Družba tveganja

Če bomo zaprli meje, bomo varni. Če bomo ustavili begunce, bomo varni. Če ne bomo jemali prosilcev za azil, bomo varni. Če jih bomo vrnili Turčiji, bomo varni. Če bomo postavili žične in panelne ograje, bomo varni. Če bo policija dobila večja pooblastila, bomo varni. Če bo vojska dobila policijska pooblastila, bomo varni. Če bomo okrepili nadzorovanje, bomo varni. Če bodo naše obveščevalne službe začele brskati in kopati, bomo varni. Če bomo ustanovili nacionalno gardo, bomo varni. Če bomo peli domoljubne pesmi, bomo varni. Če se bomo zavijali v slovensko zastavo, bomo varni. Tako pravijo. Tako vzklikajo. To zahtevajo. Zaprimo se, pa bomo varni! Zaprimo se, pa nam teror ne bo mogel do živega! Zaprimo se, pa bo ogroženost, nevarnosti in tveganje kar odpihnilo! Ne moremo zgrešiti! Nič ni dlje od resnice.

Najprej se spomnite, katero vprašanje zadnje čase najbolj vznemirja stebre mednarodne skupnosti: kaj če se teroristi dokopljejo do jedrskega orožja – do jedrske bombe? Vse moramo narediti, da »norci« – Al Kaida in Islamska država – ne pridejo do jedrskega orožja (ali pa do »umazane bombe«), je nedavno zapovedal Barack Obama: »To bi spremenilo svet.« Strah, da se bodo teroristi dokopali do jedrske bombe, ni nič novega. Na začetku devetdesetih let, po razpadu Sovjetske zveze, so se vsi bali, da bo iz nekdanjega komunističnega arzenala ušlo jedrsko orožje in prišlo v roke »malopridnih« združb. Kako to izgleda, smo tedaj – leta 1993 – videli v filmu Vlak smrti (Death Train), v katerem je skozi Evropo drvel vlak, otovorjen z jedrskimi bombami, produktom diaboličnega sovjetskega generala, in usmerjen nekam na Bližnji vzhod. Logično: ustavi ga lahko le James Bond, no, Pierce Brosnan v svoji predbondovski fazi. Film so posneli pri nas, v Sloveniji, tako da so vse evropske postaje, mimo katerih pelje atomski vlak smrti, odigrale slovenske postaje, kar se z današnjega »čustvenega« vidika kakopak lepo ujema s fantazijami, ki jih trosi desnica: da vse teroristične poti vodijo skozi Slovenijo. Roman Končar, član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in društva Mati domovina, ki prireja Festival slovenske domoljubne pesmi (»Slovenski narod, ne boj se biti slovenski narod«), je malce kasneje, leta 1999, produciral film Patriot, v katerem teroristi ne komplicirajo – Sloveniji zagrozijo z razstrelitvijo krške nuklearke. Kaj nam to pove? Tole: še celo Slovenec, ki bi rad nujno kaj velikega razstrelil, najprej pomisli na krško nuklearko. Pa ne bi džihadist. V Sloveniji se vse paranoidne zgodbe o terorju takoj primejo. Ko pride do terorja, Slovenca igra asociacij vedno takoj pripelje v Slovenijo – vsaka spletna šala takoj postane načrt za teroristični napad na Slovenijo.

Toda ko vam rečejo, da se bojte ure in dneva, ko se bodo teroristi dokopali do jedrske bombe, se lahko le nagonsko vprašate: kaj v Evropi sploh še počnejo jedrske bombe? Zakaj Evropa potrebuje jedrske bombe? Mar ni »hladne vojne« in »atomske dobe« že davno konec? Jedrske bombe – okrog 180 jih je še v evropskih vojaških oporiščih! – so dejansko ameriške, toda Evropa povsem očitno pusti, da so – četudi ameriška last! – še vedno v Evropi, kar pomeni, da Evropo najbolj ogroža prav sama Evropa, ki v svojih nedrjih gosti ultimativno orožje za množično uničevanje, petega jezdeca Apokalipse, ameriške nukes.

