Borut Mekina

foto: Uroš Abram

23. 12. 2016

Mladina 51

Družba  |  Intervju

Dr. Jože Vogrinc, sociolog

»Facebook je ideološki aparat kapitala. «

Jože Vogrinc je vsestranski, predvsem pa angažirani intelektualec, po stroki specialist za medije in javnost, profesor na filozofski fakulteti in glavni urednik založbe Studia humanitatis. V začetku osemdesetih je bil odgovorni urednik Radia Študent, do nedavnega kolumnist Mladine. Po obdobju »žvižgaštva« in upanja v nove (socialne) medije, ki naj bi poskrbeli za demokratični preporod, za prave revolucije in vstaje od spodaj, je leto 2016 kulminiralo v nasprotju. Laži in manipulacije so postale hit. Tako rekoč nov, hitro razvijajoč se trg.

Beseda, ki naj bi sodeč po Združenju za nemški jezik zaznamovala leto 2016, je »postfaktično«. Se vam zdi izbor posrečen?

Smisel teh izborov je, da opozorijo na nekaj, kar je aktualno. A interpretacijo je šele treba poiskati.

Kakšna je vaša?

Besede na post- predpostavljajo tisto, kar jim sledi. Po-dejstvo je posledica tega, da mediji že dolgo lažejo z dejstvi – z ustrezno izbiro in dozo. Enako kot postmoderna glede na moderno – že ta je evfemizem, če želimo z njo opisati spremembe, ki so se zgodile s prehodom iz tradicionalnih družb. Ni treba komplicirati: gre za kapitalizem in globalizacijo. Ta dva sta zaznamovala tudi leto 2016.

V omenjenem združenju sicer sedijo modri ljudje. Verjetno že vedo, zakaj so izpostavili, da smo leta 2016 priča globokemu socialnemu in političnemu preobratu.

Vzemimo za primer izvolitev Trumpa. O njem ima mnenje vsak. Eni trdijo, da so njegov prihod na oblast napovedali. Drugi tabor pa nove realnosti sploh ne prizna. To so liberalci, feni Hillary Clinton. Ampak liberalni mediji so Trumpa sami proizvedli: je ideološka figura kapitalista, kot ga že desetletja mediji v kapitalističnem svetu slikajo svojim potrošnikom. Kot self-made podjetnika. Ta slika ne ustreza realnosti velekapitala, ki obvladuje svet. Ta je anonimen in korporativen, porazdeljen v številne hitro spremenljive enote v skupinski lasti, prek raznih skladov in v navezi na državne in paradržavne uradnike veže nase velike količine ljudi, npr. upokojencev ali varčevalcev. Teh nekaj sto ljudi, ki ima danes toliko premoženja, kot ga ima na drugi strani nekaj milijard ljudi, upravlja svet z najetimi uradniki. Trump je pena na površini. Njegov populizem na oblast ni pripeljal ljudstva, pač pa čajankarje.

Ko so to leto na finančnem ministrstvu prek dohodninske reforme razbremenjevali najbogatejši sloj, so rekli, da gre za najproduktivnejši sloj. Kdo nam torej danes vlada? Birokracija?

No, primernejši izraz bi bil plutokracija. Se pravi, vladavina bogastva, ki je najprej anonimna, ki se drugič zanaša na zveze s politično oblastjo, tako osebne kot poslovne, in tretjič, ki izkorišča tako sistem sam kot luknje v njem. Kar počnejo, je legalno, ali v smislu Brechtove izjave, češ, kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo, ali pa postane legalno potem, ko plačajo kazen za utajene davke – ki so jo vnaprej vkalkulirali v poslovne stroške. Ali živimo v postfaktični dobi? Živimo v poznem kapitalizmu, kot bi rekla Mandel ali Jameson. Poznem, ker je očitno v strukturni krizi. Lahko mu rečemo globalni kapitalizem, da poudarimo, da ga ni mogoče več razumeti s stališča posamezne države ali regije, npr. Evrope, ali pa potrošniški kapitalizem, da poudarimo njegovo učinkovanje na ljudi v razvitem svetu.

Tvitov ne pišem in ne berem, ker so zanikanje razuma, javno oglaševanje zasebnih frustracij. Seveda pa zasebno ugasnem TV med poročili in koga kam pošljem.

