Aleksander Doplihar, vodja ambulante Pro bono

»Kuštrin se bori za elito. Zadnja stavka zame ni bila stavka zdravnikov, ampak stavka gospodov.«

Aleksander Doplihar že 15 let vodi ambulant o , namenjeno ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Do osamosvojitve je bil direktor združenega zdravstvenega doma Kamnik, Domžale in Litija. Leta 1991 se je upokojil in potem spoznal, da precejšen del prebivalstva nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja – čeprav naj bi imel vsaj na deklarativni ravni v Sloveniji vsak zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tako je s podporo ljubljanske mestne občine, Slovenske filantropije in Karitasa leta 2001 prevzel vodenje ambulante Pro bono. V očeh javnosti je postal zdravnik, ki jemlje Hipokratovo prisego zares. Ali pa zdravnik, ki rešuje ugled svojega ceha. V tem času je prejel veliko nagrad, lani tudi odlikovanje predsednika republike Boruta Pahorja. Čeprav se zaradi poškodbe kolena iz otroštva težko giblje, vsak teden iz Kamnika še vedno prihaja na delo v Ljubljano. Tudi ta teden je prišel, sredi zdravniške stavke.

Lahko na podlagi stanja pacientov, ki prihajajo k vam, sklepate, kakšno je splošno zdravje družbe? 

Lahko. Čeprav naj gospodarske krize ne bi bilo več, šele zdaj z nekakšno zakasnitvijo čutimo vse njene posledice.

Kako?

Zadnji dve, tri leta spet opažamo rast števila ljudi, ki so zboleli in ki nimajo osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Vsak teden dobimo okrog sedem novih pacientov, ki so popolnoma na dnu, brez vsega. Danes so to večinoma tisti, ki so izgubili delo in nikoli niso imeli redne zaposlitve. To so recimo delavci, ki so delali bodisi kot samostojni podjetniki, tudi obrtniki ali delavci iz drugih bivših republik nekdanje Jugoslavije, ki so v Sloveniji izgubili delo, posledično pa tudi status in zdravstveno zavarovanje.

Nekoč ste pomagali predvsem izbrisanim, na njih še naletite?

Številni so se sicer med tem ali odselili, pomrli ali pa smo jim uredili status. Nekoč smo obravnavali tudi do 1500 izbrisanih, zdaj jih imamo okoli 50, ki še vedno nimajo urejenega statusa in še vedno niso dobili odškodnine. Čeprav naj bi bil ta problem rešen, kot pravi država, jim torej mi še vedno pomagamo. Druga večja skupina so Romi. Njihovo število je v zadnjem desetletju ostalo praktično nespremenjeno. Tretja skupina pa so brezdomci, zaradi katerih je bila pravzaprav ta ambulanta sploh ustanovljena. Poleg omenjenih imamo vsako leto še okrog 400 naključnih obiskovalcev, takšnih, ki se po spletu okoliščin znajdejo v Sloveniji brez vsakršne dokumentacije.

Kaj pa bolezenski znaki najbolj prizadetih, so se ti v zadnjih petnajstih letih, odkar obstaja ambulanta, kaj spremenili?

Ne, obolevnost ali znaki so večinoma isti. Vsi ti ljudje, prej izbrisani in pozneje Romi ter zdaj bivši samostojni podjetniki, živijo v neurejenih socialnih razmerah, nimajo denarja, službe, stanovanj, zaradi česar je v glavnem pri skoraj vseh v ospredju nekakšna situacijska psihoza, ki jih sili, da v tej stalni napetosti, nespečnosti, preprosto ne morejo ali ne dobijo osnovnega zagona za življenje. Posledica teh psihoz je, recimo, da kadijo ali da so vdani alkoholu, gre predvsem za moške. Iz tega potem izvirajo najrazličnejši zdravstveni zapleti.

Sistem je tik pred razpadom, ker so na žalost sindikat, zdravniško društvo, zdravniška zbornica in nekaj časa celo ministrstvo javni zdravstveni sistem silili v smer amerikanizacije.

Zdi se, da v tej vaši ambulanti za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja nase jemljete breme vseh največjih težav našega zdravstvenega sistema. Drži?