Ne pozabite, da se je leta 2010 v belgijsko vojaško oporišče Kleine Brogel nedaleč od Bruslja neopaženo vtihotapila skupina protijedrskih aktivistov, alias bombspotterjev, ki so se potem mirno sprehajali po oporišču, brskali po njem in se celo sprehodili do silosa z jedrskimi bombami. Razkrinkali in prijeli so jih šele po uri in pol. Vojaška policija jih je stresla iz hlač, a so se nekaj mesecev kasneje vrnili – spet neopaženo. Tokrat dobesedno – sprehodili so se v jedrske silose, pa jih niso dobili. Da so bili tam, v silosu, pravi Jeffrey Lewis (Foreign Policy), je vojska odkrila šele, ko je pogledala na YouTube.

Družba tveganja je skupnost strahu, skupnost prestrašenih, skupnost zgroženih – ljudi povezuje le še strah. Drug z drugim se solidarizirajo le še iz strahu.

Rekli boste: če so se do jedrskega orožja tako zlahka sprehodili bombspotterji, potem bi se lahko tudi džihadistični bombaši! Pa recimo, da bi se. In recimo, da bi potem jedrsko bombo razstrelili. Kaj bi se zgodilo, vemo: nad Evropo bi se dvignil radioaktivni oblak – in če bi bil veter dober, bi se ta radioaktivni oblak, stranski učinek terorističnega napada, pogubno stegnil tudi v Slovenijo. Z eno besedo: teror bi se stegnil tudi k nam, pa čeprav bi imeli nepredušno zaprte meje. Čeprav bi imeli žične in panelne ograje. Čeprav bi begunce puščali pred vrati. In čeprav bi imele policija, vojska, obveščevalne službe in carina večja pooblastila. Še huje: radioaktivnega terorja ne bi ustavile – kaj šele preprečile – niti nacionalna garda, domoljubne pesmi in slovenska zastava.

Toda: da bi dobili ekvivalent terorističnega napada, sploh ne potrebujemo terorističnega napada. Spomnite se le, kaj se je zgodilo leta 1986 po eksploziji jedrskega reaktorja v Černobilu: radioaktivni delci so se stegnili globoko na Zahod, vse tja do Skandinavije in Britanije, celo do ameriškega vzhoda. Evropo – s Slovenijo vred – so preplavili strah, panika in paranoja. Ljudje so bežali. Številne so evakuirali. Radioaktivnih delcev ne bi ustavile niti zaprte meje. Niti žične ali panelne ograje. Niti policija, vojska, carina, nacionalna garda in obveščevalne službe z maksimalnimi, totalnimi, magari totalitarnimi pooblastili. Niti domoljubne pesmi in nacionalne zastave. Ob drugačnem vetru bi oblak prineslo tudi k nam.

Evropa je leta 1986, ko je imela za sabo ravno – in še ne končano – obdobje terorističnih napadov (Rdeče brigade, IRA, ETA, Baader-Meinhof, Carlos the Jackal ipd.), na lastni koži izkusila, da teror ne prihaja le v eni privilegirani obliki in da za teror ne potrebuješ teroristov. Obenem pa ji je postalo tudi kristalno jasno, da se je prelevila v družbo tveganja.

Šoki prihodnosti

Leta 1986 – le nekaj mesecev po černobilski katastrofi – je sloviti nemški sociolog Ulrich Beck izdal odmevno knjigo Družba tveganja, ki je – v prevodu Mojce Savski – izšla tudi pri nas in v kateri je v uvodu opozoril, da je »atomski oblak« – ta v »naravno silo sprevržena in spremenjena civilizacijska sila« – bolj kot vse besede razkril »celotno nemoč civiliziranega sveta, ki je uporabil bodečo žico in zidove, vojsko in policijo, da ščiti svoje meje«. Prav res. »Neugoden obrat vetra, pa še dež – kakšna smola!« Zgodovino je odnesel veter. Ko pa lahko zgodovino odnese že veter, veš, da je napočil čas družbe tveganja. Kar pomeni, da so grožnje, negotovosti in nevarnosti tako hude, da odpravljajo varnostna območja moderne dobe, ki je od zbeganosti okamnela. In vsa gostobesedna topoumnost tveganja – tega novega, ki se zgrinja nad nas in s katerim moramo živeti – ne izbriše. »Družba tveganja je katastrofična družba. V njej grozi, da bo izredno stanje postalo normalno stanje,« Tu smo. Modernizacija se je »potrošila«, tako da se zdaj srečuje sama s sabo in s svojo znano samomorilsko tezo, da ni alternative, da si torej »ne moremo več predstavljati nobene možnosti družbenega preoblikovanja,« kot je rekel Beck, ki ni imel nobenih iluzij: »Priznanje nevarne atomske kontaminacije pomeni isto kot priznanje brezizhodnosti za cele regije, dežele, celine.«

