MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

27. 1. 2017  |  Mladina 4  |  Družba

Banalnost rasizma

Nas zdaj, ko smo spoznali postpolitiko in postresnico, čakajo še post človekove pravice?

Strah ima velike oči: Nepredvidljive varnostne grožnje na slovenski meji leta 2015.

Strah ima velike oči: Nepredvidljive varnostne grožnje na slovenski meji leta 2015.
© Borut Krajnc

Zavrtimo si čas za kakšno desetletje in še malo nazaj, v dobo Donalda Rumsfelda, ameriškega obrambnega ministra v času vladavine Georgea Busha, mlajšega. V čas Guantanama, ko so na Kubi pristajala letala, polna »nelegalnih borcev«, ki so jih Američani pridno nabirali in kupovali po Afganistanu, Pakistanu in še kje. Za te »izmečke«, za »najhujše od najhujših«, niso veljala nikakršna pravila, ni bilo domneve nedolžnosti, ni obstajala odvetniška pomoč, pravica do telefonskega klica, večina izmed njih ni vedela niti, kje so, samo sedeli so v majhnih kletkah, oblečeni v oranžne uniforme, vsak s svojo številko in z vrečo na glavi. Američani so jih zasliševali, mučili in s tem ustvarjali »svobodnejši svet«.

Ko so Donalda Rumsfelda povprašali, kaj meni o pravicah teh ljudi, je mirno odvrnil, da »določila Ženevske konvencije za nelegalne borce ne veljajo«. Obstajal naj bi svet pred 11. septembrom in svet po njem. »Realnost so dejstva, ki obstajajo danes,« je pojasnjeval Rumsfeld, Al Kaida in talibani pa naj ne bi spadali v okvir, ki ga določa Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki. Ljudje iz Guantanama niso bili navadni, legalni borci – podobno kot navadni borci niso bili niti slovenski partizani, pač pa so jih nemške okupacijske sile poimenovale banditi. Tisti iz Guantanama so, prosto po Rumsfeldu, bili ljudje za »posebno obravnavo«. In so jo tudi dobili.

Velika večina izmed 780 zapornikov je bila kasneje izpuščenih brez obtožb. Danes je v Guantanamu še 41 zapornikov, devet ljudi je v zaporu umrlo. Gotovo je bil kakšen izmed zapornikov v Guantanamu radikalni islamist, morda je kdo res znal sestavljati bombe. A to nista dovolj prepričljiva razloga za neselektivno obsodbo in množično kršenje človekovih pravic. Cilj ne posvečuje sredstev.

Rumsfeld ni edini, ki so ga motile mednarodne pravne konvencije o človekovih pravicah. Slovenska ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar govori popolnoma enak nedostojen jezik kot nekoč Rumsfeld, tudi ona misli, da so mednarodne konvencije stvar preteklosti. In da so neuporabne za današnji čas.

Danes nam gredo na živce begunci, jutri bomo začeli zavračati geje in lezbijke, pa matere samohranilke, na koncu bomo začeli izganjati tudi tiste, ki imajo madžarski priimek.

Ko jo je novinarka Večera Elizabeta Planinšič vprašala, zakaj vztraja pri zakonu o tujcih, ki po mnenju Sveta Evrope ter številnih nevladnih organizacij in pravnikov nedopustno krši določila Ženevske konvencije o statusu beguncev, je odgovorila, da je »problem v tem, da obstoječe normativne podlage niso prilagojene sodobni situaciji, torej tem masovnim migracijskim tokovom. Tudi Ženevska konvencija je ne nazadnje pisana za neki drug čas, zato so težave pri njeni implementaciji, saj ni prilagojena sodobnim migracijskim premikom ljudi.«

O čem sploh govori ministrica? Ravno za to gre. Za ljudi, za njihove pravice, za njihova življenja. Namen konvencije je namreč zaščita beguncev, ki so iskali varno zatočišče po koncu druge svetovne vojne, konvencija je želela zmanjšati posledice političnih in oboroženih konfliktov v državah, iz katerih so ti ljudje bežali. Želela je zaščititi žrtve, ljudi iz Poljske, Vzhodne Nemčije, tudi iz drugih držav, želela je zaščititi Nemce, Jude, Ukrajince, Estonce, Litovce …, vsi ti so bežali pred represijo, nasiljem, političnim preganjanjem, poboji, povsem enako, kot danes bežijo Afganistanci, Sirci, Libijci, Eritrejci, Iračani.

