Med dvema smrtma

Zakaj bi morali ameriške predsedniške volitve odpovedati

Ko pride ameriška predvolilna kampanja oktobra v sklepno fazo, vsi pričakujejo »oktobrsko presenečenje« – dogodek, s katerim bo skušal nekdo, ena ali druga stran, spremeniti potek volitev in volilni izid. Ko pride oktober, Američani napeto čakajo bombo, neke vrste »razodetje«. Tako je bilo vedno. Leta 2000 so tik pred volitvami razkrili, da so Georgea W. Busha pred leti aretirali, ker je vozil pijan, leta 2008 pa so tik pred volitvami razkrili, da je Obamova teta Zeituni v Ameriki ilegalno.

Leta 1964 je kot oktobrsko presenečenje delovalo medijsko razkritje, da je Walter Jenkins, visoki pomočnik predsednika Johnsona, gej in da fante peca na javnih straniščih. Amerika je bila šokirana! Bela hiša je Babilon, bordel! Čas je za spremembo! Da ne bi ostalo pri tem, so poskrbeli Kitajci, ki so tik pred ameriškimi volitvami testno detonirali svojo prvo atomsko bombo, in Sovjeti, ki so – prav tako tik pred ameriškimi volitvami – odstavili velikega reformatorja Nikito Hruščova. Zamenjal ga je neostalinistični Leonid Brežnjev, ja, trda roka. Sporočilo oktobrskega presenečenja, za katero so poskrbeli Sovjeti in Kitajci, je bilo nedvoumno: hladna vojna se stopnjuje, zato Amerika potrebuje izkušenega voditelja, ne pa demagoškega diletanta, kakršen je bil Barry Goldwater, kandidat republikanske stranke. In Johnson je bil ponovno izvoljen.

Če bo Trump izvoljen, pomeni, da ga bo izvolila demokracija – in to pomeni, da bo demokracija izvolila diktatorja.

Štirideset let kasneje je bilo oktobrsko presenečenje ravno nasprotno: tik pred volitvami je v javnost prišel video, v katerem je Osama bin Laden povedal, da je bil on tisti, ki je organiziral teroristični napad na Ameriko (z rušenjem Svetovnega trgovinskega centra vred), da se vojna šele začenja in naj se Američani pripravijo na najhujše. Sporočilo tega oktobrskega presenečenja je bilo na dlani: teror se bo stopnjeval, zato Amerika potrebuje izkušenega predsednika, preverjenega borca proti terorju, ne pa diletanta, kakršen je bil John Kerry, kandidat demokratske stranke, nekdanji protivojni hujskač. In Bush je bil ponovno izvoljen.

Leta 1980, ko sta se udarila demokratski kandidat Jimmy Carter, sicer tedanji predsednik, in republikanski kandidat Ronald Reagan, nekdanji holivudski B-zvezdnik, pa je bilo oktobrsko presenečenje to, da ni bilo oktobrskega presenečenja. Reaganov predvolilni štab, ki naj bi se ustrašil, da bo Carter tik pred volitvami izposloval osvoboditev 52 ameriških talcev, ki so jih vse tja od »islamske revolucije« zadrževali v Iranu (to bi bilo res pravo oktobrsko presenečenje), naj bi bil skrivaj podkupil iranske oblasti, da talcev niso osvobodile (to je kasneje potrdil tudi iranski predsednik Banisadr). Ker oktobrskega presenečenja tako ni bilo, je bil izvoljen Reagan. Nekaj minut po inavguraciji so iranske oblasti osvobodile ameriške talce. Po 444 dneh.

Oktobrska presenečenja

Letos je kakopak največje oktobrsko presenečenje to, da je Donald Trump še vedno v bitki za Belo hišo. Nič manjše oktobrsko presenečenje pa ni, da je v bitki za Belo hišo še vedno Hillary Clinton. Bolj splošno rečeno: pravo oktobrsko presenečenje je letos prav to, da ameriških predsedniških volitev niso preprosto odpovedali.

