»Bolniki so prehitevali medicinsko stroko«

Prim. Červekova je od nekdaj rada sodelovala pri uvajanju novih postopkov in zdravil v slovensko onkologijo. Zraven je bila na primer pri uvajanju kemoterapije v 70. letih prejšnjega stoletja, vodila je uvajanje hormonske terapije pri raku dojk, pripišemo ji lahko tudi velik del zaslug za uvajanje paliativne oskrbe v slovensko medicino. Leta 2007 je na Onkološkem inštitutu dosegla ustanovitev oddelka za akutno paliativno oskrbo. Danes, pri svojih 80 letih, je v prvi vrsti zdravniških prizadevanj za uvedbo konoplje v slovensko medicino. Med drugim je članica strokovne skupine pri Zdravniški zbornici, ki je spisala prejšnji teden predstavljena priporočila za legalizacijo medicinske konoplje, novembra pa se bo tudi po njeni zaslugi začelo prvo izobraževanje slovenskih zdravnikov, ki so pripravljeni svojim bolnikom predpisovati konopljo.

Zdravniki ste prejšnji teden odločno podprli legalizacijo medicinske konoplje. Ali to pomeni, da so vrata legalizaciji odprta?

Ni vzroka, da bi uporabo konoplje v medicinske namene ustavili, niti strokovnega niti tehničnega. Škoda ni večja od koristi, ki bi jo uporaba prinesla.

Zdravniki, ki so podpirali legalizacijo medicinske konoplje, so bili še nedavno v precejšnji manjšini. Od kod ta preobrat?

Naši bolniki so prehitevali medicinsko stroko. Poučili so se s pomočjo interneta, kjer je sicer na voljo veliko resnih znanstvenih poročil, še več pa sumljivih in nestrokovnih trditev. In ker vsak verjame tisto, kar si želi verjeti, so si številni ustvarili vtis, da gre za čudežno zdravilo. Zato so se zatekli k samozdravljenju, predvsem pa k različnim zdravilcem. To pa prinaša veliko škodo, saj nekateri zdravilci, ki imajo seveda finančni interes, bolnike tudi odvračajo od standardnega medicinskega zdravljenja. Imamo zbranih kar nekaj zgodb, pri katerih se je to žalostno končalo. Ključni dejavnik zdravniške pobude za legalizacijo medicinske konoplje so zdravilni učinki pri nekaterih kroničnih boleznih in tudi raku ter v spoznanju, da je boljše, če bolnike zdravi zdravnik, kot pa ljudje, ki nimajo nikakršnega medicinskega znanja.

»Ni vzroka, da bi uporabo konoplje v medicinske namene ustavili, niti strokovnega niti tehničnega. Škoda ni večja od koristi, ki bi jo uporaba prinesla.«

Kako razširjeno je danes uživanje kanabinoidov med slovenskimi onkološkimi bolniki?

O tem nimamo uradnih podatkov. Prav zdaj si prizadevam urediti vse potrebno za izvedbo ankete o tem med bolniki na Onkološkem inštitutu. Po presoji pa bi rekla, da je delež onkoloških bolnikov, ki so že prišli v stik s konopljo ali njenimi izvlečki, več kot polovičen.

Kako ste se pravzaprav znašli v prvih vrstah zdravniških prizadevanj za legalizacijo medicinske konoplje?

Resno sem se s tem področjem začela ukvarjati šele leta 2014, ko me je profesor Andrej Kastelic povabil na seminar, ki ga je organiziral in na katerem naj bi govorila o uporabi konoplje v medicini. In ker na nobeno predavanje ne grem nepripravljena, sem začela sistematično brati strokovno literaturo in naenkrat sem postala »velik« strokovnjak«. Ne da bi si to posebej želela. Je pa verjetno imelo vlogo pri tem dejstvo, da sem kot ustanoviteljica paliativnega oddelka na Onkološkem inštitutu imela veliko opravka z bolniki v zadnjem obdobju življenja, pri katerih je uporaba medicinske konoplje najbolj razširjena in najbolj strokovno upravičena za obvladovanje simptomov. Prav tako me je od nekdaj zelo zanimalo uvajanje novih izzivov.

