Poljub smrti

Greenpeace je te dni razkril, kako izgledajo ameriško-evropska tajna pogajanja o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem sporazumu, ki se ponaša z mističnim, komaj izgovorljivim akronimom TTIP.

Američani pravijo: Poslej boste uvažali tudi naše gensko spremenjene organizme!

Evropejci odvrnejo: Toda gensko spremenjeni organizmi so pri nas prepovedani.

Američani: Boste pač prepoved preklicali!

Evropejci: Toda gensko spremenjeni organizmi škodujejo zdravju.

Američani: Dokažite, da so škodljivi!

Evropejci: Pa saj morate neškodljivost produkta dokazati, preden gre v prodajo in uporabo.

Američani: Ne, pri nas se lahko produkt prodaja in uporablja toliko časa, dokler kdo ne dokaže, da je škodljiv.

Evropejci: Pa saj je dokazano, da lahko hormoni rasti, ki jih dodajate govedu, povzročijo raka.

Američani: Boste pač prevzeli tveganje!

Evropejci: Kaj pa ljudje?

Američani: Mislite na delovna mesta!

Evropejci: Kako to mislite?

Američani: Zelo preprosto – če boste blokirali uvoz naših gensko spremenjenih kmetijskih izdelkov, bomo mi blokirali uvoz vaših avtomobilov!

To niso več le trači ali ugibanja – to so dokumenti. Žvižgi. Tako je to, bi rekel Kurt Vonnegut. Kak mafijski boss pa bi rekel: Vi pošljete enega našega v bolnišnico, mi pošljemo enega vašega na pokopališče! Vi pošljete enega našega na pokopališče, mi pošljemo deset vaših na pokopališče! Američani in evropska komisija se torej skrivaj – v strogi tajnosti – pogajajo o tem, kakšna bo Evropa: Bo živela ali umrla? Bo afirmacija življenja – ali pokopališče? Američani se ne menijo za življenje – za standarde, zaščito potrošnikov, zdravje, delavske pravice, socialno državo, spletno zasebnost, okolje, podnebje. Zanima jih le prosti trg. Ali »odprti trg«, kot je rekla Angela Merkel, ki si želi, da bi se pogajanja čim prej končala. Kar je kakopak le evfemizem: pogajanja so v nekem smislu že končana. Pogajata se itak ne Amerika in Evropska unija – Amerika in Evropska unija se namreč pogajata v imenu korporacij. Korporacije, multinacionalke so tiste, ki se dejansko pogajajo – ne med sabo, temveč z državami.

A tudi izraz »pogajajo« je le evfemizem: korporacije državam diktirajo. Trg bo prost – ali pa vas ne bo več! Trg bo prost – ali pa vas bomo pokopali! Prej so korporacije to – prek trojke ipd. – zapovedovale Grčiji (in Sloveniji, če hočete), zdaj pa to zapovedujejo celotni Evropski uniji.

To vse spremeni

TTIP bo v Evropsko unijo prefotokopiral vse neoliberalne politike. Neoliberalizem bo s tem dobil pravni okvir – TTIP bo njegova ustava. Nižji standardi, višji dobički! Obeta se največja deregulacija naše varnosti. Zdaj bomo končno eno, se prešerno muza ameriška stran, polna fraz o tem, kako je to, kar je dobro za 1 %, dobro za vse, in kako je dobro vse, kar te ne ubije. »Še tesnejše sodelovanje ZDA in EU,« pa temu pravi evropska stran.

Da »pogajanja« potekajo v strogi tajnosti, je presenetljivo: zakaj je vse skupaj takšna vojaška skrivnost, če pa naj bi bilo to dobro za nas? To zadeva vse nas, vsa »pogajanja« pa potekajo v popolni tajnosti? Pri takšni zadevi bi pričakovali transparentnost, a je ni – ker očitno to ne bo dobro za nas.

