Kaj želi Ljudmila Novak?

Ljudmila Novak je predsednica stranke, katere daljše ime je Nova Slovenija – krščanski demokrati. Vodi jo od leta 2008, ko je po neuspehu na volitvah odstopil njen prvi predsednik dr. Andrej Bajuk. Tri leta kasneje je Ljudmili Novak uspelo nekaj, kar ni nobeni stranki do tedaj, NSi se je po treh letih zunajparlamentarnega životarjenja vrnila v parlament. Na volitvah leta 2011 je zbrala 18.000 glasov več kot leta 2008. Bajuku in NSi se takrat pretirano kohabitiranje s prvo Janševo vlado pač ni izšlo. Na predčasnih volitvah leta 2014 je Ljudmila Novak uspeh ponovila. Beseda uspeh je morda pretirana, stranka je zbrala nekaj tisoč glasov manj kot leta 2011, a je zaradi nižje volilne udeležbe dobila poslanca več.

Danes javnomnenjske ankete NSi napovedujejo podoben položaj, okoli ali malo čez parlamentarni prag. Premalo za večji preboj, premalo tudi po mnenju Ljudmile Novak. Pravi, da je domet njene stranke, domet krščanske demokracije v Sloveniji, nekje »med 15 in 20 odstotkov« glasov. Zgodovina ji pritrjuje. Na prvih demokratičnih volitvah pred 26 leti so Slovenski krščanski demokrati zbrali 13 odstotkov glasov, na volitvah po razpadu Demosa za dober odstotek več. Od takrat krščanska demokracija na volitvah v Sloveniji nima večjih uspehov. Razlog za to je predvsem eden. Od Depale vasi dalje, ko je Janez Drnovšek odstavil Janeza Janšo, s to potezo pa se je strinjal tedanji vodja vladne SKD Lojze Peterle, so slovenska krščanska demokracija in njene izpeljanke talke SDS. Te stvari pa so se v zadnjih letih, predvsem s prihodom Ljudmile Novak in nove, poosamosvojitvene generacije krščanskih demokratov, začele spreminjati.

Ljudmila Novak je v osemdesetih poučevala v dekliškem vzgojno-izobraževalnem zavodu v Višnji Gori, ki ga je tudi vodila. Zavod je namenjen izobraževanju otrok s težavami v odraščanju. Nato je odšla poučevat v Kamnik, v zavod za usposabljanje invalidne mladine. V politiko je vstopila leta 2000, na začetku je bila županja Moravč, potem evropska poslanka. Odraščala je na Štajerskem, blizu Šentilja, v Zgornji Velki, doma so imeli kmetijo, njen oče je bil predsednik krajevne skupnosti, matičar in sodnik porotnik. Ljudmila Novak je v mladosti igrala košarko, nastopala je v ženski postavi mariborskega Branika, bila je aktivna v cerkvenem okolju, kot študentka je sodelovala v Skupnosti krščanskega življenja. Tudi po poroki in selitvi v Moravče se je vključila v lokalno cerkveno skupnost, pisala je govore za različne priložnosti v cerkvi. V Moravčah je postala predsednica kulturnega društva, kjer je sestavila in režirala različne gledališke uprizoritve. Tako je napisala nabožno igro Angeli prepodijo skušnjavce, pa »ljudski igrici« Otroška zadrega in Mamina dobrota. Politika je bila v njeni družini vedno prisotna, lokalni politik ni bil le oče, tudi njen mož je bil nekoč podžupan Moravč, več mandatov pa svetnik občine. Ljudmila Novak pravi, da jo pri političnem delu vodijo »tradicionalne krščanske vrednote«, njena stranka pa goji »pristno krščansko demokracijo«.

Ko je Ljudmila Novak govorila o papežu Frančišku, so se oglasili žvižgi, ko je govorila o demokraciji na desnici, jih je bilo še več, ko je odšla z odra, so jo pospremili klici »Janša, Janša, Janša«.

Leta 2014 je Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka, ki ga je ustanovila NSi, izdal debelo knjigo o življenju svoje predsednice. V knjigi je polno lepih, vzvišenih pohval o liku in delu predsednice NSi, večina sogovornikov, ki o njej govorijo z zbornimi besedami, pa jo opisuje kot potrpežljivo, spravno, umirjeno, kot žensko z materinskim čutom, preprosto, dobronamerno, pošteno, pravično. Kot nekaj, kar naj bi »manjkalo v slovenski politiki«, kar naj bi manjkalo slovenski desnici. Pa je Ljudmila Novak res takšna? Lahko njena stranka resneje spremeni preference konservativnega dela slovenskega volilnega telesa?