Drugače kot prejšnja leta, ko so Američani pred volitvami čakali na oktobrsko presenečenje, magično novico, tektonsko razkritje, ki bo spremenilo potek volitev, se letos oktobrsko presenečenje zgodi vsakih pet minut. Vsakih pet minut se zgodi kaj, kar bi kandidata sicer – v normalnih okoliščinah, v vsaki prejšnji predvolilni kampanji – odpisalo, pokončalo, odneslo, diskvalificiralo. Ne bi se več pobral. Ne letos: oba, Trump in Clintonova, kljub popolnemu viharju oktobrskih presenečenj ostajata v tekmi. Neck to neck. In ja: cheek to cheek. Nobeden ne odpade. Ravno nasprotno: oktobrska presenečenja ju vlečejo še bolj skupaj, ja, zbližujejo ju, tako da izgledata kot ločenca, ki se na sodišču tolčeta za skrbništvo nad otrokom. Odvetniški ekipi obeh »klientov« delata nadure – z vnemo stahanovskega stroja.

Oktobrskemu presenečenju, ki kompromitira Clintonovo, takoj sledi oktobrsko presenečenje, ki kompromitira Trumpa. In nasprotno. Neprestano. 24 ur na dan, 7 dni na teden. V nedogled. Ko portal WikiLeaks razkrije mejle, ki kompromitirajo Clintonovo (njeno skrivno božanje bankirjev in Wall Streeta), takoj priletijo posnetki, ki kompromitirajo Trumpa (njegovo nekonsenzualno božanje žensk). In ko prileti poročilo, ki razkrije Trumpovo tajno poslovanje s Kubo, takoj prileti sporočilo, da FBI ponovno preiskuje Hillaryjino sporno ravnanje z mejli, ki so vsebovali državne tajnosti in skrivnosti, ali natančneje – da se je FBI, čeprav je preiskavo prej že ustavil, zdaj zapičil v nekaj, kar je bilo v mejlih, ki sta jih s »skupne naprave« (laptop) pošiljala Huma Abedin, Hillaryjina desna roka (njena asistentka št. 1, njena zaupnica št. 1), in Anthony Weiner, njen mož in eks kongresnik, ki je leta 2011 odstopil, ker so ga zasačili pri sextingu. Različnim ženskam, ki jih sploh ni poznal, je pošiljal svoje obscene, gole fotke, če smo že ravno pri tem, nedavno pa se je celo izkazalo, da naj bi bil obscene sexte pošiljal tudi neki 15-letnici: »Tisto napeto pičko ti bom razbil tako močno in tako pogosto, da boš še en teden curljala in šepala.« S Trumpom bi bila odličen par.

Oktobrska presenečenja se torej medsebojno žrejo, tako da Američani letos nimajo le inflacije oktobrskih presenečenj, temveč vojno oktobrskih presenečenj, ki ločencema – Trumpu in Clintonovi – ne daje nobene možnosti, da bi se ločila. Porota je še vedno zunaj.

Logika letošnjega oktobrskega presenečenja je inverzija logike oktobrskega presenečenja iz leta 1964. Tedaj so za oktobrsko presenečenje, ki je kompromitiralo Lyndona B. Johnsona, demokratskega kandidata, poskrbeli sami Američani, za oktobrsko presenečenje, ki je kompromitiralo Barryja Goldwaterja, republikanskega kandidata, pa je poskrbela tujina (Sovjetska zveza, Kitajska). Danes za oktobrska presenečenja, ki kompromitirajo Clintonovo, demokratsko kandidatko, skrbi tujina (ruski hekerji, Putin, WikiLeaks), za oktobrska presenečenja, ki kompromitirajo Trumpa, pa skrbijo sami Američani.

