Heretični papež

V torek, 24. januarja, je na poseben obisk v Vatikan prišel Matthew Festing, princ in veliki mojster Suverenega malteškega viteškega reda. Festing prihaja iz vplivne angleške družine, je ljubitelj lova na lisice, njegov oče je bil vojaški feldmaršal, v materini rodbini pa je bilo veliko rekuzantov, katolikov, ki se niso želeli podrediti anglikanski cerkvi. Med predniki velikega mojstra Festinga naj bi bil celo svetnik, londonski mučenec Hadrijan Fortescu. Zgolj kot opomba – med obiskom v Vatikanu, oktobra 2016, je Festingu zaradi »neprecenljivega prispevka k mozaiku globalne humanitarne dejavnosti« državni red za izredne zasluge podelil Borut Pahor. Festing je skratka pomemben, vpliven, spoštovan mož.

Tisti januarski torek je bil Matthew Festing slabe volje. V Vatikan je bil povabljen v času, ko se je njegov red odkrito sprl s papežem Frančiškom, pred sestankom pa ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo.

Malteški vitezi imajo v katoliški cerkvi velik vpliv, gre za krščanski vojaški red, ki je v času križarskih vojn branil Sveto deželo pred neverniki. Njihovo geslo je »Tuitio fidei – obsequium pauperum« ali »obramba vere in pomoč ubogim«. Po stoletjih preigravanj in bojevanj z evropskimi vladarji za vpliv, moč in bogastvo so iz vojaške, tipično plemiške institucije postali verska in humanitarna ustanova, s kopico napihnjenega prežitkarsko-aristokratskega blišča. Zgodovina jim je prinesla nekaj posebnosti. So suvereni subjekt mednarodnega prava, imajo svoja veleposlaništva, potne liste, valuto, pomenijo konservativni del že tako konservativne katoliške cerkve. Prisegajo na obredje. Aktivni so v Sloveniji, med njihovimi člani sta nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm in Anton Drobnič, nekdanji predsednik domobranske Nove slovenske zaveze. Ko je pred dobrim letom dni v Sloveniji potekala razprava o družinskem zakoniku, je slovenski malteški red objavil sporočilo, kjer so zapisali, da »za kristjane velja moralno načelo, da je istospolna usmerjenost osebe sama po sebi globok moralni nered«.

Vrnimo se k Festingu in izrednemu sestanku. Papež je kneza in velikega mojstra poklical k sebi zaradi banalnega spora, ki je izbruhnil nekaj mesecev pred tem. Šlo je za kondome.

Konec lanskega leta je namreč odstopil (ali pa so ga k odstopu prisilili) veliki kancler nemškega nacionalnega združenja malteškega reda Albrecht Freiherr von Boeselager, pravnik, lastnik več kot tisoč let starega gradu Kreuzberg, ki stoji na manjši vzpetini nad Altenahrjem, mestom južno od Kölna. Tudi Albrecht Boeselager je pomemben mož, prihaja iz slavne družine nemških protinacistov, njegov stric Georg in oče Phillip sta sodelovala pri atentatu na Hitlerja, oče pa je bil edini izmed zarotnikov, ki je preživel drugo svetovno vojno. Albrecht Boeselager naj bi pred leti namenoma »spregledal«, da je humanitarna organizacija Malteser International v Mjanmaru, Keniji in Južnem Sudanu kot del projekta pomoči revnim in tistim, ki so bili prisiljeni v prostitucijo, delila kondome. Uporabe kondomov kot obliko kontracepcije katoliška cerkev ne podpira, čeprav jo papež Frančišek v izrednih okoliščinah dopušča, recimo v primeru zike ali aidsa, podobno stališče je imel tudi upokojeni papež Benedikt XVI., prepričan, da je uporaba kondomov v redkih primerih moralno upravičena.

Malteški viteški red misli drugače. Ko so decembra odstavili Boeselagerja, so se pri tem sklicevali na papeževo voljo, pravzaprav so poneverili njegove napotke, zato je Frančišek sestavil posebno komisijo, ki naj bi pregledala okoliščine prisilne odstavitve. Malteški viteški red se je komisiji uprl, češ da gre za interne zadeve suverene entitete, posledica vsega spora pa sta bila omenjeni torkov sestanek in slaba volja Matthewa Festinga.