Nič, Beck je gledal, kako pred njegovimi očmi nastaja in se razrašča nova družba, družba tveganja – danes bi ji rekli neoliberalna družba. Razlika med industrijsko družbo in družbo tveganja, v kateri živimo, je velika. Industrijska družba je tveganja obvladovala, ali bolje rečeno – industrijska proizvodnja bogastva je obvladovala proizvodnjo tveganja, svoje stranske učinke. Zdaj, v družbi tveganja, pa je ravno nasprotno: proizvodnja tveganja je neobvladljiva. Proizvodnja bogastva je postala proizvodnja tveganj, proizvodnja nevarnosti, proizvodnja samoogrožanja, še več: hiperprodukcija bogastva je postala hiperprodukcija tveganj, hiperprodukcija nevarnosti, hiperprodukcija samoogrožanja. Tveganja so povsem zasenčila ekonomijo, znanost in tehnologijo – in ves njihov silni »napredek«.

Nekoč, v industrijski dobi (še v času Marxa, če hočete), se je glavno vprašanje glasilo: kako porazdeliti bogastvo? Jasno: kako ga porazdeliti neenako, a hkrati netvegano, no, »legitimno«? Zdaj, v družbi tveganja, pa se glavno vprašanje glasi: kako porazdeliti tveganja? Kako ustaviti tveganja in nevarnosti, ki jih ustvarja modernizacija? Kako jih omejiti, da ne bodo prekoračevali meja »dopustnega« ali »sprejemljivega«? Kako jih razpršiti, in sicer tako, da same modernizacije ne bodo ovirali ali ogrožali? Pri tem ne gre več za osebna ali poklicna tveganja, ki so imela v industrijski dobi pogosto prizvok poguma in pustolovščine, kot pravi Beck, temveč modernizacijska tveganja, ki so stranski produkt mašinerije industrijsko-tehnološkega napredka in ki imajo prizvok »možnega samouničenja življenja na Zemlji«. Škoda, ki jo proizvajajo nova tveganja, »ni več vezana na kraj svojega nastanka – tovarno. Že po svojem ustroju ogrožajo življenje na tej Zemlji, in sicer v vseh njegovih pojavnih oblikah.«

Žične ograje, zidovi, nadzor, policija, vojska: gre le še za varnost. Toda: za utopijo varnosti.

Saj res, kako naj se porazdelijo tveganja in nevarnosti, ki presegajo nacionalne države, vojaške bloke, gospodarske bloke in celine, ki jih ni mogoče organizirati v nacionalne države, ki jih ni več mogoče preventivno ali politično obvladovati in ki ne morejo več postati vir politične domišljije? Kako naj se porazdelijo škodljive, strupene snovi v zraku in vodi? Kako naj se porazdelijo izpusti toplogrednih plinov? Kako naj se porazdeli promet s škodljivimi snovmi? Kako naj se porazdelijo virusi, ptičja gripa in ebola? Pa odpadki in smog? Kako naj se porazdelijo posledice podnebnih sprememb? Kako naj se porazdelijo vse te globalne nevarnosti in grožnje, vsa ta distopija?

V resnici jih ni treba porazdeliti: ker so nevidne, čutno nezaznavne, neprepoznavne, zastrte, latentne. Beremo o njih, slišimo zanje, a jih neposredno ne čutimo, kaj šele, da bi bili sposobni oceniti dejansko stopnjo ogroženosti. Zato se lahko delamo, kot da jih ni. In zato lahko še naprej počnemo, kar pač počnemo. Pa kaj če je pri določanju mejnih vrednosti za neškodljivost pesticidov nastala pomota! Rešitev lahko vedno prestavimo v prihodnost.