Koliko nam je torej še ostalo od demokracije?

Odkar so novi oblastniki v boju proti  staremu režimu po letu 1789 poklicali na pomoč ljudstvo, je njegova oblast vsaj toliko ideal, ki se izmika, kot realnost. Vladajoči razredi se nekoliko rekrutirajo iz novih družbenih razmerij, a so tudi bolj sposobni metamorfoz, kakor pa je verjel Marx. Kdor misli, da je moč finančnikov nova, se moti. Adam Smith v zadnjem poglavju Bogastva narodov zaskrbljeno opiše iznajdbo dolgoročnega javnega dolga države že v 17. stoletju. Že takrat je angleško plemstvo kot parlament utrdilo svoje razredno gospostvo kot lastnikov državnih obveznic. Marx piše o finančni buržoaziji kot delu kapitalističnega razreda, ko opisuje investiranje v kanale ali železnice, in o istem sloju kot o potratnih dvorjanih v političnem kontekstu družbe pred revolucijo. Gre pa za enake razrede, včasih z zamikom kakšne generacije. Vladajoči so bolj sposobni preobrazbe, kompromisov in socialne mimikrije, kakor pa verjame preveč toga analiza razredov. Demokracija je udobje, za katero mora ljudstvo večkrat znova prelivati kri. Ni siamski dvojček trga. Trg, kot ga slikajo, namreč kraljestvo konkurence, ima le malo skupnega s kapitalizmom. Ta je bil vedno v monopolni zvezi z oblastjo. Zato bodimo pozorni, kako neoliberalci razumejo trg in kako upravičijo nasilje nedemokratične države v službi »trga« (v resnici kapitala, ne trga): vzpostavlja politične razmere, ki naj bi družbo približale fikciji, za katero verjamejo, da je temeljna družbena realnost. To je kajpak »prosti trg«. Realnost pa je nasilje vzpostavljanja te versko blazne fikcije.

Ampak, kot pravijo zgoraj citirani modreci, ljudje so v letu 2016 v uporu proti tem elitam celo pripravljeni poseči po najbolj skrajnih sredstvih. Kako naj razumemo Trumpove volivce, ki so še najbolj odvisni od Obamove zdravstvene reforme, ki jo Trump želi ukiniti? In kako naj razumemo tiste Angleže, ki so imeli največ koristi od skladov EU, pa so vendarle večinsko glasovali za brexit?

Verjetno edina dobra stvar pri izvolitvi Trumpa je, da je mogoče odvreči nekaj ideološkega balasta in postaviti milijon novih hipotez o prihodnosti.

Ena izmed njih je, da ga je pomagal izvoliti Facebook.

Tradicija komunikologije je, da ob vsakih volitvah v ZDA napihnejo pomen takrat novih rab medijev. Mediji nasploh, tako RTV kot internet, imajo res odločilen pomen pri reprodukciji potrošniškega kapitalizma. Šola ni več vodilni ideološki aparat. To so postali mediji. Ne oblikujejo več misleče javnosti in državljanov, pač pa atomizirane, med seboj izolirane posameznike – potrošnike in potrošnice.

Dandanes je Facebook ideološki aparat države?

Facebook je ideološki aparat kapitala. Moja generacija je še vajena razlikovanja med množičnimi mediji in zasebno komunikacijo. Množični mediji so nekoč nagovarjali eno javnost, v kateri je imel vsak posameznik možnost v razpravi na podlagi razumsko utemeljenih stališč oblikovati lastno mnenje o skupnih zadevah. Kjer ni javnosti, tudi politike ni. Oblast je zasebna. Tvitov ne pišem in ne berem, ker so zanikanje razuma, javno oglaševanje zasebnih frustracij. Seveda zasebno ugasnem TV med poročili in koga kam pošljem. V socialnih omrežjih pa zasebne frustracije preplavijo in umažejo javni govor. Novi mediji razlikovanje med javnim in zasebnim odpravljajo. Pod elektronsko verzijo časopisnega članka sledijo komentarji uporabnikov, ki so zasebni in anonimni. Novi mediji nagovarjajo posameznike in publike atomizirano, kot med seboj izolirane skupinice, ki se zatekajo pred drugačnim mišljenjem in pred kritično vednostjo vsaka v svoj fantazijski svet. Atomizacija na potrošnike, ki bi radi verjeli, da s trošenjem realizirajo sebe, politiko pa sovražijo, je posledica strategije kapitala. Ne gre za posledico lastnosti medijskih tehnologij. Povojno obdobje blaginje so ljudje na Zahodu in Vzhodu poenostavljeno sprejeli kot udobje, ki ga prinaša produkcija še in še dobrin. Spregledali pa so kompromis med delom in kapitalom. Tega kompromisa je bilo z neoliberalizmom konec. Z njim je velekapital »rešil« krizo v sedemdesetih. Usodno se je okrepil s koncem socializma in selitvijo kapitala v dežele s poceni delovno silo.