Že to, da sta si Clintonova in Trump tako blizu in da je mogoče Trumpovim škandalom stalno »pravno« kontrirati s Hillaryjinimi škandali, pove vse o tem, da imajo Američani letos pred sabo kandidata, o kakršnih navadno v resničnostnih šovih odločajo s televotingom. In dalje: to, da oba kar kličeta oktobrska presenečenja (da sta potemtakem njuni karieri dobesedno snov, iz katere so oktobrska presenečenja), pove, da bi socialist Bernie Sanders gladko postal ameriški predsednik, če bi po tesnem porazu na strankarskih volitvah nastopil kot predsedniški kandidat tretje stranke, magari stranke ljubiteljev kubanskih cigar.

Privatizacija politike

Toda to, da sta kandidata, ki kar kličeta oktobrska presenečenja in ki sta z njimi dobesedno zlizana, še vedno v tekmi za Belo hišo, pove še nekaj drugega: da sta oba živela in poslovala tako, kot da ne bosta nikoli kandidirala za Belo hišo. Kdor kani kandidirati za tako visoko politično funkcijo, v življenju ne počne reči, ki sta jih počela Clintonova in Trump, saj že vnaprej ve, da bi ob kandidaturi vse to neizbežno prišlo za njim ter ga brutalno kompromitiralo in diskvalificiralo – mediji bi vse to pompozno izbrskali in obesili na največji zvon.

Ni zvona, na katerega bi lahko obesili vse Trumpove delikte, toda tu lahko vedno rečete: Trump ni bil nikoli politik, zato tudi ni nikoli razmišljal, kaj bi mu lahko v prihodnosti ogrozilo ali pokvarilo kandidaturo za Belo hišo.

S Clintonovo je kajpada drugače: vse življenje je že v politiki. Bila je prva dama, senatorka in zunanja ministrica, karierna političarka, pa je politiko kljub temu neprestano mešala s poslom – »predavala« je bankirjem Goldmana Sachsa, z možem, nekdanjim ameriškim predsednikom, pa furala družinsko podjetje, Clinton Foundation, očitno misleč, da bo njeno navzkrižje interesov izgledalo simpatično in pošteno, ker je zvezda.

Tako kot je bil Trump vzvišeno prepričan, da mu je, ker je zvezda, dovoljeno otipavanje žensk, je bila Clintonova vzvišeno prepričana, da ji je dovoljeno mešanje politike in posla. Rečete lahko le: neprevidnejša in nespamentnejša ne bi mogla biti. Glede na to, da je bila njena pot do pohlepa tlakovana z »dobrimi nameni« (Clinton Foundation je navsezadnje filantropska organizacija), pa lahko rečete tudi: sentimentalnejša ne bi mogla biti.

Clintonova lahko le upa, da si Američani 8. novembra ne bodo rekli: Če bi Bog hotel, da je izvoljena Hillary Clinton, potem ne bi ustvaril Donalda Trumpa!

Ja, morala bi vedeti. Toda težava ni v tem, da tega ne bi vedela, pač pa v tem, da ji je bilo očitno povsem vseeno in da se ji je to zdelo popolnoma legitimno in normalno. Ko je nedavno rekla, da »hoče poročiti javni in zasebni sektor«, ste se lahko le nasmehnili, še toliko bolj, ko se je – po zaslugi WikiLeaksa – izkazalo, da je bankirjem z Wall Streeta (Goldman Sachs, BlackRock), ki jim je skrivaj predavala, povedala, da tega, kar govori zasebno (ko je med njimi), ne more reči tudi javno (ko je med ljudstvom), in da ima o stvareh »javno in zasebno mnenje«. Počela je le to, kar Trump počne že vso predvolilno kampanjo: politiko meša z biznisom. Nedavno je v Washingtonu, nedaleč od Bele hiše, odprl nov hotel, Trump International Hotel – in tiskovna konferenca, ki jo je priredil v njem, je bila oboje, predvolilni in poslovni dogodek.

Tako je, ko gre politika na trg. Tako je, ko politika postane podjetje. Tako je, ko se politika privatizira.