Ministrica ima gotovo prav, ko trdi, »da azilni sistem ne more služiti kot migracijski kanal«. Vsi ljudje, ki prihajajo v Evropo, niso zgolj klasični begunci, med njimi so tudi ljudje, ki iščejo delo, takšni, ki niso upravičeni do mednarodne zaščite, morebiti pa do kakšnega drugega statusa. A vsa ta vprašanja države, tiste, ki priznavajo pomen ustavne demokracije in mednarodnega prava, ugotavljajo s pravnimi postopki, individualno, ne z zapiranjem meje in množično deportacijo, z zakonsko rešitvijo, kakršno zagovarja ministrica za notranje zadeve in tudi premier Miro Cerar. Pravnik, ki je v mladih letih spisal znanstveno delo o filozofiji prava in večrazsežnosti človekovih pravic.

Napačna pot

Zakaj je vlada skoraj leto dni po zaprtju balkanske migracijske poti sploh pripravila sporni zakon o tujcih? Zakaj v času, ko se zdi, da bo v Siriji utihnilo orožje, govori o ogroženosti? Zakaj se zapiramo pred ljudmi, ki potrebujejo pomoč, ko je pri nas po različnih lokacijah naseljenih le 267 migrantov, lani pa je Slovenija priznala status mednarodne zaščite zgolj 170 ljudem? Zakaj je v vladi prevladalo, kot bi dejal neki politik, »grozljivo razmišljanje o mednarodnem pravu in človekovih pravicah«?

Odgovor na to dilemo daje samo zakonsko gradivo – obrazložitev izvirnega vladnega predloga. Tam je med razlogi za sprejem zakona razložen apokaliptični scenarij, ki naj bi grozil majhni Sloveniji.

Logika ministričinega zakona gre takole: Ker na obronkih Evrope čakajo milijoni ljudi, ki želijo po ilegalnih poteh na zvite načine vstopiti v Evropo in s tem ogroziti našo cvetočo civilizacijo, bo Slovenija zaprla meje. Ali kot je dejala direktorica Mirovnega inštituta, dr. Neža Kogovšek Šalamon, v Studiu ob 17h: »Absolutno se pretirava z varnostnim diskurzom. Na svetu je 60 milijonov razseljenih oseb in poskuša se prikazati, da se bodo prav te osebe prihodnji mesec znašle na slovenski meji, seveda se ljudje tega ustrašijo. Utemeljitev tega zakona se bere kot filmski scenarij, ne gre za resno analizo, to je zbir vseh potencialnih groženj, ki bi jim bila lahko Slovenija izpostavljena v najhujšem možnem primeru v prihodnjih 10 letih, vse to pa se poskuša prikazati kot nekaj realnega.«

Če se danes strinjaš s kršenjem človekovih pravic tujcem, boš moral jutri privoliti v omejevanje svojih.

Gre za strašenje, za grožnje, spodbujanje strahu, uvajajo se izredne razmere na zalogo, v imenu varnosti se sprejema zakon, za katerega ni nobenih realnih razlogov.

Za sprejem zakona pa obstajajo politični razlogi. To priznava tudi »železna« Vesna Györkös Žnidar. Tako je dejala, da sta strah in občutek varnosti »zelo občutljivi kategoriji, migracije pa so sploh zelo hvaležna platforma, saj je prek tega mogoče zelo vplivati na mnenje ljudi«. Skratka, potrebne so spremembe mednarodnih pravnih podlag v smeri omejitve pravic, v nasprotnem primeru pa naj bi se »potencial za vzpon radikalne desnice, kar se dogaja po celotni Evropi«, še povečal. Ministrica naj bi nas z omejevanjem pravic ljudem, ki jih tukaj sploh ni, reševala pred pojavi domačega radikalizma.