Ko smo ustanavljali to ambulanto, smo na občnem zboru ponavljali, da je to zgolj začasni projekt, ki bo trajal morda leto ali dve. Tako smo tedaj mislili. Naša glavna ideja je bila, dajmo politiki možnost, da sistemsko kaj uredi, da torej tudi najbolj prizadeti dobijo osnovno zdravstveno oskrbo. A se po 15 letih ni zgodilo nič bistvenega. Kaže, da je država problem enostavno prevalila na naše ambulante, ki postajajo tako rekoč del zdravstvenega sistema. Po novem imamo tudi ambulanto v Mariboru, ki bo letos praznovala desetletnico, imamo ambulanto v Kopru, ustanovljena je še ambulanta v Velenju, pred ustanovitvijo pa so še ambulante v Ptuju, Kočevju in Celju, kjer je prav tako propadlo veliko podjetij.

Kaj je po vašem narobe z našim zdravstvenim sistemom, da v Sloveniji potrebujemo takšne institucije, ki jih sistem niti ne predvideva?

V času socializmu smo imeli e no najboljše urejenih zdravstvenih služb v Evropi, če ne na svetu. Vsakomur smo pomagali. Imeli smo utečeno medicino dela in preventivo. Kot delavec si imel na navadnem delovnem mestu vsako leto zaradi določenih bolezni pravico do zdravljenja v zdravilišču, v planinah ali na morju. Zdaj je preventiva uničena, čeprav je povsem jasno, da je veliko ceneje preprečevati kot pa zdraviti. A ne samo, da je uničena preventiva, zdaj počasi ne deluje več niti osnovna zdravstvena dejavnost. Pred nekaj dnevi sem moral tudi sam k dermatologu zaradi pregleda kožnega melanoma. Šestdeset let že delam v zdravstvu in kaj takšnega nisem nikoli doživel: rekli so mi, da je čakalna doba za pregled 333 dni.

In potem ste šli k zasebniku?

Seveda, plačal sem 70 evrov, da sem takoj prišel na vrsto kot samoplačnik pri zasebniku. Zame to ni finančni problem, vem pa, da je to velik finančni zalogaj za večino ljudi, celo za tiste, ki so zaposleni. Osemdeset odstotkov upokojencev nima denarja, da bi si lahko kaj takšnega plačali. Če bi jaz čakal teh 333 dni, bi seveda bilo to lahko zame smrtno nevarno, ker sem že bil obsevan, operiran, ker sem že prejel kemoterapijo. Kar pomeni, da bi po enem letu lahko tak proces vodil do metastaz. Sam dobro vem, da sem življenjsko ogrožen, kolega zdravnik pa mi pravi, da moj primer v tem sistemu ni nujen ali pa, da bo on zdaj stavkal za višjo plačo oziroma za to, da bo lahko neobremenjeno delal še pri drugem delodajalcu. Neverjetno.

Poznamo še več takšnih zgodb, ti primeri so znani, ni pa jasen odgovor na vprašanje, zakaj. Ves čas se sprašujemo, zakaj je po letih gospodarske rasti, po desetletjih napredka na vseh področjih, slovenski zdravstveni sistem tik pred razpadom.

Enostavno. Sistem je tik pred razpadom, ker so na žalost sindikat, zdravniško društvo, zdravniška zbornica in nekaj časa celo ministrstvo za zdravje javni zdravstveni sistem silili v smer amerikanizacije.

To pomeni?

To pomeni, da so nas prisiljevali k samoplačništvu zdravstvenih storitev. To so aktivno podpirali. Kar pa ni prav, ker glede na socialno stanje naših prebivalcev potrebujemo solidarnostno obliko zdravstvenega varstva. Spomnim se trenutka, ko je bivši zdravstveni minister Božidar Voljč sprejel zakonodajo, ki je dovoljevala podeljevanje zdravstvenih koncesij, v bistvu privatizacijo. V tedaj sprejetih pravilih ni bilo nič dorečenega, predvsem pa ne, kaj mora koncesionar početi, da se lahko vklopi v sistem javnega zdravstva. Tista reforma ni bila reforma, sprejeta je bila brez vsakršnega javno upravičljivega cilja. In tako se je seveda zgodilo, da smo s koncesijami privatizirali samo tiste dele javnega zdravstva, ki prinašajo visoke dobičke in imajo nizke stroške, vse drugo smo prepustili javni zdravstveni službi. To so recimo dragi laboratoriji, urgence in tako naprej. Ni se treba čuditi, da je javni zdravstveni sistem tik pred razpadom.

Tudi v času socializma smo imeli zdravniki razmeroma dobre plače, ampak tedaj je recimo snažilka v zdravstvenem domu domžale, kjer sem bil direktor, imela petkrat nižjo plačo od mene.

Pozabili ste na zobozdravstvo, kjer se je vse skupaj začelo. Kako se tega spominjate?