Na eni strani je Trump, ki trži svoje ime: kdor mu plača, lahko njegovo ime – njegov brend – prilepi na svojo stavbo, na svoj hotel, na svoje igrišče za golf, na svoje podjetje. Na drugi strani pa je Clintonova, ki svoje ime – no, svoj brend – prav tako trži: kdor ji plača oziroma kdor se filantropsko poveže s Clintonovo fundacijo, lahko računa nanjo. Ironija je v tem, da skušata oba na svojo stran pritegniti proletariat; obljubljata mu, da ga bosta dvignila in odrešila, kar pomeni, da zapeljujeta natanko tiste, ki so jih takšni, kot sta onadva, izdali, pretentali, opustošili, marginalizirali in deklasirali – potemtakem natanko tiste, ki pred takšnimi, kot sta onadva, bežijo, in proti takšnim, kot sta onadva, nenehno bentijo in besnijo. Kupčijo ponujata natanko tistim, ki jima za uporabo njunega imena – brenda – ne morejo plačati.

Volivci, na katere merita, nimajo izbire – ujeti so med dve smrti. Med bogataša, ki se delata, da sta žrtvi zarot in elit. Med insajderja, ki se delata, da sta outsiderja. Med sili statusa quo, ki se delata, da sta vstajnici. Med parvenija, ki delavce, brezposelne, reveže in deklasirance prepričujeta, da Amerika ni razredna družba, ampak da v njej vsakdo uspe že s tem, ko se tam rodi. Med kontrarevolucionarja, ki hlinita, da sta revolucionarja. Med elitista, ki hočeta vzgajati nacijo. Med privilegiranca, ki rohnita proti bankam in Wall Streetu, a sta jih oba dobro molzla. Med 70-letnika, ki Ameriki obljubljata novo mladost. Med nekdanjo pro-life navijačico Barryja Goldwaterja, ki je v Teksasu nove volivce rekrutirala z Biblijo v roki, in nekdanjim pro-choice demokratom, ki nastopa kot perverzni, kruti, zamerljivi, maščevalni Bog Stare zaveze in ki grozi s koncem Amerike (in sveta), če bo izvoljena ženska, ne pa on (Hillary bo sprožila III. svetovno vojno!). Med tajkuna, ki je od kapitalizma vzel le najslabše, le njegove slabe strani (ne plačuje davkov, nateguje investitorje, zadolžuje se, a ko bi moral dolg vrniti, razglasi bankrot, ne plačuje podizvajalcev, spušča se v posle, na katere se ne spozna, profitira, ko drugi izgubljajo, celo pri golfu goljufa, poslovnim partnerjem – piše Newsweek – kaže ženine gole fotke ), in političarko, ki je prepričana, da je na vrsti za prestol, ki ga je prej zasedal njen mož, Bill Clinton (in ki ga bo nekoč, pač po logiki dinastičnega načela, zasedla njuna hči, Chelsea Clinton, ki jo že medita za »velike reči«).

Trump je kandidat spletne nacije, kandidat nacije spletnih forumov, teh naglih sodišč, teatrov vsakdanje krutosti, junaške anonimnosti, oportunistične primitivnosti.

