Abnormalno je normalno

»Mislim, da je Trump najnevarnejši politik, kar sem jih kdaj srečal, pa sem v Kongu vodil predvolilno kampanjo proti tipu, ki so ga v Haagu obtožili vojnih zločinov. Toda če bi tisti tip že ravno zmagal, vsaj ne bi imel jedrskega orožja,« pravi Stuart Stevens, politični svetovalec, ki je leta 2012 režiral predvolilno kampanjo republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja.

Donalda Trumpa – marmeladnega nihilista, infantilnega tirana, teatraličnega ustrahovalca, obscenega antipolitika, stand-up apokaliptika, šovinističnega fantazista, nefiltriranega poeta lumpenrasizma, antiintelektualističnega jokla, paranoidnega pridigarja z mentaliteto prodajalca rabljenih avtomobilov – nekateri primerjajo z Mussolinijem, drugi s Hitlerjem, nekateri z Orbanom, drugi s Putinom, nekateri ga imajo za psihopata, drugi za »Napoleona iz Živalske farme«, slovito antropologinjo Jane Goodall spominja na »šimpanze in njihove dominacijske rituale«, toda tam nekje v zvezni državi Maine je volilni okraj, sicer povsem nepomemben, a nikoli pomembnejši kot zdaj – če Trump v njem zmaga, bo postal ameriški predsednik.

Maine je majhna država z malo prebivalstva, zato ima le štiri elektorske glasove. Vsaka država ima točno določeno število elektorskih glasov, ki je odvisno od števila volilnih upravičencev – Kalifornija jih ima 55, Montana le tri. Število elektorskih glasov ni nič mističnega: to je le seštevek vseh kongresnih in senatnih volilnih okrajev. Dva elektorska glasova dobi vsaka država zato, ker ima pač dva senatorja, drugi elektorski glasovi pa predstavljajo število kongresnih volilnih okrajev. Recimo: Montana ima dva senatorja in le en kongresni volilni okraj, ker premore tako malo prebivalstva – odtod trije elektorski glasovi. Maine ima en elektorski glas več, ker premore malce več prebivalstva – odtod štirje elektorski glasovi. Dva senatna, dva kongresna. Preprosto.

Tu pa se stvari zapletejo. Vse ameriške zvezne države vse elektorske glasove podelijo tistemu predsedniškemu kandidatu, ki v tej ali oni državi osvoji največ volilnih glasov. Kdor zmaga v Kaliforniji, dobi vseh 55 elektorskih glasov. Kdor zmaga v Montani, dobi vse tri elektorske glasove. Tako, po logiki »zmagovalec-dobi-vse«, elektorske glasove delijo vse države, razen dveh – Nebraske in Maina, ti dve jih delita proporcionalno. Kar pomeni, da dobi recimo v Mainu vse štiri elektorske glasove le kandidat, ki zmaga v obeh kongresnih volilnih okrajih. Zgodi se lahko tudi, da v enem izmed obeh kongresnih volilnih okrajev ne zmaga ta, ki je sicer v Mainu osvojil največ volilnih glasov. V tem primeru dobi ta, ki je osvojil največ volilnih glasov in zmagal tudi v enem izmed obeh kongresnih volilnih okrajev (če ne bi zmagal vsaj v enem okraju, itak ne bi mogel osvojiti največ volilnih glasov), tri elektorske glasove, četrtega pa – proporcionalno, po metodi kongresnih okrajev (če bi vse zvezne države elektorske glasove delile proporcionalno, tako kot Maine ali Nebraska, bi Barack Obama leta 2012 volitve izgubil) – podelijo njegovemu protikandidatu, zmagovalcu onega drugega kongresnega volilnega okraja.

Mediji delajo vse, da bi Hillary in Trump ostala skupaj, da kdo drugemu ne bi preveč pobegnil, da se ljudje – in ratingi – ne bi ohladili.