Da, zobozdravstvo je bilo prvo. Zobozdravniki so že leta 1987 ali 1988 začeli v kopalnicah delati na improviziranih vrtalkah, ki so jih kupovali po zdravstvenih domovih. Princip je bil tak: zobozdravnik, ki je delal v zdravstvenem domu, je pacienta v ambulanti naročil in opravil tisto, kar pomeni velik strošek, se pravi, brušenje, vrtanje, odvzem odtisov in tako naprej. Nato pa je tega pacienta ponovno naročil čez dva meseca, ali pa, mu je rekel, če pridete danes popoldne k meni domov, boste že jutri imeli nove zobe. Pri tem so zobozdravniki opravljeni poseg celo zaračunali dvakrat. Enkrat neposredno pacientu, drugič pa javni zdravstveni zavarovalnici, ker so poseg vpisali v kartoteko. Takrat so se začele pojavljati čakalne dobe v zobozdravstvu. In zdaj se te čakalne dobe selijo še naprej. Nekateri zdravniki so ugotovili, da je zelo preprosto, če pacienta v javno službo ne sprejmeš in ga prisiliš v dolge čakalne dobe. Pot do popoldanskega dela je tako zagotovljena. Sam sem sodeloval v Društvu za ohranitev javnega zdravstva, v katerem smo se pred leti borili proti uničevanju socialnega zdravstva. Ne vem, ali smo bili pri tem uspešni. Tudi s temi zadnjimi stavkovnimi zahtevami Fidesa javno zdravstvo privatiziramo, še naprej rinemo v samoplačništvo, čeprav je očitno, da tak sistem ne deluje in da so ob tem ljudje vedno bolj ogroženi.

Ste član zdravniškega sindikata, Fidesa?

Ne.

Poznate vodjo Fidesa, Konrada Kuštrina?

Da, na žalost Kuštrina poznam.

Kako?

Poznam njegovo zelo negativno delovanje v zvezi z zaposlovanjem anesteziologov v novogoriški bolnišnici. Poznam primer, ko je preprečil zaposlitev enega anesteziologa. Preprečil je njegovo zaposlitev, ker je očitno sam želel tam delati nadure.

Kuštrin je preprečil zaposlitev anesteziologa v bolnišnici v Novi Gorici, čeprav so tam anesteziologa potrebovali, da bi lahko med drugimi on sam dodatno zaslužil, delal popoldansko?

Da. Kolikor se spominjam, ni dovolil strokovnemu vodji, da bi sklenil zaposlitev. Bil je proti, imel je razne argumente, predvsem pa je zagrozil, da bodo sodelovanje z bolnišnico v primeru dodatne zaposlitve odpovedali on in še nekateri drugi. Če se prav spomnim, so bili v tisti skupini še trije zunanji anesteziologi. To je še en problem. Vi imate konkurenčno klavzulo, ki vam prepoveduje delo v konkurenčni medijski družbi. To velja za vas in to velja med drugimi tudi za našo čistilko v tem domu, ki so ji prepovedali, da bi doma še pomagala sosedi, ki je tetraplegik, ne velja pa to pravilo za 1000 zdravnikov recimo v ljubljanskem Kliničnem centru. Če bi vsi ti zdravniki dodatno delali v svojih ambulantah v kliničnem centru, ne pa še pri različnih zasebnikih popoldne, klinični center ne bi imel izgube in ne bi imel čakalnih vrst.

Te zgodbe s Kuštrinom recimo gotovo ne poznate zgolj vi, ampak še številni drugi zdravniki. Zakaj mu ti še vedno, že leta in leta, sledijo?

Kuštrin se hvali, da je zamenjal že devet ministrov. To mu je seveda uspelo, ker je imel za seboj še druge zdravnike v sindikatu, s pomočjo katerih se bori za nekatere pravice, ne oziraje se na zdravniško etiko. Sam mu to zamerim. Zamerim mu predvsem, ker izsiljuje ali se bori za dobrobit posameznih zdravnikov, ki so že zdaj na vrhu plačne lestvice. Kuštrin se bori za elito. Zadnja stavka zame ni bila stavka zdravnikov, ampak stavka gospodov.

Toda mnogi zdravniki so jezni, to je vendarle dejstvo, sicer takšne stavke ne bi uspele, niti ne bi imel Kuštrin toliko časa med zdravniki podporo. Kako razumete njihovo jezo, nezadovoljstvo?