Ampak ali niso ljudje sami tega hoteli? Oni so izvolili Reagana in oni danes uživajo v Facebooku. Želijo ga. Renata Salecl je nekje rekla, da je danes smisel vsakega posameznika v tem, da objavlja zasebne stvari.

Ne sprejemam izbire, kjer je ena možnost, da so ljudje neumni in so si sami nakopali nesrečo, pa najsi v podobi Trumpa ali Hillary, druga možnost pa zarota kapitala. Analiza se mora vrniti k vprašanju, kaj se je v sedemdesetih ponujalo kot alternativa in zakaj so bile te alternative poražene. V sedemdesetih so v vsem svetu šteli socialistične države od Jugoslavije do Triglava do Beringovega preliva za razviti svet. Za razvojno alternativo Zahodu. V (pol)periferijo je padel s tranzicijo in zaradi nje. Moji starši so bili s kmetov, rojeni leta 1925. Naprej jih je udarila gospodarska kriza, potem vojna, pa povojni čas odrekanja zaradi obnove. Potem je končno v šestdesetih šlo na bolje, ljudje so si kupovali avte in gradili hiše. V Britaniji, na Češkem, v Rusiji je ta generacija, enako kot v SFRJ, sprejela udobje kot potrditev smisla življenja. Povsod so verjeli, da je dobrine prinesel tehnološki napredek. Študentsko gibanje in družbena gibanja, ki jih je spodbudilo, so spodbijala politične oblike statusa quo s stališča, ki nikoli ni podvomilo, da je to udobje nekakšna naravna pravica. Vsi so pozabili, da gre za posledice kompromisa med kapitalom in delom.

Ne pa za posledice nekakšnega naravnega razvoja, ki pride sam od sebe.

Točno. Da je blaginja po letu 1945 večine neposredno povezano z razmerjem moči med kapitalom in delom, kot se je oblikovalo zaradi obeh svetovnih vojn in oktobrske revolucije, lahko hitro dokažemo. Delavci so dobili na Zahodu pravice, kot so zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, v krizi konec 19. stoletja, po zgledu Nemčije, kjer so se ustrašili delavskega gibanja. Delovni čas se je nazadnje skrajšal med vojnama. Od takrat se ni skrajšal, v zadnjih desetletjih se celo podaljšuje, kljub temu da se je produktivnost enormno povečala. Mi živimo v svetu, v katerem – če izhajamo iz produktivnosti človeškega dela – bi lahko vsi delali zgolj dve do tri ure na dan, pa nas ne bi smelo biti strah bolezni ali revščine.

Mi živimo v svetu, v katerem – če izhajamo iz produktivnosti človeškega dela – bi lahko vsi delali zgolj dve do tri ure na dan, pa nas ne bi smelo biti strah bolezni ali revščine.

Kar pomeni, da je danes izkoriščanje enormno, ker je kapital prevladal nad delom?