Kaj se je zgodilo na zasebnem sestanku, je postalo jasno šele dan kasneje. V sredo so iz Vatikana sporočili, da je uporni Festing papežu ponudil odstop, papež ga je sprejel. Še več, nekaj dni kasneje je bil rehabilitiran odstavljeni Boeselager, začasno pa malteški viteški red vodi papeški odposlanec. »Sveti sedež je izvedel aneksijo samostojne države,« so kričali tisti, ki so naklonjeni Festingu, malteški vitezi iz Nemčije pa so se papežu zahvalili, ker »je hitro rešil konstitucionalno krizo«. Na koncu, po papeževi zmagi, se je tudi vrh malteškega viteškega reda podredil Frančišku in se mu – pa tudi državnemu tajniku Svetega sedeža Pietru Parolinu – zahvalil za intervencijo. Kaj drugega jim ni preostalo.

Papež ima sicer z vitezi neporavnane račune. Kot je poročal katoliški portal Crux, so v času, ko je bil Frančišek še nadškof Jorge Mario Bergoglio v Buenos Airesu, malteški vitezi proti njemu skovali zaroto in ga skušali zamenjati s škofom Oscarjem Domingom Sarlingo, ki je potem leta 2015 odstopil zaradi finančnega škandala. Pomembno vlogo pri tedanjem poskusu odstavitve je igral Antonio Caselli, argentinski ambasador pri malteškem redu, predsednik nogometnega kluba Atlético River Plate. Caselli je v tistem času bodočemu papežu poslal letalsko karto prvega razreda za pot v Rim, a jo je ta strgal in poslal nazaj.

Papež tudi zaradi svoje izkušnje malteške viteze dojema kot močno skupino vplivnih, bogatih, konservativnih posameznikov, ki so ga nekoč želeli onemogočiti.

V ostri kritiki papeža in zarotah proti njemu se skriva strah kapitalskih elit, da bi papežu uspelo na glavo obrniti pojmovanje svetovne ekonomske ureditve, v kateri denar pomeni božanstvo.

Uporni kardinali

V cerkvi stvari niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled. Spor glede kondomov in tega, kdo in kako naj vodi malteške viteze, ima pomembnejše ozadje. Del nekdanjega vodstva malteških vitezov pripada, kot bi denimo dejal Erich Lobkowicz, član reda iz Nemčije, »majhni kliki ultrakonservativnih starih in trdoživih radikalcev v okrancljanih oblekah, ki nasprotujejo vsemu tistemu, za kar se zavzema papež Frančišek«.

Odstavljeni Festing ni glavna tarča papeževega boja. Glavni nasprotnik papeževe želje po prenovi cerkve je konservativni ameriški kardinal Raymond Leo Burke, protektor malteških vitezov. Protektorji so kardinali, ki zagovarjajo duhovne interese reda in njegovih članov ter skrbijo za odnose s Svetim sedežem. Burke je pomembno vlogo odigral tudi pri neuspešnem odstavljanju Boeselagerja.

Burke je eden od najvplivnejših zagovornikov tradicionalistične cerkve, je Američan, po rodu Irec, izvedenec za kanonsko pravo, nekoč je bil predsednik vatikanskega vrhovnega sodišča, s tega položaja ga je odstavil ravno papež Frančišek. Njegova stališča so zelo ostra. Nič življenjskega ni v njih. O poroki istospolnih partnerjev je dejal, da gre za laži o temeljnem vidiku človeške narave in da »obstaja samo ena možnost, od kod prihajajo te laži, in sicer Satan«, zanj so ponovno poročeni katoliki enako grešni »kot morilci«. Burke je hkrati goreči podpornik Donalda Trumpa, predvsem njegovega zavzemanja za omejitev pravice do splava. Ko je bil Trump izvoljen, je kardinal dejal, da se je »Amerika prebudila iz moralne krize«.

Papež ima do Trumpa povsem drugačen odnos. Dan po tem, ko je Trump pred begunci zaprl meje, je Frančišek javno govoril o hipokriziji in dodal, da ne moreš zavračati beguncev in hkrati samega sebe oklicati za kristjana.

Kardinal Raymond Leo Burke je eden izmed štirih kardinalov, pravzaprav je njihov neformalni voditelj, ki so lani novembra papežu poslali javno pismo, v katerem so zahtevali, naj vendarle natančneje pove, kaj pomenijo napotki v enem izmed poglavij Amoris Laetitia, postsinodalne apostolske spodbude Radosti ljubezni, prelomnega papeškega dokumenta, ki govori o zakonski zvezi in družini. Dokument je nastal po dveh velikih sinodah o družini, kjer so duhovniki razmišljali o položaju družine v sodobni družbi, spornih pa je postalo zgolj nekaj odstavkov in papeževa opomba pod črto.

