MLADINA Trgovina

Borut Mekina

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Ekonomska samostojnost za telebane

Mercator, največji generator slovenskega BDP-ja – danes hrvaški, jutri ruski, pojutrišnjem kitajski

Delavci so imeli prav. Protest sindikatov proti prodaji Mercatorja že leta 2011.

Delavci so imeli prav. Protest sindikatov proti prodaji Mercatorja že leta 2011.
© Borut Krajnc

Leta 2012 smo iz Hrvaške uvozili 119 ton klobas in njim podobnih suhomesnih izdelkov. Po odprtju meja, ob vstopu Hrvaške v EU julija 2013, se je uvoz klobas iz Hrvaške povzpel na 145 ton letno. Leta 2015 smo iz Hrvaške uvozili 475 ton klobas. Lani, kažejo najnovejši podatki statističnega urada, pa že 757 ton. Na šestkratni skok uvoza klobas in suhih izdelkov iz Hrvaške v zgolj štirih letih je sicer vplival padec administrativne meje, a zares visok skok teh statistik sovpada s trenutkom, ko smo Mercator prodali Agrokorju. Eno najpomembnejših podjetij znotraj koncerna Agrokor je namreč največji hrvaški proizvajalec mesnih proizvodov PIK Vrbovec. Zaradi česar v Agrokorju njihovo prodajo po svoji trgovinski mreži spodbujajo. Tako deluje trgovina. Kdor kupi trgovino, kupi trg. In to življenjsko najpomembnejši segment trga.

Hrvaški sir, paradižnik, voda …

V Mercatorju, kjer jih je strah za svoj ugled, se sicer z zgornjo interpretacijo ne strinjajo. Vzrok za povečan uvoz svinjskega mesa iz Hrvaške naj bi bila recimo posledica padca samooskrbe s svinjskim mesom v Sloveniji, odgovarjajo. Toda samooskrba s svinjskim mesom je nizka tudi na Hrvaškem, zato zgornji podatki dokazujejo, da po novem dodano vrednost pri prodaji izdelkov v Sloveniji ustvarjajo na Hrvaškem, razlaga recimo agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Namesto slovenske industrije danes svinjsko meso uvaža in predeluje Hrvaška ter nam ga prodaja prek svoje trgovinske mreže. V Mercatorju prav tako ponavljajo, da so največji kupec proizvodov slovenskih dobaviteljev. To je za zdaj še res. Je pa tudi jasno, da Agrokor Mercatorja ni kupil zato, da bi v njem prodal manj svojih izdelkov. Zato hrvaška podjetja po prevzemu Mercatorja počasi izrivajo slovenske dobavitelje.

Pomemben del koncerna Agrokor je recimo podjetje Ledo, največji hrvaški proizvajalec sladoleda in distributer zmrznjene hrane. Na uvoz sladoleda iz Hrvaške padec meja ni vplival, uvoz je celo padal, a le do leta 2014, ko smo Mercator prodali Agrokorju. Leta 2015 je uvoz sladoleda iz Hrvaške zrasel za kar 40 odstotkov, s 500 na 800 ton. Lani smo iz Hrvaške uvozili že za 900 ton sladoleda. Eno najpomembnejših podjetij znotraj koncerna Agrokor je podjetje Jamnica, največja hrvaška polnilnica mineralne vode in gaziranih pijač. Uvoz mineralnih vod iz Hrvaške je tudi po vstopu Hrvaške v EU ostal pri 7000 tonah, a v trenutku, ko je Agrokor postal lastnik Mercatorja, se je uvoz povečal za kar 30 odstotkov. Jamnica v plastenki je danes na Mercatorjevih policah najcenejša ali »najkonkurenčnejša« mineralna voda.

Trendi so podobni pri zelenjavi. Agrokor je tudi največji proizvajalec zelenjave na Hrvaškem. Pred leti iz Hrvaške korenja, repe, rdeče pese, zelene ali redkev nismo uvažali, lani pa smo teh pridelkov iz Hrvaške uvozili že 664 ton. Tudi paradižnik je v Sloveniji vse bolj hrvaški. Potem ko je Agrokor kupil Mercator, je uvoz paradižnika iz Hrvaške zrasel z 927 ton na lanskih 1849 ton, več kot podvojil se je. Še večji pa je skok uvoza na področju mleka in mlečnih izdelkov – Agrokor ima posebni poslovni odnos z največjim hrvaškim proizvajalcem mlečnih proizvodov, z Vindijo. Od leta 2000 pa do vključno prvega leta po vstopu Hrvaške v EU smo iz Hrvaške v povprečju uvozili med 500 in 800 ton sira in skute. Lani pa kar 4602 toni.

