Škof Rožman, rešitelj ali antisemit?

Hrvaška evropska poslanka Marijana Petiri je v sodelovanju z zagrebško škofijo in hrvaško katoliško univerzo v evropskem parlamentu pripravila razstavo, posvečeno delu in življenju medvojnega hrvaškega kardinala Alojzija Stepinca. Srbsko zunanje ministrstvo se je odzvalo s protestnim pismom in v njem poudarilo, da je nesprejemljivo organizirati razstavo o kardinalu Stepincu, ki je »odgovoren za množične zločine proti srbskemu in drugim narodom na območju Neodvisne države Hrvaške (NDH) v času 2. svetovne vojne«. Spomnili so, da je bil Stepinac obtožen zaradi spodbujanja k zločinom, izdaje, sodelovanja z ustaškim režimom in množičnega pokristjanjevanja več deset tisoč Srbov. Da v zvezi z njim ni vse čisto, dokazuje odločitev papeža Frančiška, ki je ustavil proces kanonizacije Stepinca in ustanovil delovno komisijo katoliške in srbske pravoslavne cerkve, ki naj bi razsvetlila njegovo medvojno vlogo.

Na konferenci je sodeloval tudi Lojze Peterle, ki je Stepinčevo usodo primerjal z usodo ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana. »Nemci na Stepinca in Rožmana niso gledali kot na zaveznika, ampak kot nasprotnika. Oba sta rešila številne Jude,« je dejal Peterle.

Dr. Irena Šumi, antropologinja in poznavalka usode judovstva na Slovenskem, pravi, da se po njeni najboljši vednosti Peterletov citat o Rožmanovem reševanju Judov lahko nanaša le na nastanitev judovskih otrok in mladostnikov v dvorcu Lesno Brdo pri Vrhniki spomladi leta 1942, od koder so nato s pomočjo judovske reševalne organizacije Delasem prebegnili v Italijo, vendar je »Delasem uporabo dvorca škofiji plačal«.

Dr. Šumijeva nas je napotila na članek katoliškega tednika Družina, v katerem Renato Podberšič ml. opisuje primere Rožmanovega reševanja Judov, zlasti tistih, ki so po ustanovitvi NDH prebegnili s Hrvaške na slovensko ozemlje. Ko se je septembra 1941 v Ljubljano zateklo več kot 300 judovskih beguncev, se je njihov zastopnik Eugenio Bolaffio, delegat Delasema, odpravil po pomoč k škofu Rož-

manu. Takrat je Rožman poslal kardinalu Luigiju Maglioneju v Vatikan telegram in ga zaprosil, da posreduje za njihovo konfinacijo nekje v notranjosti italijanske države, da bi se izognili vračanju v NDH. Bolaffio je namreč škofa Rožmana prosil za posredovanje v primeru judovskih beguncev v Novem mestu in v Metliki, ki jim je grozila deportacija v NDH.

Toda dr. Šumijeva pravi, da se vsa ta dejanja nanašajo na čas italijanske zasedbe Ljubljanske pokrajine, po prihodu Nemcev pa so se razmere za Jude spremenile: po koncu leta 1943 so jih v sodelovanju z domobransko policijo začeli pošiljati v nemška koncentracijska taborišča. Irena Šumi dodaja, da sta bila »pragmatični antisemitizem in sodelovanje v holokavstu nad slovenskimi Judi del zgodovine domobranstva in njegove ideologije, ki je v nacističnem rajhu videla edino zgodovinsko rešitev za Slovence«.

Rožmanova vloga pri reševanju Judov je bila večplastna. Sprva jim je pomagal, vendar »vsaj od nemške zasedbe Ljubljanske pokrajine dalje očitno ni več sledil svojemu humanizmu, ob javnih domobranskih manifestacijah pa se je s svojo prisotnostjo, blagoslavljanjem in govori izrecno konsolidiral z domobranstvom in njegovimi ustanovami,« pravi dr. Šumijeva.