»Dol s papežem«

Stanje na slovenski desnici je od začasne združitve Peterletove SKD in Zagožnove SLS pravzaprav enostavno. Potem ko Janši ni uspelo z idejo o večinskem volilnem sistemu, s čimer bi si vsakokratni volilni zmagovalci zagotovili udobno vladanje, ko je v Evropo pospremil Peterleta in ko je dokončno obledel populizem ljudskega Marjana Podobnika, je desni politični kanabizem izrazitejši. SDS kot največja in najvplivnejša stranka ne dopušča razlik, svoje ideološke partnerje razume kot sovražnike. Vsakokratni poskusi političnega združevanja, ki bi lahko pomenilo prepričljivo alternativo vladajočim opcijam, se končajo z razhodi in prepiri.

Zadnji primer je velik shod »V obrambo Slovenije«, ki naj bi po ulicah razširil vonj po novi pomladi, vendar se je končal z žvižganjem. Na začetku je kazalo drugače. Februarja je v Celju na Zboru za republiko začel nastajati »politični lok po vzoru Demosa«, v katerem naj bi sodelovali SLD, SDS in NSi ter druga civilna in navidezno neodvisna združenja.

»Res je, na začetku v Celju smo se pridružili ideji za shod, zdela se nam je smiselna,« pravi vidnejši član NSi. »V vmesnem času se je zgodila priprava na ljubljansko zborovanje in pojavilo se je pretirano poudarjanje obrambe. Pred čim pa naj se branimo? Pred Marsovci? Vsa ta retorika se je stopnjevala v hujskaštvo. To nam ni bilo všeč, to smo tudi povedali, a nas niso poslušali.« V NSi so zato predlagali, da bi zbor raje poimenovali kot zbor Za Slovenijo, za alternativo, ne ustvarjenje psihoze strahu, pač pa pozitivne zgodbe. Janša se s tem ni strinjal. Predsednica NSi se je potem zbora na Trgu republike vseeno udeležila, a so jo izžvižgali. »To smo pričakovali, pričakovali smo, da nekateri ne bodo želeli slišati njenih pozivov k demokraciji na desnici, da jim ne bo všeč, da ne uporablja protibegunske retorike. Žvižgali pa niso naši volivci, zmerni desničarji, to je dejstvo, žvižgali so hujskači, bile so kletvice, neobzirnosti, preklinjanja.« To pač ni bil shod, na katerem bi začel nastajati novi Demos, ampak shod za najbolj zveste podpornike Janeza Janše.

Kaj je Ljudmila Novak povedala, kaj je tisto, kar je razhudilo branitelje? Nastopila je po govoru dr. Janka Kosa in njegovih opozorilih o obrambi grško-rimske kulture, krščanstva in razsvetljenstva, nastopila je po Alešu Hojsu, predsedniku Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, dvojnem »funkcionarju« NSi in SDS, ki je udrihal po nasprotnikih slovenstva, jugomentaliteti, blatenju naše države. Ko je Ljudmila Novak prišla na oder, je bila množica dobro razgreta. Sledil je antiklimaks, besede Ljudmile Novak so bile preveč podobne besedam nemške kanclerke, prav tako konservativne političarke Angele Merkel. »Pred 25 leti ste se mnogi od vas zbrali na tem trgu. Mene ni bilo. Bila sem doma in z vsem srcem spremljala dogajanje. Rodila sem tretjega otroka in se veselila skupaj z vami, da imamo samostojno Slovenijo,« je začela v duhu domoljubja, nato pa ubrala nepričakovano pot. »Ne morem biti brezčutna, ko vidim, da ljudje na mnogih koncih sveta trpijo. Dvakrat sem bila v Afriki, pa ne v turističnih krajih, ampak tam, kjer ljudje trpijo. Videla sem ležati matere z otroki na ulici, ob odprtih kanalizacijah, ob smradu po zažgani plastiki in ob razpadajočih truplih pri 50 stopinjah Celzija.« Množica je postala nejevoljna. »Ne moremo biti popolnoma brezčutni. K temu nas spodbuja tudi papež Frančišek. Moramo pa pomagati tudi tam, kjer so ti ljudje doma. Da bodo znova obnovili svoje domove, da ne bodo lačni. Ne smemo biti brezčutni.« Govor predsednice NSi so prekinili žvižgi, vendar se ni ustavil. Začela je govoriti o solidarnosti, povedala, da mora desnica ponuditi bolj kredibilne ljudi (kar pomeni, da je to, kar ponuja danes, premalo kredibilno). Nadaljevala, da mora biti desnica bolj demokratična (kar pomeni, da zdaj ni). »Želim, da je desnica demokratična, povezovalna, da spoštuje argumente, da ne izključuje drugačnih mnenj, da si med sabo ne meče polen pod nogami, ampak da išče, kaj je dobro za Slovenijo.« Ko je odšla z odra, so jo pospremili klici »Janša, Janša, Janša«.