Nekateri mediji so objavljali naslove bivališč in fotografi je, kamor naj bi se naselile begunske družine. Gre za poziv k linču.

Nekateri mediji so objavljali naslove bivališč in fotografi je, kamor naj bi se naselile begunske družine. Gre za poziv k linču.
© Reporter.si

Vendar je ministričina logika napačna in nevarna. Velja namreč nasprotno. Potenciala za vzpon radikalne desnice, fašizma, ne spodbudijo migracije, pač pa vzroki zanje. Niso migranti krivi za globalizacijo, neenakost, odtujenost vladajočih elit, niso krivi za neoliberalizem, izkoriščanje, vojne, tudi za pojav radikalnega političnega islamizma. Migranti so posledica vseh teh pojavov. So žrtve. Populisti in nacionalisti pa iz njih delajo grešnega kozla in želijo bes ljudi spreobrniti v svojo korist, tako je zmagal Trump, tako se je zgodil brexit, tako se v Sloveniji krepi sentiment izključevanja.

Janša je na Facebooku objavil, da tisti, ki »ilegalno prečakajo mejo, dobijo 833 evrov žepnine«, in takoj dobil več kot 600 všečkov, njegova objava pa je bila deljena skoraj tisočkrat. To, da gre za laž, ni pomembno.

Levica ali vsaj Stranka modernega centra bi se morala na populistično strašenje odzvati drugače. Niso dovolj smešenje, zgražanje, še manj prilagajanje, prava politika bi znala postaviti okvir političnega boja. V trenutku, ko začne kakšna politična skupina uporabljati jezik in ponavljati dejanja radikalne desnice, izgubi. Vlada Mira Cerarja nikoli ne bo zmagala na terenu, ki ga obvladajo borci za čisto Slovenijo in njen narod.

Nekateri politiki so po družabnih omrežjih širili »alternativna dejstva«. Gre za namerno zavajanje in strašenje.

Nekateri politiki so po družabnih omrežjih širili »alternativna dejstva«. Gre za namerno zavajanje in strašenje.
© Facebook

Kako se recimo boriti s tistimi, ki protestirajo proti vključitvi otrok migrantov v razrede z argumentom, da gre za selektivno obravnavo človekovih pravic? Eden od teh staršev je tako izjavil: »Pouk v razredu, katerega obiskuje moja hčerka, je od dneva prihoda migrantskega otroka drugačen kot prej. Učiteljica se mora bistveno več ukvarjati z novim sošolcem in posledično manj s preostalimi učenci … To pomeni, da so v učnem procesu prikrajšani naši otroci. In kje so zdaj človekove pravice naših otrok? Kje so zdaj vsi ti kvazi-človekoljubi, ki na ves glas kričijo, kako je treba ščititi otroke? Naših pa ni potrebno ščititi!« Kako se boriti proti tovrstni sebičnosti? Najbolje s potrpežljivo razlago, da smo vsi ljudje enakopravni, da različnost bogati, s spoznavanjem torej, s približevanjem, odpiranjem, ne pa s postavljanjem rezilnih ograj in sprejemanjem restriktivne zakonodaje.

Alternativna dejstva

Takoj ko je Miro Cerar napovedal sporen zakon o tujcih, je Janez Janša premiera obtožil, »da je politika vlade Mira Cerarja protislovenska«. Takoj ko je Miro Cerar zagrozil z omejevanjem pravice do azila, mu je Janša navrgel, da protislovenska politika in vladna radodarnost do migrantov »brezglavo uničujeta narodovo substanco in dajanje prednosti vsemu, kar ni slovensko«. To, da Janša in ne samo on, o beguncih širi laži, je na koncu povsem nepomembno. Ne gre za zavajanje, gre za, kot temu v evfemističnem novoreku pravijo trumpi, zgolj »alternativna dejstva«.

Tako je denimo Janša na Facebooku objavil, da tisti, ki »ilegalno prečakajo mejo, dobijo 833 evrov žepnine«, in takoj dobil več kot 600 všečkov, njegova objava pa je bila deljena še tisočkrat. To, da gre za čisto laž, ni pomembno.