Trumpov stolp

Ne, letošnja predvolilna kampanja ni le vojna oktobrskih presenečenj, temveč tudi vojna prestolov (ne spreglejte Trumpove dinastije, ki je v vrsti za prestol, z Ivanko na čelu), vojna mučenikov ( ja, oktobrska presenečenja v očeh njunih volivcev le potrjujejo, da sta res žrtvi zarot) in vojna dveh paranormalnih realnosti. Na eni strani je Trump, ki je vse, kar ve, pobral v smeteh, pri patologiji spletnih forumov, tabloidnih tračev, teorij zarot in resničnostnih šovov, na drugi je Clintonova, ki je vse, kar ve, pobrala v zaležanih, pokvarjenih, umazanih, hudo nasmetenih institucijah, skozi katere se je desetletja prebijala. Na eni strani je Trump, kralj iz zlate palače (Trump Tower), ki delavce prepričuje, da je eden izmed njih, del »prave Amerike«, na drugi je Clintonova, kraljica ljudskih src, ki je v zadnjih desetih letih – v spregi z možem – zaslužila 139 milijonov dolarjev in ki delavce, velike poražence zadnjih desetih let (žrtve strašnega bogatenja elit, stagnacije, ekonomske neenakosti, revščine, vse slabšega zdravja, socialne smrti, političnega cinizma in resničnostnih šovov), zdaj prepričuje, da je ena izmed njih, del »prave Amerike«. Ko je bankirjem z Wall Streeta v tistih predavanjih povedala, da se je zdaj, ko sta z možem tako obogatela in ko živi tako, kot živi, precej odmaknila od srednjega razreda, je le razkrila vse večji prepad, ki politiko ločuje od ljudstva in demokracije. Večino zakonov, ki jih sprejme politika, itak napišejo in zlobirajo elite.

Med zasebnimi interesi Hillary Clinton in njenim služenjem javnosti je hudo navzkrižje. A ima srečo – proti sebi ima kandidata, ki ni zasenčil le njenih navzkrižij interesov, temveč tudi sam koncept navzkrižja interesov. Rekel je, da v Ameriko prihajajo Mehičani, ki so posiljevalci, a se je potem izkazalo, da je tudi sam serijski spolni nadlegovalec žensk, spolni predator, ki misli, da lahko z ženskami počne, kar hoče. Delavcem govori, da jih bo odrešil, obenem pa se pritožuje, da so preveč plačani (če ne pozabimo, da podizvajalcev sistematično ne plačuje). Govori, da bo ustavil Kitajsko, ki Američanom krade delovna mesta in zaslužek, a se izkaže, da je gradbeni material za svoje »neverjetne« in »osupljive« projekte kupoval prav pri kitajskih podjetjih. Napove, da bo izgnal vse ilegalne priseljence, a se izkaže, da je sam zaposloval ilegalne priseljence.

In seveda, neprestano govori o skorumpiranem, pokvarjenem sistemu, »pokvarjeni Hillary«, korupciji in kriminalcih, ki menda vodijo Ameriko, toda poglejte le Trump Tower, njegovo zlato – »neverjetno« in »osupljivo« – stolpnico na Peti aveniji (»finančni in estetski uspeh«), 11-krat višjo od Bele hiše, dragulj v njegovi kroni (tu je leta in leta snemal resničnostni šov The Apprentice, tu je napovedal predsedniško kandidaturo), pa boste videli korupcijo in pokvarjenost babilonskih razsežnosti. Kdor hoče videti, kako bi Trump vladal Ameriki, pravijo Max Abelson, Jesse Drucker in Zachary R. Mider (Bloomberg), mora pogledati le graščino, v kateri že vlada. V Trumpovi stolpnici je živel tip, prekupčevalec z nepremičninami, ki so ga obsodili in zaprli, ker je nekomu razrezal obraz, tu je živel tip, lastnik deluxe transportnega podjetja, ki so ga obsodili in zaprli zaradi tihotapljenja kokaina, tu je živel tip, vodja nogometne zveze, ki so ga obsodili in zaprli zaradi goljufij, tu v hišnem zaporu živi tip, prav tako nogometni funkcionar, ki je obtožen podkupovanja, tu je živel tip, izterjevalec dolgov, ki so ga obsodili in zaprli, ker je fural Ponzijevo shemo, tu je živel tip, obtožen izsiljevanja in gangsterizma, tu je živel tip, art dealer, ki so ga obsodili in zaprli, ker je fural ilegalno hazardersko mrežo, tu je živel tip, ki je bil zveza med to hazardersko ilegalo in ruskimi oligarhi (jasno, obsodili so ga in zaprli, njegovo ženo tudi), tu je živel tip, ki so ga obsodili in zaprli, ker je naročil umor poslovnega tekmeca, tu je živel tip, ki so ga obsodili in zaprli zaradi davčne utaje, tu je živel tip, preprodajalec rabljenih avtomobilov, ki so ga obsodili in zaprli, ker je ogoljufal banko, in tu je – očitno pod krinko panamskega kupca – živel