Je večdesetletna popolna prepoved uporabe konoplje v medicini povzročila veliko škode?

Rekla bi, da je to res. Rakave celice si med seboj niso enake, tumorsko tkivo je sestavljeno iz zelo različnih, heterogenih celic. In vsaka od teh celic ima drugačno »tarčo«, svojo Ahilovo peto, ki jo zdravniki lahko izkoriščamo pri poskusih zdravljenja. In danes vemo, da imajo nekatere tumorske celice tudi kanabinoidne receptorje, tj. tarčo za vpliv kanabinoidov na tumorsko rast. To pomeni, da ves ta čas nismo mogli preučevati ene od potencialnih novih tarč, ki bi lahko bile medicini na voljo v boju z rakom.

Torej je tudi v trditvah o tem, da konoplja lahko zdravi raka, kanček resnice?  

Vsekakor je nekaj na tem, a mora biti zdravljenje strokovno utemeljeno in dokazano učinkovito. Raziskave o tem pa so še v zelo zgodnji fazi. Kanabis nikakor ni univerzalno zdravilo za vse vrste raka. Je ena od možnih tarč v kombiniranem zdravljenju, ki ga sestavljajo sistemsko zdravljenje, kirurgija in obsevanje.

Ste v svoji klinični praksi kdaj naleteli na primer ozdravitve, ki bi ga lahko pripisali uživanju konoplje?

Ne. Onkologi gospoda Jako Bitenca, ki v javnosti redno promovira zdravilne učinke konoplje, že dolgo prosimo, naj nam pokaže enega samega bolnika, ki je imel z mikroskopsko preiskavo potrjenega raka, ki ni prejemal nobenega od ustaljenih postopkov onkološkega zdravljenja in ki naj bi ozdravel izključno z uživanjem kanabinoidov. In naj nam ga pripelje, da s kliničnimi preiskavami potrdimo, da raka ni več. Že več let se ne najde nihče.

Kako učinkovita pa je konoplja pri lajšanju bolezenskih simptomov, za kar bo, vsaj sprva, tudi uporabljana?

Gre za zelo koristen »pripomoček«, ki ima veliko prednosti. Danes za lajšanje simptomov v številnih primerih uporabljamo zdravila, ki imajo veliko stranskih učinkov, za terapevtski učinek pa so potrebni veliki odmerki. Uporaba kanabinoidov nam omogoča zmanjšanje odmerkov teh zdravil in hkrati poveča njihovo učinkovitost. In zmanjša neželene učinke. Kanabinoidni receptorji so razporejeni po celotnem organizmu. Konoplja ima zato mnogotere učinke na mnogotere simptome pri nekaterih težkih, kroničnih boleznih. Danes v uradni medicini za vsak simptom obstaja posebno zdravilo. Včasih se zgrozim, ko vidim, da pacient prejema 20 različnih zdravil. Konoplja pa lahko učinkovito nadomesti številna od njih.

»Danes v uradni medicini za vsak simptom obstaja posebno zdravilo. Včasih se zgrozim, ko vidim, da pacient prejema 20 različnih zdravil. Konoplja pa lahko učinkovito nadomesti številna od njih.«

Oblikovali ste izobraževalni program za zdravnike o zdravljenju s konopljo, ki se bo predvidoma začel novembra letos. Kaj jih je treba naučiti?

V prvi vrsti jim je treba predstaviti pomen in obstoj endokanabinoidnega sistema za homeostazo v zdravju in v bolezni. Predstaviti jim je treba zdravilne učinke konoplje in indikacije za njeno uporabo, s katerimi so številni zdravniki še vedno zelo slabo seznanjeni. Poučiti jih je treba o stranskih učinkih, uvajanju zdravila, spremljanju bolnika. Spodbuditi jih želimo tudi k odkritemu pogovoru z njihovimi bolniki in svojci.