Propad slovenskih dobaviteljev

Ker je Mercator še vedno tako pomemben kupec slovenskih proizvodov, o posledicah njegove prodaje na Hrvaško danes odkrito govorijo le tisti, ki so upanje že čisto izgubili. Ivan Bučar je bil denimo nekoč Mercatorjev glavni dobavitelj v Sloveniji pridelane zelenjave. Bučar, ki je danes tudi predsednik Gospodarskega interesnega združenja (GIZ) kmetijskih zadrug Slovenska zelenjava, pravi, da že kakšno leto dni z Mercatorjem ne posluje več. »Ne poslujemo več, ker je bil pritisk na cene, ki jim nismo mogli konkurirati, tako velik, da tega več nismo zmogli,« razlaga in dodaja: »Na Hrvaškem, kjer imajo ogromne proizvodne količine, lahko delavce plačajo po 1 evro na uro. Jaz pa jih ne morem pod 6.« Da lahko prodaja svojo zelenjavo – ki pa bi naj bila zaradi lokalne proizvodnje kakovostnejša, neobdelana z aditivi –, je moral Bučar ustanoviti svojo trgovino.

Prodaja Mercatorja je tempirana bomba, ki šele tiktaka tik pred eksplozijo. Mercator in slovenski dobavitelji so namreč začasno še zaščiteni pred neposrednim izčrpavanjem.

Čeprav natančnih podatkov še nekaj mesecev ne bo, pa zdaj tudi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek pravi, da so očitno učinki prodaje Mercatorja točno takšni, kot so pred leti nekateri napovedovali: »Na podlagi pogovorov, ki jih imam s slovenskimi dobavitelji, s kmeti ali živilskopredelovalnimi podjetji, lahko sklenem, da se očitno slovenskim dobaviteljem tržni deleži manjšajo, recimo na račun Mercatorjevih tržnih znamk in nove konkurence,« razlaga. Poleg tega ima še »občutek«, da so recimo v Mercatorju nekateri dobavitelji »favorizirani«, bodisi »z maržno politiko ali s pozicijo izdelkov na policah«. Čeprav Podgoršek pozdravlja akcije trgovcev tipa kupujmo domače, pa je po njegovem jasno, »čigava šunka se bo največ prodajala pred veliko nočjo«. Kar je pričakovano, tako pač delujejo lastniki trgovin.

Napovedi tistih, ki so svarili pred prodajo Mercatorja Agrokorju, se torej uresničujejo. Zaradi tega pa tudi zadnje novice o likvidnostni krizi v Agrokorju niso nič nepričakovanega. Da Agrokor ne bo finančno preživel več kot tri leta, so že leta 2012 napovedali trije slovenski ekonomisti, Velimir Bole, Janez Prašnikar in Domen Trobec. Ti so tedaj objavili članek z jasnim namenom, je dejal Prašnikar, da bi »streznili« slovensko vlado, naj Mercatorja ne proda prezadolženemu Agrokorju, ki je hkrati tudi lastnik proizvodnih podjetij. A likvidnostna kriza Agrokorja in postopna zamenjava slovenskih dobaviteljev s hrvaškimi sta bili šele prvi del njihovega svarila. Resnične težave Slovenijo čakajo, če se bo začel uresničevati še drugi del njihove napovedi.

Bomba, ki tiktaka

Prejšnji teden so v Agrokorju le priznali, da so njihove finančne obveznosti nevzdržne. Okrog sedem milijard obveznosti, ki jih ima Agrokor predvsem do ruskih bank, ameriških investicijskih skladov in dobaviteljev, je preveč. A čeprav si Agrokor v stiski po naših informacijah že poskuša neposredno pomagati z Mercatorjevim denarnim tokom – Agrokor recimo želi, da bi Mercator skrajšal plačilne roke nekaterim dobaviteljem, ki od njega na Hrvaškem ne dobijo denarja –, je Mercator za zdaj še zavarovan pred neposrednim izčrpavanjem. Toda že septembra letos se bo iztekla prva zaveza Agrokorja, to je zaveza glede prisotnosti slovenskih dobaviteljev na Mercatorjevih prodajnih policah. Glede na to, da je že danes, kljub zavezam, nadomeščanje slovenskih podjetij s hrvaškimi očitna, je jasno, kaj lahko pričakujemo v prihodnje. In drugič, do leta 2020 ima Mercator z bankami upnicami sklenjen sporazum, na podlagi katerega je izčrpavanje Mercatorja oteženo. Za zdaj Mercator Agrokorju ali kateremu drugemu bodočemu lastniku ne sme dajati jamstev ali kreditov. Kaj se bo zgodilo, ko teh zavor ne bo več?