Ja. Levica ni bila poražena zato, ker je vzhodni blok v tekmovanju s kapitalističnim zahodom izgubil in je zaradi tega izginila realna alternativa. Socialistične in kapitalistične države so si bile podobne po veri v tehnološki razvoj kot mehanizem za neskončno rast blaginje. Ljudi je nagnila k veri v kapitalizem obljuba, da je večja individualna svoboda povezana z uspešnejšim razvojem. Pri nas so pogledali čez planke in videli, da jim gre v Avstriji in Italiji res za odtenek boljše. Zahodne vlade so še po letu 1980 načrtovale velike nacionalizacije. Pod pritiskom ZDA in VB se je zahodna Evropa na krizo odzvala z zahtevo po večji konkurenčnosti, kar je pomenilo deindustrializacijo, hkraten zaton sindikatov in levice in trajno brezposelnost. Socialistične države so se zadolžile in zaostale. S padcem socializma – dejansko tudi na Kitajskem in v Vietnamu – in globalizacijo kapitalizma si je kapital v osrednjih zahodnih državah povsem podredil politično levico, oslabljene delavce in na koščke razpadlo ostalo družbo.

Če potegnemo črto: Tudi leto 2016 bi si torej morali zapomniti po razbijanju družbe. Kakšna pa je pri tem vloga novih medijev?

Z internetom si lahko pošiljamo informacije neodvisno od monopolnih virov od vsepovsod in od raznovrstnih virov – popotnikov, raziskovalcev, domačinov. Problem ni več priti do določene posebne informacije, ki nekoga zanima poklicno, kot specialista. Problem je postalo vse drugo. V vasi, kjer se med seboj vsi poznajo osebno, so nekoč res kaj vedeli samo o svoji vasi, preostali svet je bil predmet divjih špekulacij in plen domišljije popotnikov. Zdaj je pravzaprav ves svet, vključno z dogajanjem v sosednji ulici, postal enako tuj. Molenbeek, del Bruslja, iz katerega so prišli teroristi, je samo nekaj kilometrov oddaljen od sedeža EU. Pa vendar uradniki EU lahko živijo v Bruslju vrsto let, ne da bi vedeli za obstoj geta, kot je Molenbeek. Svet globalnega kapitalizma je že implodirani svet. Že od osemdesetih let se ne samo na svetovnem jugu, tudi povsod v EU povečujejo premoženjske razlike znotraj držav, znotraj mest in med regijami v državi. Ključno je, da presekamo to atomizacijo. Morda na mikroravni to ljudje marsikje že delamo. Prekarci, torej tisti, ki jih kapitalizem postavlja v položaj izolacije, v katerem so drug drugemu konkurenca, se morajo združevati v oblike, kot je zadružništvo.

In vi ste seveda prepričani, da je edina prava pot naprej javna razprava. Torej javna raba uma.

Kot družba, ki smiselno rešuje svoje probleme, obstajamo šele na podlagi javnega mnenja. To ni vsako mnenje – le tako, ki s pomočjo medijev izhaja iz javne rabe uma. Sodobne družbe, pravi Habermas, izumijo medije kot sredstvo vzpostavljanja javnosti, ker so prevelike, da bi lahko imele neposredno demokracijo. Ciljna publika oglaševalcev ali piarovcev ni javnost, pač pa je predmet tehnik gospostva nad ljudmi, ki se preparirajo v potrošnike. Ni mogoče imeti demokratične javne politike brez medijev, saj so mediji prostor, kjer nastajajo razvojni načrti ali ključne rešitve v javni razpravi. V tej razpravi sicer obstaja delitev dela med strokovnjaki in nestrokovnjaki, a prvi morajo znati prenesti svojo vednost drugim. Moja največja zamera do javne TV v Sloveniji je, da tudi razume svoje občinstvo kot potrošnike svojih oglasov, enako kot zasebni mediji je ideološki aparat kapitala. Razvojne odločitve, ki so po svojem bistvu politične, saj imajo posledice za različne družbene razrede, kot je zdravstvena reforma, novinarje zanimajo samo z vidika stroškov. Mediji poročajo o moralni integriteti politikov, o boju za stolčke, ne o družbeni vsebini in političnih posledicah ukrepov njihovih dejanj. Tako se poroča v zasebnih tabloidih. Za to gre v resničnostnih šovih. Stranka v opoziciji napada stranke na oblasti zaradi natančno enakih stvari, kot jih je ali pa bi jih na oblasti delala sama. Pri takem poročanju nimamo dovolj informacij za odgovorno odločanje. Zato pa volivci vse bolj glasujejo po občutku, kdo izmed kandidatov ima enake navade in enake frustracije kot oni sami. Glasujejo proti tistemu, ki jim je najbolj zoprn. Se pravi, da imamo danes tudi postpolitiko.

