, je rekla: »Mi ne plačujemo davkov – le mali ljudje jih plačujejo.« In elite kapitala ne selijo tja, kjer bi bil lahko najproduktivnejši ali pa tja, kjer bi imel lahko višji donos, ali pa tja, kjer bi bil lahko najučinkovitejši, ali pa tja, kjer bi reševal težave in ustvarjal delovna mesta, temveč tja, kjer ima najugodnejšo davčno stopnjo, kjer je najbolj skrit in kjer je najbolj nekoristen. Davčne oaze so nacionalnim državam nelojalna konkurenca, toda tudi med sabo stalno tekmujejo: dereguliranost, skrivnostnost in tehnike izogibanja davkom stalno krepijo, izboljšujejo in prenavljajo, da bi bile ja čim konkurenčnejše in da bi pritegnile čim več kapitala, da bi bile torej do kapitala čim »prijaznejše«. Kako naj nacionalne države konkurirajo davčnim oazam? Nemogoče. In kaj potem počnejo nacionalne države? Točno: sprejemajo zakonodaje, ki so do kapitala »prijaznejše«, kar pomeni, da finančni trg vse manj omejujejo, vse manj regulirajo in vse manj nadzorujejo. Ali natančneje: države kar tekmujejo (spomnite se Junckerjevega Luksemburga), katera bo davke bolj znižala, finančne trge pa bolj deregulirala. Davčne oaze s tem države silijo, da druga drugo ugonabljajo in uničujejo. Pred nekaj leti so razkrili, da ameriški giganti, kot so Amazon, Starbucks in Google, v Britaniji in nekaterih drugih evropskih državah tako rekoč sploh ne plačujejo davkov. Recimo: Google vse svoje tuje prihodke prijavlja na Irskem, od tam pa jih potem prek Nizozemske kanalizira v bermudsko davčno oazo, kar mu uspeva zato, ker irske in nizozemske »regulacije« dopuščajo, da profiti »bežijo« ven. Profite prijavljajo v davčnih oazah, stroške pa v deželah, kjer so obdavčitve najvišje. S tem profitirajo le korporacije, države, ki njihove posle gostijo, pa ne. Še huje: da bi bile nacionalne države konkurenčne davčnim oazam, so finančni trg tako deregulirale, da je počil in svet butnil v globoko krizo. Namesto da bi nacionalne države davčne oaze izobčile in ukinile, jim skušajo konkurirati. Noro! In logično: finančne elite davčne oaze podpirajo prav zato, ker nacionalne države silijo v stalne deregulacije finančnih trgov in stalne davčne reforme, ki še dodatno bogatijo finančne elite. Davčne oaze so torej ultimat in obenem jamstvo, da bodo finančni trgi ostali deregulirani in netransparentni in da bo davke namesto elit plačevalo ljudstvo. In zdaj, ko živimo v času vse očitnejših ekonomskih vojn, velja opozoriti, da se ekonomske vojne začenjajo prav v davčnih oazah.

3. Podružbljevalke zasebnih izgub

Se še spomnite »podružbljanja zasebnih izgub«? Se še spomnite »dokapitalizacij«? Se še spomnite »bailoutov«? Se še spomnite vseh tistih velikanskih finančnih injekcij, vseh tistih grmad javnega denarja, s katerim so države v času finančne krize reševale globalno finančno industrijo in finančne elite? V trenutku, ko je ljudstvo reševalo finančne elite, so finančne elite denar selile v davčne oaze. Nihče jih ni ustavil. Še huje: nihče sploh ni pomislil, da bi nasedlo finančno industrijo reševali z denarjem iz davčnih oaz, v katere se je tedaj vsako leto zlilo sto milijard dolarjev. Ljudstvo je torej varčevalo, stiskalo, zategovalo pas, davčne oaze pa so profitirale in se mastile. Ljudstvo je hujšalo, davčne oaze pa so se redile.

