Korak nazaj

Raziskava med srednješolci, izvedena leta 2004, je pokazala, da je 23 odstotkov dijakinj in dijakov prvih letnikov ter 53 odstotkov dijakinj in dijakov tretjih letnikov že imelo spolne odnose. Skorajda enak delež spolno aktivnih v starosti petnajst let je pokazala tudi raziskava 'Spolno vedenje slovenskih srednješolcev' ginekologinje dr. Bojane Pinter in sodelavcev. Mladi so torej spolno aktivni, tega dejstva ne more spremeniti še tako konservativna politika. Naloga države in družine pa je, da jih na ta del življenja čim bolje pripravita in tudi zavarujeta.

Prav po zaslugi dostopne, pretežno brezplačne kontracepcije je Slovenija ena od držav z najnižjo stopnjo nosečnosti med najstnicami. Prav tako pri nas že skoraj deset let upada število splavov. Stopnja splavnosti, ki je bila zabeležena v letu 2007 (7,4 dovoljenega splava na tisoč mladostnic), pomeni manj kot tretjino ravni z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pri zniževanju splavnosti smo med najuspešnejšimi državami v Evropi. Tega napredka ne bi mogli doseči, če bi bila hormonska kontracepcija (do)plačljiva, kot je še vedno v večini evropskih držav, celo v izrazito socialno in enakopravnostno naravnanih skandinavskih državah.

Slovenija je glede tega izjema, doslej mladostnicam in ženskam za večino hormonskih kontracepcijskih sredstev ni bilo treba doplačevati, saj je ta strošek v celoti krilo obvezno zdravstveno zavarovanje. Ni sicer povsem točno, da doslej ni bilo nikakršnega doplačila. Za tri hormonske kontraceptive (od šestih referenčnih z istima učinkovinama, ki so na voljo na slovenskem trgu) je bilo treba že doslej doplačevati 0,53 evra za škatlico. Res pa je, da je pri vseh preostalih strošek v celoti krila javna zdravstvena blagajna.

Zavod za zdravstveno zavarovanje je skušal doplačila za kontracepcijo uvesti že leta 2013, vendar je prišlo do tako močnega revolta laične in strokovne javnosti, da si je premislil in zamisel pospravil v predal. Nato je lobiral in uspelo mu je prepričati strokovni svet za ginekologijo in porodništvo, ki deluje znotraj zdravniškega društva in ki ga vodi prof. dr. Veljko Vlaisavljević, da skupaj pripravijo »kompromisni« predlog. Če bo upravni odbor ZZZS ta »kompromisni« predlog potrdil, bo za večino hormonskih kontracepcijskih sredstev treba doplačati.

Zaželeno je, da javna zdravstvena zavarovalnica stiska farmacevtske družbe in jih poskuša prisiliti v znižanje cen. A ne na račun ženskih pravic.

Na ZZZS zatrjujejo, da naj bi bila doplačila nizka. Tretjina uporabnic bi morala po novem za trimesečno zalogo doplačati do enega evra, tretjina bi doplačala do pet evrov, okoli pet odstotkov uporabnic pa bi moralo doplačati več kot pet evrov. »Pri tem izračunu so upoštevane sedanje cene zdravil, vendar pričakujemo, da bodo proizvajalci cene znižali in da bodo doplačila še nižja,« pravi Damjan Kos iz ZZZS ter dodaja, da danes 24 odstotkov uporabnic hormonskih kontraceptivov uporablja tiste iz najnovejše, tretje generacije. »Tem 24 odstotkom uporabnic že zdaj ni bilo treba doplačevati in tako bodo ostalo tudi v prihodnje.« Posebej poudarja, da uvedba terapevtskih skupin ne pomeni uvedbe obveznih doplačil, temveč da »zagotavlja, da bodo proizvajalci zdravil zaradi večje konkurence znižali cene primerljivih zdravil, tako da bomo lahko zavarovankam kljub pomanjkanju finančnih sredstev v zdravstveni blagajni še naprej zagotavljali visoko raven dostopnosti do kontraceptivov«.

