Čas vojne in čas miru

Tistega četrtka, 27. junija 1991, se je izredna seja tedanjega predsedstva Slovenije začela že ob sedmih zjutraj. Na ulicah so bili tanki, prodirali so proti mejnim prehodom, proti letališču Brnik, primorske mejne prehode je vojska že zasedla, teritorialna obramba in milica pa barikad še nista branili. Armadni tanki so brez resnih težav hrumeli po državi.

Po pričevanju navzočih je bila prelomna jutranja seja videti nekako takole: tedanji predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan je vprašal prisotne, ali predsedstvo sprejme odločitev o oboroženem odporu. Sledila je tišina. Člani predsedstva so gledali v strop ali pa v noge pod mizo.

Odločitev za oboroženi odpor ni nikoli lahka, vojna prinaša žrtve, na obeh straneh. Alternativi sta bili, kot je na sestanku trdil tedanji republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša: spopad z Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) ali žrtvovati idejo plebiscita in demokracije. Jasnega odgovora na Kučanovo vprašanje o odporu ni bilo. »Molk sem razumel kot pritrditev,« je kasneje za BBC povedal Kučan. »Po tem je vse krenilo po svoji logiki naprej in prišlo je do prve bitke v Trzinu.«

Vojna se ni zgodila kar tako. Nekega dne. Sama od sebe. Zgolj zato, ker tedanji predsednik zveznega izvršnega sveta Jugoslavije Ante Marković ni želel, da osamosvojeni Slovenci nadzirajo carino. Ni se začela samo zato, ker je generalštab JLA želel pokoriti secesijsko republiko, obraniti Jugoslavijo, njen socializem. Ni bil edini razlog, da sta tedanji presednik Srbije Slobodan Milošević in Borislav Jović, predstavnik Srbije v kolektivnem zveznem predsedstvu Jugoslavije, najprej mimo armadnega vrha, potem pa skupaj z njim kovala načrte za veliko Srbijo. Jugoslavija je zdrsnila v vojno že mnogo prej, preden so enote generala Marijana Čada brez boja zasedle slovenske mejne prehode na Primorskem, medtem ko sta se Slovenija in politični vrh pripravljala na proslavo ob razglasitvi samostojne države.

Slovenija in Jugoslavija sta v vojno drseli že nekaj let.

Armada, brez pravega političnega nadzora, je že nekaj let iskala legalno pokritje vojaške intervencije, naprej v Sloveniji in potem, takšni so bili načrti, na Hrvaškem.

Vojska prevzema oblast

Če želimo razumeti kontekst desetdnevnega vojnega dogajanja v Sloveniji, njene uspešne, pa tudi malo manj uspešne odločitve, je treba razumeti kontekst razpada Jugoslavije in vlogo, ki so jo pri tem igrali glavni akterji, znotraj in zunaj razpadajoče države. Predsedstvo Jugoslavije je bilo leta 1991 politično mrtvo. Edina, kot so radi trdili, »integrativna sila«, »garant miru« v Jugoslaviji, čeprav to dejansko ni bila, je bila armada, JLA, država v državi, z neposredno »ustavno vlogo zaščititi državo«. Republike so v iskanju skupnega drsele stran druga od druge. Armada, brez pravega političnega nadzora, je že nekaj let iskala legalno pokritje vojaške intervencije, naprej v Sloveniji in potem, takšni so bili načrti, na Hrvaškem.

Generali so torej že pred letom 1991 poskušali pokoriti Slovenijo. Preigravale so se možnosti o državnem udaru, izrednih razmerah, vendar Veljko Kadijević, federalist in legalist, tedanji zvezni minister za obrambo, tej možnosti ni bil brezpogojno naklonjen. Vedno znova se je namreč postavljalo vprašanje, kaj bo dan za tem, kaj se bo zgodilo, ko bi vojska aretirala politike in druge, ki so jim bili napoti. Vojska se je namreč še vedno dojemala kot »ljudska«, odgovora, kako najti pokritje, da pokoriš lastno ljudstvo, pa niso našli. Jasno, ta odgovor ne obstaja.