NSi so začeli prevzemati mlajši politiki, »ki ne želijo biti klub zavrtih konservativcev«. Ki ne razmišljajo samo o grobovih, ki niso zaljubljeni v lik osamosvojiteljev; Udba, lustracija nista točki njihovega političnega programa.

Poslanec NSi Jernej Vrtovec je že nekaj dni pred shodom tvitnil, da »'Politični mitingi' ne bodo rešili migrantske krize, prav tako ne bodo pripomogli k zmagi opcije. Zgolj napihovanje ega je mnogo premalo.«

Žvižge bi lahko spregledali, »gre za nepomembne incidente«, bi dejali eni, »mediji namenoma sejete razdor na desnici«, bi dodali drugi. Vendar ti vzkliki niso prvi, ne edini. So pravilo. »Janša ni vključevalen, pač pa želi uniformiranost,« pravijo v NSi. Ko Ljudmila Novak leta 2014 ni želela podpreti pogleda SDS na arhivsko zakonodajo, so ji obesili, da je reinkarnacija sprave po vzoru Spomenke Hribar (Spomenka Hribar je prosto po Janši tista, ki je kriva za razpad Demosa na začetku slovenske državnosti). Ko je poslanec NSi Matej Tonin v državnem zboru glasoval, da Milan Kučan ohrani dodatek h pokojnini, je postajal izdajalec. Ko je v tem sklicu parlamenta NSi potrdila vladni zakon o fiskalnem pravilu, v SDS niso mogli razumeti, kako so si to drznili. Ko je NSi lani pripravila zakon o prikritih vojnih grobiščih, so v SDS trdili, da ga ne bi smeli, da je nepotreben in ne služi zagotavljanju spoštovanja dostojanstva umrlih. Glasovanje o zakonu, ki ga je v državnem zboru podprla vladna stran, je SDS obstruirala. Ni ga podprla. Nekaterim pač ustreza, da vprašanje druge svetovne vojne, sprave politično ni rešeno nikoli.

Prepiri so v politiki nekaj običajnega, še posebno, ko gre za prepire sorodnih strank, ki imajo podobno volilno telo. Poleg osebnostnih antipatij pa ima razhod med SDS in NSi strateške razloge. Politični premisleki s strani NSi gredo takole: »Janez Janša je garant, da v Sloveniji nikoli več ne bo zmagala desnica. Njegov politični slog ustvarja dvojne volivce, ene, ki so njegovi verniki, druge, ki glasujejo proti njemu, nasprotja se poglabljajo, politika radikalizira. Če želijo desne stranke resno zmagati, morajo preseči Janeza Janšo.« Zelo podobno je v prejšnji Mladini zapisal Vlado Miheljak. »V zadnjem času Janša sam poskrbi za animiranje nasprotnikov in po novem celo za averzijo potencialnih zaveznikov. Prvič je na desnici zares čutiti nemir. Pojavlja se kritična masa ljudi, ki menijo, da Janša ni Mojzes, ki bi lahko popeljal svoje ljudstvo čez Rdeče morje. Pač, da se mora desnica prenoviti.«

Ljudmila Novak je tokrat bolj spravna. O Janši je zgolj dejala, »da je zgodovinska osebnost, vprašanje pa je, kaj bo prinesla prihodnost«. Pred dvema letoma, v času referenduma o arhivski zakonodaji, takrat, ko so jo razglasili za »udbovko«, je izjavila, »da nekateri ne izbirajo sredstev in da ranjena živali grize na vse strani«. V stranki, med članstvom, imajo glede konfrontacije z Janšo sicer različna mnenja, nekateri bi se odzvali še ostreje, »kar pokaži mu«, drugi so bolj prestrašeni. Ljudmila Novak je sicer edina političarka na desni sredini, ki je politično preživela odprt konflikt z Janšo. Izginili so Hvalica, Brejc, Jambrek, Virant, na stranskem tiru sta Rupel in Mate, tudi Andrej Bajuk se je v Janševi senci počutil nemočnega in izkoriščanega.