A zakaj sploh varčevati pri tako zelo občutljivi zadevi, kot je reproduktivno zdravje žensk, še zlasti če bi privarčevali le slaba dva milijona na leto? V ZZZS trdijo, da so bili izdatki za zdravila v obdobju januar–avgust 2016 za 16,3 milijona evrov višji v primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta. »Do najvišjih rasti izdatkov je prišlo pri novih učinkovitejših, a bistveno dražjih zdravilih za zdravljenje hepatitisa C, temu pa sledijo nova zdravila za multiplo sklerozo, za raka, za psoriazo, za Gaucherjevo bolezen, za HIV ... Če je ZZZS doslej dobro sledil razvoju novih zdravil, bo to v prihodnje vse težje,« opozarja Kos. »Razmišljati je treba o uvedbi novih virov financiranja ter o nadaljnjih korakih za učinkovitejše obvladovanje izdatkov za zdravila. Brez tega ni realno pričakovati, da bo mogoče ohranjati sedanjo, zelo visoko raven zagotavljanja zdravil iz javnih izdatkov.« Da bi imeli na voljo več sredstev za najnovejša, učinkovitejša zdravila, so se domislili, da bi varčevati tudi pri kontracepciji. Z uvedbo nove terapevtske skupine zdravil hormonskih kontraceptivov želijo proizvajalce prisiliti v znižanje cen. Po oceni ZZZS so izdatki za hormonska kontracepcijska sredstva danes za 37,5 odstotka previsoki. »Na podlagi izkušenj z izvajanjem te terapevtske skupine zdravil upravičeno pričakujemo od proizvajalcev zdravil, katerih cene so danes ekonomsko neupravičene, da bodo cene teh svojih zdravil do konca novembra znižali, tako da tudi zanje ne bodo potrebna doplačila.« Kaj pa, če proizvajalci ne bodo sledili pričakovanjem zavarovalnice? »V tem primeru tvegajo, da se bo njihov tržni delež v Sloveniji zmanjšal,« pravi Kos.

Mogoče je, da bi ta pritisk deloval. Ni pa nujno. Ker ni nikakršnega zagotovila, je to v resnici izjemno tvegan eksperiment na račun najranljivejših skupin žensk, to je mladih in revnih. Ali kot opozarja Ženski lobi Slovenije: ženske bodo prej ostale brez kontracepcije, kot pa bo industrija znižala cene. »Verjetnost, da bi farmacevtske družbe znižale ceno, je majhna. Slovenija je premajhna, da bi izsiljevala te proizvajalce. Če bi to storila Poljska s skoraj 40 milijoni prebivalcev, bi ji morda uspelo, pri nas pa bi industrija zdravila prej umaknila s trga kot znižala cene,« predvideva predsednica Ženskega lobija Slovenije Sonja Lokar. Dodaja pa še: »Do nekaj evrov morebitnega doplačila za škatlico se morda ne zdi veliko, a posameznica z receptom dobi zdravila za tri mesece. Žensk v rodni dobi, ki so izgubile službo in imajo zelo nizke prihodke, pa je veliko.« V ZZZS se sicer zavedajo, da tudi zgolj nekaj evrov doplačila za zdravila za nekatere lahko pomeni velik delež dohodka, a »zdravstveni sistem ni namenjen temu, da rešuje socialne probleme. Za to so pristojna druga področja. V zdravstvu so varčevalni ukrepi nujni in tak način se zdi najbolj primeren. Lahko pa preprosto režemo stroške linearno.« Tako je leta 2013, ko je nastala ta zamisel, njeno upravičenost utemeljeval Jurij Fürst, vodja oddelka za zdravila pri ZZZS.

Kompromisni predlog, ki je danes v igri, je nastal že novembra 2013 v dogovoru med javno zdravstveno zavarovalnico in ginekološko stroko. Stroka v tak kompromis ne bi smela privoliti, saj ji je najbolj med vsemi jasno, kako škodljive so lahko posledice omejevanja dostopnosti do kontracepcije, še zlasti za mlade brez lastnih dohodkov. Plačljivost kontracepcije bi se zagotovo odrazila v povečanem številu nezaželenih nosečnosti med dekleti ter v povečanem številu splavov, saj so dekleta v slabšem ekonomskem položaju in si plačljivih kontracepcijskih sredstev ne bi mogle privoščiti. Si stroka tega resnično želi? Si javna zdravstvena zavarovalnica to res lahko privošči? S plačljivostjo kontracepcije zdravstvena blagajna na kratek rok resda nekaj malega privarčuje, vendar pa so dolgoročni stroški tega ukrepa veliko višji od privarčevane vsote.