Že tri leta prej, konec marca 1988, so bile v Sloveniji prvič v zraku izredne razmere, vojska bi jih uvedla po vzoru Kosova iz leta 1981, ko je po demonstracijah Albancev, ki so zahtevali status samostojne republike, na ulice prišla vojska. Recept naj bi sedaj ponovili v Sloveniji. Marca 1988 je torej general Svetozar Višnjić, vodja tedanjega ljubljanskega 5. vojaškega območja, obiskal slovenskega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla in ga povprašal, kako bo ravnala policija, če bi vojska izvedla aretacije posameznikov, civilistov. To je bilo neposredno po sestanku vojaškega sveta v Beogradu, kjer so obravnavali pojav kontrarevolucije v Sloveniji, napade na JLA, porajanje opozicije, civilnodružbenih gibanj, spogledovanje slovenske partije z njimi. Admiral Branko Mamula v svojih spominih piše, da je Višnjić ravnal »neodgovorno«, »naivno«, ker je o beograjskih načrtih ali o svojem pogledu nanje obvestil slovensko politično vodstvo, to pa je seveda reagiralo. Kučan je zahteval sejo predsedstva CK ZKJ, magnetogram te seje pa je postal ogrodje za Mladinin članek Noč dolgih nožev. Na začetku leta 1988 do aretacij ni prišlo, vojska je o njih vseeno razmišljala in jih dva meseca pozneje, natančneje 31. maja 1988, v času četverice tudi izvedla.

Ideji o državnem udaru so preigravali še nekajkrat, recimo septembra 1989, ko so bili v Sloveniji sprejeti ustavni amandmaji in je Kadijević v soglasju s srbskim vodstvom Kučanu zagrozil z »drugimi ukrepi«, a se je kasneje premisli. Konceptu izrednih razmer je bila Slovenija najbližje marca 1991, malo pred vojno v Sloveniji, ko je seja jugoslovanskega predsedstva potekala v vojaških bunkerjih pod beograjskim Topčiderjem in je vojska želela politike prepričati, da uvedejo izredne razmere na celotnem ozemlju SFRJ, da z odlokom razveljavijo vse pravne akte, ki so v nasprotju z jugoslovansko ustavo, torej tudi slovenske ustavne spremembe. Vojska je po političnih pogajanjih akt o izrednih razmerah »omilila« v povečano bojno pripravljenost in mobilizacijo, a je bilo glasovanje 4 : 3 (za vojsko so glasovali predstavnike Srbije, Črne gore, Vojvodine in Kosova, zbrati bi morala pet glasov). Pri ponovnem glasovanju, v vmesnem času je Kadijević odletel v Moskvo, kjer je neuspešno iskal podporo za vojaški udar, je bila JLA še manj uspešna, premislil si je tudi član predsedstva s Kosova, pri drugem glasovanju pa je sodeloval tudi Janez Drnovšek (rezultat je bil torej 3 : 5) Vojska s svojim načrtom ni uspela, po koncu glasovanja pa je predsednik predsedstva SFRJ Borislav Jović odstopil. Odločilne glasove proti načrtom JLA je (nepričakovano) prispeval Bogić Bogićević, bosanski Srb, v predsedstvu je predstavljal Bosno in Hercegovino, ki je tedaj izjavil, da je Srb, vendar ni nacionalist (»Ja jesam Srbin, ali ne po profesiji.«).

Skok v čas pred vojno, v noč dolgih nožev, v čas odločanja o izrednih razmerah, opisuje, kako je JLA želela postati samostojen političen organ, ki naj bi rešil Jugoslavijo, pa čeprav je bila kriva za njeno smrt. Vojna se je kuhala že takrat. Vojska je bila brez pravega političnega nadzora, jasnih usmeritev, retrospektivno se sicer zdi, da je bil njen dokončni razpad vprašanje časa, a konec osemdesetih se je ta ideja zdela iluzorna.

Dovolj bi bilo, da neki neumnež, ne glede na to, na kateri strani je, namerno ali pa ne v tej noči sproži strel, ki bi pripeljal do množičnega napada letalstva …

Agresija in odpor

Kaj se je torej zgodilo tri leta kasneje, tistega vročega poletja leta 1991? Na prvi pogled je šlo zgolj za carine. Predsednik izvršnega sveta Ante Marković je še nekaj dni pred razglasitvijo samostojnosti obiskal slovensko skupščino, govoril o postopni razdružitvi Jugoslavije, obljubljeni gospodarski pomoči. Ni bil uspešen. Tudi ko je na pogovore iz Beo-

grada prišel ameriški veleposlanik Warren Zimmerman, Ljubljana ni popustila, prepričale je niso niti ultimativne izjave tedanjega ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja, da se ZDA zavzemajo za ohranitev enotne Jugoslavije. Razglasitve samostojnosti Slovenija ni želela prestaviti.