Prenova

NSi je pred volitvami 2014 prenovila svoj program. V stranki radi pravijo, da imajo »najboljši gospodarski program v Sloveniji«. Želijo si »nemški model krščanske demokracije, močno ekonomijo s pridihom frančiškanskega duha«. V bistvu pa se, tako delujejo v parlamentu, zavzemajo za zniževanje davkov, odprodajo državne lastnine, umik države, fleksibilizacijo trga delovne sile, za bolj konkurenčno, produktivno gospodarsko okolje. Njihov gospodarski program je neoliberalen, kar Ljudmila Novak odločno zanika. Te besede pač ne mara. Program je pomagal napisati Rado Pezdir, na različnih srečanjih stranke pa je nastopal tudi nekdanji minister za finance, avtor zloglasnega ZUJF-a Janez Šuštaršič. Tako deluje NSi tudi v parlamentu. Nedavno so recimo poskušali zmanjšati odškodninsko odgovornost delodajalcev v primeru poklicnih bolezni in poškodb pri delu. Zavzemajo se za izjeme pri davčnih blagajnah. Tako izrazita usmeritev stranke v neoliberalizem (s človeškim obrazom) je nenavadna. Večina slovenskih vernikov je, tako kažejo raziskave, nadpovprečno privržena egalitarizmu, pogojno celo socialističnim vrednotam, gotovo pa so protiliberalni. Levo usmerjena skupina katoličanov NSi gotovo ne bo volila, morda pa bodo s svojim programom prepričali posameznike, ki so nekoč volil Državljansko listo. Katera skupina volivcev je večja, ni težko ugotoviti.

NSi je seveda konservativna stranka, idejno je povezana s cerkvijo, nasprotovali so izenačitvi partnerskih zvez, njihova predsednica Ljudmila Novak pa je februarja poslala pismo ministrici za kulturo, ker je bila po njenem mnenju proslava ob slovenskem kulturnem prazniku neprimerna. Zmotili so jih »kulturni program in izbor nastopajočih umetnikov«, »eksperimentiranje s himno«, cenzura režiserjevih zamisli pa je »bila na mestu«. Proslave ob slovenskem prazniku pač morajo biti »domoljubne«, kritika, refleksije družbenega dogajanja so odveč.

Nestrinjanje s politiko SDS torej ne pomeni, da je NSi stranka, ki podpira svobodomiselno in odprto družbo. Nikakor. Med strankami pa so vseeno razlike, včasih paradoksalne. Tako je recimo NSi, katere poslanec Jernej Vrtovec se je udeležil šenčurskega protibegunskega shoda, predlagala, da Slovenija določi kvoto za priznanje mednarodne zaščite, v Slovenijo bi sprejeli 5000 beguncev. SDS je lestvico postavila precej nižje, na leto bi sprejeli samo 277 ljudi. Premier Miro Cerar pa je nekje vmes, Slovenija naj bi po njegovem mnenju s pomočjo evropskega mehanizma preseljevanja sprejela nekaj več kot 800 beguncev, v bližnji prihodnosti pa morda še nekaj tisoč. Kdo je je torej odprt, človeški? Z vidika omejujočih številk, karkoli si že mislimo o njih, je NSi presenetljivo solidarna, a hkrati (žal) tudi nekonsistentna. Tako je v parlamentu (skupaj s SDS) obstruirala vladno zaostritev azilne zakonodaje, ker naj bi bila ta premalo ostra.

Po Bajukovem odhodu so NSi začeli prevzemati mlajši politiki, »ki ne želijo biti zgolj klub zavrtih konservativcev«. Politiki, ki ne razmišljajo o grobovih, ki niso zaljubljeni v lik osamosvojiteljev, vse to je pomembno, a Udba, lustracija, arhivi, mafija niso bistvene točke njihovega političnega programa. Te stvari spadajo v preteklost. Četica Ljudmile Novak, kot ji pravijo nekateri, gre za poslanca Vrtovca in Tonina, tudi tajnika stranke Roberta Ilca, politiko razume drugače kot njeni predhodniki. Hkrati so »presenetljivo razumski«. Ko se je pojavila ideja o stranki Aleša Primca, pri čemer se ne gre sprenevedati, da je Primc kot organizator zborov v podporo Janeza Janše njegov politični satelit, naj bi v NSi naredili obsežno analizo volilnega telesa in ugotovili, kot pravi eden izmed članov, da Primčeva stranka NSi vzame kakšnega poslanca, »vendar ni nič dramatičnega. SDS bi izgubila bistveno več, kot naj bi mi. Naše volilno telo je drugačno, po letu 2011 so nas zapustili tisti, ki so mislili, da smo premalo radikalni, da se premalo borimo proti komunistom, a dobili smo nove volivce, tiste, ki jih je prepričal gospodarski program. Kdo bi torej volil Primca? Nekaj je pravovernih katoličanov, veliko pa tistih, ki mislijo, da so za vse slabo v Sloveniji krivi komunisti. To so hkrati volivci, ki jih nagovarja SDS.«