119 ton klobas smo leta 2012 uvozili iz Hrvaške  /  757 ton klobas smo uvozili iz Hrvaške lani

Ekonomist Bole je leta 2013 izračunal, da bi postopna zamenjava slovenskih dobaviteljev s tujimi ogrozila 4000 delovnih mest v Sloveniji. V drugem koraku pa bi lahko lastnik samo s podaljševanjem plačilnih rokov, ki znašajo zdaj pri Mercatorju nekaj več kot 70 dni, iz slovenskega gospodarstva počrpal dodatnih 300 milijonov evrov. Po tem drugem koraku bi po Boletovi oceni propadlo 430 slovenskih živilskopredelovalnih podjetij, delo bi izgubilo 14 tisoč zaposlenih, na banke v Sloveniji pa bi padla približno milijarda evrov neporavnanih obveznosti, torej novih slabih kreditov. Kar z drugimi besedami pomeni, da je prodaja Mercatorja tempirana bomba, ki šele tiktaka tik pred eksplozijo.

Slovenija se je pred leti na tveganja v zvezi s prodajo Mercatorja odzvala s politiko krepitve zavedanja potrošnikov o pomenu lokalne proizvodnje. V vladi upajo, da bodo potrošniki sami začeli posegati po lokalno proizvedeni hrani in da bodo tako prisilili trgovce, ne glede na njihovo lastništvo, da bodo na police začeli postavljati slovenska živila. Uradni program označevanja mesnih in mlečnih izdelkov z znakom »Izbrana kakovost – Slovenija« v obliki smeškota, ki ga sofinancirajo ministrstvo in dobavitelji, pojasnjuje predsednica sveta za promocijo kmetijskih in živilskih izdelkov Anita Jakuš, se je začel šele pred nekaj meseci, trajal bo tri leta, zato je danes še težko oceniti njegove učinke.

A že zdaj se zdi, da ta pristop ne bo zadostoval. Trgovci so se namreč na državno sponzorirano akcijo odzvali s svojim reklamiranjem »slovenskih« proizvodov, katerih izvora ni mogoče zanesljivo potrditi. Mnogi kmetje imajo namreč še svoja podjetja, prek katerih uvažajo živilske proizvode iz tujine, nakar jih s pomočjo lastnega uvoza »posvojijo« kot slovenska. Bučar recimo razlaga, da je po uradni, državni statistiki samooskrba z zelenjavo v Sloveniji 38-odstotna, po oceni slovenskega združenja pridelovalcev pa je zgolj 6–7-odstotna. Kmetijski inšpektorat je nedavno pri podjetjih, ki so imela lani skoraj 100-odstotni izpad pridelave jabolk zaradi pozebe, odkril, da so čudežno pridelali in prodali podobno količino »slovenskih« jabolk kot lani. Podobni sumi so se na inšpektoratu porodili na področju pridelave česna ali kumaric, Kuhar pa že dlje časa opozarja na nekatere nenavadne podatke o povečanem obsegu uvoza užitnih klavničnih odpadkov iz Hrvaške ali na ogromen porast uvoza zmrznjenih svinjskih polovic iz Hrvaške. S pomočjo teh proizvodov je namreč najlažje prikriti dejanski izvor mesa. Tako je lahko vse »slovensko«.

Napovedi tistih, ki so svarili pred prodajo Mercatorja Agrokorju, se uresničujejo. Propad Agrokorja je šele prvi del njihovega svarila. (Protest delavcev decembra 2011)

Napovedi tistih, ki so svarili pred prodajo Mercatorja Agrokorju, se uresničujejo. Propad Agrokorja je šele prvi del njihovega svarila. (Protest delavcev decembra 2011)
© Borut Krajnc