Po drugi strani pa to, da vse poteka v strogi tajnosti, ne preseneča: prosti trg vedno nastaja v strogi tajnosti. Prosti trg je vojaška skrivnost. To pove vse o prostem trgu. Ali bolje rečeno: to pove vse o tem, kako prost je v resnici prosti trg. Ni prost. Nikoli ni bil. Nikoli ne bo. Tu, pri »pogajanjih« o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem sporazumu, lahko kristalno jasno vidimo, kako nastane prosti trg: tako, da ga korporacije okupirajo. Tako, da si ga korporacije anektirajo. Kot si je Putin anektiral Krim. To, kar si korporacije anektirajo, potem velja za prosti trg – za otok brezmejne demokracije, ki ga upravljajo korporacije. Naloga države je le še, da miri ljudstvo, razbija stavke in odstranjuje protestnike. Otok brezmejne demokracije pa postane otok zakladov.

Več kot ironično je, da je Greenpeaceovo razkritje fragmentov čezatlantskega trgovinskega in naložbenega sporazuma prišlo po WikiLeaksovem razkritju Panamskih dokumentov. Če so Panamski dokumenti pokazali, da je v davčnih oazah vse večja gneča, da se tja seli vse več denarja, več kot kadarkoli, in da vsi stebri kapitalizma, od bank do korporacij, poslujejo v davčnih oazah, ki so bistven in nepogrešljiv pogoj delovanja sodobnega neoliberalnega kapitalizma, potem je Greenpeaceovo razkritje pokazalo in potrdilo, da skušajo korporacije ves svet preleviti v svoje davčne oaze – v svoje otoke, v svoje Karibe, v svoje banana republike. Ne pozabite: banana republike, ki delujejo kot davčne oaze, upravljajo korporacije. Tam je tako, kot zapovejo korporacije. V davčnih oazah ni sodišča, ki bi presodilo v korist kake države – sodišča so tu na strani korporacij. A po drugi strani: davčne oaze imajo takšno zakonodajo, kot so jo predpisale in napisale korporacije. Evropsko unijo skušajo korporacije zdaj spremeniti v takšno davčno oazo.

Iz tega, kako potekajo »pogajanja« o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem sporazumu, je vidno, da so korporacije vse bolj živčne in panične, da izgubljajo tla pod nogami, da dobički ne dosegajo več pričakovanj in da jih »prenovljeni«, dokapitalizirani, na novo »zagnani« kapitalizem, ki se po krizi ne more in ne more pobrati, vse bolj straši, plaši in deprimira, da se torej kot hudič križa bojijo krčenja kapitalizma.

Cilj korporacij je, da se v Evropski uniji počutijo tako kot v davčnih oazah – da jim nihče ne gleda pod prste in da nimajo nobene družbene odgovornosti.

Kar pa naj vas ne zavede: če so investitorji in korporacije panični, še ne pomeni, da nimajo razloga za paniko. Ko pogledajo sliko sveta, se jim zamegli. Prvič, nikjer po svetu se rast ni vrnila tja, kjer je bila pred veliko recesijo. Okrevanje je res anemično, celo najšibkejše po drugi svetovni vojni. Drugič, blazno zadolžene niso le države, temveč tudi same korporacije, multinacionalke. Ali bolje rečeno: blazno zadolžen je tudi sam kapitalizem, ki mu zmanjkuje tako lukrativnih trgov kot denarja. Tretjič, Kitajska ekonomsko vse bolj šepa in peša. Rusija tudi. Četrtič, cena nafte je padla. In še pada. Petič, centralne banke so že aktivirale vsa orodja, vse trike in vse mehanizme, ki jih imajo na voljo, tako da »blažilcev« morebitnih, zelo verjetno neizbežnih novih šokov počasi zmanjkuje – kapitalizem trenutno deluje na negativni obrestni meri. Šestič, rast prebivalstva se radikalno upočasnjuje, samo prebivalstvo pa se stara. Sedmič, srednji razred, nekdanji motor trošenja, stagnira, njegova kupna moč pa vse bolj pada. In osmič: nihče nima pojma, kaj narediti. Velike rešitve ni na spregled. Niti ni kake velike teorije o tem, kaj se sploh dogaja – vsak ekonomist ima svojo teorijo.