Marković in vojska sta vse pritiske od zunaj, stališče, da se Slovenija ne sme osamosvojiti, da obstaja le enotna Jugoslavija, razumela kot pritrjevanje njunim načrtom. Zato je zvezna vlada 25. junija 1991 zvečer sprejela sklep, da bo »zaradi zagotavljanja zveznih predpisov« zvezni sekretariat »neposredno prevzel vse posle v zvezi s kontrolo prehodov državne meje«, z njih odstranil slovenske carinike ter slovenske državniške insignije, ki so se začele pojavljati na mejnih prehodih.

Od tod se interpretacije dogodkov razlikujejo – vojaški vrh je sklep o zasedbi meja razumel kot mandat za začetek vojne, Marković pa je pozneje razlagal, da ga je vojska izkoristila in da je imel sam v mislih manjši angažma, domnevno zgolj uporabo obmejnih vojaških enot, nikakor pa ne tankov in letal. Markovićevo zanikanje odgovornosti, četudi se je kasneje resnično trudil za umiritev napetosti, je licemerno, celo general Kadijević naj bi na enem izmed sestankov v Beogradu dejal, da si želi »Marković samo oprati roke, kot da ne bi vedel, da bo vojska uporabila silo za izvrševanje naloge«.

Vojska je silo uporabila, tanki ne iščejo miru, rakete in puške tudi ne. Resnici na ljubo se je na začetku delala, da sile ne bo uporabila, da so na policijski akciji, bojni sili so se v prvih urah izogibali, ali bolje, želeli so jo uporabiti »do pravšnje mere«. Kasneje se je ta pravšnja mera tako povečevala, da se je celo Bakerju zdela »prevelika«, vendar se dogajanje vseeno ni sprevrglo v totalen, klasičen, vseobsežen vojaški spopad z obilico civilnih žrtev, kar se je v naslednjih letih zgodilo na Hrvaškem in v Bosni. Tako pravi tudi zgodovinar dr. Božo Repe: »Prepričan sem, da so Američani dali tihi mandat vojski, da naredi red. Če bi vojska to izvedla profesionalno, hitro, brez večjih spopadov, če bi se izvedla omejena intervencija, bi še vedno vztrajali pri enotni Jugoslaviji. A to se ni zgodilo.«

Sam napad na Slovenijo je bil že v izhodišču napaka, začetek konca Jugoslavije, ki jo je ta napad želel rešiti. JLA je želela braniti integriteto države, ki ni več obstajala. Kot je nekaj dni po začetku vojne v Mladini zapisal Slavoj Žižek: »Kaj je JLA pravzaprav hotela s svojim posegom v Slovenijo? Ta poseg je namreč v grotesknem neskladju s proklamiranimi cilji: njegov neposredni politični rezultat je predvsem ta, da so dokončno pokopani še zadnji upi za dogovor o kakršnikoli novi obliki sožitja narodov bivše Jugoslavije.« Žižek je imel popolnoma prav, politične krize ni mogoče rešiti z vojaško silo, lahko se samo poglobi.

Iskanje odgovora na vprašanje, kdo je začel vojno, je nesmiseln: povsem jasno je namreč, kdo je na ulice poslal tanke, kakšen je bil njihov cilj, kdo je bil agresor, kdo je napadel mlado državo in njene prebivalce.