Jean-Claude Duvalier, alias »Baby Doc«, zrušeni haitijski diktator. Stolpnico, ki ima 58 nadstropij (Trump pravi, da jih je 68), je v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja menedžiral tip, ki ga je Trump najel takoj po prihodu iz ječe, kjer je sedel, ker je skušal nekega zveznega agenta podkupiti, da bi spustil trikratnega morilca.

Rekel bom le to: Trumpov Tower je slaba soseska, pred kakršnimi svari Trump.

Smetišče vrača udarec

Če bo Donald Trump postal ameriški predsednik, bo dal prvi dan po zmagi najprej zapreti Hillary Clinton, takoj zatem bo tožil še vse ženske, ki trdijo, da jih je v preteklosti spolno nadlegoval in spolno napadal, otipaval in grabil, ob koncu dneva pa bo kaznoval še vse ženske, ki so splavile. Ženske lažejo, pravi. Ni predsodka, ki ga ne bi ljubil. In pravna država mora služiti predsodkom. Trump pravno državo razume tako, kot jo razumejo vsi tisti anonimni ljudje, ki se zbirajo na spletnih forumih – kot naglo sodišče. Toda predsodki pogosto vodijo v tragedije – in katastrofe.

Leta 1989 je bila v newyorškem Centralnem parku ponoči napadena in brutalno posiljena džogerka, 28-letna Trisha Meili, ki je bila potem skoraj dva tedna v komi. Policija je hitro prijela pet temnopoltih fantov, mlajših najstnikov, starih od 14 do 16 let. Hitro so jih tudi obtožili – za napad, posilstvo, poskus umora. Trump ni omahoval. V vse največje newyorške časopise je dal celostranski oglas, v katerem je terjal, da v New Yorku ponovno uvedejo smrtno kazen. Kar pomeni, da je za najstnike terjal smrtno kazen. Terjal je eksekucijo otrok. »To jih bo prestrašilo,« je rekel. »Te nasilneže in morilce hočem sovražiti. Naj trpijo.« V intervjuju za CNN je dodal: »Težava naše družbe je v tem, da je žrtev brez pravic, kriminalec pa ima neverjetne pravice. Če hočemo kaj spremeniti, potem potrebujemo sovraštvo.« Če bi internet tedaj že obstajal, bi bil Trump kralj forumov. Populistična retorika njegovega oglasa – »Vrnite smrtno kazen!« – je podžgala, vnela in zastrupila javno mnenje, da je terjalo linč. In res, naslednje leto so peterico obsodili, resda ne na smrt, kot je zahteval Trump, temveč na dolge zaporne kazni (od pet do 15 let). Najstniki so trdili, da so nedolžni in da tega niso storili, toda to ni nikogar zanimalo. Trump je ustvaril eksplozivni »moralni« kontekst, v katerem so jih morali obsoditi in zapreti.

Toda nekaj let kasneje se je izkazalo, da so fantje res nedolžni in da tistega posilstva niso zagrešili. To je pokazala analiza DNK, obenem pa so našli tudi moškega, ki je vse priznal – napad in posilstvo. Fante, ki bi jih dal Trump usmrtiti, so izpustili, pred dvema letoma pa so jim izplačali tudi orjaško odškodnino.