Maine ima to volilno metodo uzakonjeno že vse od leta 1972, a elektorskih glasov ni še nikoli razdelil med dva predsedniška kandidata. Ta, ki je v Mainu osvojil največ volilnih glasov, jih je vedno največ osvojil tudi v obeh kongresnih okrajih. Letos kaže drugače: Trump sicer ne more zmagati v Mainu, toda lahko zmaga v drugem kongresnem okraju in dobi en elektorski glas, ki bi ga popeljal v Belo hišo, če bi se mu – tako rekoč optimalno – izšlo v drugih ključnih državah, pravi analitik Ed Kilgore (New York Magazine).

Tekla bo kri Točno se ve, v katerih državah Trump nima nobenih šans, in točno se ve, v katerih nima nobenih šans Hillary Clinton: portal RealClear Politics pravi, da ima Clintonova že zagotovljenih 188 elektorskih glasov, Trump pa da jih ima zagotovljenih 165. Toda obstaja tudi serija ključnih držav, alias battle states, alias swing states, v katerih si kandidata dihata za ovratnik in ki lahko še vedno zanihajo sem ali tja, k Trumpu ali Clintonovi. Če bi Trump zmagal v Arizoni in Georgii, ki sta sicer tradicionalno republikanski plen, a mu je tam nekaj časa kazalo slabo, in če bi zmagal na Floridi, v Iowi, Nevadi, Severni Karolini in Ohiu, ki so letos uvrščeni med battle states in v katerih naj bi – vsaj po nekaterih sondažah, a ne vseh – že vodil, bi zbral 259 elektorskih glasov, kar pomeni, da bi mu do zmage manjkalo le še 11 elektorskih glasov. Kdor jih zbere 270 (ali več), gre v Belo hišo.

Vprašanje je, kje bi Trump lahko našel tistih »čudežnih« 11 elektorskih glasov. Moral bi zmagati v Pensilvaniji (kjer mu kaže bolje, kot so pričakovali), na vsak način, a to je malo verjetno – Pensilvanija je demokratska trdnjava, nora na Clintone. Kaj če ne dobi Pensilvanije? Še vedno lahko pride do konca, če zmaga v Koloradu ali New Hampshiru, kjer je, kot se reče, »kompetitiven« – imel bi 269 elektorskih glasov. Kar pomeni, da bi mu manjkal le še en sam samcat elektorski glas – točno, tisti iz drugega kongresnega okraja v Mainu. Če bo seveda Stephen King, kralj grozljivk, pustil, da v njegovem volilnem okraju zmaga pošast. Trumpa, »steklega kojota«, pravi, se »na smrt boji«.

Ja, Trumpu najbolje kaže v državah, v katerih je veliko belskih moških in malo etničnega prebivalstva (npr. Latinskih Američanov), ja, septembra se je Clintonovi v sondažah – po hudem poletnem zaostanku – povsem približal (v nekaterih Clintonova vodi za pet ali šest odstotnih točk, v drugih le za točko ali dve, v tretjih sta izenačena, v četrtih Trump celo vodi, pogled na to »mapiranje« in »bitko sondaž« pa pri marsikom ustvarja kognitivno vrtoglavico, da ne rečem disonanco), toda veliki, najprestižnejši in najreferenčnejši napovedovalci so zadnje dni – pred prvim televizijskim soočenjem – Clintonovi še vedno pripisovali več možnosti za končno zmago. Portal PredictWise ji je dajal 74-odstotne možnosti, portal Upshot (New York Times) 70-odstotne možnosti, portal RealClearPolitics 71-odstotne možnosti, banka Citigroup, ki se v prostem času ukvarja s šloganjem, 65-odstotne možnosti, portal Daily

Kos 64-odstotne možnosti, portal FiveThirtyEight, ki ga fura veliki »videc« Nate Silver, najboljši napovedovalec volilnih izidov, pa 55-odstotne možnosti. Če bi bile volitve »danes« (= tik pred prvim televizijskim soočenjem), bi Hillary osvojila 280 elektorskih glasov, Trump pa 259, je napovedoval Silver, ki Clintonovi možnosti za končno zmago stalno po malem znižuje. Še sredi avgusta je dajal Trumpu le desetodstotne možnosti za zmago.