Če bi zdravnike anketirali, sem prepričan, da bi bili večinsko proti takšnim stavkam, izsiljevanju in tudi proti takšnemu sindikalnemu vodji. Mnogim zdravnikom se, sem prepričan, že obrača želodec. Jasno je namreč, da takšna zdravniška izsiljevanja ne gredo v dobrobit pacientov, jasno je, da znižujejo ugled zdravniškega poklica oziroma da se s tem zdravniški poklic diskreditira in zmanjšuje njegova veljava med ljudmi. Prejšnji teden sem bil na nekem dogodku v Celju, kjer mi je nekaj mojih kolegov, zdravnikov, izrazilo nezadovoljstvo s tem, kar se dogaja. Veliko jih je, ki temu nasprotujejo. A številni se v to tudi ne spuščajo aktivno, mislijo si, če bo uspel, bom dobil nekoliko višjo plačo, glede samega dela pa se tako ali tako ne bo nič spremenilo.

Sam včasih opažam, da ljudje sploh več ne govorijo o tem, kaj je kdo naredil, ampak predvsem o tem, koliko kdo zasluži. samo denar, denar in denar.

Ampak veliko zdravnikov je v Sloveniji pripravljenih delati zastonj, tako kot vi, in pomagati ljudem. Koliko jih z vami še sodeluje v ambulanti Pro bono?

Z nami v Ljubljani sodeluje 29 specialistov, okrog 30 jih dela v Mariboru, v Kopru dela en zdravnik kirurg, ki vodi ambulanto, v Velenju je projekt vodil direktor zdravstvenega doma, tako tudi v Ptuju in Kočevju.

In dejstvo je tudi, da je veliko zdravnikov preobremenjenih. Fides zdaj tudi stavka zaradi preobremenitev, zaradi sprejetja tako imenovanih normativov in standardov. Zakaj v Sloveniji ne zmoremo rešiti problema pomanjkanja zdravnikov?

Sam vidim to kot problem, povezan z medicinsko fakulteto. Ni fakultete na svetu, ki bi svojemu učencu, diplomantu, dala diplomo, potrdilo, da je šolo končal, hkrati pa mu ne dovolila, da bi delal, saj da mora iti še skozi specializacijo, ki traja dodatna štiri leta ali celo šest let. To ni nič drugega kot zavlačevanje usposabljanja takšnega človeka. Ker če fakulteti v šestih letih ne uspe študenta usposobiti za delo v javni zdravstveni službi, potem je takšna šola zanič. Ne rečem, da še dodatna specializacija ni koristna za kirurga, ki se mora kirurškega postopka naučiti na pamet, do potankosti, recimo za okulista pri operacijah. A to bi morala biti kvečjemu izjema. V vseh drugih državah, ki jih poznam, študente že po dveh letih splošnega šolanja usmerijo proti izbrani specializaciji. V ZDA, Franciji, Nemčiji ali Angliji imate splošno izobraževanje, ki traja dve ali tri leta, čemur sledi specializacija. Pri nas pa smo medtem podaljšali dobo izobraževanja na medicinski fakulteti, nato smo dodali še novo specializacijo, ki smo jo potem še podaljšali. S tega vidika je morda celo upravičeno, da so plače zdravnikov v nekem obdobju precej višje od drugih zapos- lenih v javnem sektorju.

Ampak zaradi sistema, ki super izobraženim zdravnikom omejuje aktivna delovna leta?

Tako je.

Zakaj je torej v Sloveniji tako težko dobiti zdravniško licenco?

Zato da bi se zmanjšalo število ljudi, ki prihajajo v poklic. Spomnim se, kako je to potekalo. Ko je bila sprejeta odločitev, da morajo v Sloveniji zdravniki v osnovni zdravstveni službi imeti še štiri leta specializacije, sem bil sam zaposlen v domžalskem zdravstvenem domu. Naenkrat sem moral prevzeti delo za dva ali tri kolege zdravnike, moral sem delati v njihovih ambulantah nadure, ker oni sami kar naenkrat niso več smeli delati polni delovni čas.

Ves čas govorimo o odgovornosti zdravniškega ceha, a tudi vi sami ste zdravnik, dejansko pa s svojim brezplačnim delom kažete drug obraz. Upanje torej še ni izgubljeno, mar ne?

Da, na žalost je na moja pleča zdaj padlo še to. Ko smo namreč pred petnajstimi leti ustanavljali to ambulanto, si nisem niti približno mislil, da bom na koncu moral predstavljati vlogo zdravnika, ki se še drži Hipokratove prisege, ki ceni svojega pacienta in se bori, da bi mu čim bolj pomagal. Zakaj to sam počnem, je meni jasno. Za poklic zdravnika sem se odločil povsem osebno, zaradi poškodbe, ki sem jo dobil pri sedmih letih. Tedaj sem sklenil, da želim vsem drugim pomagati. K moji želji pomagati je gotovo pripomogla še izkušnja, ki smo jo kot družina preživeli, ko so nas nacisti izgnali v Srbijo.