4. Inkubatorji finančnega hazarda

Če ne bi bilo davčnih oaz, finančne krize morda niti ne bi bilo. Vsi najbolj tvegani, vsi najbolj špekulantski, vsi najbolj hazarderski, vsi najmanj transparentni skladi, »finančni produkti«, »kreditni derivati« (CDO ipd.) in »strukturirane investicije«, ki so sprožili finančno krizo, namreč koreninijo in domujejo v davčnih oazah, kar pomeni, da na mednarodne in nacionalne finančne trge prihajajo iz davčnih oaz. Tudi vse tiste eksplozivne finančne institucije, ki so »prevelike, da bi smele propasti«, na mednarodne in nacionalne finančne trge prihajajo iz davčnih oaz. Tuji investitorji so »kreditne derivate« – a la CDO – kupovali, pa četudi se je vmes izkazalo, da nepremičninski balon že poka. Ergo: v »kreditne derivate« so tako slepo verjeli prav zato, ker so prihajali iz davčnih oaz.

5. Morilke tretjega sveta

Davčne oaze imajo pogubne stranske učinke, saj povzročajo strašno trpljenje – predvsem v tretjem svetu. Iz tretjega sveta se namreč vanje vsako leto prelije več denarja, kot pa se v tretji svet na leto zlije finančne pomoči, ki jo tja pošiljajo države prvega sveta, filantropske organizacije, raznorazne fundacije in tako dalje. Organizacija Christian Aid ocenjuje, da iz dežel tretjega sveta v davčne oaze na leto zbeži 160 milijard dolarjev. Toda iz revnih dežel – iz dežel v razvoju – vsako leto ilegalno izgine okrog 1000 milijard dolarjev, kar nekajkrat več, kot znaša globalna pomoč tem deželam, pravi Nicholas Shaxson, avtor briljantne knjige Otoki zakladov – davčne oaze in možje, ki so ukradli svet (Treasure Islands – Tax Havens and the Men Who Stole the World). Ali bolje rečeno: davčne oaze tretjemu svetu kradejo bolnišnice, šole, ceste, vitalno infrastrukturo, socialno državo – prihodnost. Afriška revščina je produkt davčnih oaz. Državljanska vojna v Kongu prav tako. Ko je bil diktator Nigerije Sani Abacha, je morala nigerijska centralna banka na njegov davčnooazni švicarski račun vsak dan nakazati 15 milijonov dolarjev. Njegov kapital, ki je bil ocenjen na tri do pet milijard dolarjev, je potem obračalo okrog sto svetovnih bank. Kot pravijo: problem latinskoameriških držav ni v tem, da nimajo denarja, ampak v tem, da je njihov denar v davčnih oazah. Bogastvo, ki ga latinskoameriške elite skrivajo v davčnih nebesih, je večje od zunanjega dolga teh dežel, pravi Shaxson. In seveda, Kim Džong Il, diktator revne, sestradane in podrazvite Severne Koreje, je v evropske davčne oaze, recimo v Luksemburg, speljal štiri milijarde dolarjev. Velik del tega kapitala – tega plena, tega »profita« – mu je navrglo prisilno, napol suženjsko delo množice njegovih podložnikov. Ob vsem tem lahko rečemo le: kaj so gulagi v primerjavi z davčnimi nebesi?