Povsem lahko se ponovi celo bizarno leto 2000, ko so šli Američani spat, ne da bi vedeli, kdo je novi ameriški predsednik, George Bush ali Al Gore – 8. novembra bi prav tako lahko šli spat, ne da bi vedeli, kdo jo novi ameriški predsednik, Donald Trump ali Hillary Clinton, pa jim bo to potem, nekaj dni ali nekaj tednov kasneje, sporočilo ustavno sodišče. Kar pove vse. Kot v Igri prestolov: »Zmagaš ali pa umreš!« resnične laži Tesno bo. Vsak glas bo štel. In morda bo odločil glas Georgea H. W. Busha, nekdanjega ameriškega predsednika, sicer ponosnega republikanca, ki je napovedal, da bo volil Clintonovo (pa ga je njen mož, Bill, vrgel iz Bele hiše!). In tu je absurd, da ne rečem iracionalnost: Trump, ki bi moral te volitve gladko izgubiti, je praktično ujel Clintonovo, ki bi morala zdajle voditi za kakih 20 odstotnih točk.

Trump, ki je hotel biti najprej filmski producent (vpisati se je skušal na University of Southern California, a se ni izšlo), trdi, da je najbolj kvalificiran za predsednika, ker je bil poslovno tako zelo uspešen, in da ni skorumpiran, ker ni bil nikoli v politiki, kar je noro, če pomislite, da ima za sabo dolgo serijo propadlih poslov in nasedlih projektov, kopico bankrotov, trumo tožb in sodnih dram, neplačanih računov, davčnih odpisov, prevaranih investitorjev, očetovih finančnih injekcij in povsem iluzionističnih ocen vrednosti svojega premoženja (leta 2004 je trdil, da je vreden 3,5 milijarde, a je Deutsche Bank izračunala, da je vreden le 788 milijonov), da, kot poroča Newsweek, v tujini posluje s kriminalci (npr. z azerbajdžanskim magnatom, čigar oče pere denar iranske vojske), kar bi ob izvolitvi pomenilo hudo kleptokratsko navzkrižje interesov (da o ogrožanju nacionalne varnosti niti ne govorimo), da je v preteklosti podkupoval politike (Jeb Bush je to eksplicitno potrdil, saj je skušal podkupiti tudi njega, da bi se na Floridi dokopal do igralnice), da je, kot poroča Politico, posamezne dele svojega »programa« kar verbatim pokradel iz predvolilnih programov drugih kandidatov (Jeba Busha, Mitta Romneyja itd.), da davčne napovedi noče razkriti (morda bi se pokazalo, da ni tako zelo bogat, da ne plačuje zveznih davkov, da ni tako zelo filantropski, da je zadolžen, da posluje s podzemljem, je na soočenju ugibala Hillary), da je proti njemu vložena truma tožb (Trump University), da je z denarjem predvolilne kampanje kupoval izdelke in storitve svojih podjetij in da se je neposredno okoriščal z denarjem svoje filantropske fundacije.

A glej ga, vraga: sondaže – na primer NBC/Wall Street Journal – kažejo, da se zdi volivcem bolj pošten od Clintonove. In to z naskokom! Še huje: volivci pravijo, da bi Trump bolje vodil gospodarstvo od Clintonove in da Trumpu bolj zaupajo kot Clintonovi. Pa četudi Trump serijsko laže (da ima Amerika najvišje davke na svetu, da je nasprotoval iraški vojni, da se Obama ni rodil v Ameriki, da 81 odstotkov belcev pobijejo črnci ipd.). Portal PolitiFact, ki sproti preverja resničnost izjav predsedniških kandidatov, ugotavlja, da je 70 odstotkov Trumpovih izjav lažnih, kar je verjetno svetovni rekord.