In to je bistvo družbe tveganja: sedanje tveganje je vedno prihodnje tveganje. Počnemo lahko, kar hočemo, ker gradimo prihodnost, ki bo tehnološko obvladala vsa sedanja tveganja – vse te »apokaliptične« nevarnosti, ki jih ustvarjamo v sedanjosti. »Kjer se vse spremeni v ogroženost, nekako nič več ni nevarno.« Prihodnost se ne vidi – tako kot se ne vidi niti radioaktivnost. Ne prve ne druge pa ne more zadržati žična ograja.

Kako porazdeliti katastrofo

Od tod vprašanje: če se v družbi tveganja, ki so jo zmodelirale neoliberalne politike (slavilke »nevidne roke trga«), »bogastva zbirajo zgoraj, tveganja pa spodaj«, zakaj se potem bogataši – finančne elite, lastniki največjih korporacij ipd. – tako vneto in tako »človekoljubno« borijo proti podnebnim spremembam, onesnaževanju ozračja, zastrupljanju rek, jezer in morja? Zaradi same eksplozivne, univerzalne porazdelitvene logike: »Modernizacijska tveganja prej ali slej zadenejo tudi tiste, ki jih ustvarjajo ali imajo od njih dobiček. Vsebujejo efekt bumeranga, ki razbija razredno shemo. Tudi bogati in mogočni niso varni pred njimi.« Ogrožajo jim posest, dobiček, tržne interese, zdravje. Storilec postane žrtev. Povratni učinek – »izenačevalni pritisk naraščajočih civilizacijskih tveganj« – je neizogiben. Nihalo niha v vse smeri. Bogati se pajdašijo, a drug drugega tudi neprestano ogrožajo. Tveganjem in vrtincem nevarnosti se ne morejo izogniti – terorju, podnebnim spremembam, strupenim vodam, penastemu morju, propadanju gozdov, umazanemu zraku, eroziji tal, neplodnosti polj, izginjanju živalskih in rastlinskih vrst, prehranjevalnim verigam, ki vsakega povezujejo z vsakim, vsebnosti svinca v materinem mleku, smogu. »Stiska je hierarhična, smog je demokratičen.« Teror tudi – zato je tako strašen in pošasten. Strašnejši in pošastnejši od prihodnosti in radioaktivnosti – ker se vidi.

Trženje tveganj – trgovanje z njimi – je resda velik biznis, tveganja resda niso le tveganja, temveč tudi tržne priložnosti, s spreminjajočimi se definicijami tveganja se resda ustvarjajo nove potrebe in novi trgi, civilizacijska tveganja so resda sod brez dna, »neskončen in samorastoč«, tveganja resda proizvajajo sama sebe, tvegane industrije so resda preselili v tretji svet, kjer proletariat živi med tovarniškimi dimniki, rafinerijami in kemičnimi obrati (»Obstaja sistematična ‘privlačna sila’ med skrajno revščino in skrajnimi tveganji«), proti lakoti in revščini se resda – paradoksalno! – borijo s stopnjevanjem in zaostrovanjem tveganj, s sadeži, krmili, kakavovimi zrni in čajem se pesticidi resda vračajo »domov«, v razvita, bogata industrijska središča, družba tveganja se resda hrani s tveganji, ki jih ustvarja, bogastvo je resda vidno, tveganje pa ne, kapitalizem resda proizvaja svoje lastne grobarje, omejevanje tveganj je resda dovoljevanje tveganj (v smislu, kot je omejevanje onesnaževanja okolja dovoljevanje onesnaževanja okolja ali pa kot je določanje dopustnega obsega zastrupljanja dovoljevanje zastrupljanja), toda: lahko si lastnik bogastva, tveganja pa so »civilizacijsko dodeljena«. Vsem. Tičijo v vsem in vsakem. Prihajajo s stvarmi, ki so nujne za življenje. Pravno niti ne obstajajo. Vdihavamo in požiramo jih, ne da bi se zanje »svobodno« odločili. »Na koncu zmaga družba tveganja.«

Prav res: kako porazdeliti strupeni oblak, ki je pobegnil iz kemične tovarne, ali radioaktivni oblak? Ne moreš ga. Lahko le upaš, da bo veter – narava! – na tvoji strani. Toda v enakem položaju smo se znašli ob begunski krizi: kako porazdeliti begunce? Nemogoče – nihče jih ni hotel vzeti. Nihče jih ni hotel deliti z drugimi. Vsi so se uprli porazdelitvi. Begunce so prikazovali kot tveganje, kot ogrožanje varnosti. In vsi so računali na dober veter.