Jasno je le eno: da se multinacionalke – in z njimi kapitalizem – borijo za preživetje. TTIP je njihov tank, njihov daisy cutter, njihovo orožje za množično uničevanje. Ko vse to seštejete, lažje razumete, zakaj so korporacije tako agresivne, zakaj grozijo, zakaj izsiljujejo in postavljajo ultimate, zakaj se tako divje zaganjajo in zaletavajo v Evropsko unijo, zakaj skušajo zrušiti vse trgovinske, finančne in okoljske regulacije (harmonizacija!), zakaj skušajo privatizirati javni sektor, no, javne storitve (zdravstvo, šolstvo), zakaj se skušajo polastiti vode, zakaj skušajo Evropski uniji na vsak način ugrabiti suverenost in zakaj skušajo dobičke in tveganja razdeliti tako, da bodo same pobrale dobičke, medtem ko bo ljudstvo pobralo le tveganja. Korporacije dejansko ničesar ne tvegajo. Še več: ne morejo izgubiti.

Pot v pekel

Greenpeaceovi dokumenti namreč ne razkrivajo le, da Američani zelo pritiskajo na Evropsko unijo, da na vse pretege izsiljujejo in grozijo ter da jim je povsem vseeno za evropske standarde življenja, temveč tudi, da fanatično in brezpogojno vztrajajo pri pravnem mehanizmu ISDS. Ja, še en mističen, komaj izgovorljiv akronim, a prekleto dobro vemo, kaj pomeni. Tole: korporacija lahko državo, v kateri gostuje in služi, toži na eksteritorialnem ad hoc sodišču, ki si ga sama izmisli. Kar pomeni, da lahko državo – npr. zaradi »nepričakovanih« izgub, zaradi »pretesne« zakonodaje, zaradi političnih odločitev – toži na svojem sodišču. Korporacija ni država, toda spor lahko brez soglasja države predloži v reševanje tribunalu, s čimer zaobide pravni sistem države, v kateri posluje. Kar pomeni, da bi tuje korporacije državam določale in pisale zakonodajo – tudi našo. Kot zakonodajalec v Sloveniji bi nastopale tuje korporacije, saj bi Slovenija preventivno – pač v izogib tožbam in kengurujskim tribunalom – spreminjala in prirejala zakonodajo, in sicer tako, da bi se uklonila željam, pričakovanjem in zahtevam korporacij, ki jih gosti.

Recimo: če TTIP sprejmejo, lahko ameriška korporacija toži Slovenijo, ker subvencionira kulturo, s čimer postavlja ameriške kulturne produkte v neenakopraven položaj, saj njihov sonetist ne bi mogel tekmovati z našim. Bomo ustavili tujo korporacijo, če bo ogrožala slovensko zdravje? Ne – ker nas bo zaradi izgub tožila.

Nič, korporacije skušajo s pomočjo čezatlantskih sporazumov vzpostaviti svoj zasebni paralelni pravni red, ki jih bo ščitil pred izgubami. Če bo imela korporacija izgubo, bo zanjo okrivila državo, ki jo gosti: ta in ta zakon je kriv, da imamo izgubo! Ta in ta politična odločitev je kriva, da imamo izgubo! Tribunal bo le strumno prikimal.

Z eno besedo: korporacijam in investitorjem le davčne oaze jamčijo tako masten in tako zanesljiv izplen. Le v davčnih oazah se korporacijam in investitorjem ne more nič zgoditi. Le v davčnih oazah so korporacije vedno v plusu. Le v davčnih oazah uživajo to stopnjo privilegiranosti. In ja, le v davčnih oazah korporacije zapovedujejo demokraciji. Cilj korporacij je, da se v Evropski uniji počutijo tako kot v davčnih oazah – da jim nihče ne gleda pod prste, da nimajo nobene družbene odgovornosti in da se jim s posledicami njihovega kopičenja bogastva ni treba ukvarjati.