Slovenska osamosvojitvena pot se uradno začne s plebiscitom o samostojni Sloveniji. Tistega 23. decembra 1990 je za samostojnost glasovalo 92,3 % volilnih upravičencev. Šest mesecev kasneje, 25. junija 1991, je bil sprejet ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, 26. junija pa je bila na Trgu republike proslava in slovesna razglasitev samostojnosti. V tem času so vojaki že vžigali tanke, ukaz o zasedbi mejnih prehodov je bil že na njihovih mizah. Slovenski general Konrad Kolšek, ki je iz Zagreba poveljeval vojaškim silam, ki so se odpravile na meje, je na predvečer intervencije svojim enotam ukazal, tako piše v svojih spominih, »da morajo nalogo izpeljati brez žrtev in povzročanja škode, v nobenem primeru pa ne smemo prvi uporabiti orožja«. Izogibanje bojnim aktivnostim je bilo v prvih urah vojne logična izbira, v trenutku, ko bi se v Sloveniji razširil hujši spopad, ko bi padale žrtve, bi bila tiha mednarodna podpora vojaški intervenciji zoper Slovenijo izgubljena. Kolšek v svojih spominih piše, da je v svojem štabu druge poveljujoče prepričeval, da bo imel »vsak angažma novih sil, bodisi oklepnih ali desantnih, in močnejši angažma letalstva za posledico eskalacijo spopada, to pa bi pomenilo, da smo vojno sprožili mi … Nasprotno, na meje gremo z maloštevilnimi silami, da bi pomagali zvezni carini in policiji prevzeti mejne prehode. To je naša naloga, ne pa bombardiranje in napadanje vsevprek.« Kasneje je Kolšek v intervju za Mladino svoje stališče dodatno pojasnil: »Del sodelavcev je pritiskal name, naj bom v akcijah odločnejši … če imate proti sebi pet ali šest generalov, na svoji strani enega polkovnika, to ni lahko. Postavljale so se zahteve, naj uporabimo vse, kar je bilo na voljo, letalstvo, težko topništvo, vse. Lahko bi prišlo do zelo hudih posledic v večjih mestih in po vsej Sloveniji. Vendar smo vedeli, da to ne vodi nikamor.« Po nekaj dneh vojne je vojaški vrh Konrada Kolška odstavil, razlogi so bili njegova neaktivnost, zavlačevanje, neizpolnjevanje ukazov o napadih z letali in topništvom, vojaški neuspehi. Ali kot je dejal admiral Branko Mamula, »neodgovorjeno je vprašanje, kako se je moglo zgoditi, da je 2000 vojakov in starešin JLA padlo v zanko, ki jo je postavilo okoli 30.000 oboroženih slovenskih teritorialcev in kako poveljujoči starešine tega niso vedeli … Taktična uporaba oklepnih sil brez preučevanja smeri nastopanja, brez zaščite in podpore pehote – to je popolnoma nerazumno«. Ko so zamenjali Kolška, so se bojne aktivnosti JLA povečale.

Kolškova vloga med vojno je bila dvoumna, nedvomno je svojim enotam ukazal, da naj s tanki zapeljejo iz vojašnic, naj uničujejo, tudi ubijajo, hkrati pa je, kot pravi, »nasprotoval uporabi vojnega letalstva, topništva, specialnih enot in drugega orožja, s katerim bi povzročil številne človeške žrtve in materialno uničenje«. Zato so ga tudi zamenjali.

Vojna generalov

Krivda v vojnah se praviloma meri po tem, kdo je sprožil prvi strel, kje je padla prva žrtev. V primeru Slovenije sta takšna dogodka dva. Po uradni različici je bil izstreljen prvi strel pri barikadi v Pogancih, majhnem naselju pri Novem mestu. Nanjo je ponoči naletel del vojaške kolone, ki je prodirala iz Hrvaške, in ker teritorialci niso želel umakniti s peskom napolnjenih tovornjakov, je častnik JLA zjutraj streljal v zrak, teritorialci so na strele odgovorili, v roko je bil ranjen neki vojak (jugoslovanska stran sicer trdi, da naj bi prva streljala TO, ker se vojska ni hotela obrniti). Kasneje je konvoj vozil in oklepnikov svoj križev pot nadaljeval proti Medvedjeku, na koncu je bil uničen pri Krakovskem gozdu. Po drugi interpretaciji naj bi se prvi strel zgodil že dan prej, pred barikado pri Divači, kjer je med prerivanjem z domačini s pištolo v zrak ustrelil poročnik JLA. V zrak so torej prvi streljali vojaki JLA, neposredno proti ljudem pa teritorialci. A iskanje odgovora na vprašanje, kdo je začel vojno, je nesmiseln: povsem jasno je namreč, kdo je na ulice poslal tanke, kakšen je bil njihov cilj, kdo je bil agresor, kdo je napadel mlado državo in njene prebivalce.

Razprava o krivdi za izbruh nasilja ima pomembno ozadje. Oborožena intervencija se je v Beogradu pripravljala že dlje časa, enako je bilo z nastajanjem Slovenske vojske, a na obeh straneh sta bila v igri dva pogleda, eden je bil vojaški, zmagati je treba s silo, drugi defenziven, interese je treba, kjer se le da, uveljaviti s političnimi sredstvi, s pogajanji.