Na podlagi česa se bodo zdravniki odločali, katera oblika zdravila je primerna za bolnika, kakšno naj bo razmerje med posameznimi kanabinoidi in kolikšen je pravilni odmerek? Obstajajo kakšne smernice?

Na Onkološkem inštitutu smo jih že izdelali. Konoplja ni eno samo zdravilo, temveč, če malo pretiravam, neskončno število različnih zdravil. Vsaka bolezen zahteva svojo recepturo glede na vsebnost in razmerje med THC in CBD, v osnovi pa različne bolezni zahtevajo različno razmerje med kanabinoidi, ki imajo psihoaktivne učinke, in kanabinoidi, ki vplivajo na imunski sistem in kronično sistemske vnetne procese. V nevrologiji, na primer pri multipli sklerozi in epilepsiji, imajo večji pomen slednji. Vemo pa, da je v večini primerov najučinkovitejša kombinacija obojih, saj delujejo sinergistično in izboljšajo učinke zdravljenja ob hkratnem zmanjšanju neželenih psihoaktivnih učinkov. V konoplji je prisotnih več deset različnih kanabinoidov. Večina je še zelo slabo raziskanih, a verjetno ima vsak od njih specifičen učinek, skupaj pa tvorijo sinergijo. Zato je tudi uporaba rastlinskih konopljinih pripravkov boljša možnost od čistih sintetičnih kanabinoidov.

Kolega je ob ugotovitvi, da smo na pragu legalizacije medicinske uporabe konoplje, dejal, da mora biti naslednji korak uzakonitev evtanazije.

Ob primeru doktorja Radana, ki nas je vse zdravnike zelo prizadel, sem prebrala veliko člankov na temo evtanazije. Pred tem se s tem vprašanjem nisem veliko ukvarjala, na Inštitutu se srečamo z razmeroma malo prošnjami bolnikov za evtanazijo, pa še v teh primerih gre bolj za nekakšen klic na pomoč kot dejansko željo po takojšnjem končanju življenja. V državah, v katerih sta legalizirana evtanazija ali pomoč pri samomoru, imajo izjemno razčlenjen večstopenjski sistem odločanja o tovrstnih prošnjah, zelo dober nadzor in zelo dobro strokovno organizirano paliativno oskrbo. Prvi pogoj za razmišljanje o smiselnosti evtanazije sta izkoriščenost in učinkovitost vseh možnosti, ki jih ponuja paliativna oskrba. Slovenija po mojem mnenju v tem trenutku ni ne strokovno ne pravno dovolj zrela država, da bi si v tem trenutku lahko privoščili legalizacijo evtanazije, bi jo pa ob izpolnjenih pogojih bila sama pripravljena podpreti. Ne strinjam se s tistimi zdravniki, ki hitijo obsojati pozive k uzakonitvi evtanazije, ne da bi o tem vprašali za mnenje bolnika z neobvladano, neozdravljivo boleznijo.

Kot ustanoviteljica paliativnega oddelka na Onkološkem inštitutu imate z umirajočimi veliko izkušenj.

Vsi si predstavljajo, da je proces umiranja nevzdržen in poln trpljenja. A velika večina ljudi ima mirno pot umiranja in pri tem ne potrebujejo ničesar, še najmanj pa morebitnih invazivnih zdravniških posegov. Ko se začne odpoved delovanja ključnih vitalnih organov, se najprej začne zmanjševati možganska funkcija. Možgani so namreč velik porabnik energije, ki pa je zaradi okvarjene presnove začne primanjkovati. Možganski centri za bolečino, strah izgubljajo sposobnost zaznav in bolnik zaide v stanje, podobno narkozi, v katerem pa se svoje okolice mogoče zaveda bolje, kot je morda videti na prvi pogled. Prav zato bi bolniki potrebovali več navzočnosti bližnjih. Pri nas jih mnogo preveč umre samih in zapuščenih.