6. Perverzne ohranjevalke kolonialnega duha

V davčnih oazah, neke vrste sodobnih postkolonialnih kolonijah, lahko finančne elite počnejo to, česar doma ne bi mogle niti smele početi. Tam ni pravil: anything goes! Pravila si izmišljaš sam. Popolna fleksibilnost! Davčne oaze s humanitarnega vidika ne držijo vode, toda ne držijo je niti z vidika ekonomske logike, z vidika logike »ponudbe in povpraševanja«. Samo pomislite: na Britanskih Deviških otokih, ki imajo le 25 tisoč prebivalcev, je registriranih kar 800 tisoč podjetij! Na Kajmanskih otokih, ki imajo 55 tisoč prebivalcev, je registriranih 80 tisoč podjetij! Samo v eni kajmanski stavbi – Ugland House – je baziranih12 tisoč korporacij! Vsak davkar, vsak preiskovalec gospodarskega kriminala bi takoj ugotovil: tu je nekaj hudo narobe! Tu smrdi! To je lahko le kriminal! Navsezadnje: le kako bi si drugače razložil dejstvo, da 25 tisoč ljudi gosti 800 tisoč podjetij? Ali pa da je v eni sami stavbi baziranih 12 tisoč korporacij? Seznama direktorjev podjetij, ki so registrirana na Kajmanskih otokih, itak ne bi mogel dobiti, kar seveda pomeni, da ne bi mogel nikogar sodno preganjati, če bi podjetje ali sklad, baziran na Kajmanskih otokih, propadel. A po drugi strani: Barack Obama, ki je bril norca iz kajmanske stavbe, v kateri je baziranih 12 tisoč korporacij, bi se moral ozreti v Wilmington (Delaware), v stavbo, v kateri je baziranih 217 tisoč korporacij. Pred izbruhom krize je miniaturni Delaware, od koder prihaja tudi ameriški podpredsednik Joe Biden, gostil 882 tisoč korporacij.

7. Razpihovalke spolnega šovinizma

Davčne oaze podžigajo seksizem, reproducirajo spolno hierarhijo, utrjujejo moško vzvišenost in podrejenost ženske. Kako? Zelo preprosto: bogataški moški denar preventivno skrivajo v davčnih oazah, da njihove žene ob ločitvi ne bi imele dostopa do tega denarja, da torej ob ločitvi ne bi mogle priti do svojega deleža. Ločenka lahko najame zasebnega detektiva, ki bo šel na Kajmanske otoke, kopal in iskal izgubljeni zaklad, morda bo celo našel kakšne tajne bančne račune, a ne bo mogel dokazati, da je njihov lastnik nekdanji mož njegove stranke. Če mu bo do tajnih bančnih računov sploh uspelo priti, kajti na Kajmanskih otokih je razkrivanje zaupnih bančnih in finančnih podatkov zločin, ki se kaznuje z zaporom. Zaprejo te že, če le sprašuješ po teh podatkih. A po drugi strani: davčne oaze so navadno itak organizirane tako, da v trenutku, ko v kakem primeru zaznajo poskus zunanje preiskave, vse skupaj avtomatično preselijo v drugo, še skrivnostnejšo jurisdikcijo. Nič, davčne oaze so referendum, ki ga ženske vedno znova izgubijo – referendum, ki jim stalno jemlje pravice.

8. Nadaljevalke vojne z drugimi sredstvi

Davčne oaze za sabo puščajo hudo »kolateralno škodo« – kot vojne. Kar pa ne preseneča – davčne oaze so prav produkt vojne. Ne pozabite: vietnamska vojna, ki je trajala deset let, je Ameriko tako finančno izčrpavala, da sta začeli administraciji Lyndona Johnsona in Richarda Nixona, ki sta poveljevali tej vojni, velike ameriške banke skrivaj – totalno pod pultom in radarjem (mednarodna mobilnost kapitala je bila tedaj v imenu permanentno nizke obrestne mere omejena) – spodbujati k sprejemanju tujega kapitala, pa četudi sumljivega, mračnega, ilegalnega, kriminalnega, anonimnega izvora. In banke so začele v davčnih oazah ustanavljati svoje podružnice, prek katerih so potem v Ameriko spravljale ves ta anonimni kapital. Wall Street je skakal od veselja, davčne oaze pa so se prelevile v nebesa, v katerih zdaj stanuje toliko denarja, kot znaša celotni letni gospodarski output Amerike in Japonske skupaj.