Javno pismo štirih kardinalov je neobičajno, ne zaradi vsebine, neobičajen je ultimativen ton. Kardinal Raymond Burke s somišljeniki »v dvomu« od papeža zahteva, naj se o dilemi prejemanja zakramentov izreče neposredno, čim hitreje, z besedo »da« ali »ne«.

Gre za razmeroma zapleteno zgodbo, za nekatere za prepir o oslovi senci, za druge za usodno teološko vprašanje. A v cerkvi je pač tako, da so teološka razhajanja velikokrat zgolj krinka drugih sporov.

Kaj je torej spornega? V apostolski spodbudi je papež postavil nove smernice o prejemanju obhajila za ločene vernike, ki živijo v novih zvezah, gre torej za rahljanje pravila o nedostopnosti obhajila za katoliške ločence, ki so se ponovno civilno poročili. Tradicionalisti, pripada jim večina malteških vitezov, trdijo, da lahko ponovno poročeni sveto obhajilo sprejmejo le, če v novi zvezi živijo »kot bratje in sestre«, torej se v novem zakonu vzdržijo spolnosti, papež pa uči, da so lahko verniki »v stanju milosti, tudi ko so na napačni poti«. Z drugimi besedami: tradicionalisti vztrajajo »v absolutistični etiki«, papež pa priznava, da življenje ustvarja različne situacije, ki dopuščajo cerkveno popustljivost. Četudi so torej verniki v »stanju objektivnega greha«, lahko na podlagi »olajševalnih okoliščin« prejmejo sveti zakrament.

Absolutna pravila v katoliški Cerkvi sicer niso nikoli obstajala, nekoč je veljalo, da se lahko človek spove le enkrat v življenju, dovoljenje ali prepoved prejemanja zakramentov torej ni teološki problem, ni verska resnica, gre za praktično življenje v cerkvi. To nekateri dobro vedo, a želijo vprašanje »milosti« predstaviti kot dogmo. Ni težko ugotoviti, kakšni so njihovi pravi vzroki.

Papež na pismo štirih kardinalov ni odgovoril, kardinal Burke pa je v izjavah začel previdno omenjati »formalni popravek papeža«, korekcijo njegovih stališč. V intervjuju za portal LifeSitenews je celo dejal, da »če papež izpoveduje herezijo, formalno neha biti papež«, a hkrati zanikal, da bi bil papež Frančišek (že) heretik in njegov nasprotnik.

Andrea Tornielli, poznavalec dogajanja v Vatikanu, novinar, avtor spletne strani Vatican Insider, je v intervjuju za Radio Ognjišče dejal, da imajo »kardinali vso pravico in dolžnost, da povedo papežu to, kar mislijo, toda na konzistoriju, na nekem srečanju na štiri oči«. Kardinali naj bi želeli papeža »stisniti v kot in mu reči: Če odgovoriš na en način, praviš, da nisi hotel narediti nobenega koraka z Amoris Laetitia, in nam daš prav, če pa odgovoriš na drugačen način, boš prekinil cerkveno tradicijo in si krivoverec.« Kar je izsiljevanje.

V cerkvi je pač tako, da so teološka razhajanja velikokrat zgolj krinka drugih sporov.

Burke ni edini, ki se je uprl papeževim napotkom. Še ostrejši je Robert Spaemann, nemški filozof, svetovalec prejšnjih dveh papežev, ki je v intervjuju za Catholic News Agency govoril o usodnem prelomu s tradicijo. Tako je (pogovor je v slovenščino prevedel in objavil pater Branko Cestnik) grozeče dejal, »da če papež ne bo pripravljen podati popravkov, je kasnejšemu pontifikatu pridržano, da zadeve uradno povrne v stare tire«. Papeževi nejasni napotki o ravnanju z ločenci naj bi spreminjali nauk, sama cerkev pa, tako Spaemann, ne bi smela prehitevati božjega usmiljenja. »Na tem mestu – podobno kot pri ženskem duhovništvu – so vrata zaprta!«