Razlika med golobi in jastrebi se pravzaprav kaže skozi celoten proces slovenskega osamosvajanja. »Koncept odcepitve ne glede na posledice je zagovarjal Demos, vsaj večina politikov v njem, takšne ideje so bile tipične za Jožeta Pučnika,« pravi Božo Repe. »Kučanova struja je bila previdnejša, izhajala je s stališča, da so Jugoslavijo ustvarili vsi narodi, ki imajo na temelju pravice do samoodločbe tudi pravico, da se razidejo.« Ne gre samo za semantično razliko, ta razlika je bila ključna, kar je kasneje priznala Badinterjeva komisija. »Različni politični pogledi so izhajali tudi iz tega, da ljudje okoli Demosa Jugoslavije večinoma niso poznali, še posebno ne Jože Pučnik, poznala pa sta jo Milan Kučan in Janez Drnovšek. Pučnik je bil izrazito protijugoslovansko, protikomunistično razpoložen, morda upravičeno, tudi zaradi osebne zgodbe, a za napete razmere ni najbolje, da politiko vodi tovrstna osebnost.«

Različna politična izhodišča so imela med vojno čisto praktične posledice. Del slovenske politike je želel vojno končati čim prej, s čim manj bojnimi aktivnostmi, drugi del je zagovarjal tezo, da si mora Slovenija na terenu priboriti čim več vojaških zmag, da bo njena pogajalska pozicija na koncu boljša. V prvi krog so spadali Milan Kučan, Janez Drnovšek, ljudje okoli predsedstva, drugi pogled sta zagovarjala Janez Janša in Igor Bavčar, ki sta med vojno operativno vodila operacije na terenu, velikokrat sta to počela samovoljno, brez obveščanja drugih, nekajkrat pa so se njunim ukazom uprli tudi poveljniki na terenu.

Del slovenske politike je želel vojno končati čim prej, s čim manj bojnimi aktivnostmi, drugi del je zagovarjal tezo, da si mora Slovenija na terenu priboriti čim več vojaških zmag, da bo njen pogajalski položaj na koncu boljši.

Eden od takšnih primerov je bitka pri Trzinu. Tam so po spletu okoliščin ostali oklepniki JLA, ki so bili namenjeni proti letališču Brnik. Oklepnike so blokirali teritorialci skupaj s pripadniki specialnih enot slovenske milice. Začela so se pogajanja, JLA se ni želela vdati, slovenska stran pa se je odločila za taktiko izčrpavanja, niso želeli streljati prvi. V tistem času je Vinka Beznika, ki je poveljeval enotam specialne policije, večkrat poklical tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar in ga nadrl, kaj čakajo, kaj se pogajajo, naj takoj napadejo. A odločitev za napad bi bila v tistem trenutku neumna, blizu so bili civilisti, del vojakov je kazal željo po vdaji, Bavčar je vztrajal, nadiral podrejene. Želeli so začetek prave vojne, zaradi psihološkega učinka so potrebovali zmago. Napada takrat ni bilo, bitka se je začela šele nekaj ur kasneje, ko so v Trzin s helikopterji prišle vojaške okrepitve JLA, vnel se je spopad, v bitki pa so umrli štiri pripadniki JLA in en teritorialec. Če bi poslušali Bavčarjev ukaz, bi bilo žrtev, tako trdijo vpleteni, več.

Podobno neusklajeno je bilo na Medvedjeku, kjer je bila blokirana oklepna kolona, ki je prišla iz Hrvaške. Najprej je eden izmed časnikov teritorialne obrambe ukaz po napadu zavrnil z besedami, »jaz ne bom začel vojne«, v prvi noči vojne pa je položaje zapustilo več kot 70 pripadnikov teritorialne obrambe. To je bilo po svoje logično, na začetku ni nihče zares verjel, da ljudska armada ni več ljudska. Spopad na Medvedjeku se je razbesnel šele naslednji dan, ko so teritorialci napadli oklepnike, nato so priletela letala JLA in v napadu streljala na barikado in položaje teritorialne obrambe. V letalskem napadu je umrlo šest voznikov tovornjakov in lastnik bližnje kmetije. O blokadi na Medvedjeku je čez nekaj let odločalo slovensko sodišče in presodilo, da je slovenska stran v pretežni meri odgovorna za žrtve med civilisti, saj so v postavitev barikade prisilili tuje državljane, hkrati pa jim niso omogočili varnega zavetja. Na podoben način so umrli tudi vozniki tovornjakov na Štajerskem.