Nauk iz suverenosti za telebane

Zaradi tega pa tudi države, po katerih se Slovenija zgleduje pri grajenju državne blagovne znamke, kot so Italija, Avstrija ali Nemčija, hkrati s tem podpirajo še svoje domače trgovske verige. In to celo z neposredno državno pomočjo. Britanski Guardian je recimo pred letom dni razkril, da je Lidl, ki je v lasti bogatih nemških družin, v zadnjih letih prejel skoraj milijardo evrov javnih kreditov iz Svetovne banke in Evropske banke za rekonstrukcijo in razvoj (EBRD). Banke so kredite dodelile Lidlu z namenom širitve njegove mreže v vzhodno in srednjo Evropo, saj da naj bi si tam »revni potrošniki« zaslužili »kvalitetno hrano«. Spomnimo, da se je ravno zaradi širitve »diskontarjev« v Sloveniji začela debata o vse težjem, nekonkurenčnem položaju Mercatorja in potrebi po njegovi prodaji ali združitvi z nekim strateškim partnerjem. A isto velja za Avstrijo. V Avstriji ima Spar, ki je v lasti nekaj avstrijskih družin, približno 25-odstotni tržni delež. Za njegovo širitev proti vzhodu, tudi v Slovenijo, pa so v zadnjih letih skrbele avstrijske državne banke, kot je bila Hypo. Tako kot je doslej širitev Agrokorja v Slovenijo podpirala Hrvaška prek različnih državnih interventov, na primer pokojninskih skladov.

V Sloveniji je bila slika obrnjena. Tukaj država Mercatorju ni pomagala. Če v Sloveniji politika že ni načrtno Mercatorja uničevala – bivši predsednik Janez Janša recimo z napadi na tedanjega predsednika uprave Zorana Jankovića –, pa so odločevalci med seboj tekmovali, kdo ga bo prej prodal. V najrazličnejših epizodah te žalostne nadaljevanke izstopa Slovenski državni holding (SDH). Tik pred prodajo Mercatorja je tedanji gospodarski minister Metod Dragonja od SDH zahteval oceno tveganj. SDH je nato pripravil poročilo za vlado v prid prodaji Mercatorja, v katerem so zapisali, da bi v primeru neprodaje padel ugled Slovenije, da bi »prišlo do zastoja privatizacije«, da bi se zaradi neprodaje podražilo zadolževanje Slovenije in da bi se z 38 milijoni evrov, kolikor jih je s prodajo zaslužila NLB, povečala njena »kapitalska ustreznost«. Banka je bila sicer nekaj mesecev prej dokapitalizirana z 1,5 milijarde evrov, avtor teh neverjetnih argumentov, Matej Pirc, tedanji predsednik uprave SDH, pa je kot formalno najodgovornejši menedžer v državi na mesec zaslužil okrog 11 tisoč evrov bruto.

V Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem je trgovina del državne strategije. Pri nas je, nasprotno, politika tekmovala v uničevanju in prodajanju Mercatorja.

Druga epizoda, ki prav tako ilustrira tukajšnje zavedanje o pomenu Mercatorja, je prigoda z zasedanja nadzornega sveta NLB, ko je ta odločal o prodaji Mercatorja. Leta 2011 je vlada nasprotovala prodaji Mercatorja, zato je tedanji predsednik uprave Božo Jašovič odločitev o njej predal nadzornemu svetu NLB. Tam pa sta se prodaji Mercatorja uprla oba tuja predstavnika tedanje KBC, ki sta se očitno edina zavedala pomena Mercatorja za državo. Domači nadzorniki so ju neuspešno poskušali prepričati, naj glasujeta za prodajo Mercatorja, na seji, ki je trajala približno šest ur. Javno mnenje glede prodaje Mercatorja so tedaj ob večinoma pasivni vladi krojili plačani lobisti. Omenimo lahko podjetja z borznoposredniške hiše Alta – te je Agrokor plačeval kot svoja zastopnika, hkrati pa so njeni analitiki nastopali na RTV Slovenija kot neodvisni komentatorji aktualnih dogodkov. Rdeča nit njihovih sporočil je bila, da je Mercator v težki »poslovno-finančni situaciji«. To je citat iz dokumenta, ki so ga tedaj iz agencije ProPiar, ki je prav tako delala za Agrokor, potihoma pošiljali novinarjem. Te argumente so objavljale predvsem Finance.

Danes hrvaški, jutri ruski, nato kitajski?

Za agrarnega ekonomista Aleša Kuharja so statistični podatki o skoku uvoza iz Hrvaške jasna posledica prodaje Mercatorja, celotna zgodba pa najpomembnejši dokaz o neodgovornem odnosu do lastne države. Omenja, da smo v Sloveniji očitno prebrali le prve strani ekonomskih učbenikov, da je prodaja Mercatorja »otroška bolezen slepih finančnikov«, ki so zdaj izgubili »cucelj«, in da je bila prodaja Mercatorja tudi dokaz »manka splošnega intelekta kot tudi razumevanja sodobnega sveta«. Žal mu je, da so več tega intelekta pokazali v mnogih drugih državah, od Češke pa do Srbije. V Sloveniji smo svoje strateške dobrine prodali prvemu, ki je prišel mimo, razlaga. Ena najbolj povednih novic prejšnjega tedna je, da naj bi se zaradi Agrokorjeve likvidnostne krize ta pogovarjal s Coca-Colo o prodaji Jamnice. Agrokor naj bi zanjo zahteval 800 milijonov evrov. Za primerjavo: leta 2015 je češka Kofola za prevzem Radenske plačala okoli 70 milijonov evrov. Jamnica je resda petkrat večja od Radenske, »a spomnimo se, kje je bila Jamnica pred 20 leti«, pravi Kuhar.