Lahko se ponovi bizarno leto 2000, ko so šli Američani spat, ne da bi vedeli, kdo je novi ameriški predsednik, George Bush ali Al Gore.

Trump ima zelo omejen besedni zaklad – na ravni tretjega-do-četrtega razreda osnovne šole, kot je ugotovil Jack Shafer (Politico), ki je transkripte Trumpovih nastopov poslal skozi Flesch-Kinkaidov program za analizo težavnostne stopnje branja, zato ne preseneča, da ga je Hillary na televizijskem soočenju zlojzala kot šolarja. Njegove nemočne, krčevite grimase so spominjale na šolarja, ki za učiteljičinim hrbtom zavija z očmi. Manjkale so mu besede. Seksista nihče ne zmede tako kot ženska.

A kot pravi Jack Brown, strokovnjak za verbalno in neverbalno retoriko: »Če imaš omejen besedni zaklad, lažje lažeš.« Trump, ki v eni izmed svojih knjig ni mogel prehvaliti svojega živega smisla za laganje, laže – in nacija laže z njim. Skoraj polovica vprašanih pravi, da bo Trump, če bo izvoljen, gotovo kje detoniral atomsko bombo. Nič hudega. In nikar ga ne primerjajte s Hitlerjem, ki je pobil na milijone Judov – Trump hoče le muslimanom prepovedati vstop v Ameriko! Kako pomirjujoče.

»Normalizacija Trumpa je najbolj čuden moment predsedniške kampanje,« pravi Jonathan Chait (New York Magazine), »toda najusodnejši moment utegne biti abnormalizacija Clintonove.« Abnormalizacija Hillary Clinton Prav res. Kot kažejo sondaže (npr. HuffPost Pollster), ji je ogromno Američanov – kar 56 odstotkov – zelo nenaklonjenih. Kar pomeni, da jo vidijo kot negativko. Ne marajo je. To je pomenljivo, če pomislite, da Američani že dolgo niso bili tako zelo nenaklonjeni predsedniškemu kandidatu demokratske stranke. Še bolj pomenljivo pa je, da so ji najbolj nenaklonjeni belski moški. Za primerjavo: Obami je bilo leta 2012 pred volitvami nenaklonjenih le 32 odstotkov belskih moških, leta 2008 pa celo le 20 odstotkov. Vse to priča o agresivni seksistični ofenzivi, ki jo doživlja Hillary. Belski moški se je očitno bojijo. Vprašanje je le, zakaj jih navdaja s tako tesnobo in s takim strahom.

Peter Beinart (Atlantic) pravi, da se moški preprosto bojijo podrejenosti ženski. To se jim zdi nesprejemljivo – tako kot se jim zdi sumljiva in nesprejemljiva vsaka ženska, ki stopi iz tradicionalnih spolnih okvirov. Ženska, ki »izstopa« in hoče zasesti »moški« položaj (in predsedniški položaj je bil v Ameriki doslej rezerviran izključno za moške), ogroža njihovo veljavo in njihovo varnost. Ti belski moški, ki nimajo nič proti temu, če so ženske za enako delo plačane slabše od moških (spolna neenakost je v njihovih očeh »naravna«), in ki od žensk pričakujejo, da se bodo ukvarjale le z »ženskimi zadevami«, so tudi prepričani, da se ameriška družba vse bolj »feminizira« in »mehkuži«, zato so alergični na vse, kar naj bi jo »feminiziralo« – na geje in poroke istospolno usmerjenih ter na Hillary, ki proti sebi nima le seksističnega Trumpa, temveč tudi seksistične stereotipe, ki so se nakopičili v zadnjih tisočletjih. Za mnoge, pravi Joel Silberman, učitelj javnega nastopanja, »še posebej za heteroseksualne belske moške, a tudi za številne črnske moške, je najbolj zastrašujoč zvok materin povišani glas,« Frank Luntz, specialist za fokusne meritve javnega mnenja, sicer republikanec, pa je že pred leti rekel, da Hillaryjin glas »večino moških spominja na glas njihove prve žene ali tašče,« kar govori o tem, kako zelo lahko ženska zmede in zbega moške.