Med grožnjami in obupom, topovskim obstreljevanjem in razumom so se gibali tudi na drugi strani. Nekateri poveljniki JLA so vehementno grozili in izzivali, streljali naokoli, drugi so se pogajali. JLA je bila v sicer v vojaško podrejenem položaju, enote, ki so jih poslali proti mejam, so bile v veliki meri blokirane, ustavljene, tiste, ki pa so ostale v vojašnicah, obkoljene. Bistvo vojne je sovraštvo in pravega sovraštva na drugi strani, na strani JLA, rekrutov in velikega dela njihovih starešin, ni bilo. O tem dobro priča zgodba iz Logatca. Leta 1991 je bila tam stacionirana majhna enota »plavcev«, jugoslovanskih vojakov, ki so skrbeli za varovanje zračnega prostora, imeli so rakete, radar, bunker. Vodil jih je major Rifat Tirak, ki je v vojni psihozi izgubil živce in ponoči klical slovenske politike, naj jih vendarle pustijo pri miru in naj ne obkoljujejo raketne baze. Medtem ko je v Sloveniji divjala vojna, so bili v »dolini miru« odnosi zgledni, sicer napeti, a do streljanja ni prišlo. Tirakov nadrejeni polkovnik Božo Novak, ta je pozneje z Vrhnike odšel v Republiko srbsko, kjer je poveljeval protizračni obrambi, se danes travmatičnih dogodkov spominja takole: »Kakršenkoli incident okoli Logatca bi izzval katastrofalne posledice. Tega smo se zavedali, zato smo bili v rednem kontaktu z nižjimi poveljniki teritorialne obrambe. Dovolj bi bilo, da neki neumnež, ne glede na to, na kateri strani je, namerno ali pa ne v tej noči sproži strel, ki bi pripeljal do množičnega napada letalstva … Nekdo se je igral vojno, ne da bi vedel, kaj je vojna in kakšne posledice prinese.« Novak na vprašanje, kaj je počel v času bosanske vojne, odgovarja, da je najpomembneje, da je ostal čist, »nevmešan v zločine, ki so jih storile vse strani v tej strašno umazani vojni«.

Zgodba iz Logatca ni edina, podobno je recimo razmišljal pilot letala, ki so ga poslali, da bi bombardiral barikado v Dravogradu, pred katero je bila ustavljena enota JLA. Pilot, ki naj bi bil Slovenec, je bombe v dogovoru s poveljujočim časnikom, tudi Slovencem, raje odvrgel v Dravo. A vojaki so si med seboj različni, na obeh straneh. V Mokronogu je vodnik JLA razorožil in ranil svojega poveljnika, Slovenca, Branimirja Furlana, ki je želel predati skladišče goriva, in grozil, da ga bo razstrelil. Na drugi strani pa so teritorialci na Škofijah napadli vozilo JLA, ki je odšlo po kruh za vojake in zvezne carinike. Streljali naj bi že potem, so se je vojaški pinzgauer obrnil in oddaljeval. Umrli so trije ljudje. Bila je vojna, vse, kar se dogaja v vojni, je narobe.

Jastrebi in golobi

Vsi niso bili za mir. Razlike so se kazale tudi v slovenskem vodstvu. Počilo je 2. julija, sredi vojne, ko sta bila na pogovorih z nemškim zunanjim ministrom Hans-Dietrichom Genscherjem v Beljaku Milan Kučan in Dimitrij Rupel. Po senioriteti je Kučana v Ljubljani nadomeščal tedanji član predsedstva Ciril Zlobec. Kot vsako vojno jutro je predsedstvo, zraven je bil tudi tedanji predsednik skupščine France Bučar, na seji čakalo poročilo o dogodkih na terenu, Janše in Bavčarja na dogovorjeni sestanek ni bilo. France Bučar je nekaj časa čakal, nato jezno odšel, češ da se nekdo igra »napoleončke«. Zlobec pa je nekaj ur kasneje v bunkerju Cankarjevega doma, kjer je bil sedež koordinacijske skupine, obtožil Janšo in Bavčarja, »da se fanta gresta svojo lastno vojno … če hočeta vojno, prevzemita oblast. Ne boste pa je vodila za hrbtom predsedstva ali v njegovem imenu«.

Po Zlobčevem mnenju je takrat »dišalo po državnem udaru«. Božo Repe pravi: »Dejansko se je zgodil konflikt na vrhu, na eni strani je šlo za dokaj jasno željo po eskalaciji vojne, iskanje vojnih junakov. Zato tudi ukazi za napade na vojašnice, ki so šle mimo linije poveljevanja, nekateri poveljniki na terenu so dobivali neposredne ukaze od Janše ali prek njegovih ljudi, a obstajala je tudi koordinacijska skupina, ki naj bi vse to vodila. Če bi vojna trajala dlje časa, bi se stvari verjetno izkristalizirale. A velja, da je predsedstvo iskalo mir, politično odločitev, želeli so voditi defenzivno vojno, Janša in Bavčar sta razmišljala drugače.« Ciril Zlobec recimo piše, da je v nekem trenutku Kučan razglasil enostransko prekinitev sovražnosti, »in vendar so naši teritorialci ves ta čas prizadevno osvajali stražarnico za stražarnico …«

Bistvo vojne je sovraštvo in pravega sovraštva na drugi strani, na strani JLA, rekrutov in velikega dela njihovih starešin, ni bilo.