Življenjski pogled

Kako je z nasprotovanjem Frančišku v Sloveniji? Religiolog dr. Marjan Smrke pravi, da se pri nas odpor do papeža »navezuje na tiste, ki niso samokritično predelali 'svete polomije' in odstavitev nadškofov, ki so sledile. V mesecih po odstavitvah so nekateri izražali odkrito jezo na papeža in Vatikan. Del odpora pa se navezuje na tiste s politične desnice, ki zagovarjajo neoliberalizem, do katerega je kritičen Frančišek. Obstaja še tretja varianta – to so privrženci Bratovščine svetega Pija X., ki je nastala kot protest proti Drugemu vatikanskemu koncilu v šestdesetih in jo je Benedikt XVI. deloma rehabilitiral.«

Ko smo slovenske duhovnike spraševali, kaj si mislijo o papežu, o štirih kardinalih, o apostolski spodbudi in kritikih, so papeža, kar je razumljivo, podprli. Teolog in frančiškan, generalni tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec, je dejal, da papež nikakor ne spreminja cerkvenega nauka, želi zgolj, »da je cerkev bolj odprta za razumevanje konkretnih položajev, v katerih se znajdejo ponovno poročeni katoličani«. Frančišek naj bi se zavedal, da eden od načinov sekularizacije kristjanov temelji na vzpostavljanju in poglabljanju krivde posameznika, ki ne živi v skladu z verskimi normami, pričakovanji, zato je uvedel hitre »postopke ničnosti zakonske zveze, v apostolski spodbudi pa je povabil vse pastoralne delavce, da pri presoji položaja takšnih vernikov upoštevajo njihove konkretne okoliščine in njihovo vest«.

Tudi Karel Bolčina, vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji, izvedenec za cerkveno pravo, pomirjujoče trdi, da ne »gre ne za prelom s tradicijo, ne za cerkveni modernizem, pač samo za spoštovanje človeškega dostojanstva, za stvarnejši in bolj človeški pristop do zakona in družine, posebno če in ko se znajdeta v težavah«.

Ostrejši je pater klaretinec Branko Cestnik. Papeževo odpiranje se mu zdi prava pot, vendar vse kritike niso konstruktivne ali dialoške: »Medije privlači drama. Zato je v ospredju fokus na nasprotnike. Toda papež ima veliko več zaveznikov kot nasprotnikov. Tudi v Vatikanu. Mu pa je verjetno težko, ko mora s kakšnim od nasprotnikov sodelovati skoraj vsak dan.« Cestnik je v Vatikanu živel osem let in dobro pozna tamkajšnje razmere. »Včasih sem dobil občutek, da ljudje, ki delajo v Vatikanu, živijo na nekem svojem planetu. Tam je veliko sakralnih oblačil, drž, veliko sakralnega protokola. Papež Frančišek je v ta svet vstopil kot tujec in tujec tam ostal. Nekateri mu sledijo in spreminjajo svoj 'vatikanski' slog, drugim je verjetno tudi psihološko težko spremeniti staro formo. Ti komaj čakajo na naslednjega papeža. Kar seveda še ne pomeni, da niso lojalni sedanjemu.«

Tudi Bolčina priznava, da so bili v cerkvi vedno različni pogledi, tudi prepirali so se, nihče ni brez greha, celo papež je javno vstopil v spovednico. »V cerkvi imajo nekateri táko duhovnost in izobrazbo, da čutijo zelo močno zvezo s preteklostjo in tradicijo, drugi pa tako formacijo in srčnost, da so si postavili za pravilo življenja Jezusove besede: 'kdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo'. Toda eni in drugi so kakor orel, ki leti z dvema perutma in ju nujno potrebuje za letenje.« Kljub spravljivosti je Bolčina vseeno kritičen. Takole pravi: »Papež je ob koncu apostolske spodbude povabil duhovnike (pa tudi škofe in v to usmerjene pastoralne sodelavce), naj glede obhajanja zakramentov presodijo vsak primer posebej. To pa je mnoge razburilo, tudi nekatere kardinale in škofe. Razburilo je tiste, ki živijo iz črke in za črko. Umirilo in zadovoljilo pa je tiste, ki črko živimo za človeka in zaradi človeka. Temu bi dodal še to: razburilo je tiste vernike v cerkvi, ki ne mislijo s svojo glavo, ne dihajo s svojimi pljuči, ne molijo s svojo besedo. Nasprotno pa ni vznemirilo tistih, ki redno premišljujejo božjo besedo, ki se redno pogovarjajo z Bogom (molijo), ki vidijo Kristusovo obličje v bližnjem.«

