MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Družba

Zakaj se učimo le o pisateljih?

V šolskih berilih ni književnic

Zgovorno je, da je Svetlana Makarovič, avtorica z največ objavami v berilih, po številu teh objav izenačena z avtorji druge kategorije (Pavletom Zidarjem, Antonom Ingoličem itd.)

Zgovorno je, da je Svetlana Makarovič, avtorica z največ objavami v berilih, po številu teh objav izenačena z avtorji druge kategorije (Pavletom Zidarjem, Antonom Ingoličem itd.)
© Gašper Lešnik

Ni naključje, da se veliko mladih (žensk) – med njimi je tudi Manca R. Renko, avtorica zanimivega življenjepisa (prezrte) pisateljice Zofke Kveder – sprašuje: Zakaj se učimo le o pisateljih? Zakaj v osnovnošolskih in srednješolskih berilih ni žensk?

Književnic je v berilih le za vzorec. Do takšne ugotovitve je v analizi beril za srednje šole – prispevek Avtorice v slovenskih srednješolskih berilih bo marca objavljen v reviji Jezik in slovstvo – prišel tudi Zoran Božič, profesor slavistike z novogoriške univerze. Analiziral je delež avtoric v 56 sestavih beril, vse od marčne revolucije leta 1848 do začetka 21. stoletja. Podatki so zgovorni: vseh slovenskih avtorjev v vseh sestavih beril iz zadnjega poldrugega stoletja je 755, od tega je avtoric le 64, to je 8,5 odstotka. Povedna je tudi razpredelnica z razvrstitvami po številu objav v berilih; v njej so samo avtorji z desetimi in več objavami. Na tem seznamu je 137 avtorjev, od tega pa samo pet avtoric, kar je 3,6 odstotka. V prvi tretjini ni niti ene ženske. Zgovorno je, da je Svetlana Makarovič, avtorica z največ objavami v berilih, po številu teh objav izenačena z avtorji druge kategorije (Pavletom Zidarjem, Antonom Ingoličem itd.). Druge avtorice so daleč zadaj. Iz Božičevega prispevka je razvidno, da je v nekaterih sestavih beril, sicer redkih, vključenih več kot deset avtoric, so pa tudi berila, kjer avtoric enostavno ni.

V največjem deležu so bile zastopane takoj po vojni (okoli 15 odstotkov), kasneje se je odstotek le zmanjševal. Ker tudi na seznamih obveznega domačega branja ni niti ene avtorice, je odločitev, ali dijake seznaniti s slovenskimi avtoricami, v celoti prepuščena posameznemu učitelju slovenščine, piše Božič. Med naslovi za vsakoletni tematski sklop za pisanje maturitetnega šolskega eseja v zadnjih 20 letih ni bilo dela slovenske avtorice.

Med naslovi za vsakoletni tematski sklop za pisanje maturitetnega šolskega eseja v zadnjih 20 letih ni bilo dela slovenske avtorice.

Toda berila le odslikavajo razmerja iz literarne zgodovine. Tudi tam je avtoric zgolj za vzorec. V Literarni atlas Ljubljane o »zgodah in nezgodah 94 slovenskih književnikov v Ljubljani« je vključenih le pet žensk, avtor besedil Marjan Dolgan pa se je na očitke o premajhni zastopanosti žensk odzval s pričakovanjem, da bo Atlas feministke spodbudil, »da bodo raziskale in napisale dobre biografije teh gospa, (za kar) jim bodo tudi moški hvaležni«.

Jasno je, da je avtoric malo. V Veliki Britaniji so ženske romane pisale že v času razsvetljenstva, prvo leposlovno delo slovenske avtorice pa je izšlo šele leta 1848. Krivdo za takšno stanje lahko pripišemo temu, da je bila slovenska družba konservativna in klerikalna in žensk ni podpirala pri literarnem ustvarjanju. Zlasti katoliška cerkev je dala jasno vedeti, da je mesto žensk za štedilnikom. Po 2. svetovni vojni, v socializmu, ki je udejanjil enako(pravno)st spolov, se je zastopanost žensk v literarnem ustvarjanju povečala. Tudi danes je kopica ustvarjalk, ki so dosegle pomemben preboj v književnosti. Med njimi so Anja Golob, Katja Perat in seveda Svetlana Makarovič, »izjema vseh izjem, ki potrjuje pravilo«. Irena Novak Popov domneva, da »njena enoglasna sprejetost ni brez zveze z bojevitostjo, napadalnostjo, ostrino in močjo, s katerimi ženski liki njenih pripovednih pesmi premagujejo deziluzijo, sovražnost, samost in brezdomnost, ter naravnanostjo modernizma v univerzalno, abstraktno tematiko«.

A veliko se v zadnjih 25 letih demokracije glede enakopravnosti spolov ni spremenilo. Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije, ugotavlja, da je »za patriarhat, v katerem še vedno živimo in ki se je uspešno umestil v vse družbene kontekste, odkar ima človeštvo pisano zgodovino, značilna nevidnost žensk. Presenetljivo je, da nevidnost zaznamuje tudi ženske, ki jim je uspelo v javni sferi, ko so postale znanstvenice, pisateljice, celo političarke. Edino, kar se je v zvezi s tem spremenilo, je, da so nasprotovanja in konkretne akcije proti tej nevidnosti postali pogostejši in bolj javni.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.