Zlobčev tedanji premislek ni brez soli, dodatni izbruh nasilja s slovenske strani bi preobrnil simpatije, ki jih je do Slovenije začela kazati osamosvojitvi nenaklonjena mednarodna skupnost. Podobno razmišlja tudi Milan Kučan. V knjigi Mateja Šurca Prevarana Slovenija pravi takole: »Janševa logika je bila pogosto drugačna od tiste, ki jo je zastopalo predsedstvo. Ukazal je napade na vojašnice, hotel je totalno vojno, in ko tega ni dosegel, nas je obtoževal kapitulacije. Še potem sem mu večkrat dejal, da njegove metode niso združljive z demokracijo … tudi Bavčar je sodil med tiste, ki so na vsak način hoteli zanetiti veliko vojno. Na srečo smo imeli na čelu skupščine Franceta Bučarja, ki je v najtežjih trenutkih zadeve znal postaviti na pravo mesto.«

Bučar ni bil edini, na terenu so mnogi lokalni politiki in poveljniki na lastno roko vodili pogovore z blokiranimi enotami in jih poskušali prepričati v vdajo. V Ljubljani to ni bilo najbolje sprejeto. Rina Klinar je bila takrat predsednica izvršnega sveta občine Jesenice. Sodelovala je v ekipi pogajalcev, ki so se s pripadniki JLA in zvezne policije pogajali o umiku z mejnih prehodov, na katerih so še malo pred tem potekali boji. »Jesenice so specifično mesto, več kot tretjina ljudi v občini je bila Neslovencev, imamo železarno, dolina je ozka, gosto naseljena, samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi priletela letala,« pravi danes. »Bili smo uspešni, vojska se je umaknila v kasarne, morda tudi zato, ker so bili na drugi strani ljudje, s katerimi smo do predvčerajšnjem skupaj delali, nekateri vojaki so imeli tukaj družine, med njimi so bili tudi Slovenci. Vendar vsi niso razmišljali na takšen način, povedali so mi, da so od zgoraj na naše vojake pritiskali, naj čim prej napadejo, naj ne čakajo, trdili so, da se premalo strelja.« Probleme zaradi lastne iniciativnosti in pogajanj na koprskem koncu je imel tudi tedanji župan Kopra Aurelio Juri, pa četudi je bil pri njih uspešen.

»Janševa linija je želela imeti dobra izhodišča pred pogajanji, a gre za napačno oceno, da je JLA papirnati tiger. Iz prvih uspehov TO in policije je bil narejen vtis, da je vojska poražena in da nam nič ne more. To je bilo na prvi pogled sicer natančno, vojaki, ki so šli proti slovenskim mejam, so bili v veliki meri naborniki, Slovenci, Hrvati, Albanci, Bosanci, nihče med njimi ni imel interesa, želje po borbi. Niti niso vedeli, zakaj se borijo. A v tem času se je vojska že počasi srbizirala,« pravi Božo Repe.

Poskus protiudara

Jastrebi so bili seveda na obeh straneh. Vojna v Sloveniji bi se dejansko lahko zasukala drugače. Po odstavitvi Konrada Kolška, odpoklicanem zračnem napadu na Slovenijo, po začasnem premirju v prvih julijskih dneh so v beograjskem generalštabu načrtovali novo ofenzivo. Načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Blagoje Adžić je imel nagovor pred izbranimi visokimi oficirji, kjer je napovedal dokončen obračun. »Jugoslavija je naš dolžnik,« je hrumel, »tehnična premoč je na naši strani, vojna ne izbira žrtev … dosedanje izgube v Sloveniji so minimalne, povsem zanemarljive, toliko mrtvih je pri trčenju dveh avtobusov.« Adžić je kakšen dan prej skupaj z Brankom Mamulo že zasnoval načrte za nov napad, tokrat neposreden, s specialnimi enotami, z obširno zračno podporo in napadom, z obveščevalno-varnostnimi prijemi, elitnimi polki, mobilizacijo, težkim orožjem. »Odslej je strah tisti, ki mora prisiliti nasprotnika v kapitulacijo, to pa pomeni uporabo vse sile, ognja na vse, ki se uprejo našim akcijam,« je grozil Adžić.