Novi mediji nagovarjajo publike atomizirano, kot med seboj izolirane skupinice, ki se zatekajo pred drugačnim mišljenjem in pred kritično vednostjo vsaka v svoj fantazijski svet.

Ali niso nekoč takšnim časom rekli barbarstvo?

Ja, ampak barbarstvo ne prihaja s Trumpom. Ko sem bil leta 1980 odgovorni urednik Radia Študent, smo preoblikovali znano Rosino geslo takole: »Družba prihodnosti je bila komunizem ali barbarstvo.« Bilo nam je jasno, da ne živimo v komunizmu in da se družba povsod uspešno razvija v barbarstvo. Na Zahodu se je v prejšnjem stoletju zgostilo in sprostilo dvakrat, drugod so ga kolonizatorji gojili od Kolumba dalje. Upira se mi, da bi barbarstvo prepoznal šele po Trumpu in da bi ga mešal s populizmom. Najpogostejša beseda političnih komentarjev v letu 2016 je bila populizem. Ne zaupam ji. Ampak recimo, da skrajšamo, populizmi javnomnenjskim taktikam Trumpa, Le Penove, Orbana, Pahorja, Janše. Ti »populizmi« so dejansko nacionalni šovinizmi zoper priseljence in zoper ljudstva drugih evropskih držav, recimo Grke. Zaradi njih se ljudje v Evropi danes ne morejo prepoznati kot eno ljudstvo, ki bi se lahko uprlo. Vloga vsakega populizma je, da naščuva posamezen del Evrope proti drugim. Evropska družba, deloma prekarna, deloma deindustrializirana, deloma omamljena v potrošništvu, je podobna vzdrževanemu proletariatu rimskega imperija. Zadnja kriza je rešila ostanek socialne države na evropskem severu na račun socialne države na evropskem jugu in na vzhodu. Ali pa vzemimo fašizem. Ja, strinjam se z Alenko Zupančič, ki pokaže, da ti populizmi, uperjeni proti prišlekom od drugod, še niso fašizem. A če soglašamo, da je za fašizem značilna predstava juda, ki se neprepoznaven skriva med nami, dejansko pa vleče niti zarote proti ljudstvu, potem je zelo jasno, komu bo v eskalaciji odkazano mesto juda. Ni treba brati Reporterja, dovolj so tviti. Ne glede na to, ali se mu reče komunist ali udbomafija, je to med nami skriti intelektualec. Po definiciji je levičar – na desni so razumniki.

Mnogi v zadnjem času izpostavljajo potrebo po neki viziji, ideologiji ali pa teoriji, kot recimo pravi filozof Zdravko Kobe. Češ da ste tudi intelektualci po marksizmu zaspali. In da ljudje potrebujemo enotno zgodbo, da bi se razumeli.

Ne vem, ali potrebujemo enotno zgodbo. Ko gre za osnove delovanja kapitalizma, Marx zadostuje. Marxova predstava o družbeni spremembi pa je bila določena z izkušnjo francoske revolucije. Program socialistov in liberalcev je pravzaprav že 200 let program izpolnjevanja obljub francoske revolucije. Svoboda, bratstvo in enakost. Deklaracija OZN o človekovih pravicah, ki ta načela vsebuje, bi bila za leto 2017 revolucionarni program. Če bi jo ustavna sodišča resno jemala, bi morala takoj razveljaviti zlata fiskalna pravila. In skozi to lahko vidite, kako globoko smo padli. Sam že desetletja opažam erozijo načel francoske revolucije. Nekoč je enakost kot vrednota animirala napredna gibanja, najprej recimo ženske v njihovem boju za enake pravice. Zadnjih 40 let pa tudi mediji namesto svobode in enakosti – bratstva tako ali tako že dolgo časa ni – ponujajo užitek. Ta užitek je potrošniški užitek, sem sodi ideja o življenjskih slogih in tako naprej.

V kaj potem vi verjamete, če skupna ideja ni več potrebna?