Po podatkih Centra za reproduktivne pravice (Center for reproductive rights) so raziskave v Združenih državah Amerike pokazale, da vsak dolar, namenjen kontracepciji, prinese od dva do šest dolarjev zdravstvenih prihrankov pri stroških, ki sicer nastanejo zaradi nenačrtovanih nosečnosti. Seveda tu ne gre samo za denar. »Možnost brezplačne kontracepcije je eno od osnovnih orodij, ki zagotavlja enakopravnost žensk in moških pri svobodnem odločanju o rojstvu otrok,« opozarja prof. dr. Milica Antić Gaber, predsednica Slovenskega sociološkega društva. »Plačljivost hormonske kontracepcije bi zmanjšala njeno dostopnost, najverjetneje bi se povečalo število nezaželenih nosečnosti, zmanjšalo število mladoletnih uporabnic kontracepcije in žensk, ki si je iz materialnih razlogov ne bi mogle privoščiti, na dolgi rok pa bi se zagotovo poslabšalo reproduktivno zdravje ženske.« Poleg tega ne gre pozabiti, da uporaba kontracepcije dokazano zmanjšuje število smrti žensk, povezanih z nosečnostjo, in smrtnost otrok. Prav zato k zagotavljanju dostopnosti kontracepcije za ženske pozivajo tudi mnoge mednarodne organizacije, na primer Združeni narodi in Svetovna zdravstvena organizacija. »Ukinitev brezplačne hormonske kontracepcije bi morda prinesla kakšne prihranke v zdravstveni blagajni, zagotovo pa bi pomenila korak nazaj, ne le v smislu okrnjenih reproduktivnih pravic žensk kot človekovih pravic, pač pa tudi v smislu zagotavljanja standardov javnega zdravja v Sloveniji,« je prepričana dr. Milica Antić Gaber. »Farmacevtski industriji ne smemo pustiti zelene luči za zviševanje cen zdravil,« pravi Jurij Fürst iz ZZZS. Ima prav.

Absolutno zaželeno je, da javna zdravstvena zavarovalnica stiska farmacevtske družbe in jih skuša prisiliti v znižanje cen. Neokusno pa je, če to počne na račun žensk, tako da jim odvzame že pridobljeno pravico do brezplačne kontracepcije. Proizvajalce je k znižanju cen mogoče prisiliti na različne načine. Najboljši so trda pogajanja, najslabši (in precej lažji način od trdih pogajanj) pa, da ogroziš temeljno pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Pravica do brezplačne kontracepcije se nam danes mogoče zdi samoumevna, vendar bi se morali zavedati, da ta pravica ženskam ni bila podarjena, temveč je bila izborjena v celotni zgodovini boja za enakopravnost med spoloma. 13. septembra je minilo dvanajst let od smrti mehiškega kemika Luisa Ernesta Miramontesa Cárdenasa, izumitelja prve kontracepcijske tabletke. Noretindron, glavno sestavino kontracepcijske tabletke, je ta mehiški znanstvenik sintetiziral leta 1951, star komaj 26 let. Pol stoletja pozneje so njegovo odkritje razglasili za eno od najpomembnejših odkritij v zadnjih 2000 letih. 

Desničarsko zavajanje

Za katoliško profilirane skrajne desničarje ni hujšega izuma od kontracepcijske tabletke. Na spletni strani 24kul lahko celo preberemo, da gre za pri hormonski kontracepciji za »abortivno kontracepcijo«. Pri vsej stvari naj bi po njihovem šlo za t. i. kemične splave, ki spremenijo steno maternice do takšne mere, da se že spočet otrok ne more ugnezditi. »Posledica je krvavitev in t. i. kemični splav še nerojenega otroka.« »Namesto da bi zagovorniki abortivne kontracepcije končno informirali vsakega državljana o dejanskem delovanju teh sredstev, še vedno prikrivajo resnico in na vsak način zahtevajo, da morajo abortivno kontracepcijo plačevati vsi državljani, ki plačujejo obvezno zdravstveno zavarovanje. Tudi če se državljani ne strinjajo ali pa imajo ugovor vesti, jih ZZZS sili, da se iz njihovih prispevkov financirajo splavi in t. i. kemična hormonska abortivna kontracepcija,« razpredajo na 24kul. Težava je, da nič od tega ne drži. Gre za popolnoma zgrešeno razlago, ki temelji na nepoznavanju delovanja hormonske kontracepcije. »Ta deluje tako, da prepreči ovulacijo, zato do oploditve sploh ne pride oziroma se semenčica in jajčece sploh ne srečata,« pojasnjuje prof. dr. Bojana Pinter z Ginekološke klinike v Ljubljani. Prav tako ne drži trditev, objavljena na spletni strani Iskreni.net, da danes hormonsko kontracepcijo v Sloveniji uporablja že okrog 40 odstotkov žensk in da število uporabnic narašča. Uporaba hormonske kontracepcije je v Sloveniji dosegla vrh leta 2008, od takrat se znižuje, danes pa jo uporablja približno 80 tisoč žensk (v letu 2015 je vsaj en recept za zdravila s hormonskimi kontraceptivi prejelo 88.215 uporabnic). Glede na število žensk v rodni dobi uporablja hormonsko kontracepcijo 17 odstotkov žensk v starosti od 15 do 49 let. Večina (96 odstotkov) jih uporablja kombinirano hormonsko kontracepcijo, to je tista, ki hkrati vsebuje estrogene in progestogene. Večina jemlje tablete, le 0,6 odstotka jih uporablja transdermalni obliž, 0,4 odstotka pa vaginalni obroček.