Največ takšnih belskih moških najdete med Trumpovimi volivci, ki Obame nimajo za »legitimnega« predsednika, temveč le za vsiljivca, parazita, ki je prekršil tradicionalne okvire družbene hierarhije (rasizma v Ameriki sploh ni bilo, dokler se ni pojavil Obama, tudi pravijo). V Hillary prav tako ne vidijo »legitimne« predsedniške kandidatke, temveč le vsiljivko, parazitko, ki krši tradicionalne okvire spolne – in s tem družbene – hierarhije (hja, seksizma prav tako ni bilo, dokler se ni pojavila Hillary). Toda Hillary Clinton se jim zdi še nevarnejša od Obame.

Američani že dolgo niso bili tako zelo nenaklonjeni predsedniškemu kandidatu demokratske stranke. Še bolj pomenljivo pa je, da so Clintonovi najbolj nenaklonjeni belski moški.

Trump, el republicano, priteguje moške, ki se z ženskami ne znajo pogovarjati, zato niti ne preseneča, da ga je pred začetkom predvolilnih soočenj v nastopanju in retoriki treniral Roger Ailes, nekdanji šef TV-kanala FoxNews, ki so ga nedavno odstavili, ker se je izkazalo, da je leta in leta serijsko spolno nadlegoval in izsiljeval zaposlene, še najraje voditeljice. Vendar so na predvolilni konvenciji republikanske stranke Trumpovi feni kričali: »Zaprite jo!« S tem so mislili na Hillary, toda seksistu – Trumpu – se je v ponedeljek med televizijskim soočenjem zgodilo tisto najhujše: moral je poslušati žensko. Še huje: ženska mu je dala lekcijo. Dve šolski uri sandersizmov iz parka Zuccotti. normalizacija Donalda Trumpa Clintonove pa ne abnormalizira le seksizem, temveč jo abnormalizirajo tudi »uravnoteženost«, »objektivnost« in »nevtralnost«, ki jih skušajo na vsak način izkazati ameriški mediji, pravi Neal Gabler (BillMoyers.com). Ali bolje rečeno: mediji Trumpa obravnavajo tako, kot da je povsem normalen predsedniški kandidat, ki govori povsem normalne stvari.

Toda: predsedniški kandidat, ki pravi, da bo deportiral 11 milijonov ilegalnih priseljencev, da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko, da bo izgnal sirske begunce, ki so prišli v času Obamovega dvojnega mandata, da bi dal pobiti družine vseh teroristov in da bo Mehiko prisilil, da bo financirala gradnjo »velikega, lepega in močnega« zidu na ameriško-mehiški meji (ker bo sicer zaplenil ves denar, ki ga mehiški priseljenci pošiljajo v Mehiko), ni normalen predsedniški kandidat.

Predsedniški kandidat, ki pravi, da bo drugim državam pobral vse, kar jim je Amerika kdaj dala (in da bi ob ruskem napadu na baltske dežele najprej preveril, ali so »izpolnile obveznosti do Amerike«), ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki pravi, da bo tuje države in finančne institucije »prepričal«, da bodo ameriški javni dolg drastično znižale, ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki laže kot Trump, ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki predvolilne nastope izkorišča za promocijo svojih novih hotelov, ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki pravi, da bo učitelje v šolah oborožil s pištolami, in ki vse svoje nasprotnike razglaša za luzerje, ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki je tako dezinformiran in ki povsem očitno nima pojma, kaj govori (niti o ekonomiji niti o zunanji politiki), ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki ne ve, kaj je to »jedrska triada« (bombniki, zemeljske rakete in podmorniške rakete – temelji ameriške jedrske strategije!), in ki misli, da izraz »Quds Force« (iranska paravojaška sila) pomeni »Kurde«, ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki pravi, da je pri zunanji politiki sam svoj svetovalec (»ker imam dobre možgane in ker veliko govorim«), ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki medijem nenehno grozi in ki pravi, da bo medijsko zakonodajo spremenil, tako da bo medije lažje tožiti in na njihov račun dobro služiti, ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki stalno vpije »Bomba!« (ko se mu zazdi, da se ljudje na shodu dolgočasijo, hitro reče, da bo zgradil zid, pa vsi spet oživijo, pravi), ni normalen predsedniški kandidat. Predsedniški kandidat, ki ne ve, česa vsega ne ve, ki se sklicuje na najbolj nore teorije zarote in ki svoje fene tako rekoč poziva k atentatu na protikandidatko ter k nasilju, če slučajno ne bo zmagal (patrioti naj potem drevo svobode zalijejo s krvjo), ni normalen predsedniški kandidat, temveč kvečjemu lunatik.