Verjamem, da je ravno potreba po enotnih zgodbah nekaj, kar moramo preseči. Živimo v svetu, kjer ljudje v enem tednu predelajo toliko zgodb, kot so jih nekoč v vsem življenju. Po mojem ne gre za potrebo po eni zgodbi, gre pa gotovo za potrebo po preseganju mej, v katere so ujeti ljudje. Reformne iniciative morajo danes nujno združevati ljudi različnih kompetenc. Kapitalizem bomo lahko začeli spreminjati v boljšo družbo šele, ko bodo lahko med seboj razpravljali brezposelni, zdravniki, učitelji, prodajalke in prekarci. Ta enotni javni govor ne sme biti razumljen kot pogovor med levičarji. Tega, kar je nekoč funkcioniralo kot levica v političnem smislu, ni več. Da se Združena levica imenuje, kakor se, je po moji oceni davek preživetemu razmišljanju. V prihodnosti bodo kredibilni tisti, ki se bodo sposobni bojevati za transformacijo družbe na način, da bo nagovorjenih vseh metaforičnih 99 %. Najprej kristjani – saj imamo papeža Frančiška, ki vodi odločno politiko na socialnem področju!

Torej se ne strinjate z oceno, da nekaterim ni več pomoči?

Strinjam se z Descartesom, ki je rekel, da je razum precej enakomerno razporejen med ljudi. Res je, včasih lahko dobimo občutek, da je kdo idiot. Ampak to je spet posledica delitve dela v družbi. Naše poklicno delo nas navaja na izbrani delček intelektualnih tehnik in druge poskušamo razumeti iz lastne omejenosti. Tehniki, recimo, so nagnjeni k razumevanju, da mora družba teči kot dobro naoljen stroj, in če ne, iščejo mojstra, ki jo bo popravil. Kako naj jih družboslovci prepričamo, da se skupnost razvija skozi boj in da nikoli ne deluje kot motor? Bazični problem je, kako premagati atomizacijo družbe. Mediji jo bodo sami težko, ker jim ljudje več ne zaupajo. Družbena omrežja so sicer popularna, ker se ljudje prek njih povezujejo z znanci in mislijo, da jim lahko zaupajo. Še zlasti, če so znanci samo virtualni, je to varljivo. Samo skupni boji, na blizu ali na daleč, so trden temelj za zaupanje.

Pred zadnjo krizo ste dejali, da je zdaj v Sloveniji nastopil odločilni trenutek za resno javno razpravo o možnih alternativah. Ali ta debata obstaja? Je obstajala?

V času vstaje in vstajnikov, pred tremi leti, so se začeli oglašati iz različnih družbenih sfer – učitelji, bolniške sestre, študentje – in v medijih začeli pojasnjevati svoje probleme širši skupnosti. Potem so prišli varčevalni ukrepi in uspešno dosegli, da se v kolektivi žremo med seboj. Na lokalni ravni ne bomo naredili koraka naprej brez odpiranja skupnega prostora. Posamezne skupine morajo javno artikulirati svoje probleme, ne pa, da se zapirajo v luknje. Na lokalni ravni moramo najti skupni govor. Na globalni ravni pa mislim, da bi lahko že zdaj postavili očitno politično zahtevo. In to je razlastitev velekapitala in njegova postavitev pod globalni družbeni nadzor.

Sliši se utopično.

Poslušajte drugače! Bolj ko je svetovno bogastvo skoncentrirano, lažje ga je prijeti. Lažje je reči, odpravimo dolgove. Tistih par superbogatih ni del zarote, ampak so zgolj ljudje, ki za povrh ne delajo veliko. V glavnem najemajo podizvajalce. To pa smo mi. Mi ljudje imamo v rokah proizvajalna sredstva, mi imamo de facto v rokah komunikacijska sredstva. Mnogi od teh superbogatašev sami govorijo, da bi potrebovali manj kot odstotek tistega, kar imajo.

Trumpa ljudje vsak dan gledajo na TV. To gledanje je podobno gledanju pornografije: ljudje uživajo tako, da namesto njih uživa nekdo, s komer se identificirajo.

A razložite potem, prosim, zakaj imamo na drugi strani radi blišč, nadaljevanke o naftnih mogotcih, zakaj gledamo luksuz? Si res želimo enakosti? Kaj pa, če si mi te superbogataše želimo? Kot ste sami rekli, Trumpa so ustvarili mediji.