Stvari pa so krenile na drugo pot. »Seveda so obstajale razlike tudi med jugoslovanskimi generali,« pravi Repe. »Mamula je bil med vsemi najostrejši, ni bil sicer več na položaju, a imel je izreden vpliv. Odšel je zaradi afere prodaje orožja v Etiopijo in gradnje vile v Opatiji, ki jo je razkrila prav Mladina. Mamulov naslednik je bil Veljko Kadijević, ki je bil sprva absolutno pod njegovim nadzorom skoraj do konca, potem pa sta se razšla. Kadijević je odšel k Miloševiću, Mamula pa je ostal jugoslovanski.« Do spremembe v generalštabu je sicer prišlo postopoma, Kadijević je še 2. julija grozil: »Dvignil sem vse, grem neselektivno, izbrisal jih bom z obličja zemlje,« a je potem raje prešel na srbsko stran.

Slovenija v vojni ni zmagala samo zaradi odpora teritorialcev in milice, zmagala je tudi zato, ker ni streljala, ko bi lahko.

Brionski mir

»Ključni dejavnik v tej vojni je, da se je Miloševič odločil za koncept velike Srbije, ne pa koncept ohranjanja Jugoslavije,« pravi Repe. »V bistvu je bila vojaška intervencija v Sloveniji še zadnji poskus, da se ohrani Jugoslavija, v kakršnikoli obliki že.«

V Beogradu je torej dokončno zmagala teza, da je konec Jugoslavije, da jo je treba braniti na mejah velike Srbije. Z njo je Miloševiću in Joviću uspelo prepričati armado, kasnejša izpeljava umika iz Slovenije je bila le še tehnično vprašanje. Vendar znova ni šlo brez težav. Slovenska delegacija je morala na Brionih najprej sprejeti zamrznitev, začasni suspenz osamosvojitvenih aktov. Slovenija je bila v ozračju popolne negotovosti potisnjena v kot, če ne bi sprejela predlagane zamrznitve, bi izgubila evropsko podporo. Vsem to ni bilo všeč, govorilo se je o kapitulaciji. Po množici pogajanj, stiskanju evropske trojke, je prišlo v slovenski delegaciji do hujših napetosti. Armadna stran je zahtevala, da je treba njene ujete starešine in vojake čim prej izpustiti, a je Janša, ki je bil med pogajanji v Sloveniji, z obljubo o izpustitvi zavlačeval, zaradi česar so v nekem trenutku pogajanja skorajda propadla.

Pri brionski delegaciji je šlo v bistvu, kot bi dejal France Bučar, za »korigiran evropski diktat«. Janša ga ni želel sprejeti, raje bi šel »v vojaško varianto«, na zaprti seji razširjenega predsedstva pa je celo priznal, da so bile njegove ocene o vojski kot »papirnatem tigru« napačne. »Čez dva meseca bomo imeli proti sebi kompleten srbski kader in srbsko vojsko … takrat ne bomo imeli nobenih šans.« Če bi takrat prevladala linija, ki sta jo zagovarjala Janez Janša in Igor Bavčar, bi se spopadi z JLA nadaljevali, a na koncu sta prevladala »odločitev za mir« in kislo strinjanje s pogoji evropske trojke. Razcep na vrhu je bil takrat prikrit pred javnostjo. Slovenija je imela srečo, po nekajkratnih poskusih je praktično nedelujoče in razcepljeno predsedstvo 18. julija 1991 sprejelo sklep o umiku vojske iz Slovenije. Vojna se je v Sloveniji končala šele 26. oktobra 1991, ko so iz Kopra odšli zadnji vojaki JLA.

Danes od teh dogodkov mineva 25 let. Slovenija v vojni ni zmagala samo zaradi odpora teritorialcev in milice, zmagala je tudi zato, ker ni streljala, ko bi lahko. In točno tukaj, na plesu po tanki meji med mirom in vojno, se skriva pravi osamosvojitveni kapital tistega časa. Ne gre za heroje, ne gre za vojake, politike, generale, za spomenike, borce, strah in pogum, niti ne za modrost ali neučakanost, zmagovalce in poražence. V vojni ni resnice. V vojni so samo mrtvi in ranjeni.