Trump je v knjigi Trump: razmišljaj kot milijarder (Trump: Think Like a Billionaire, 2005) citiral Richarda Conniffa, ki je v Naravni zgodovini bogatih (The Natural History of the Rich, 2003) zapisal: »Uspešne alfa osebnosti kažejo odkrito odločenost, da svetu vsilijo svojo vizijo, iracionalno vero v čezmerne cilje, ki meji na lunatičnost.« Ne, predsedniški kandidat, ki se v to »magično« lunatičnost alfa osebnosti tako vživi, kot se je Trump, ni normalen predsedniški kandidat.

Prav res: kako lahko o takšnem predsedniškem kandidatu poročaš »objektivno« in »pošteno«, če pa o njem lahko »objektivno« in »pošteno« (oh, in »uravnoteženo«, če hočete) poročaš le tako, pravi Gabler, da spodbiješ in ovržeš tako rekoč vse, kar izreče? »Novinarju, ki korigira Trumpove debele laži, ne moreš očitati, da je neobjektiven, tako kot tega ne moreš očitati znanstveniku, ki bi popravil nekoga, ki pravi, da je Luna narejena iz zelenega sira.« Toda ameriški mediji že ves čas počnejo natanko to: Trumpu pustijo, da Luno razglaša za zeleni sir, in ga s tem normalizirajo. Da imajo ameriški mediji hud problem, opozarja tudi nobelovec Paul Krugman: glede na to, da Trump serijsko in kompulzivno laže, bi morali mediji vedno – tudi po vsakem televizijskem soočenju – sproti spodbiti in ovreči njegove izjave, a tega ne storijo, ker bi bilo teh ovržb preprosto preveč, tako da se bojijo, da bi jim očitali neobjektivnost in pristranskost, saj od medijev vsi pričakujejo, da bodo oba kandidata enako in uravnoteženo kritizirali. Če Trump izreče laž ali pa traparijo, je treba takoj najti tudi laž ali traparijo, ki jo je izrekla Hillary. In če ne najdejo več kot le ene njene laži ali traparije, je treba tudi pri Trumpu ostati le pri eni laži ali trapariji, četudi jih je v istem času izrekel deset ali sto.

Medije, ki s poročanjem »ne odslikavajo prepada v poštenosti med obema kandidatoma« (s čimer bralce in gledalce kakopak krepko zavajajo), dobesedno silijo v to »popačenje«, pravi Krugman. Toda ameriške medije v to »popačenje« – v to neobjektivno in nepošteno ignoriranje »prepada v poštenosti med obema kandidatoma« – sili še nekaj drugega: ratingi. Če bi mediji o Trumpu poročali tako, kot pravita Krugman in Gabler, da bi morali, potem bi Clintonovi gledal v hrbet, saj bi v sondažah za njo zaostajal za kakšnih 20 odstotnih točk. Kar pomeni, da ji ne bi »dihal za ovratnik« in da ne bi bila skoraj izenačena. To pa ne pride v poštev: če ni vtisa izenačenosti, potem ni drame – če ni drame, potem ni napetosti in cirkusa – če ni napetosti in cirkusa, potem ljudje izgubijo interes – če ljudje izgubijo interes, potem se zmanjšata branost in gledanost – če se zmanjšata branost in gledanost, potem interes izgubijo tudi oglaševalci.