Družba tveganja, ki tako »genialno« razdeljuje bogastvo, tveganj ne more več razdeljevati. Prehuda so. Prevelika. Ali pač? Amerika je destabilizirala Bližnji vzhod, toda sirskih in drugih beguncev iz regije noče jemati – v imenu varnosti. A to počnejo vsi: v družbi tveganja ljudem obljubljajo varnost. In bolj ko puščajo, da tveganja naraščajo, bolj obljubljajo varnost. Ne ljudem, temveč kapitalu – svet mora biti varen za investicije, profite, trge, kapital. Nič hudega, če ob tem postaja nevaren in neprimeren za prebivanje. S tem, ko obljubljajo in napihujejo varnost, le prikrivajo, da med družbo, ki razdeljuje bogastvo, in družbo, ki razdeljuje tveganja, zeva vse hujši prepad.

Družba prestrašenih

Žične ograje, zidovi, nadzor, policija, vojska: gre le še za varnost. Toda: za utopijo varnosti. »Tu v osnovi ne gre več za to, da bi dosegli nekaj dobrega, temveč samo še za to, da bi preprečili najhujše.« Družba tveganja je skup-

nost strahu, skupnost prestrašenih, skupnost zgroženih – ljudi povezuje le še strah. Drug z drugim se solidarizirajo le še iz strahu. Oblasti, ki se jim zdi, da je teror lažje obvladovati kot strupe, radioaktivnost in podnebne spremembe, pa skušajo teror tveganj zamenjati z diktaturo varnosti. Ne-enakost ne moti. Ne-varnost pač.

Toda: kaj če so pravi in dejanski teror ravno reči, ki jih ne vidimo? Reči, ki jih ne ustavljamo z žičnimi ograjami, policijo in vojsko? Reči, ki k nam prodirajo nad mejami in pod njimi, kot nevidne, slepe potnice? Reči, ki do državnih meja nimajo nobenega spoštovanja? Medtem ko postavljamo ograje in nacionalno državo varnosti, ki naj bi blokirale begunce in teror, se k nam – čez naše strogo varovane meje – kot radioaktivni oblak ali kot kisline v zraku, ki so že zdavnaj razkrojile carinske zapornice, plazijo »investicijski« kapital, privatizacija, fleksibilnost, prekarnost, brezposelnost, ekonomska neenakost, revščina, šovinizem, erozija socialne in pravne države, bruseljske direktive in diktati finančnih institucij, ki imajo na politiko večji vpliv kot volitve, prezir do drugačnih, beguncev in migrantov, moralni imperializem, verska nestrpnost, populizem, fašizacija, prepričanje, da bi se imel kapitalizem bolje brez demokracije, žvižganje demokraciji in antidemokracija. Ni jih mogoče ustaviti ali omejiti – tako kot terorja ne. Tveganje uvažamo hitreje in obilneje kot kadarkoli. Družba tveganja se spreminja v katastrofalno družbo, ki pa ni učiteljica demokracije.

Nemški kancler Willy Brandt je pred 40 leti rekel, da je demokraciji preostalo le še kakih 20 ali 30 let – potem pa nas bo preplavilo »morje diktatur«.

Ravno nasprotno, je opozoril Ulrich Beck: »Le en del družbenotvornih kompetenc odločanja je zbran v političnem sistemu in podvržen načelom parlamentarne demokracije. Drugi del je izvzet iz pravil javnega nadzorovanja in upravičevanja in delegiran v investicijsko svobodo podjetij in raziskovalno svobodo znanosti.« Družbe in našega življenja ne spreminja več politika, temveč nepolitični sektor, ki nima uradnih pooblastil – korporacije, znanost, tehnologija. Sektor, ki ga ni nihče izvolil. Sektor, ki je brez mandata. Družbene spremembe – to, v kar se družba spreminja, naša prihodnost – niso več posledica političnih odločitev, temveč le še stranski produkt gospodarskih in znanstveno-tehnoloških odločitev. Od tu paradoks: »Gospodarstvo je nepristojno za nekaj, kar sproža, in politika je pristojna za nekaj, nad čimer nima nobenega nadzora.«