Trump ni padel na kolena, pač pa je še naprej vztrajal, da so krivi. Črnci? Logično! Le kako bi lahko bili kaj drugega kot krivi? »Ti fantje nimajo ravno angelske preteklosti ... Skušajte prisluhniti dejstvom,« je rekel. Trump je kakopak zadnji, ki bi prisluhnil dejstvom. Katerimkoli dejstvom. Dejstva si sam izmišlja. Ali bolje rečeno: dejstvo je le to, kar si sam izmisli. Trump je trol, ki si izmišlja svojo realnost. Zato si dejstva in realnost izmišljajo spletni forumi in spletni troli. Veliko laganja, veliko konspirologije, veliko sovraštva, pa je.

In Trump je natanko to: predsedniški kandidat spletne nacije, predsedniški kandidat nacije spletnih forumov, teh inkubatorjev trumpizma, teh naglih sodišč, teh dolgih naštevanj tistih, ki bi jih bilo treba takoj pobiti, zapreti ali izgnati, teh teatrov vsakdanje krutosti, junaške anonimnosti, oportunistične primitivnosti, seksualne potence in patološkega narcizma, teh ognjemetov nestrpnosti, sovražnega govora, agresivne dezinformiranosti, nativistične vzvišenosti, rasizma, multifobičnosti, vulgarne alergičnosti na dejstva, detajle, intelektualce, ekologijo, feminizem in politično korektnost ter obscene prepričanosti o svojem prav in svoji nezmotljivosti, teh vnaprejšnjih simulacij letošnje ameriške predvolilne kampanje, teh zbirališč trolov, ki govorijo na osnovnošolski ravni, ki svoje mnenje ponujajo kot politično rešitev in ki terjajo katarzo. Kot Trump.

Toda to, da je Trump še vedno v tekmi in da se obnaša, kot da je že predsednik, ne govori le o tem, kako slaba in neučinkovita izbira je Clintonova, temveč tudi o tem, kako zelo so vsi skupaj podcenili mentaliteto spletnih forumov, ki hočejo katarzo, in kako zelo so obenem podcenili jezo, frustriranost, užaljenost in deklasiranost vse bolj nevidnega, a vse bolj radikaliziranega in zrevoltiranega delavskega razreda, ki ga je hladni stroj neoliberalnega kapitalizma – z globalizacijo, robotizacijo, digitalizacijo, zapiranjem tovarn, selitvami delovnih mest in blaginje v tujino, nenehnim razlaščanjem, krizami in recesijami, socialnim poniževanjem – predelal v smeti, organske odpadke družbe, ali kot jim pravijo, white trash. Za vso to množico deklasirancev, ki je nekoč volila demokrate, ki jo je politika zapustila, ki jo je ekonomija odpisala in ki je v zadnjem desetletju ali dveh vse izgubila ali pa ima vsaj občutek, da stalno le izgublja (in da je žrtev zarote, elit, politike ipd.), so si izmislili kopico pejorativnih vzdevkov (»waste people«, »clay-eaters«, »tackies«, »mudsills«, »hillbillies«, »white niggers«, »degenerates«, »rednecks«, »trailer trash«, »swamp people«), da bi jo lažje ignorirali in odpisali kot nekaj patološkega in ničvrednega, celo odvratnega in zasmrajenega, povsem odvečnega in nepotrebnega.

Prava amerika

Vsekakor, vse te ljudi, ki si v očeh političnih in finančnih elit niso več zaslužili niti spoštovanja niti zaščite, so lahko odpisali, niso pa mogli odpisati njihove jeze, njihove tesnobe, njihovih frustracij in njihove paranoje, ki jih je zdaj – namesto levice! namesto demokratske stranke! namesto Hillary Clinton! – amfetaminsko pograbil lažni prerok, Donald Trump, zato tudi ne preseneča, da jih šarlatansko svari: »Če se lahko borijo proti meni, ki imam brezmejna sredstva za obrambo pred njimi, kaj lahko potem storijo šele vam! Kradejo vam delovna mesta, varnost, izobraževanje, zdravje, versko svobodo, drugi ustavni amandma, tovarne, domove in še veliko več.« In ja: zdaj jim bodo ukradli še volitve! Vsaj tako zagotavlja Trump, ki pravi, da bo volilni izid priznal le, če bo zmagal. Če ne bo zmagal, pomeni, da so bile volitve ukradene. Vidite, nočejo vas! Vaš glas ne šteje!