NSi popolna konfrontacija s SDS seveda ne koristi, tudi zato ne, ker naj bi dva ali trije poslanci SDS resneje razmišljali o prestopu v NSi. Pri tem naj bi jih vodili osebni interesi oz. želja po kandidiranju v izvoljivih okrajih. Za zdaj gre za špekulacijo, SDS je v zadnjem času res zapustilo več vidnih osebnosti, a v tej stranki ni bilo nikoli večjih poslanskih prestopov. SDS je pred leti zapustil France Pukšič, nekoč Franc Čebulj, oba prestopa pa nista imela pomembnejšega političnega vpliva.

Zgodba o NSi je predvsem zgodba o tej stranki. Janša jim sporoča, da »samo SDS ne more biti poklicana k boju za normalnost, ne moremo samo mi, če pretiravam, prelivati krvi za to, tudi drugi so dolžni«. A ni dvoma: NSi se je odločila za samostojno pot. Časi, ko so bila slabša kopija slabega originala, naj bi minili. Če hoče biti NSi torej res stranka »modernih katoliških demokratov«, bi si morala najprej odgovoriti na dvoje vprašanj: Mar je res, da je v tako opevani Nemčiji socialna država razumljena kot cokla v razvoju, kakšen je tam položaj delavca, koliko in zakaj država vlaga v migrante? Drugo vprašanje je preprostejše. Kako to, da so v konservativni Irski, v tem braniku katoliške civilizacije, vse parlamentarne stranke, ne glede na ideološko izhodišče, podprle referendum o istospolnih partnerskih zvezah, nasprotovala mu je zgolj cerkev? Predlog Janija Möderndorferja, ki za istospolne partnerje deloma uvaja enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza, je za NSi priložnost, da preseže svojo zgodovino. Če želi NSi res postati moderna desnica, potem pač ne more zagovarjati predmodernih vrednot.

Če želi NSi res postati moderna desnica, potem pač ne more zagovarjati predmodernih vrednot.

Kaj pa Demos 2.0, zmagovita koalicija z dvotretjinsko večino, ki naj bi v Slovenijo vrnila »normalnost«? Ko je Ljudmila Novak pred žvižgajočo množico na Trgu republike govorila o kredibilnih osebah, ki bi lahko povezali desnico, ni mislila na Janeza Janšo. Ni edina, ki je prepričana, da se okoli njega ne bo mogel zgoditi preporod, da ni več tisti, ki lahko prepriča desne in tudi sredinske volivce. A je Janša drugačnega mnenja.

Politična vzornica Ljudmile Novak je res Angela Merkel. »Skoraj v vsem jo podpiram.« Dodaja, da se je morda prenaglila pri beguncih, pri čemer ni nujno, da se je zavedala, kakšne posledice bodo imele njene besede. Ljudmila Novak se je z Angelo Merkel bežno že srečala, recimo na kongresu CDU. Izmenjali sta si nekaj vljudnostnih besed, pri čemer so Ljudmili Novak pomagale izkušnje iz mladosti. Takrat je bila učiteljica slovenskega in nemškega jezika ter književnosti.

Neizkoriščen potencial

Volilni izidi slovenske krščanske demokracije

Stranke, ki zagovarjajo »tradicionalne krščanske vrednote«, so v Sloveniji doživele tri večje spremembe. Najuspešnejša je bila stranka v prvem obdobju, ko se je imenovala Slovenski krščanski demokrati in jo je vodil Lojze Peterle. Leta 1990 so bili največja stranka Demosa.

Leta 2000 se je SKD združila s Slovensko ljudsko stranko, pa se znova razdružila in nastala je nova tvorba, poimenovana Nova Slovenija – krščanska ljudska stranka. Na volitvah je potem desna opcija doživela poraz, NSi je preživela en mandat v opoziciji, pa enega v senci Janševega prvega vladanja. Nato je NSi leta 2008 izpadla iz parlamenta. Po Bajukovem umiku jo je prevzela Ljudmila Novak in na zadnjih dveh parlamentarnih volitvah malenkostno izboljšala uvrstitev. Glede na nekdanje volilne izide ima slovenska krščanska demokracija večji potencial kot zgolj pet poslancev v državnem zboru.