MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

21. 4. 2017  |  Mladina 16

Dvojna merila

Zakonski roki veljajo za študente, ne pa za državo

Stroški ne čakajo uradnikov

Stroški ne čakajo uradnikov
© Matej Leskovšek

Naš sogovornik, študent, je zaradi težkih gmotnih razmer doma prva leta študija na eni izmed ljubljanskih fakultet prejemal 180 evrov državne štipendije, torej dopolnilni prejemek, namenjen dijakom in študentom iz socialno šibkih družin za kritje dela stroškov, ki nastanejo v izobraževalnem procesu. Ob koncu študija je štipendijo izgubil, saj zaradi hude bolezni ni mogel končati tretjega letnika. Ker mu po novem zakonu absolventski staž ni pripadal, je zaprosil za podaljšanje študentskega statusa. Fakulteta mu je prošnjo na podlagi priloženega zdravniškega opravičila odobrila. Center za socialno delo, ta podeljuje državne štipendije, pa za njegovo zagato ni imel posluha. Nadaljnje štipendiranje mu je zavrnil. Konec leta 2015 je študent vložil pritožbo, najprej na prvostopenjski javni sklad za razvoj kadrov in štipendije, nato pa še na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ker do marca 2016, po izteku dvomesečnega zakonsko določenega roka, ni prejel odgovora, je poklical na ministrstvo in se začudil, ko je izvedel, da obravnavajo šele pritožbe, vložene januarja 2015. Telefoniral jim je tudi leta 2017 in takrat že jezno spoznal, da niso prišli daleč, saj so »pod lupo« jemali šele pritožbe iz sredine leta 2015. Preostala mu je, če bi hotel v iskanju pravice do konca, le še tožba države. Vendar je namero opustil, saj bi sodni stroški znašali več kot letna štipendija.

Sogovornik še zdaleč ni edini, ki se je v času študija znašel v finančni zagati, ker država ne rešuje pritožb študentov glede štipendij v zakonsko določenem času. V Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) že dalj časa opozarjajo na dolge roke pri odločanju o štipendijah, na prvi in na pritožbeni stopnji. »Pri nas roki veljajo samo takrat, kadar jih mora upoštevati vlagatelj vloge za štipendijo (ali pritožbe), organ, ki o štipendiji odloča, pa lahko krši zakonodajo in zamuja pri izdajanju odločb,« je lani za Žurnal 24 dejal Luka Špoljar iz ŠOS in dodal, da na problematiko že dolgo opozarja tudi varuh človekovih pravic. Leta 2013 so denimo dijaki in študenti, prosilci za Zoisovo štipendijo, vložili kar 1138 pritožb, številni pa do konca leta niso dobili odgovora nanje. Seveda tudi štipendij ne.

Menda je težava v kadrovski podhranjenosti oddelka, ki na ministrstvu odloča o pritožbah. Tudi našemu sogovorniku je gospa z ministrstva potožila, da imajo premalo ljudi. Ugotovil je, »da na tem oddelku očitno ne rešujejo samo pritožb glede štipendij, temveč tudi pritožbe, povezane z drugimi socialnimi transferji. Za dijaka ali študenta, ki potrebuje štipendijo, da bi lahko živel in se šolal v Ljubljani, je to popolnoma nesprejemljivo,« pravi. Jezno ugotavlja, da »se nič ne zgodi, čeprav država ne spoštuje dvomesečnega roka, v katerem bi morala odgovoriti na pritožbo«. Da bi končal študij v Ljubljani, si je moral – tako kot veliko drugih študentov, ki že skoraj leto dni čakajo na odgovor ministrstva glede pritožbe – iskati priložnostna dela. Študij pa seveda trpi. »S tem smo pahnjeni v začarani krog, saj lahko nazadnje zaradi oviranega študija dosegamo slabše rezultate in s tem izgubimo pravico do štipendiranja,« je lani v pismu, ki je krožilo po družabnih omrežjih, zapisala študentka tretjega letnika ene od ljubljanskih fakultet.