9. Varuhinje krvavega denarja

Davčna nebesa jemljejo denar največjih diktatorjev in najhujših kriminalcev, do katerih so tako »prijazna« kot do korporacij in finančnih elit. Denar je denar, pa četudi je bil pridobljen s korupcijo, zlorabami, poneverbami, kriminalom, kršitvami človekovih pravic, trgovino z ljudmi, trgovino z orožjem in genocidnimi dejanji. Kriminal, korupcija in genocid so le biznis. Teroristi, mehiški karteli in korporacije uporabljajo isti offshore sistem. Polovico nepremičnin v Miamiju, kjer se oplaja narkokapital kolumbijskih in mehiških kartelov, imajo v lasti podjetja, ki so bazirana v davčnih oazah. Davčne oaze skrbijo, da kapitalizem in kriminal postajata neločljiva. Ko multinacionalke svoje profite speljejo v davčne oaze, ne izkazujejo le prezira do davkov, temveč tudi prezir do demokracije. Davčna nebesa so antidemokratična. Še več: demokracijo rušijo, saj vplivajo na politične procese, na politiko in na volitve. Prek davčnih oaz namreč prihajajo predvolilne donacije, podkupnine, provizije. In nikoli ne veš, kdo je pošiljatelj ali donator. Davčne oaze korumpirajo demokracijo. Še toliko bolj, ker so finančno res mogočne, mogočnejše od eksotičnih karibskih ali pacifiških otočkov, na katerih domujejo. Skozi davčne oaze je speljana več kot polovica svetovne trgovine, več kot polovica bančne aktive in več kot tretjina tujih korporativnih investicij. Po nekaterih ocenah se v davčnih oazah skriva 11 bilijonov dolarjev in pol: tretjina svetovnega BDP, četrtina svetovnega bogastva. In vi ste sprašujete: kako to, da smo v krizi? Pa tudi: kako to, da je denarja vedno premalo?

10. Valilnice kretenizma

Neoliberalci in libertarci, humus finančnih elit, trdijo: če hoče država vaš denar, še ne pomeni, da je do njega upravičena! Da so elite – te »uboge« manjšine – upravičene do davčnih oaz, zato »dokazujejo« na vsemogoče absurdne, obscene, za lase privlečene načine. Eden izmed njih, Jamie Whyte, vodja novozelandske stranke prostega trga (ACT), pravi: »Če ste kristjan, pa se na Bližnjem vzhodu znajdete pred drhaljo, se lahko zatečete v katoliško cerkev, ki recimo še vedno velja za nedotakljivo. Cerkev tako za vas postane oaza. In tisti cerkvi boste zelo hvaležni.« Ojoj – brez davčnih oaz bi finančne elite umrle, njihovega življenja bi bilo konec. Naloga davčnih oaz je, da finančne elite varujejo pred genocidom. Res trapasto. Zakaj svet davčnih oaz ne bi smel zapreti? Iz preprostega razloga: ker mu nikoli ne bi uspelo zapreti vseh davčnih oaz. Kar pomeni, da bi se potem ves denar stekal v peščico davčnih oaz, ki bi preživele. Mar ni bolje, da je davčnih oaz čim več? Mar ni bolje, da se vse tisto bogastvo razdeli med čim več davčnih oaz? Tako si demokracijo predstavljajo finančne elite in njihovi neoliberalni think tankisti. Ali kot pravijo: davčne oaze so svoboda – davki so diktatura!

11. Malopridni režimi

Davčne oaze, ki spodbujajo korupcijo in kriminal, krize in revščino, nestabilnost in nasprotja interesov, terorizem in socialno razslojevanje, mafijsko poslovanje in pranje denarja, niso le periferija, temveč center hobotniškega finančnega sistema, ki je postal prevelik, da bi smel propasti. Toda to, kar se dogaja v davčnih oazah, ni le razlog za regulacijo – je razlog za bombni napad. Za invazijo. In okupacijo. V davčnih oazah bi bilo treba nujno zamenjati režim. Slovenija bi lahko okupirala karibske in pacifiške otočke – ker imamo Slovenci radi morje.