Če spregledamo Bernarda Brščiča, nekdanjega Janševega sekretarja, ki v svojih kolumnah bruha žveplo in ogenj, so pri nas papeževi kritiki, pa pustimo pri miru tudi formske besede o tem, da Frančišek poveličuje »islam in socialiste«, tiho. To se zdi Vidku Podržaju, izobčenemu duhovniku, povsem pričakovano. »Seveda,« pravi, »kaj pa ste mislili?«

»Včasih sem dobil občutek, da ljudje, ki delajo v Vatikanu, živijo na nekem svojem planetu. Tam je veliko sakralnih oblačil, drž, veliko sakralnega protokola. Papež Frančišek je v ta svet vstopil kot tujec in tujec tam ostal.« – Pater Branko Cestnik

Vidko Podržaj ima zanimivo življenjsko zgodbo. V letih osamosvajanja je kandidiral pri Slovenskih krščanskih demokratih, potem se je izobraževal za duhovnika, bil kaplan v Železnikih, župnik v Dragi. V katoliški cerkvi ga je vseskozi nekaj motilo, že na fakulteti ga je, kot pravi, motil Anton Stres, ki je »predaval modernistične zablode«, pa tudi v Rim ni želel, »ker bi tam izgubil vero in dušo«. Povezal se je z duhovno Bratovščino sv. Pija X., z lefebrovci, ki so dobili ime po izobčenem francoskem nadškofu Marcelu Lefebvreju. Lefebrovci zavračajo sklepe Drugega vatikanskega koncila, versko svobodo, ekumenizem, propagirajo latinsko mašo. Izobčen je bil tudi Podržaj, danes ni v občestvu s cerkvijo, njegovo bogoslužje naj za vernega katoličana ne bi bilo veljavno. Podržaja je leta 2002 iz cerkve izobčil nadškof Franc Rode.

Ko smo Podržaja vprašali, kaj misli o upornih kardinalih, nam je poslal dolg posnetek Michaela Matta, urednika revije Traditionalist Catholic, ki odkrito napada Frančiška in napoveduje veliko shizmo, v igri naj ne bi bilo le vprašanje modernizma, katoliška cerkev naj bi se pod patronatom papeža Frančiška nedopustno približevala protestantizmu. Vidko Podržaj se je podpisal tudi pod izjavo, ki nasprotuje papeževim pogledom na poroko, gre za impresiven seznam, na katerem je več kot 1000 duhovnikov, škofov, teologov, univerzitetnih profesorjev, članov različnih cerkvenih laičnih organizacij … Podržaj je edini Slovenec na tem seznamu.

Vseeno pa je nekaj protipapeškega brbotanja zaznati tudi pri nas. Jeseni je na Štajerskem neznana skupina duhovnikom pošiljala spise in gradivo, ki napadajo Frančiška, med njimi pa so bili tudi različni apokaliptični spisi. »Zunanji opazovalci tega ne vidite,« pravi pater Branko Cestnik, »a znotraj cerkve imamo kar naprej 'cirkuse' s takimi ali drugačnimi apokaliptiki in milenaristi. V apokaliptični vzorec spada, da je ob koncu časov vrh cerkve v globoki krizi. Zato težnja apokaliptikov, da sedanjega papeža rišejo kot silno dvoumnega ali celo heretičnega. Tako se jim izteče enačba: papež se je izneveril Bogu – konec sveta je tu.«

Lažni preroki

Je to vse? Je bobnenje vatikanskih nezadovoljnežev povezano zgolj s kondomi in prešuštvom? Ne, v bistvu gre za veliko več, za prenovljeni (ali bolje znova zbujen) katoliški cerkveni socialni nauk.

Papež Frančišek je eden od najvplivnejših kritikov kapitalističnega sistema, »nove tiranije«, kot pravi sam. Kritizira željo po dobičku, socialno izključenost, neenakost, govori o kolonializmu korporacij, obsoja potrošništvo in izkoriščanje narave, hkrati je reformiral Vatikansko banko in prečistil cerkveno birokracijo. Ko so mu navrgli, da je marksist, je izjavil, da je »marksistična ideologija napačna. A v svojem življenju sem srečal veliko marksistov, ki so dobri ljudje, zato se ne počutim užaljenega.«

Papež ni ekonomist, njegova kritika kapitalizma izvira iz evangelijev, je duhovna, izvira iz uboštva, ki ga propagira in živi. A tudi ta kritika ni nekaj novega. Nekoč so se škofje, opati in drugi kopali v razkošju in zakladih, nekateri se še danes oprijemajo navlake fevdalnih stoletij. Tako je papež v pismu udeležencem redovniškega simpozija o ekonomiji med drugim omenil »dvoličnosti posvečenih, ki živijo kot bogataši in so slab zgled za vernike ter škodijo cerkvi«.