Hočete reči, da se žal drugi danes za ta poklic odločajo iz povsem materialnih motivov?

Ne samo zdravniki, osredotočenost na materializem je trend zadnjih 25 let. Pred tem tega ni bilo. Tudi v času socializma smo imeli zdravniki razmeroma dobre plače in različne bonitete, ampak tedaj je recimo snažilka v zdravstvenem domu Domžale, kjer sem bil direktor, imela petkrat nižjo plačo od mene.

Vas ni prijelo, da bi stavkali?

Imel sem družino, ženo in dva otroka, lahko sem šel na morje, lahko sem smučal, kaj še človek potrebuje? Ali danes menedžer, ki na leto zasluži par sto tisoč evrov, res dela tridesetkrat več od vratarja? Mislim, da se je z osamosvojitvijo osredotočenost na materialno izjemno povečala. Sam včasih opažam, da ljudje sploh več ne govorijo o tem, kaj je kdo naredil, ampak predvsem o tem, koliko kdo zasluži. Samo denar, denar in denar. Na žalost je ta logika prišla tudi v zdravstvo, tako da smo naenkrat še celo našega pacienta začeli ocenjevati glede na njegovo finančno sposobnost. Nekoč smo zdravniki še govorili o javni zdravstveni službi kot nosilcu svoje dejavnosti, zdaj pa vidimo, da je tudi zadnja stavka usmerjena k temu, da bi se javna zdravstvena služba in njen socialni motiv čim bolj zmanjšala. Zdravniki sami silijo v sistem, ki ga imajo v Ameriki, pa čeprav se zavedajo, da je ta zanič. Smo na točki, ko recimo večina naših upokojencev nima denarja niti za kupovanje zdravil. Meni se je velikokrat zgodilo, da mi je pacient, ko sem mu hotel napisati beli, samoplačniški recept, rekel, ne hvala, nimam denarja. Tega nikoli prej ni bilo.

Od zbornice in sindikata večkrat slišimo, da zdravniki točno vedo, kaj je treba v sistemu spremeniti. Če bi vi delali zdravstveno reformo, kje bi začeli?

Začeti bi bilo treba že pri samem učnem sistemu, ki bi ga bilo treba spremeniti tako, da bi lahko mladi zdravniki začeli delati prej. S tem ne bi samo zapolnili praznih delovnih mest, ampak tudi veliko bolje izkoristili specialiste, ne pa tako kot danes, da lahko ti delajo kvečjemu kakšnih 10 let, če odštejemo dolgotrajno in drago izobraževanje. In drugič, nujno bi bilo treba opustiti sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja oziroma ga spremeniti in prenesti nazaj k javni zavarovalnici. S tem zavarovanjem zasebnim zavarovalnicam danes dobesedno podarimo vsako leto po 50 milijonov evrov, za to, da nekateri bogatijo. To je denar, ki bi ga krepko potrebovali v javni zdravstveni službi. Velik del težav bi rešili, če bi ta denar dobili nazaj. Imamo tisoče in tisoče ljudi, ki tega dopolnilnega zavarovanja ne morejo plačevati, tisti, ki ga plačujejo, pa se udinjajo različnim zavajajočim ponudbam, celo preskakovanju vrst. Glede čakalnih dob pa v resnici ne vidim težav. Res je, da je obseg specialističnih dejavnosti in pregledov danes bistveno širši in da so postopki bistveno daljši, a čakalnih dob včasih ni bilo, čeprav nas je bilo zdravnikov celo manj, kot jih v Sloveniji dela danes.

Tretja točka pa je očitno, da bi se morala zdravniška cehovska združenja spet začeti zavzemati za javni zdravstveni sistem.

Drži. Zdi se namreč, da ta želijo zdaj na vsak način sprivatizirati celotno zdravstvo. Celo tako daleč so šli v zbornici, da predlagajo preoblikovanje javnih zdravstvenih zavodov v gospodarske. Ob tem se mi postavlja še eno vprašanje: 42 let sem delal v zdravstvu, kjer sem tudi pustil večino svojih regresov. S samoprispevki smo zgradili zdravstveni dom v Štorah, v Celju, v Domžalah, v Litiji in Kamniku. Zakaj – da jih bodo zdaj nekateri z dekretom kar čez noč sprivatizirali?