Mediji delajo vse, da bi Hillary in Trump ostala skupaj, da kdo drugemu ne bi preveč pobegnil, da se ljudje – in ratingi – ne bi ohladili in da bi lahko njuno predvolilno soočenje postalo »najbolj gledan dogodek v človeški zgodovini, večji od pristanka na Luni, svetovnega prvenstva, Super Bowla, olimpiade in zadnje kraljevske poroke,« kot pravi Paul Begala, nekdanji Clintonov svetovalec.

Hillary je morda res preteklost, ki je Američani nočejo več, toda Trump je dejansko le preteklost, ki jo hočejo belski moški – preteklost, ki bo črnce, priseljence, muslimane in ženske spet postavila tja, kamor sodijo.

Karikatura abnormalnih časov Ko je Hillary poleti gladko, naglo in praktično neulovljivo povedla, se je marsikomu zazdelo, da se bo do Bele hiše sprehodila – tako kot ameriška vojska v Iraku. Ja, njen sprehod je naletel na srdit odpor – predvsem medijev, ki so začeli hitro pogrevati njene »skrivnostne« mejle z zunanjega ministrstva, njeno »skrivnostno« vlogo pri tragediji v libijskem Bengaziju, njeno »skrivnostno« vlogo pri družinski fundaciji (Clinton Foundation), njen »skrivnostni« govor na shodu banke Goldman Sachs, s čimer so relativizirali precej hujše Trumpove poslovne norosti in skrivnosti ter obenem pritrjevali Trumpu in njegovim volivcem, ki trdijo, da Clintonovi ni mogoče zaupati, da nekaj skriva, da je le pokvarjena zarotnica in da bi jo bilo treba zapreti.

Z eno besedo: mediji so ustvarili vtis, da je Hillary ta, ki laže, ne pa Trump. Da je Trump ta, ki je normalen, ne pa Hillary, za katero je Trump to, kar je za Angelo nativistična, etnonacionalistična Alternativa za Nemčijo, ki hoče v državi prepovedati gradnjo džamij. Mediji Trumpa – karikaturo abnormalnih časov – potrebujejo. Ker je dober za ratinge. Nikoli ni dolgčas. Nikoli ne veš, kaj bo rekel. In vedno reče to, česa si sami ne upajo, domnevam. Zato mu jedo z roke. In zato oglasov ne potrebuje. Ni čudno, da je za predvolilne oglase porabil le drobiž – in da je tja do volitev zakupil 33-krat manj oglasnega prostora kot Clintonova. Kot kaže, je ocenil, da ga bodo mediji potrebovali tudi naslednjih osem let.

Trumpovi privrženci pravijo, da je Trump prihodnost, ki jo hočejo Američani, Clintonova pa je le preteklost, ki je Američani nočejo več. Hillary je morda res preteklost, ki je Američani nočejo več, toda Trump je dejansko le preteklost, ki jo hočejo belski moški – preteklost, ki bo črnce, priseljence, muslimane in ženske spet postavila tja, kamor sodijo.

Ko je Zach Galifianakis Clintonovo nedavno gostil v petminutnem komičnem šovu Between Two Ferns, ji je – zafrkljivo, cinično – namignil, kaj bi morala početi, če bi hotela premagati Trumpa: »Morali bi biti bolj rasistični.« Kar je bil kakopak le vic. A obenem tudi resnica: rasizem je le še vic. Ali bolje rečeno: rasizem je le vic, ki sam rasizem normalizira. To je noro, obsceno in sprevrženo – tako kot to, da imajo mediji za normalnega predsedniškega kandidata, ki ga sami primerjajo z Mussolinijem in Hitlerjem.