Dokler je bil glavni projekt politike socialna država, je bilo v interesu države in politike, da ima nadzor nad svojim trgom – nanj je posredovala, ga aktivno oblikovala in prilagajala potrebam ljudi. Ko je socialna država zdrsnila s seznama političnih prioritet, je začela »nepolitika prevzemati vodilno vlogo politike«. Nepolitika ima zdaj večjo moč od politike. Še več: politiko dela nepolitika. Odločitve, ki spreminjajo svet, ne nastajajo v institucijah političnega sistema, drugačna družba nastaja brez političnega načrta, brez glasovanja, brez demokratičnega odločanja, brez državljanskega soodločanja.

»Oblikovanje prihodnosti se dogaja preneseno in zakodirano ne v parlamentu ne v političnih strankah, temveč v raziskovalnih laboratorijih in vodstvenih etažah.« Raziskovalni laboratoriji in vodstva podjetij, ki načrtujejo in oblikujejo »revolucionarni prevrat dosedanjega družbenega reda,« so »revolucionarne celice v preobleki normalnosti«. Ja, politika lahko družbenim spremembam, ki jih kujejo korporacije, finančne elite, tehnologija in laboratoriji, reče ne, toda to ne zadrži izvršitve teh sprememb. Recimo: lahko reče ne genskemu inženiringu, toda to genskega inženiringa ne ustavi. Nova, drugačna družba »se ne pričakuje več od parlamentarnih debat o novih zakonih, temveč od uporabe mikroelektronike, genske tehnologije in informacijskih medijev,« zato se vse dogaja le še kot »nekrolog za že davno sprejete odločitve«.

Morje diktatur

Medtem ko politika gradi meje, ograje in državo nacionalne varnosti, politični sistem pri živem telesu izgublja moč svoje demokratične ureditve. »Politične institucije postajajo zastopniki razvoja, ki ga niso niti načrtovale niti ga ne morejo oblikovati, a morajo zanj vendarle nekako prevzeti odgovornost. Na drugi strani pa so odločitve v gospodarstvu in znanosti nabite z efektivno politično vsebino, za katero akterji nimajo nikakršne legitimacije.« Kar pomeni, da prav »tisto, česar ne vidimo in česar nočemo videti, vedno bolj očitno in grozljivo spreminja svet«.

Mar ni prav to definicija terorja? In ta teror – sprega nepolitike, ki »prosto« oblikuje prihodnost, in politike, ki nima več nobene politične moči – je vožnja v neznano, pot brez načrta, toda politiki morajo stalno – še posebej med predvolilnimi kampanjami – hliniti moč odločanja ter se naučeno delati, da je to, kar se dogaja in v kar se spreminja družba, njihov izum in da alternative ni. Kaj to pomeni, je na dlani: »Politika postaja javno financirana oglaševalska agencija za sončne plati razvoja, ki ga ne pozna in ki je zunaj dosega njenega aktivnega oblikovanja.«

Politika lahko družbenim spremembam, ki jih kujejo korporacije, finančne elite, tehnologija in laboratoriji, reče ne, toda to ne zadrži izvršitve teh sprememb.

Z naraščanjem negotovosti in »šokov prihodnosti« naraščata politična apatija in politični cinizem, to vidimo, ponovno pa oživlja tudi stara koalicija med negotovostjo in radikalizmom. »Hrepenenje po močni roki narašča sorazmerno z zavestjo, da se je svet okoli nas začel majati. Lakota po redu in varnosti oživi duhove preteklosti.«

Demokracija pa se topi in tali. Vse skupaj spominja na leto 1941, ko je bilo na svetu le še 11 demokracij. Nemški kancler Willy Brandt je pred 40 leti rekel, da je demokraciji preostalo le še kakih 20 ali 30 let – potem pa nas bo preplavilo »morje diktatur«. In znanstvena fantastika bo, kot bi rekel Beck, vse bolj in bolj le še spomin na stare čase.