In ko je rekel, da volilnega izida ne bo priznal, ker bodo volitve ukradene, so bili vsi šokirani, zgroženi in ogorčeni. Kaj takega! Ta človek prezira demokracijo! To – nepriznavanje volilnega izida – ni ameriško! To je neameriško!

Danes se vidi, da bi socialist Bernie Sanders gladko postal ameriški predsednik, če bi nastopil kot predsedniški kandidat tretje stranke, magari stranke ljubiteljev kubanskih cigar.

Toda če pomislite malce bolje, to niti ni ravno tako zelo neameriško: to, kar Trump govori, je Amerika itak vedno počela. Na ameriško-mehiški meji bo zgradil zid. Grozno! Toda Amerika je lep kos tega zidu že zgradila – ja, zid že obstaja. Trump ga bo le dogradil.

Izgnal bo ilegalno priseljene Mehičane. Strašno! Toda to Amerika že počne: vsako leto jih deportira na stotisoče, vsako leto jih na stotine umre na meji, ob meji jih lovijo in šicajo patriotski entuziasti. In ja, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so – v okviru operacije »Wetback« – deportirali več kot milijon Mehičanov. Trump ljubi Putina, diktatorja. Šokantno! Toda: mar ni Amerika vedno ljubila diktatorjev? Trump je rasist. Grozno! Toda: mar ni bila Amerika vedno rasistična, doma (sužnjelastništvo, segregacija, linči, policijske likvidacije črncev) in v tujini (Filipini, Japonska, Vietnam, Bližnji vzhod)? Trump je protekcionist? Toda: mar ni Amerika vedno mislila le nase? Mar ni vedno in povsod – tudi z vojnami – varovala le svojih interesov? Trump ne zaupa ameriškim zaveznicam? Toda: jim je Amerika sploh kdaj zaupala? In tako dalje.

Amerika že ves čas počne to, kar Trump govori. Trump le opisuje Ameriko. Tega politiki navadno ne počnejo. Slabe, mračne strani Amerike zamolčijo, toda prav te slabe, mračne strani Amerike so resnica Amerike. Trump je populist, ki se mu je zmešalo. Populist, ki pove, koga vse bi pobil ali zaprl ali izgnal. Ali bolje rečeno: Trump govori tako, kot govori populist, ki ne bi bil nikoli izvoljen, ker bi bil izvoljen ta, ki bi potem vse to zares počel.

Kar pa ne pomeni, da Trump, če bo izvoljen, tega ne bo počel. Tisti, ki še vedno verjamejo v unikatnost in veličino ameriške demokracije, pravijo, da bi se Trump po izvolitvi normaliziral. Nehajte: leto in pol je že vse, kar počne, povsem abnormalno, po izvolitvi pa naj bi začel nenadoma početi same normalne reči? In dalje: ali lahko človek, ki je vse življenje nastopal kot tiran in diktator (v šovu The Apprentice je to »vlogo« še dodatno izpilil), postane demokrat, ko je izvoljen za ameriškega predsednika? In končno: Trump je konsistenten le v eni stvari – v svoji abnormalnosti.

Če bo izvoljen, pomeni, da ga bo izvolila demokracija – in to pomeni, da bo demokracija izvolila diktatorja. Clintonova pa lahko po drugi strani le upa, da si Američani 8. novembra ne bodo rekli: Če bi Bog hotel, da je izvoljena Hillary Clinton, potem ne bi ustvaril Donalda Trumpa!

In ko bo vsega tega enkrat konec, se bo eden izmed njiju preselil v Belo hišo, drugi se bo vrnil k svojim milijonom, ljudstvo pa bosta vrgla psom.