In tu je veliki trik: čezatlantski sporazumi so tako kot davčne oaze le stroji za poglabljanje ekonomske neenakosti. Ameriški komik Chris Rock je pred leti rekel: »Če bi revni vedeli, kako bogati so bogataši, bi šli na ulice.« Če bi vedeli, a ne vedo – ne vidijo v davčne oaze in ne vidijo v čezatlantske sporazume. Ironično, Thomas Piketty v knjigi Kapital v 21. stoletju na koncu – po dolgi, izčrpni in definitivni analizi ekonomske neenakosti – ugotovi to, kar je ugotovil gospod Rock: da se ljudje ne zavedajo razsežnosti ekonomske neenakosti in da bi se politika radikalno spremenila, če bi to odkrili. Razsežnosti ekonomske neenakosti so nevidne, toda prav vpogled v to, kako nastaja TTIP, nam zdaj ponuja vpogled v to, kako nastaja ekonomska neenakost.

Korporacije, multinacionalke so tiste, ki se dejansko pogajajo – ne med sabo, temveč z državami.

In ko gledate, kako nastajata TTIP in ekonomska neenakost, si rečete: Vau, kakšno neverjetno moč imajo korporacije! Ne le neverjetno – magično, čudežno! Toda v tej moči korporacij ni nič neverjetnega, magičnega ali čudežnega. Ne, ni padla z neba. Ta »magična« moč je posledica dolgega političnega in državnega popuščanja neoliberalnemu križarskemu pohodu, dolge liberalizacije trgov, dolge deregulacije trgov in korporacij, dolgega ukinjanja regulacij, omejitev in varovalk, s katerimi je država nadzorovala samopašne, pohlepne, despotske, destruktivne ambicije finančnih trgov in korporacij, dolgega globalnega prokorporativnega inženiringa in tržnega fundamentalizma, ki so ju podžigale in policijsko vodile mednarodne institucije (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija ipd.), dolgega razdavčevanja kapitala in elit, dolgega vsiljevanja »novega globalnega ekonomskega reda« in »strukturnega prilagajanja«, dolgega razbijanja javnega sektorja, dolgega sekanja in rezanja države, dolgih sanj o »vitki« državi, dolgega kleščenja socialnih programov in socialnih izdatkov, dolgega umikanja države iz gospodarstva – in seveda: dolgega vsiljevanja prostotrgovinskih sporazumov, ki so države – in družbo in ljudstvo in življenje in socialne standarde in javne politike in demokracijo – prepustili na milost in nemilost korporacijam. Prostotrgovinski sporazumi, ki so korporacije – transnacionalni kapital – pravno in moralno izenačili z državami, so same države prisilili, da so začele delati proti sebi, proti svojim interesom – in proti ljudstvu.

5. člen Ustave Republike Slovenije nalaga državi, da »skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«. Vprašanje je le, kako bo ta člen razumelo slovensko ustavno sodišče. Ali bolje rečeno: kako bo ta člen razumelo v luči dejstva, da smo po diktatu Evropske unije ustavo spremenili tako, da zdaj v drugem odstavku 90. člena referendume o »zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb« prepoveduje. Bo kljub temu – v dobro Slovenije! – dovolilo razpis referenduma o čezatlantskih sporazumih ali pa bo pustilo, da Slovenijo podredijo jurisdikciji tujih korporacij? Če razpisa referenduma ne bo dovolilo (in če ustave ne bo kršilo ali našlo priročnega tolmačenja, ki bi referendum omogočilo), bo tako, kot bi privolilo v to, da lahko novo slovensko ustavo napišejo kar korporacije.

A po drugi strani: če je dovolilo razpis referenduma o družinskem zakoniku oz. človekovih pravicah istospolnih, pa četudi ustava tak referendum v drugem odstavku 90. člena izrecno prepoveduje, bi lahko dovolilo tudi razpis referenduma o čezatlantskih sporazumih.