Zapisal je tudi, da »za tujce namenja Miro Cerar 130 milijonov evrov na leto«, vendar uradni podatki vlade kažejo, da je Slovenija »za stroške, posledice migrantskega toka«, leta 2015 porabila 22,4 milijona evrov, leta 2016 27,4 milijona evrov, hkrati pa je lani od evropske komisije v proračun prejela 9,1 milijona evrov izrednih sredstev. Janševe številke so čista izmišljotina. A to ga ne moti, najprej prek svojih komunikacijskih kanalov razširja alternativna dejstva, potem pa v parlamentu vlado obtožuje, da ima »na sto tisoče ljudi v Sloveniji občutek, da so manj vredni kot tujci«.

»Populizem je že postavil agendo in okvir, nemoč levice pa je v tem, da ves čas bije boj na nasprotnikovem terenu,« je v Sobotni prilogi dejal filozof dr. Mladen Dolar.

Čas sovraštva

SMC ni leva niti sredinska stranka, že ko je Miro Cerar začel postavljati žico, je bilo jasno, da bo nekoč omejil podeljevanje pravice do azila. A žica, ki so jo postavili na meji, ni zadržala beguncev. Lani je policija odkrila 1148 ilegalnih prehodov meje, kar je bistveno več kot leta 2015, tihotapci ljudi pa so se prilagodili in izbirajo kraje, »ki niso zaščiteni z začasnimi tehničnimi ovirami«.

Ko ogradiš Slovenijo, ko begunce razglasiš za kriminalce, ki ilegalno prestopajo mejo, potem ne moreš biti začuden, če državljani teh ljudi ne želijo imeti za sosede. Miro Cerar je s politiko zaostrovanja spodbudil razmah sovražnosti. Z drugimi besedami – sovražnega govora ne spodbujajo le radikalni pridigarji izbranosti slovenskega naroda, ampak tudi domnevni umirjeni, sredinski politiki, ki se zatekajo k retoriki varnostnih tveganj, v času tlečega sovraštva pa ne obsodijo pozivov k pogromom. V Sloveniji je za takšno trditev kup dokazov.

Je recimo Borut Pahor na svojem lepotičnem Instagramu objavil fotografijo, kjer pomaga otrokom in družinam azilantom? Ni, je pa kot član sveta za nacionalno varnost podprl vladni predlog o omejevanju pravic prosilcem za azil.

Je Miro Cerar odšel v Maribor in se pogovoril s sirsko družino, katere otroci obiskujejo to šolo? Ne. Je osebno, zelo ostro, nedvoumno, glasno obsodil napad na ravnatelja, ki je v šolo sprejel otroke beguncev? Ne.

Je njegova ministrica za notranje zadeve županom na posebnem srečanju pojasnila, da imajo ljudje, ki pri nas dobijo pravico do mednarodne zaščite, povsem enake pravice kot preostali državljani, da lahko živijo kjerkoli, njihovi sosedi pa nimajo pravice, da jih zavračajo na podlagi videza? Ni.

Je kdo izmed strastnih zagovornikov zakona dejal, da je objavljanje naslovov, kamor naj bi se preselili begunci, kar so denimo počeli v Reporterju in Demokraciji, poziv k linču? Prav tako ne.

Politika strahu se vedno obrne proti tistim, ki to politiko podpirajo. Če se danes strinjaš s kršenjem človekovih pravic tujcem, boš moral jutri privoliti v omejevanje lastnih.

Američani to dobro vedo. Po 11. septembru niso dobili le Guantanama in mučenja sovražnih borcev, Rumsfeld in njegovi prijatelji so jim prinesli »Patriot Act«, nadzor telefonskih klicev, vsemogočno NSA, semafor terorističnih groženj, militarizirano policijo. Enako se dogaja v Sloveniji, policija ima nov vodni top, nove pristojnosti, paralizatorje, dostop do I.P.-številk, brez večjih omejitev bodo lahko opravili varnostni pregled osebe, ki si jo bodo naključno izbrali na ulici, in podobno.

