Više, hitreje, močneje

Še pred nekaj leti smo zaskrbljeno ugotavljali, da so telesne sposobnosti slovenskih osnovnošolcev vedno slabše. Pomanjkanje igre na prostem in priložnosti za gibanje na splošno v sodobnem krožkocentričnem svetu, ki teži k nadzorovanju in organiziranju vsake minute otroškega prostega časa, hkrati pa zaradi socialne razslojenosti proizvaja veliko otrok, ki sploh nimajo ustreznih priložnosti za telesno dejavnost, se je pokazalo v povečevanju deleža otrok s čezmerno telesno maso in slabšanju rezultatov pri vsakoletnih vseslovenskih testiranjih gibalnih sposobnosti otrok. Nato pa se je zgodil preobrat.

»Leta 2010 so se stvari začele izboljševati,« pravi dr. Gregor Starc s Fakultete za šport. »Verjetno smo edina država na svetu, ki ji je uspelo obrniti trend zmanjševanja telesnih zmogljivosti in naraščanja telesne teže med osnovnošolci.«

Šolski uspeh

Slovenija je med redkimi državami na svetu, ki z naborom preizkusov telesne zmogljivosti vsako leto preverjajo stanje med šolajočimi se otroki. Projekt tako imenovanega Športnovzgojnega kartona, ki ga je pred 30 leti zagnal danes upokojeni profesor dr. Janko Strel, omogoča edinstven vpogled v gibalne sposobnosti odraščajočih generacij. Danes se je projekt preimenoval v SLOfit, eden njegovih skrbnikov pa je Gregor Starc.

Obrat, kar zadeva telesne zmogljivosti v osnovni šoli, se po njegovem časovno ujema z vpeljavo projekta Zdrav življenjski slog, z evropskim denarjem financiranih dejavnosti, s katerimi so številnim otrokom zagotovili od ure do dveh dodatnega športa v šoli. »Zdaj imajo otroci pri rednem pouku dve do tri ure športne vzgoje na teden, to pa je premalo,« pravi Starc. Zagotavljanje zadostne telesne dejavnosti otrok je tako prepuščeno staršem, pri tem pa seveda pridejo do izraza razlike v časovnih in finančnih zmožnostih.

Projekt Zdrav življenjski slog je eden od poskusov preseganja te neenakosti. »Otrok, ki ima v šoli tri ure športa na teden, ki si izbere izbirni predmet šport in ki se vključi v projekt Zdrav življenjski slog, ima na teden lahko šest ur vadbe v šoli,« pravi Starc. »Osnovne šole so nase prevzele ogromno breme in delajo res dobro. Otrokom zagotavljajo veliko kakovostne telesne dejavnosti. To se kaže na celotni mladi populaciji.« Še vedno pa je prepričan, da bi v šoli znotraj rednega pouka potrebovali uro športne vzgoje na dan, s čimer bi bila zadostna količina telesne aktivnosti zagotovljena vsem.

Srednješolska zagata

Pri osnovnošolcih so se torej negativni trendi obrnili in postali pozitivni, pri srednješolcih pa tega obrata ni opaziti. »Med letoma 2004 in 2010 smo imeli zelo hud negativni trend, zatem pa so se stvari umirile. Debelost ne narašča več, gibalne sposobnosti se ne zmanjšujejo. Se pa položaj še ni začel bistveno izboljševati. Zdi se, da smo dosegli plato, ki nam ga uspeva vzdrževati, nikakor pa to še ni stanje, ki bi si ga želeli,« pravi Gregor Starc.

V srednji šoli se možnosti in razmere, ustrezne za organizirano telesno dejavnost otrok, korenito poslabšajo. »Opravka imamo seveda z najstniki, s katerimi je pogosto težko delati. Poleg tega se začnejo ustvarjati velike razlike med šolami. Razlike med gimnazijskimi in poklicnimi programi so ogromne. Žal tukaj dejansko poteka jasna socialna stratifikacija.« Povprečje gibalnih sposobnosti pri srednješolcih ostaja na enaki ravni, ker se rezultati testiranj na gimnazijah izboljšujejo in na poklicnih srednjih šolah slabšajo.

Zadostna količina telesne dejavnosti ni nujna le za vzdrževanje zdravja otrok, je eden pomembnejših dejavnikov pri učnem uspehu.

Vsi dijaki pa imajo, kar zadeva ukvarjanje s športnimi aktivnostmi, še eno veliko težavo. Organizirane vadbe zunaj šole, kakršno so jim v osnovni šoli ponujali na vsakem koraku, v srednji šoli tako rekoč ni. »Ni junaka v Sloveniji, ki bi si upal narediti programe vadbe za srednješolce v prostem času. Imamo programe za otroke, imamo programe za malčke, imamo programe za dojenčke. Do konca osnovne šole je za otroke, tudi na podeželju, dobro poskrbljeno. Za srednješolce pa tega ni,« opaža Gregor Starc.

Prehod iz osnovne šole v srednjo je tudi čas, ko se v športnih klubih izvajajo tekmovalne selekcije. Za šport kot prostočasno dejavnost postanejo otroci po mnenju klubov prestari. »To je čas, ko se je treba odločiti, ali bo otrok šel naprej v mladinske in članske kategorije ali ne. In žal je šport pri tem še vedno zelo krut,« pravi Gregor Starc. »Če mladostnik po mnenju trenerja ne dosega neke ravni, ki bi jo glede na njegovo starost pričakoval, ga preprosto odslovi.«

Pri tem je seveda ogromno odločitev napačnih. »Vsi gledajo primerjavo s kronološko enako starimi otroki. Če pa je kdo v puberteto vstopil leto ali dve prej, je povsem normalno, da je zrasel, da je pridobil mišično maso. Jasno, da je superioren. Toda tisti, ki dozorijo pozneje, nato večinoma prekašajo tiste zgodnejše.« In če medtem odpadejo in opustijo ukvarjanje s športom, so izgubljeni za vedno.

V srednji šoli se možnosti in razmere za organizirano telesno dejavnost otrok lahko korenito zmanjšajo. Organizirane vadbe zunaj šole, kakršno osnovnošolcem ponujajo na vsakem koraku, za srednješolce tako rekoč ni.

Vadba za možgane

Zadostna količina telesne dejavnosti ni nujna le za ohranjanje zdravja otrok, je eden pomembnejših dejavnikov pri učnem uspehu. Po mnenju Gregorja Starca ni naključje, da so slovenski šolarji dosegli dobre rezultate v mednarodnem primerjalnem testu znanja PISA ravno v času, ko se je začela popravljati njihova gibalna učinkovitost. »Akademska uspešnost je zelo močno povezana z gibalnimi sposobnostmi,« razlaga na podlagi analiziranih podatkov. »Pri otroku, ki je gibalno na nizki ravni, je velika verjetnost, da bo tudi v šoli manj uspešen.« In nasprotno. »Gibalne sposobnosti slovenskih zlatih maturantk so v povprečju na ravni dijakov iz najboljšega športnega oddelka na Gimnaziji Šiška.«

Posebno velik napredek v gibalnih sposobnostih je opaziti ravno pri dekletih. »Slovenske 11-letnice v skoku v daljavo z mesta prekašajo skoraj vse 11-letne fante v Evropi. Uspehom naših športnic se sploh ne čudim. Imamo izjemno bazo.