In prav pri tej točki, v točki kritike kapitalizma, se papež ponovno srečuje z močno opozicijo. A ne gre za enotno fronto. Dober poznavalec notranjih razmer katoliške cerkve, ki ne želi biti imenovan, pravi, da bi tisti, »ki nasprotujejo sedanjim papeževim opredelitvam pri eni vrsti vprašanj, radi ustvarili širše nerazpoloženje do papeža Frančiška in iščejo zaveznike pri onih, ki mu nasprotujejo pri drugi vrsti opredelitev«. Stare vatikanske elite so zainteresirane, da imajo teološke dileme čim večji destabilizacijski učinek na papeža in cerkev, v bistvu pa želijo na takšen način omiliti papeževo protikapitalistično retoriko. Ali jo, in z njim tudi papeža, vsaj delegitimizirati.

Tovrstno interpretacijo ozadja sporov v Vatikanu podpira tudi že omenjeni vatikanolog Andrea Tornielli. V intervjuju na Radiu Ognjišče je dejal, da papeža napadajo posamezniki, ki imajo »v rokah resnično oblast sveta. Ljudi, ki imajo oblast, ne zanima, ali kdo v spovednici dá možnost prejema zakramentov ločenim v novih civilnih zvezah. Resnična oblast sveta se boji, da bi bil ogrožen določen sistem; bojijo se, če kdo reče, da je treba spremeniti smer, da ne bomo zašli v še večjo krizo.« In točno tukaj je skupna točka vseh papeževih nasprotnikov. »Bojijo se tistega, ki pravi, da je treba spremeniti način, kako gledamo na druge narode, v katerih smo zanetili vojne, v katerih sklepamo naše kupčije, sicer bodo ubogi trkali na naša vrata. In to je resnično jabolko spora s papežem. Gre torej za oblasti zunaj cerkve, pa tudi nekaterim znotraj cerkve gre že malo na živce, ker po njihovem papež preveč govori o ubogih.«

Papež Frančišek želi pomagati ubogim, bori se proti malikovanju denarja, proti svetu, kjer vladajo finance, obsoja družbene strukture, govori o strukturnih grehih družbenega sistema. O izkoriščevalskem kapitalizmu, skratka. Denar je, kot pravi pater Cestnik, skušnjava, ki nastopa kot božanstvo, kot lažibog. Bolj ko duhovnik teka za denarjem, bolj se oddaljuje od svojega nauka. »Cerkvi, ki se veliko ukvarja z denarjem, se lahko zgodi, da se duhovno popogani, čeprav je formalno pravoverna.«

»Bojijo se tistega, ki pravi, da je treba spremeniti način, kako gledamo na druge narode, v katerih smo zanetili vojne, v katerih sklepamo naše kupčije, sicer bodo ubogi trkali na naša vrata. In to je resnično jabolko spora s papežem.« – Andrea Tornielli, vatikanolog

Glavni vzvodi napadov na papeža Frančiška izvirajo iz sistema, ki je tudi del cerkve. Četudi to določa katoliška dogma, papež ni nezmotljiv. A v ostri kritiki papeža in zarotah proti njemu se skriva strah kapitalskih elit, da bi papežu uspelo na glavo obrniti pojmovanje svetovne ekonomske ureditve, v kateri denar pomeni božanstvo. Kondomi, obhajilo, malteški vitezi, uporni kardinali, razumevanje milosti in grešnosti, vse skupaj je le del širše zgodbe o papežu, ki se je uprl tistim, »ki imajo v rokah resnično oblast sveta«. Papež Frančišek je pač tisti papež, kot je pred tremi leti v Mladini zapisal profesor dr. Marko Kerševan, »ki ni več pripravljen iskati tretje poti in se je jasno postavil proti fetišizmu denarja in diktaturi gospodarstva brez obraza in pravega človeškega cilja«.

To, da je pri tem naletel na odpor, pomeni, da dela dobro.