Poglejte Berlusconija ali Trumpa. To sta spektakelska karakterja. Trumpa ljudje vsak dan gledajo na TV. To gledanje je podobno gledanju pornografije: namesto da bi užival gledalec, uživa gledani. Ljudje uživajo tako, da namesto njih uživa nekdo, s komer se identificirajo. To je način uživanja v sodobnem svetu – nismo še ponovno vpeljali gladiatorjev. Smo pa na Zahodu vseeno potrošniški proletariat rimskega tipa, ki živi na račun nekega drugega proletariata. Mladen Dolar in Slavoj Žižek sta nam večkrat povedala, kaj nas je psihoanaliza naučila: da ni treba uživati. Vprašajmo se še drugače: zakaj še delamo? Delati moramo zato, da ne bi opazili, da nam tega ni treba. Dobesedno tako je. O tem sem se pogovarjal s svojim vodoinštalaterjem. Rekel sem mu, da bi danes že lahko imeli 50 let isti avto in več kot 50 let isto vodovodno napeljavo. On je seveda rekel: Od česa bi pa jaz živel? Tako ljudje reagiramo. Ampak poglejte protislovja, v katerih živimo. Se vam zdi normalno, da vsak kapitalist misli, da je potrošnja dobra za vse ljudi na svetu, razen za njegove delavce? Sedaj pa jih samo seštejte in ugotovili boste, da je to sistemsko protislovje. V tej konfiguraciji bi bila edina logična politična zahteva, ki bi jo tudi podpiralo 99 odstotkov vseh, da se dolgovi odpišejo in da se večina premoženja, pridobljenega s finančnimi transakcijami, razlasti. Začeti moramo razmišljati, kako to uresničiti. In mislim, da tega ne bi bilo tako težko izvesti. Teh ljudi je zelo malo. Njihovo realno premoženje pa mi že tako ali tako nadziramo.

Še najbližje tej zahtevi je prišla Grčija. Ampak v primeru Grčije smo videli tudi, da ta pot ni lahka.

Na primeru Grčije se lahko naučimo, kako ta korak na konkreten način izvesti. Na neki način je bil poraz Grkov v boju z EU nujen, da sile sprememb resneje vzamejo nujo povezovanja prek nacionalnih mej. Kdaj so spravili Ciprasa in Varufakisa na kolena? V trenutku, ko ljudje en teden niso mogli dvigniti denarja na bankomatu. Naloga za splošni ljudski odpor: da vsakdanja potrošnja lahko zdrži z zaprtimi bankami en mesec, pol leta ali več. V Sloveniji imamo dobro razvito in samoorganizirano civilno zaščito in gasilce. Mogoče je predvideti scenarije in predvideti zaloge. Nehati se je treba zanašati na komercialne storitve. Organizirati je treba brezplačno pravno pomoč in pretrgati tiranijo kapitalističnega odvetništva.

Upajmo, da ta zgodba z Grčijo še ni končana.

Tudi naše učenje ne more trajati neskončno dolgo. Ljudje realnost dojemamo v času nekaj let ali največ ene ali dveh generacij. Nismo pripravljeni biti zgodovinski subjekt za poklicne ustvarjalce svetle prihodnosti. Odpis dolgov in prerazdelitev bogastva od bogatih k revnim sta konkretna ukrepa. Zgodovinsko preverjena. Kristjani se lahko prepričajo v Stari zavezi, da se dolgovi vsako sedmo leto odpustijo. Pogani lahko zaupajo Solonovim reformam: atenska demokracija je temeljila na pravičnejši razdelitvi premoženja. Danes pa premoženje ne samo da ni pravično razdeljeno, ampak velekapital praktično prizna nelegalnost profitov vsakič, ko je kaznovan za utajo davkov. Korporacije razumejo in prakticirajo legalnost kot blago, ki ga je mogoče kupiti.

Zakaj potem še naprej verjamemo v legitimnost ureditve?

Ali verjamemo? Legitimnost se nanaša na tisto, kar bi moralo biti. Kar ni tako, je faktično – ali postfaktično – ni pa legitimno. O legitimnosti presoja metaforičnih 99 odstotkov, ne tisti en odstotek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.