416 ton mleka in skute smo iz Hrvaške uvozili leta 2012  /  4602 ton mleka in skute smo iz Hrvaške uvozili lani

Ali lahko Slovenija odkupi Mercator? Sodeč po bilancah ima Mercator okrog 860 milijonov evrov dolgov, kar pomeni, da bi ob morebitni prodaji stal okoli 200 milijonov evrov. V preteklosti so se zanj zanimala mnoga večja slovenska podjetja. Interes za Mercator je nekoč pokazal Petrol, zaradi sinergij pri maloprodaji. Leta 2012 je načrt prevzema Mercatorja snovala tedanja Kapitalska družba (KAD), ki je tudi najela pravne strokovnjake in okoli sebe zbrala konzorcij zainteresiranih vlagateljev. Pri preverjanju interesa med današnjimi slovenskimi potencialnimi interesenti za nakup Mercatorja, med slovenskimi zavarovalnicami in skladi, smo sicer naleteli na uradne odgovore, da investicije v trgovino niso del njihovih strategij. Neuradno pa so nam mnogi dejali, da so delnice v Sloveniji v tem trenutku poceni in da bi utegnili razmisliti tudi o vstopu v Mercator, če bo ta prodan pod prisilo in po dobri ceni. Tudi nekateri dobavitelji sicer te ideje ne zavračajo. Robert Serec, direktor Pomurskih mlekarn, pravi, da je razmislek v tej smeri »vreden poskusa«. Razlaga, da želi sam ostati pragmatičen: »Če se je celo Todoriću splačalo, da je prevzel Mercator, bi se očitno splačalo tudi nam,« odgovarja.

Medtem ko se na osi Moskva, Peking in New York odločajo o desetih odstotkih slovenskega BDP-ja, v slovenski vladi razmere na Hrvaškem skrbno spremljajo.

Zgodba o prodaji Mercatorja bi morala biti napisana pod naslovom »Samostojnost za telebane«. Mnogi so v preteklosti veliko večjo skrb namenjali podjetjem, kot je Pipistrel, ali raznim manjšim startupom. Do največjega podjetja v državi, ki z dobaviteljsko mrežo sestavlja deset odstotkov celotnega slovenskega gospodarstva, ki je najpomembnejši generator likvidnostnega toka v državi in največji delodajalec, od katerega je odvisnih več kot trideset tisoč delovnih mest in ki je v tem smislu tudi temelj države, pa je politika kazala precejšnjo stopnjo ambivalence. Čeprav bi moralo biti vsakomur jasno, da je z vidika nacionalnega gospodarstva vseeno, ali se Pipistrel povezuje s kitajskimi podjetji, ni pa vseeno, ali bo Mercator in z njim 30 odstotkov slovenskega trga z živili v kratkem v lasti kitajske ali ruske banke. Po zadnjih informacijah iz Hrvaške je namreč največji lastnik Agrokorja Ivica Todorić dobil prvo pomoč bank v lasti Rusije tako, da je kredit zavaroval s svojimi delnicami Mercatorja. Mercator torej počasi polzi pod ruski nadzor. Hkrati z Rusijo se za najboljše dele Agrokorja borita ameriška sklada Blackstone in One Equity Partners, ki sta Agrokorju v preteklosti ravno tako dala kredite. Za nakup delov razpadajočega sistema pa se zanimajo tudi na Kitajskem. Pretekli teden so zaradi Agrokorja hrvaškega finančnega ministra obiskali predstavniki kitajske banke ICBC.

6489 ton mineralne vode smo iz Hrvaške uvozili leta 2012  /   9218 ton mineralne vode smo iz Hrvaške uvozili lani

Medtem ko se na osi Moskva, Peking in New York odločajo o desetih odstotkih slovenskega BDP-ja, pa v slovenski vladi »razmere na Hrvaškem skrbno spremljamo…« nam je odgovoril gospodarski minister Zdravko Počivalšek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.