Omejevanje pravic azilantov vedno prinese tudi omejevanje pravic vsem državljanom. Danes nam gredo na živce begunci, jutri bomo začeli preganjati geje in lezbijke, matere samohranilke, revne, upokojence, bomo na koncu začeli izganjati tudi tiste, ki imajo na primer madžarski priimek?

Po vsej verjetnosti se bo zakon o tujcih znašel na ustavnem sodišču. Zgodovina nas uči, da Slovenija vedno, ko njeni politiki privolijo v sistematično-populistično kršitev vrednot, zapisanih v ustavo, izgubi – moralno, pravno, finančno, politično. Tako je bilo pri izbrisanih, tako je bilo pri varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke, tako bo pri zapiranju meja.

Varnost pred človekovimi pravicami: Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar se ni želela srečati z begunci, ki so opozarjali na težke razmere v azilnem domu.

Varnost pred človekovimi pravicami: Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar se ni želela srečati z begunci, ki so opozarjali na težke razmere v azilnem domu.
© Borut Krajnc

Prava dežela

Morda pa bi bilo treba izstopiti iz Zlovenije, prisluhniti tistim, ki begunce poznajo, tistim, ki pravijo, da niso grožnja, pač pa prijatelji.

Prisluhnimo torej Imru Jerebicu, generalnemu tajniku Slovenske karitas, ki je v prejšnji Mladini navajal papeža, ki je jasno povedal, da morajo pastirji smrdeti po ovcah. »Skupaj z begunci moramo na pot. Ja, ta pot je težka, ni prehojena, a to je tudi poslanstvo Karitas.« Lahko prisluhnemo Leonu Novaku, evangeličanskemu duhovniku iz Murske Sobote, kraja, kjer so zbirali podpise proti beguncem. »Če želimo izpolniti Jezusovo zapoved ljubezni, potem moramo vsakega človeka ljubiti, spoštovati, ceniti. Tudi tujca. Pa čeprav ne govori našega jezika, nima naših navad in mogoče njegovih življenjskih načel na začetku popolnoma ne razumem.« Nato je Novak še dodal, naj Slovenija za tujce »postane druga domovina, kjer bodo ljubljeni in kjer bodo tudi oni lahko ljubili brez strahu«.

Vlada Mira Cerarja nikoli ne bo zmagala na terenu, ki ga obvladajo borci za čisto Slovenijo in njen narod.

Lahko bi prisluhnili tudi tisti mami, ki je po kriznem sestanku na mariborski osnovni šoli, ker so nekateri protestirali proti begunskim otrokom, dejala: »Razumemo neki strah in neugodje ob prihodu begunskih otrok, vendar to ni stvar, ki naj bi spodbudila ksenofobna dejanja. Ti otroci so bili med naše otroke zelo lepo sprejeti, nobenih nesoglasij nismo zaznali, otroci so jih zelo težko pričakovali.«

Lahko pa preberemo vsaj stavke, ki jih najdemo v zgodnjih delih Mira Cerarja. »Priznanje in varstvo človekovih pravic je neločljivo povezano in pogojeno z institucijami pravne države … o pravni državi (moderni demokratični državi) ne morem govoriti, če ne zagotavlja teh pravic,« je recimo napisal v knjižni predelavi svoje magistrske naloge. V svoji knjigi »Temelji ustavne ureditve, človekove pravice in temeljne svoboščine« pa je mladi Cerar še citiral 16. člen ustave in posebej poudaril, »da je začasna razveljavitev ali omejitev človekovih pravic dopustna le v vojnem ali izrednem stanju, pri čemer ustava oži prostor takšne omejitve ali razveljavitve«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Mate Dolenc, Bohinj

    Banalnost rasizma

    Ali je kaj čudnega, da Cerarjeva vlada ustvarja nov represiven zakon o migrantih, zapira meje, ograjuje deželo z rezilnimi žicami, nabavlja nov vodni top, paralizatorje, podeljuje večja pooblastila vojski in policiji, kriminalizira begunce (ali pa vsaj dopušča, da to počnejo drugi), krši lastno ustavo in usmeritve EU, vse z izvršilnimi pooblastili gestapoidni notranji ministrici? Nič čudnega ni. Več